Kdor išče ta najde!

Poletje 2005 je bilo posebno pestro. Takoj, ko sem prišla z dopusta in začela delati, se je ena forumašica obrnila name za pomoč pri iskanju izgubljene whippetke v Sežani. Na prošnjo sem se takoj odzvala in kontaktirala lastnika psičke. Lastnika sta bila obupana, ker sta govorila samo italijansko in jima je bilo tako iskanje v Sloveniji še dodatno oteženo. Ker sama govorim tudi italijansko, sem jima ponudila pomoč. Začelo se je iskanje, ki je bilo že v štartu obsojeno na propad. Obiskali smo sleherno hišo v vsaki okoliški vasici, lepili letake, klicali razna društva in posameznike za pomoč, prečesali cel gozd, delali vabe za psico in stražili ponoči na mestih, kjer je bila videna. Kmalu smo dobili sled, ki naj bi vodila do psice, vsak dan smo bili bližje psici, dokler ni na začetku avgusta bila psica videna v eni od vasi le eno uro pred našim prihodom. Vse to se je seveda kasneje izkazalo za nenamerno in mogoče deloma namerno zavajanje (za informacije je bila namreč obljubljena denarna nagrada). Iskanje se je po mesecu dni mojega sodelovanja z lastniki končalo, ko smo našli pasje ostanke - kosti v gozdu. Ker sem z lastnikoma praktično prebila po več kot 10 ur na dan, prehodila več kilometrov in odpovedala poletno delo, sta se mi lastnika na vsak način želela oddolžiti. Sama nisem želela nič za svojo pomoč, saj sem želela le najti psičko in vem, da bi bila lahko tudi sama kdaj v taki situaciji in takrat bi bila hvaležna za vsako pomoč. Klub vztrajanju, naj sprejmem plačilo, denarja na koncu nisem vzela. Zato sta mi vzreditelja pripeljala v zahvalo 1-letnega whippeta samca - Gan-a Dei Rufolo (Žana).


prvi teden pri nas

Najprej je bil to zame grozen šok. O pasmi nisem vedela popolnoma nič, doma sem imela že 3 svoje pse in o še enem psu nisem želela niti slišati. Po prepričevanju sem pristala na poskusni teden, dokler so oni še v Sloveniji. Če mi pes ne bi bil všeč, ga bi odpeljala s sabo domov. Čeprav je bil Žan prve dni res katastrofa: bal se je vseh nas, skrival se je za "pouštri" na kavču, da o strahu do drugih živali sploh ne govorimo, sem se takoj zaljubila v njegove nežne oči. Znal je pogledati tako, da ti je omehčal srce. Seveda ga po enem tednu nismo več vrnili vzreditelju.


Žanov nežni pogled

Začela sem intenzivno zbirati informacije o sami pasmi, kajti po pravici, se za to pasmo nikoli nisem pretirano zanimala. Najboljši vir informacij je bil prav Žanov vzreditelj Renzo, ki mi je veliko svetoval. Spoznala sem tudi nekaj drugih lastnikov whippetov in se posvetovala s pasjo psihologinjo. Žanov strah je iz dneva v dan bledel.
Cel mesec si ga nisem upala spustiti z vrvice na prostem, ker sem se bala, da pobegne. To pač ni pes, ki bi ga jaz peš dohitela . Odpoklic sva najprej vadila na vrtu. Iz dneva v dan mi je bolj zaupal. Ni več imel zbeganega pogleda, ki bi iskal možnost za beg. Na sprehodih je bil umirjen a žalosten, ker ni mogel tekati. Naš vrt pač ni tako ogromen, da bi se tam lahko zdivjal, na prostem pa še ni bil pravi čas... Po enem mesecu sem opazila, da se je zelo navezal name in na moje pse. Vedno je capljal za mano, me iskal, ko sem šla ven iz hiše, norel ko sva bila skupaj... Takrat sem vedela, da je pravi čas, da ga spustim tudi zunaj. Odšla sva na velik travnik, ki pa je bil "obkoljen" z drevesi. S strahom sem ga spustila, tako da sem mu pustila pripet 2-metrski povodec na ovratnici. Ko je Žan začutil svobodo, se je pognal v dir, naredil 2 kroga po travniku in se pognal proti odprtini, ki je vodila v gozd. Vedno bolj se je oddaljeval, poklicala sem ga, brez uspeha. Lotevati se me je začela panika, skoraj bi stekla za njim, a sem vedela, da bi bila to napaka. Hitro sem poklicala ostale pse in njega in stekla v nasprotno smer, pri tem pa ga vabila k sebi. Na moje veselje se je Žan takoj odzval in pritekel za mano. Ko sem videla, da teče proti meni, sem se po par metrih ustavila in počepnila ter ga poklicala. Žan je začel krožit okoli mene in po treh krogih veselo pritekel k meni in se mi vrgel v objem. Jaz pa seveda v jok od vsega stresa in groze ob misli, da ga ne bo več nazaj.


Žan "na svobodi"

Od takrat je na sprehodih vedno izpuščen, vendar pa vsak dan znova vadiva odpoklic, čeprav lahko rečem, da je že sedaj brezhiben. Po nekaj mesecih se je Žan začel počasi rediti in dobivati mišično maso, ter tako postajati pravi pasji lepotec. Lepo je bilo gledati, kako se iz malega "shirančka" razvija v močnega psa. Niso pa rastle samo mišice, ampak tudi njegova samozavest.
Z Geri sta se ujela takoj. Geri ni tako velika, da bi se je bal, pa tudi tolažila ga je veliko in vabila k igri. Spita čisto stisnjena skupaj in se vedno nekaj ljubkujeta (umivata ušesa, oči...) kot pravi parček .


najboljša prijatelja

Z Žanom sva obiskala tudi par razstav, na katerih se je zelo dobro odrezal. Sicer se še razvija in potrebuje še veliko vaje, vendar pa se že veseliva nadaljnjih izzivov.
Čez dan veliko spi, seveda obvezno na kavču ali postelji, saj on ni pes za na tla ! Na tleh moram sedeti jaz, ker mi psi zasedejo cel kavč . Vendar pa potrebuje vsakodnevno divjanje zunaj. Dovolj mu je že pol ure teka na velikem odprtem travniku. Poleti in jeseni pa je veliko časa preživel zunaj na vrtu, ko je opazoval mimoidoče, se skrival marsovcem in lovil navidezne teroriste . Najbolj me je skrbelo, kako bo pozimi. Kje bom zlaufala psa, ki ga bo zeblo?! Kmalu sem ugotovila, da te moje težave sploh ni. Ker imamo travnik zelo blizu hiše, Žan sploh ne potrebuje plaščka, ki smo ga kupili za mrzlo zimo, saj tako teka, da pride ves vroč domov in mu niti na kraj pameti ne pade, da je zunaj mrzlo. Sneg ima zelo rad in mu prav ugaja, da ima travnik tako mehko odejico.


Žan na snegu

Sedaj vem, da se je moje iskanje izgubljene whippetke izplačalo, saj sem ob iskanju nje našla svojega Žana. Psa, ki se zvije kot kača v klobčič ko spi, ki vedno spi pogrnjen z dekico, ki na prostem leti in na koncu pristane v tvojem srcu. Dobila sem psa, ki nežno gleda, v istem trenutku pa stegne vrat in že je zrezek s krožnika v gobcu, psa ki veliko da in še več zahteva, psa ki to sploh ni.

Avtor zgodbe in fotografij: Mojca Vojska - Geri