Kako je živeti z bernskim planšarskim psom?

[Jana]

Bernski planšarski pes Deep



Že od malih nog sem želela psa. Vsak teden sem si želela novo pasmo, dokler v tretjem razredu nisem zasledila pasmo bernski planšarski pes. Bila mi je tako všeč, da sem začela striči slikice, članke... iz vseh revij. Bil je le en problem. Ta problem se je imenoval "mami". Vsi v družini smo se strinjali za tega psa le mami ne. In tako se je vse to zavleklo, do mojega sedmega razreda. Ves ta čas sem jo priganjala, prosila, jokala, vse mogoče sem preizkušala, pa je nisem omehčala. Ker mi ni zaupala, da bom dobro skrbela zanj, si je izmišljevala še druge razloge proti psu, ki pa sem jih sama odpravljala. Na začetku sedmega razreda pa sem rekla: "Mami mi ne bo uničila mojih sanj!". Ker je bila babi moja zaveznica, mi je pomagala iskati bernskega planšarskega psa. Ker so bila vsi psi v leglih že oddani, mi ni preostalo drugega, kot da počakam še eno leto. Vendar sem dobila novo priložnost. Zasledila sem leglo multi šampionov. Navezala sem kontakt, izgovor za mami pa je bil darilo za birmo. Seveda pa sem že prej poizvedovala o tej pasmi, brala knjige, tako da to ni bil problem. Vse je bilo rešeno.



Deep (rodovniško: Alottus From Orsinas's Land) je pribevskal na svet 3.12.2003. Res, da je bil potomec dveh lepih psov, toda sam ni bil tako popoln, venar je bil zame najlepši. V leglo sem ga šla večkrat pogledati, tako da sem spremljala njegov razvoj. K nam je prišel 30.1.2004. Pripravili smo mu sobico (veliko 5 metrov x 3 metre). Vsi potrebni pripomočki so bili v tej sobici. Edino, kar je bil problem, sta bila njegova boječost in trma. Bal se je predvsem moških glasov, ki pa se jih je počasi navajal. Zelo rad je jedel, se igral. Seveda ga je vzljubila tudi mami, takoj ko je prišel domov. Vsak dan sva hodila na nek travnik, kjer je tekal in se igral. Hkrati pa se je navajal drugih stvari. Zelo obožuje sneg. Doma sem mu naredila iglu, v katerem se je skrival. Hrana, ki jo je, je Nutro Choice, kar zanj pomeni vse. Maja tistega leta pa smo mu  postavili pesjak, ki ga je zelo hitro osvojil. Začela sva hoditi v malo pasjo šolo, kjer so se začeli kazati prvi vidni znaki Deepove trme. Delal je ravno nasprotne stvari, kot sem mu rekla, ali pa čisto nič. Začela sem tako, da sem vso pozornost usmerila nase in na priboljške. Izboljšalo se je po mojem vidiku kar za 50%. V tistih mesecih sem ga naučila: sedi, prostor, poleg (tudi brez vrvice), hop, odpoklic, tačko, lepo tačko, pojdi v kočo. Pa še kaj bi se našlo. Tako, da za osnovne trike nama trma ni prikrižala načrtov. Edino, česar nisem mogla ublažiti, je bila boječost do nekaterih ljudi. Še sedaj se boji nekaterih ljudi, toda večinoma jih še kar prenaša. Do sedaj sva šla 3 x na pasje razstave, ter dosegla zadane cilje. Doseči sva hotela, kako se obnašati v ringu in navaditi na razstave. Ocene nama niso bile mar, bolj so nama bili všeč rezultati zastavljenih ciljev. Sedaj je Deep star 2 leti. Vsem deluje kot odrasel pes, saj se tako tudi obnaša. Naše parcele ne bi zapustil, pa čeprav je odvezan. To zelo cenimo. Deep ima veliko prjateljev. Največ psic, toda tudi kakšen psiček se najde (ki ne renči nanj).



Deep ima možnost biti notri v hiši, drugače pa ima v pesjaku izolirano kočo, tako da menim, da ga tam ne zebe. Vsak teden mu umivam zobe. Postrižem mu tudi kremplje, kadar ima predolge. Krtačim ga enkrat do dvakrat na dan po pribljižno pol ure. Imam veliko krtač, da lahko dlaki naredim različne učinke. Kopamo ga bolj poredko (takrat ko je umazan ali pa gre na razstavo). Na sprehod hodiva dvakrat do trikrat na dan po pribljižno 45 minut. Zjutraj ga spustim iz pesjaka, peljem na sprehod (okoli 15 minut), ostale sprehode pa opraviva, ko pridem iz šole.



Deep je družinski pes, s sabo ga vzamemo tja, kamor je mogoče. Le na morje ga ne vzamemo, saj se nam zdi, da je tam prevroče zanj. Vendar takrat ostanem doma jaz ali pa pride na pomoč babi. Zelo rad ima vodo, vendar gre vanjo samo do trebuščka. V hribe gre sedaj tudi z nami, kjer pa je tempo počasen, ob potoku (če je). Prej pa ni hodil v hribe, ker to ni priporočljivo zaradi displazije.
Zelo dobro se razume tudi z otroci. Doma je poleg mene še sestra, ki je sedaj stara 5 let. Rada se skupaj igrata, uganjata vragolije. Če ji kdo hoče kaj narediti, pa čeprav v igri, jo začne braniti. Deep je za nas odličen čuvaj. Če kdo pride, zalaja, kar je za nas več kot dovolj, saj ga nismo kupili zaradi tega.



Igračke, s katerimi se igra, so vse take, ki piskajo. Take so mu najljubše. Edino, kar me čudi, da je od vseh teh igrač uničil le eno. Deep nikoli ni delal škode nad kakšnimi predmeti, skratka bil je in tudi sedaj je zlat kuža.
Da naštejem še nekaj njegovih pripomočkov: ovratnica na klipsno, zatezna pletena ovratnica, zatezna razstavna ketnica, povodec dolg ter kratek, box-kletka za na razstave, 7 krtač, ščipalnik za nohte..., ter še kaj bi se našlo.

Življenje z Deepom je lepo in zabavno, včasih naporno. Velikokrat me njegov značaj razjezi (trma...), vendar me njegovi očki in srček res tako ganejo, da se preprosto omehčam, kar pa včasih ni dobro, saj me ovija okoli prsta. Toda, ne predstavljam si življenja brez njega, saj mi Deep res polepša vsakdan.



Avtor zgodbe: ~Nika~
Avtor fotografij: ~Nika~

[Jana]

Na pol pes, na pol mačka - vmes pa ščepec srnice in še česa drugega

Ne, to ne bo zgodba o nekem čudnem bitju ali stvoru, ki ga je po nesrečnem naključju ustvarila narava, ampak je zgodba o kužku, ki je tako zelo svojevrsten, da se večkrat šalimo med vsem čim je mešanček.

Astor Bernieshine – polno, rodovniško ime moje mrcine in tudi ime s katerim ga pokličem, ko sem strašno jezna nanj (saj veste - kakor nas je v šoli poklicala učiteljica, ko smo nekaj ušpičili - "Janezek Peteršiljček, če ne boš priden boš šel takoj k ravnateljici!").
Pa da začnem zgodbo od začetka, tako kot se spodobi.



Bernske planšarske pse sem spoznala pri sorodnikih. Ker imamo že od nekdaj doma same "posvojene" živalce (ampak čisto vse - še papiga nam je priletela na balkon ), takrat nisem pomislila na nakup bernskega planšarja. Bila sem popolnoma zadovoljna s svojim mešančkom in najdeno papigo. Ker pa leta hitro minevajo, je tudi naš prvi kuža sčasoma zbolel in preminil. Potem pa je prišlo zelo dolgočasno obdobje, ko ni bilo pri hiši nobene pasje mrcinice. Starši so bili strogo proti, ker imajo že tako "na grbi" 2 otroka in sta bila prepričana, da nimata časa še za psa. Seveda, jaz kot "otrok" pa tudi nisem primerna za lastništvo psa. Saj veste - otroci smo preveč neodgovorni. Leta sploh niso važna - za naše starše smo do konca otroci . In čas je mineval, jaz sem sitnarila, starša bila neomajna - psa ne bo več pri hiši - no ja, mogoče, ko se bosta upokojila. Ampak jaz nisem mislila čakati na njuno penzijo - bil je čas, da se nekaj naredi. Vendar, ker si nisem jaz upala narediti nič - je to delo prevzel moj fant. Pogumen "gorenj'c" kakor je, se je spravil na lov za bernskimi planšarji - da bi me presenetil in mi za zgodnje rojstnodnevno darilo kupil psa. Imel je dober namen, vendar premalo informacij - zato je najprej rezerviral nerodovniškega mladička. Povedal mi je, kaj mi namerava podariti in mojemu navdušenju ni bilo konca. Vendar je bila pred menoj največja ovira - starši - oz. bolj mama, saj je pri nas ona tista, ki nosi "hlače v družini". Treba je bilo dobiti njeno dovoljenje in vsaj delno strinjanje ostale družine (žal brez podpore večine ne gre - demokracija pač terja svoje ). Zelo težko je bilo najti besede, začeti pogovor... V bistvu se ne spomnim več, kako je potekalo - vem samo, da se je na njenem obrazu spremenil pogled, ko sem omenila, da se gre za bernskega planšarja. Ja, stvari so se začele obračati meni v prid. Vendar pogajanja so še vedno potekala. Končalo se je s privoljenjem, vendar pod dvema pogojema: da je prihajajoči pes popolnoma moja odgovornost (iz vseh vidikov) in da si gre leglo ogledati sorodnik, ki je bil včasih vzreditelj bernskih planšarjev. Juhej! A sledila je neprijetna novica - mladiček, ki je bil rezerviran, se je v tem času prodal naprej. Saj sem slutila - prelepo, da bi bilo res. Vendar, moj trmasti gorenj'c ni odnehal. Še naprej je iskal legla - in našel enega - rodovniškega. Z vzrediteljem smo se dogovorili za obisk, z nama pa je šel tudi prej omenjeni sorodnik. Po ogledu Astorjeve mame, Astorja ter njegove sestrice, sem od tega žlahtnika dobila žegenj, kar je pomenilo, da se strinja z nakupom. Višje sile so mi bile končno naklonjene! Meni niso bili važni papirji, ni bil važen standard - meni je bila pomembna puhasta kepica, ki je tako milo gledala - moj Astor.


Ko smo prišli v novi dom...

Tako je prišel dan D - trenutek, ko bo Astor prišel v naš dom. S fantom sva ga odšla iskati k vzreditelju. In tako se je Astor prvič peljal z avtomobilom. Ni mu bilo všeč. Videlo se je, da je "kmečki fant", ki je navajen skakanja po trav'ci, igre z bratci in sestricami, kozic in vseh ostalih živalic, ki jih je spoznal v prvem domu. Zatorej mu ta železna konzerva, ki ji mi pravimo avto, resnično ni dišala. Vendar je vseeno stoično prenašal vožnjo, ter se odločil, da nam bo dokazal kako "velik fant" je. In res je bil... Ko smo prispeli domov, je začel neustrašno raziskovati vrt, kljub temu, da je bil že pozen mrak, ki se je skoraj prevesil v noč. Cel večer smo preživeli zunaj, kjer je spoznaval svoj novi dom in nove ljudi - le teh je bilo ogromno, ker nas v hiši živi kar cel regiment
Astorjevi prostori (beri: pesjak) so bili pripravljeni, vendar on ne - že prvi večer sva imela trmoglavljenje in kdo bolj vztrajen pri svojem. Kljub temu, da se mi je trgalo srce (če bi bilo po moje, bi bilo njegovo domovanje znotraj hiše) nama je uspelo sprejeti pesjak za novi dom oz. njegovo sobo v kateri preživlja noči.


Valjanje na 100 in 1 način...


Načrtovanje strategije za napad na ježka...

Začelo se je zabavno poletje. Vzela sem si "dopust" med počitniškim delom in ves čas preživela z Astorjem. Že od malih nog se mu kaže neustavljiv raziskovalni duh. Vse je bilo potrebno preiskati. Vendar se seveda vmes ni smelo izpustiti obveznih uric, ki so bile namenjene spanju. Velikokrat se je zgodilo, da sva z Astorjem skupaj zaspala v senci - on od napornega raziskovanja "novega sveta" (ziher je bil tudi Kolumb utrujen, ko je odkrival Ameriko), jaz pa od letanja za to hiperaktivno kepico.


Vročina utrudi vsakogar...


"Saj vem, da ni ta prava štruca..."

Dnevi so minevali in prišel je september. Čas, ko gredo osnovnošolci in srednješolci nazaj v šolske klopi. In to je bil tudi čas, ko je Astor prvič odšel med "šolske klopi". No ja, v resnici smo v mali šoli bolj malo sedeli in se več igrali .
Torej odločila sem se, da greva v malo šolo. Astor je užival - seveda ne toliko v učenju kot v tem, da se je lahko igral s svojimi sovrstniki. Vendar kljub vsemu mu je uspelo združiti zabavo in delo - bil je priden - celo eden izmed bolj pridnih v svojem razredu. Popolnosti sicer nisem pričakovala - to bi bilo utopično pri takšnemu hiperaktivčku.


"In odpujsal je domov..."

V mali šoli sva se tako naučila kar nekaj stvari in enkrat smo celo skupaj odšli v živalski vrt. Uh, to je bilo šele zabavno - toliko vonjav, toliko stvari za "prebrati"... Mogoče celo na trenutke malce strašljivo. Vendar na kratko: bilo je fino, radi imamo vse živali.
Poletje je tako že zdavnaj minilo, jesen pa je tudi počasi tekla proti koncu... Neizbežno je prihajal trenutek, ko bo konec male šole. Zaključni izpit sva uspešno opravila in bila toplo povabljena naj nadaljujeva šolanje. In če bodo višje sile naklonjene - ga zagotovo bova.


"Ma saj te gledam v učke nooo..."

V letu 2005 je Astor tudi prvič spoznal sneg. Navdušenju, ki se je sprav začelo z malce začudenja nad neko čudno belo snovjo, ki pada z neba, ni bilo ne konca ne kraja. Tako smo skakali, se lovili, podili, kepali, valjali... Vse kar se pač na snegu da početi. In čisto odkrito lahko rečem, da je Astorju zima pisana na kožo - ali dlako, kakor se pač vzame.


Sonce, sneg, veter v dlaki... kaj želiš lepšega?


"Moja, moja žogica..."

Astor je sedaj star dobrih 8 mesecev in je še vedno pravi hiperaktivec. Čisto nič značilno za njegovo pasmo - obožuje neumorno tekanje po prostranih širinah barja, slalomiranje med drevesi v gozdu ali zgolj igranje z drugimi pasjimi prijatelji. Ni važno kaj - važna je "akcija"!


Astor - ledeni pes


"Le počakaj, da te ujamem!"

Uh, dolgujem vam še razlago naslova te zgodbe! Torej Astor je na pol mačka, ker se najraje mota ljudem med, okoli in pod nogami. Srnica zaradi svoje hiperaktivnosti v kateri preskakuje žive meje, hribčke, skale in vse kar se preskočiti da. In kuža zato, ker je na zunaj neizpodbitno, da je "orng mrcina". Ni noben strašen stvor, ampak scrkljano, miroljubno in nadvse aktivno bitje.
Astor je tudi ogromen ljubitelj živali in ljudi. Ni nikogar, ki ga ne bi želel poljubčkati. In ravno zaradi te njegove želje po "lupčkanju" je skupil že marsikateri nos. Pač nesreča, ko se dve telesi prehitro premikata eno proti drugemu


"Daj mi lupčka noooo..."


Kraljevanje na postelji

Kljub temu, da je Astor pri meni šele 5 mesecev, nama takšnih in drugačnih zgodbic o njegovih dogodivščinah zagotovo ne manjka. Vendar bi bila potem tale zgodba že močno predolga. V tem kratkem času sva se oba veliko naučila in ogromno pridobila.
Če lahko rečem klišejsko: življenje z njim ni dolgočasno. Poskrbi za zabavo in različne izzive - predvsem, kar se tiče vzgoje. Je pač še vedno "otrok" in pred menoj je še veliko dela. In hkrati se tudi ne morem izogniti trditvi, da je spremenil moje življenje. Postala sem veliko bolj odgovorna, ker je sedaj od mene odvisen še nekdo drug - Astor. Veliko bolj moram biti previdna pri svojem proračunu in prilagoditi svoj življenjski ritem. Sicer so to stvari, ki sem jih vedela, še preden sem ga dobila - vendar dokler sam ne skrbiš za psa, si res ne moreš predstavljati, kako obsežno je to delo. Včasih tudi naporno. Ampak je vredno vsakega trenutka. Zakaj, pa tudi najbrž vsi "pasjeljubci" vemo. Enostavno nič ne more nadomestiti iskrivega pogleda, mehke dlake, glavice ki ti sili v naročje in se ti ponuja v božanje…


"Kako prijetno je ležati na mehki travici..."


Jesenski "fotosešn"

Avtor zgodbe: Mojca (scythe)
Avtorja fotografij: Matjaž in Mojca Uršič