Kako je živeti z Ajo?

Aja je labradorka. Torej moja zgodba predstavlja psa pasme, za katero velja, da je najbolj prilagodljiva, ubogljiva, delavna, ljubeča, potrpežljiva... Tudi moja Aja je takšna.

No pa na začetek. Zakaj smo izbrali labradorko?
Moj prvi pes je bil pritlikavi koder Kvay. Življenje mi je lepšal 15 let. Ko se je poslovil, smo vsi vedeli, da brez psa pri nas ne bo šlo. Ker imamo dva otroka in živimo v mestu, smo seveda izbirali med temu primernimi pasmami. Labradorec se nam je zdel vsestranska pasma in bil je izbran. Edini pomislek, ki sem ga imela samo jaz, je bil ta, da to ni majhen pes. Ne, da bi imela kaj proti velikim pasmam, ampak živimo v bloku in v stanovanju z velikim psom ni enostavno.
Tako smo se peljali po našo Ajo na najbolj vroč dan, že tako vročega poletja leta 2003. V leglu sta bili še dve igrivi psički. Izbira je bila težka, saj sta bili praktično enaki. Prevladala je bolj okrogla, to pomeni, da je rada jedla. Še zmeraj rada je, bojle rečeno, je zelo požrešna.
Ajo smo posadili na zadnji sedež med otroka in se odpeljali domov. Med vožnjo je bila nemirna, zmeraj je silila nazaj po sedežu in gledala cesto, ki je izginjala. Kakor, da bi vedela, da zapušča svoj ljubi dom.
Hitro smo se navadili na Ajo in Aja na nas in na novo okolje, v katerem so že bile druge živali. Ob spoznanju, da se ne zajčica in ne muca ne želita igrati z njo, ju je pustila pri miru. Tu in tam ju je malo butnila z gobčkom, da sta vedeli, da je tukaj še nekdo. Rastla je, kot gobica po dežju, saj je zelo rada jedla.
Kakšnih posebnih vzgojnih problemov nismo imeli. Na začetku je enkrat zarenčala med hranjenjem, a smo to napakico kmalu odpravili. Zdaj lahko jemo vsi iz ene sklede in je ne bo motilo. Nas je pa začelo kmalu motiti njeno pretirano grizenje in skakanje na nas. Tako sem se en teden samo jaz ukvarjala z njo, ji dala vedeti, da to vedenje ni primerno in naprej se je lepo igrala z nami. Malo večja težava je nastala, ker ni hotela hoditi na sprehode. Nekaj časa je hodila, nato se je pa kar usedla in konec. Pomagali smo si s klicanjem, palicami ob poti (pa ne za tepsti, da ne bo pomote, za nosit). Seveda je stopila naprej korak, dva, a več ne. Kasneje smo začeli nositi brikete s sabo in to je pomagalo. Sedaj si pa včasim želim, da bi se kdaj usedla in malo počakala, pa to ne gre, ker bo takrat sigurno kaj zamudila na sprehodu.

Drugače smo jo pa z lahkoto načili osnovnih ukazov. Moram povedati, da res z lahkoto, tako, da sem se čudila, da nam tako vse uspeva. Ne vem, čemu se imam zahvaliti za to. Ali pasmi, ali spolu? Mislim, da obojemu.
Labradorci so že sami po sebi učljivi in vodljivi, psičke so pa tudi po naravi ubogljivejše. Včasih si mislim, da ni prav, da je tako ubogljiva in da bi občasno morala malo ponagajati. A, tega pri Aji verjetno ne bom dočakala.

Aja je kot dober predstavnik svoje pasme nora na vodo. Stara komaj 4 mesece je z nami potovala na morje. Malo me je bilo strah, da bo kaj narobe. Ampak Aja je vse zelo dobro prenašala in bila v središču pozornosti, kjerkoli smo se pojavili. Ko smo prvič šli na plažo, je bila v morju še prej, kot smo ga mi lahko zagledali. Stekla je naprej, se skopala in prišla pogledat, kje hodimo tako dolgo. Tako na plaži ni bilo nobenega problema. Večinoma je v senci prespala, vmes je malo zaplavala ali pa nas opazovala kaj počnemo in pazila, da se kdo ne utopi.
Sedaj moramo paziti, ko na sprehodu zavijemo do kakšne reke, jezera, mlake ali lužice, ker Aja takoj začofota po vodi. Tako rada ima vodo, da je kot majhna občasno tudi zaspala v skledi z vodo. Prednji tački je držala naprej v vodi, tudi gobček je bil pod vodo, tako da so iz smrčka prihajali mehurčki.

Živimo v trosobnem stanovanju, z dvema balkonoma, tako, da se Aja lahko prosto giba po vsem stanovanju, a je najraje v naši bližini. Ležišče smo ji uredili na otroškem jogiju na hodniku, na katerem čez dan brez problema globoko zaspi. Problem se pojavi ponoči. Ker je v spalnico nisem spustila (red mora biti), je probala pa v otroški sobi, kjer ji je seveda uspelo. Zdaj hodi spat k Janu, njena kolegica mačka Daša pa k Timu. To sta si nekako brez problema razdelili in zdaj uživata vsaka pri svojem sospavalcu. Drugače pa čez dan, ko smo vsi zaposleni s svojimi opravili, smukne v spalnico na posteljo, položi glavo na vzglavnik in zasmrči. Ko jo najdem pri prepovedanem početju, me samo pogleda, vstane in gre ponosno mimo mene na svoje mesto.
Njeno priljubljeno mesto je tudi kavč. Najbolj je zanimiva takrat, ko je kavč zaseden. Takrat se vsede pred kavč in tako dolgo čaka, dokler nekdo ne vstane in hitro skoči gor, ter v trenutku zapre oči in se dela da spi, da je slučajno ne bi kdo spodil dol. Ja, prefrigana je zelo.

Hrana. To je pa posebno Ajino poglavje. Je prava požrešnica. Je enkrat na dan, večinoma brikete. A, to ji seveda ni zadosti. Ko smo za mizo, je tudi Aja zmeraj z nami in tako milo gleda na mizo in čaka, če se je bo kdo usmilil. To večinoma nisem jaz. Jaz veljam za avtoriteto, oziroma si to želim biti, kar mi pa poleg Ajinih očk seveda ne uspeva. Tako običajno zmeraj kaj dobi tudi od mize. Zanimivo je, ko imamo obiske, takrat zmeraj izkoristi in omreži vsakogar, da prispevajo kak grižljaj.
Mene pa skregajo, naj ji dam nekaj jesti, če ne vidim kako je lačna. Ne vedo pa, da je jedla 5 min. pred njihovim prihodom.

Pred kratkim, ko sem prišla domov mi mož pravi, da je z Ajo nekaj narobe, ker je tako debela. Eh, sem rekla saj je pa zmeraj takšna. Aja ima namreč 33kg, kar je za labradorko čisto normalna teža. Pa sem jo vseeno malo bolj pogledala in ugotovila, da ima naenkrat še en trebušček zraven. Od razmišljsnja, kaj je narobe, me je skoraj pobralo, a sem hitro prišla do zaključka. Aja se je spravila na 15kg vrečo briketov in jedla tako dolgo, dokler je lahko. Malo sem se bala, da bo kaj narobe, pa je samo dvakrat več kakala in briketov ni bilo več.

Zdravstvenih težav do sedaj nismo imeli, upam, da bo še v prihodnje tako. Enkrat si je prerezala blazinico na tački, kar sem sama oskrbela in se je hitro zacelilo. Lani pa jo je muca na sprehodu popraskala, tako, da ima prasko čez gobček.

Ajin največji prijatelj je zlati prinašalec Tin. Z njim uganjata prave norčije in se sploh ne naveličata, tako, da moramo posredovati, ker se čisto zadihata. Najraje imata žogico, za katero tekmujeta, a se nikoli ne skregata. Na sprehodu, ko želimo pritegniti njeno pozornost, samo izgovorimo Tin in že z očkami pogleduje po okolici, kje ga bo zagledala.

Mogoče še ena anekdota, ki je ne bom pozabila. Odpravljali smo se na morje in med počitkom na balkonu sem rekla, da moramo vzeti zraven Ajino žogico. Aja, ki je med tem spala pod stolom, jo je naenkrat odkurila in se vrnila z žogico v gobčku, se ustavila pred mano in me gledala, kot bi hotela povedati: "Evo, moja žogica."

Takšna je naša Aja: vesela, razigrana, pridna, ubogljiva, požrešna, cartljiva... Mislim, da imamo Ajo predvsem za cartanje, kar paše nam in njej. Ko si želi pozornosti, pride do izbranca, nasloni goček na nogo in te gleda s prosečimi očkami. Če ni uslišana, te pa z gobčkom sune v roko in tako roko sama prisili, da jo boža. Skoraj nikoli ne liže, samo s smrčkom se te dotakne. Jo pa zato mi večkrat poljubčkamo po majhnih dlakicah po smrčku.
Labradorec je res idealna pasma, tako po zunanjosti, kot po značaju. Ko je bila majhna me je zelo spominjala na mladega levčka, saj njim tudi tako elegantno nese trebušček med hojo, v levo in desno stran. Ni mi žal, da smo se odločili za labradorca. Sicer pa, kolikor se poznam, mi ne bi bilo žal, pa katero koli pasmo ali mešančka bi izbrali. Vsak kuža me prevzame, ko ga pa v očke pogledam, mi osvoji srce.

Še, nekaj slik naše lepotice:















Avtorica besedila in fotografij: Jana Turin