STRELOPLAHOST

[tincy]

Vem, da so borderji na zvoke precej občutljiva pasma, pa vendar nista ne starša od mojega psa, ne nihče iz legla streloplahi, prav tako nima pes nobene posebno slabe izkušnje s pokanjem (vsaj ne da bi jaz vedela zanjo, če se je kaj zgodilo v moji odsotnosti ne vem...) Še v mali šoli so na vadbišču zraven streljali, pa se mi zdi, da ni reagiral.
Drugače smo doživeli tudi že pobeg-na vadbišču so vadili za izpit (IPO 1) in so seveda streljali in mi je pes pobegnil v bližnji gozdiček in nas ga je 5 ljudi iskalo 2.5 ure, pa se je tako potuhnil, da ga nismo našli, šele potem se je kar na lepem pokazal. Aja, da se ne bomo narobe razumeli, pes se je bal pokanja že prej.
Drugače pa je največji problem ravno v tem, da sva pri reševalcih (sicer sva še bolj na začetku) in vsaj po moji oceni kar lepo dela, pa tudi z veseljem in res nebi rada zaradi streloplahosti nehala.

[tincy]

Ja bina js sm tista

[Lanabela]

1. pes ni imel nobenih slabih izkušenj, 2. boji se različnih zvokov, ne le pokanja, 3. pridobljena streloplahost se pokaže ponavadi šele pri malo starejših psih, ponavadi na točno določene zvoke,  4. ker sem videla precej borderjev z takšno težavo....to, da starša nista streloplaha ne pomeni nič. treba bi bilo videti vso žlahto nekaj kolen nazaj. kar ni tako lahko, če računaš na to, da streloplahosti nihče ne prizna prav rad.

Bojim se, da pes s tako slabimi živci za ruševinarja ni primeren. Ne samo zaradi pokov, pri delu se pojavijo najrazličnejše nepredvidene situacije, ki so za psa, ki reagira panično smrtno nevarne. To, kar  je omenila Deteljica, namreč da  pes v nagonu ne "opazi" pokanja,  je popolnoma res. Vendar se moraš zavedati, da recimo med izpiti za reševalne pse ne poka samo takrat ko tvoj pes dela in je v nagonu ampak kar naprej, tudi ko čaka. In da sodnik, ki opazi, da je pes samo malce nemiren ob strelu doda še nekaj bližnjih pokov, da vidi kaj je s psom. Sicer je  bilo (ne vem če so še) med ruševinarji nekaj streloplahih psov, vendar so postali taki potem, ko so že nekaj časa delali in niso imeli paničnih izpadov.

Lana je recimo postala streloplaha pri 6 letih, boji se izključno pokov, ki so povezani s strelivom, ob pokanju je pod groznim stresom, vendar ne beži in je še vedno sposobna iskati tudi če poči kakšna petarda. tudi s prostora se ne gane. Če bi ji pa izmerili pulz....

[deteljica]

Ja šele zdaj sem opazila,da j eLanabela razložila,kako je s pokanjem pri reševalnih psih. Ni jaz tematike ne poznam povsem, ker nima reševalnega psa. Se mi pa zdi ti pretirano preverjanje pokanja pri reševalcih bedasto, saj v akcijah ne minirajo ravno pogosto.No ,zadeve tu ne bomo spremenili, sem pa morala izraziti svoj emnenje  .
Na splošno slabi živci so nekaj drugega od občutljivosti na zvok in so moteči za vsako delo. Ni nujno,da ima pes občutljiv na zvoke slabe živce.
Če se ne motim ta opisani primerek ni begal naokoli, pač pa se je potuhnil, katr ni tako slabo. Najbolj nevarno je brezglavo beganje.
Je pa težko ovecenjevati zadevo zgolj po opisu, ker je že opis "obdelan individualno", potem pa še vsak prebere po svoje, pa manjka cel kup sočasnih podatkov.

[Blumina]

Mogoce lahko komu pomaga tale link:
http://www.geocities.com/jetflair/gunshy.html
Nama z Blum je ze. zdruzila sem zadevo skupaj s klikerjem in se lotila resnicno pocasnega a vstrajnega odpravljanja tezave.
Pri nama je bila zadeva povezana z napacnim treningom, na katerem smo streljali skupaj skoraj eno uro. Ker sem se sama nekako bala, da bi moj kuza postal streloplah sem bila cel trening poleg nje in ji dajala salamce. In glej ga zlomka, na tem treningu sem Blum naucila, da je streljanje nekaj cudnega. Naucila sem jo, da mora biti takrat pri meni in ni dvakrat za rect, da sem njen strah oz. vsaj njen nemir zaradi mene, takrat potrjevala. Po tistem treningu je postal nestreloplah kuza, nauceno streloplah.
In sem se vsedla na net, posvetovala z vsemi moznimi ljudmi, najbolj v spodbudo sta mi bila dva lovca, katerima se je zgodil podoben primer. Tudi ona dva sta tezavo uspesno odpravila. Tako kot midve z Blum. Je pa eno res, da sem se zadeve resnicno zavzeto lotila. Podobno, kot jo opisano v linku zgoraj.
En mesec ni bilo sprehoda na katerem ne bi pokalo. Sem pa v zadevo vklucila se lezanje na prostoru. In kmalu se je pokazalo, da Blum tocno ve, da bo dvakrat pocilo in potem bo mir. Ker je bil pok na zacetku res zeloooo oddaljen je bila zanjo situacija obvladljiva. Jaz sem pa takoj kliknila, ko je sprosceno oblezala na prostoru. Nujno je, da psa nagradis sele takrat, ko se sprosti in ne takrat, ko je ves napet in v stresu. Vedno je potrebno pocakati na sproscenost. Zelo dobro opazujte drzo telesa, misice, usesa,... Ce delate s klikerjem vam bo veliko lazje.
Tako, nama je v enem mesecu uspelo sanirati bedarijo tistega napacnega treninga v enem mesecu toliko, da sva lahko sli na resevalski izpit in ga tudi uspesno opravili. Sva pa potem to se dolgo po tem utrjevali in lahko recem, da zelo uspesno.
Je pa nekaj res, da je bil pri njej to problem zaradi napake pri treningu in ne za ze na svet prinesen strah. Ona je bila do tistega treninga brez kakrsne koli tezave pri pokih. In hec je bil, ker je odreagirala le pri poku 6mm pistole. Ostalo je ignorirala.
No ja, mogoce sem komu pomagala s to najino zgodbo. Ne obupajte, lotite se dela in uspelo vam bo. A ze na zacetku morate vedeti, da bo lahko odpravljanje hudih tezav lahko trajalo mesece in mesece rednega dela, lahko tudi leto in vec. Rednega dela, povdarjam.
Lep pozdrav
Blumina

[Blumina]

Deteljica, ne vprasi kako jezna sem bila takrat nase. Bi se od jeze skoraj razpocila.
Predvsem zaradi dejstva, da se je to zgodilo meni, ko mi je pa cisto jasno, da kaj taksnega sploh ne bi smela pocet.
Sem se pa potem pri odpravljanju tezave ogrooooooomno naucila. Blum se verjetno ne bi glih strinjala z mano, da je bila spet moj poskusni zajcek. Amapk uspelo nama je in to je to kar velja.
Pozdravcek
Jasna

[Lanabela]

Žal se ta pes ne potuhne ampak beži (če ne ga ne bi bilo treba iskali, ko je pobegnil med treningom)
Delno se strinjam z Deteljico, to preverjanje streloplahosti je res pretirano. na ta način marsikaterega psa, ki je samo rahlo občutljiv resnično spravijo ob živce. streloplahe pa itak spravijo ob živce še preden sploh pridejo na vrsto za delo.
Pri iskanju se res ne minira, vendar pes občutljiv na hrup zelo težko dela. samo nekaj primerov, ki se zgodijo na čisto navadnem treningu zelo pogosto: pri iskanju po gozdu so pogosto poki, ki jih zagrešijo lovci. če iščeš na našem koncu, pa je pokanje bolj ali manj stalnica, saj v bližini vadijo člani strelskega društva ( pred leti je gostom iz drugega društva zaradi tega pobegnila plašna psička, iskali smo jo skoraj en teden, našli nekaj kilometrov stran. Danes bi se zadeva ne končala srečno, saj bi morala čez več izredno prometnih cest). Na vadbišču se pogosto dogaja, da vadi več skupin, nekateri tudi pokajo (sploh ni nujno da streljajo, zgodilo se je, da je borderka z enako težavo zbežala zaradi pokanja z bičem med obrambo kakšnih 100m stran) nekatere najbolj priljubljene "ruševine" za trening so v centru Ljubljane. Vadi se navadno v večernih urah. Odveč je razlagati, da decembra tam poka kot na fronti, išče se brez povodca in ovratnice, ograje ni, streloplah pes je znerviran že med čakanjem na iskanje.  zadeva je še bolj zoprna, ker ne gre samo za poke ampak tudi za vse mogoče druge moteče zvoke. tudi pse, ki niso pretirano občutljivi zna veči iz tira, če nenadoma (po možnosti v temi in brez prisotnosti vodnika) skočijo na pleh. sem ter tja kdaj pade z velikim truščem kakšna deska ali paleta, kar zna biti še posebej nevarno, če se plašen pes nahaja recimo nekje na višini, vodnik pa mora ostati spodaj. Da o gradbeni mehanizaciji ali celo helikopterju ne govorim.
S psom, ki se boji a ne beži se nekako da delati. S psom, ki panično beži pa si ne bi upala.