Hamči in njegovi nasledniki

Odkar pomnim, sem imela rada živali, še posebno pa pse. Mama je vedno vsem prijateljem pripovedovala, kakšna zona jo je oblivala, ko sem na družinskem sprehodu zlezla k vsakemu psu - tudi v uto, če ni upal priti ven - in nikoli se mi ni pripetilo nič slabega.
Skozi vso osnovno šolo sem v šolski hranilnici zbirala žepnino in v osmem razredu se mi je uresničila največja želja: lahko sem jo porabila za nakup psa.
Na Pohorju smo šli na obisk Psarne Oglarske in tam zagledali sive kepice, ki so spale na osončenem hribčku. Ena se je razvila in prikobalila k nam, ki smo molče sedeli na klopci in občudovali to idilično sliko. Ta kepica je bil pritlikavi poper-sol šnavcer Ham, ki si je prisvojil naša srca. Ime se je izkazalo za povsem upravičeno, saj je imel hrano zelo rad, kot njegova starša, ki sta nam med pogovorom z vzreditelji vsak z ene strani strmela v sendvič.

 
Prvi dan brez mamice

To je bil res moj pes, čeprav sta morala oče in sestra k žepnini primakniti več kot polovico.
Z njim sem preživela 14 čudovitih let. Ljubkovalno ni bil nikoli Ham, ampak Hamči, Hamček, Hamson, Hamilton, ali pa vsaj Hami. Delal mi je družbo na sprehodih, pomagal spoznavati druge pesjanarske duše, bil za izgovor, ko sem šla na zmenke s fantom, tolažnik v čustvenih pretresih pubertete, blazina za zjokat in večno dobrovoljni pozdravljalec ob prihodu domov.
Mama je ob njegovem prihodu iztisnila skozi zobe: ali gre pes, ali pa jaz, vendar ji je hitro zlezel pod kožo. Ubogal je ni nikoli prav preveč, saj je bila na predzadnjem mestu njegove lestvice, tik nad njim. Očeta je upošteval kot glavno avtoriteto, naju s sestro pa kot prijateljici v igri, pa vendar tudi kot ukazovalki.


Tenis po pasje

Nikoli ni povzročal težav, zgrizel je le nekaj copat. Hitro se je učil, vsega, kar je znal, sva se naučila brez pasje šole. Bil je nežna duša, šnavcersko navihan in poln vsakršnih domislic. Igrivost ga ni zapustila vse do konca, ko ga je premagala bolezen. Zelo rad se je podil za teniško žogico, sovražil pa je piskajoče igrače, ki jim je v nekaj minutah odstranil piščalko, da so postale uporabne. Ena od priljubljenih igrač je bila tudi klobasa domače izdelave, narejena iz odsluženih nogavic.
Spal je v svoji pleteni košari, včasih izsilil nočno crkljanje v postelji, kjer se je mali pes tako na široko razkomotil, da sem zjutraj ležala čisto stisnjena, on pa kraljevsko razpotegnjen, z uživaško nedolžnim nasmehom na sivem gobčku.

Kastriran ni bil, vendar nismo opažali pretiranih ljubezenskih težav. Morda tudi zato, ker je bil 'blokovsko dete' in ni imel prav dosti možnosti za udejanjanje spolnih potreb. Mu je bila pa nekoč na Veliki planini všeč ena zlata prinašalka. Poskus je bil seveda neuspešen in nikoli ni imel potomcev.
Z drugimi kužki se je večinoma dobro razumel.
Mačk ni prenesel in pri stari mami je spodil dve v vrh stare češplje, kjer sta se v vetru majali nekaj ur. Nato pa je tudi njega začelo zebsti in se je odstranil, da sta lahko zlezli dol.
Pri sestrični sta mački vedeli že na dnu stopnišča, da prihajamo s psom, in sta se skrili na omaro za velike starinske vaze. Na mamino prigovarjanje smo Hamija ob naslednjih obiskih puščali doma, da sta si mački lahko oddahnili.
V mladosti je prišel k neki hiši, kjer smo jemali mleko. V veži, kamor sta vstopila z očetom, je bilo kakih 20 mačk. Popadla ga je groza in ucvrl jo je ven, da se je kadilo za njim.
Glede na dotedanje izkušnje je menil, da so vse mačke 'bežečke', nato pa je na morju enkrat naletel na mačkona, ki je zapihal kot tiger in se mu s kremplji postavil po robu. Od takrat je mačkam izkazoval dolžno spoštovanje, v zrelih letih pa se je celo sprijateljil s sestrinim Ferencom in sosedovim Štručkom.


Prestrašeni Ferenc

Domačo kačo je skozi šipo opazoval z zanimanjem, brez šipe pa mu je bilo nelagodno.


Če te pokliče prava oseba, še kača ni več zanimiva

Hrup ga je spravljal ob živce. Za novo leto je bil popolnoma preč; spravljen v kopalnici, ki je bila najtišji del stanovanja, je prebil najglasnejšo noč. Nekoč sva bila na sprehodu, ko je sosed v garaži vadil streljanje z zračno puško. Hami je oddivjal. Ker je bilo zunaj že temno, sploh nismo vedeli, kje iskati. Po neuspešni iskalni uri mi je bilo čudno, da bi odšel tako daleč v gozd, saj se je tudi teme bal. Zato sem šla okoli garaž, in na drugi strani, med grmovjem in cvetlično gredico, se je, stisnjen v kepo in napet kot struna, tresel mali ubožec.


Hamijeve ‘lunce’ v očeh
 
Izbirčen ni bil, jedel je sadje in zelenjavo, sam nabiral borovnice z grmičkov, žvečil kisle kumarice. Višek ugodja pa je bila ob nekem božiču pehtranova potica z mlekom, po kateri se tri dni ni dal pregovoriti za nobeno drugo hrano.
Nekoč sva s sestro na kavču odpirali napolitanke, ko nas je soseda poklicala "na kavico", in smo, brez psa, odšli tja. Ob vrnitvi od sosede sem videla samo tri napolitanke, ki so v ihti ležale razmetane po kavču, saj smo Hamija zmotili tik pred koncem sladke pojedine.
Veliko smo hodili v hribe in po naporni turi se prileže malica. Očetov prijatelj je v roki držal sočno klobaso in se pogovarjal z očetom, Hami pa se mu je pritihotapil za hrbet, kot blisk skočil na dišeči zavitek in navihano odbrzel pod najbližjo smreko, kjer je plen cmokaje požrl. Prijatelj še 10 minut ni prišel do sape ob tej pasji predrznosti.
Kot sem omenila, izbirčen ni bil, vendar je z leti postal sladokusec. Če mu je mama kdaj pripravila preveč navadno jed, kot naprimer makarone z omako, je omako polizal z vsakega makarona posebej, tudi iz luknjic, testenine pa razmetal okoli posode v metrskem premeru, odšel do mame in prezirljivo pihnil. Mama se ni dala pregovoriti za kaj drugega, tako da je čez eno uro z vidnim nestrinjanjem prišel pojest še preostanek.

Naša družina se je kar resno držala pravila, da se psa ne hrani kjerkoli in kadarkoli. Hami je vedel, da so ljudje različno mehki – pri nekaterih je dovolj že nekaj sekund, drugi se ne omehčajo niti po mnogih preizkusih. Za strica je vedel, da na obisku ne bo mogel prenesti pritiska čokoladno rjavih pasjih oči, in stric ga je res zalagal s hrano. Tudi stara mama je bila mehka duša, vendar si ni želela našega neodobravanja, zato mu je metala z mize tako, da si je hrano frcnila v naročje, kjer se je ta odbila od nje in padla na tla. Hami je nepremično strmel vanjo in lovil skakajoče grižljaje, dokler je vedel, da je bilo na mizi kaj užitnega, stari mami pa se je včasih na obleki poznal kakšen ostanek njenega početja. Pretvarjala se je, kot da res ne ve, odkod tisti madeži.
Zamerljiv je bil kar precej. Posebno se spominjam trenutka, ko je šel oče na službeno pot za tri tedne. Hami je po njegovem prihodu naslednje tri tedne gledal mimo njega, kot da je zrak, in se na očetove besede sploh ni oziral. Še sprehodi mu niso bili v veselje. Končno je bila mula kuhana in spet je bil dobri, stari Hamči.
Za krajše izostanke drugih družinskih članov se je kujal temu primerno manj časa.

Kondicije je imel na pretek; z očetom smo hodili po hribih, kjer je vedno naredil vsaj petkrat daljšo pot od nas, ko je preiskoval okolico, lovil palice ali tekal od prvega člana razpotegnjene kolone do revežev, ki so sopihali na koncu - in nazaj.
Ob sneženju se mu je popolnoma zmešalo, valjal se je in ril po snegu kot krtek. Na dlako so se mu prijemale kepe, ki so zrasle tudi do velikosti teniške žoge. Sproti sem mu jih obirala, posebno tiste med blazinicami, ki so mu onemogočale normalno gibanje. V avtu sem ga po končanem izletu zavila v siv koc, da se je po 5 minutah nehal tresti in se je do doma ravno lepo odtajal. Če je bil dom preblizu, pa je sledilo še nepriljubljeno tuširanje z mlačno vodo.
Sestra ga je včasih vzela s seboj, kadar je šla teč, vendar ji je nekoč pobegnil že po nekaj 100 metrih. Neprivezan je lahko uveljavil svojo voljo. Kondicija je lepa stvar, vendar ob tekanju ne moreš prebirati pasjih novic ob poti niti pisati svojih, zato se je uprl. Sestra ga sploh ni mogla priklicati ne ustaviti. V diru je tekel domov, da ga ne bi imela možnosti prelisičiti.

Tudi vode ni maral - zasovražil jo je na Bledu, ko ga je oče po istem principu, kot so učili njega, želel privaditi na mokroto. Vrgel ga je v jezero in od takrat Hami ni smel imeti vode više kot do trebuha. Tudi na sprehodih ob deževnih dneh, ko je moral prebresti kakšno lužo, je šel čez, kot 'da ima polne hlače', mi pa nismo mogli zadrževati smeha.
Če sem se pripravljala na njegovo kopanje, je to takoj začutil in se potihem zavlekel v najtemnejši kot stanovanja in se pretvarjal, da spi kot ubit. Pri šamponiranju ni povzročal težav, stal je tam kot kup nesreče, vendar se ni pretirano otresal ali bežal iz kadi. Ugotovila sem, da se v kadi ne stresa, če imam vedno eno roko na njegovem hrbtu. Po kopeli sem ga zavila v tri brisače in na toplem je zaspal za kakšno uro. Pri kopanju ga nismo nikoli fotografirali, saj nam je zmanjkovalo rok.

Šnavcerji morajo biti pravilno postriženi. Ker ga nismo vozili na razstave, sva se tega lotevala kar sama z očetom. Trimati nisva znala, zato njegova dlaka ni bila resasta, ampak temu primerno mehka – ravno pravšnja za crkljanje.
Prvo striženje je bilo precej katastrofalno, saj je bil Hamči čisto 'poštengan' oziroma 'nastopničen'. Strigla sva ga samo s škarjami. Naslednjič sva vzela še glavnik, da sva privzdigovala dlake, s tem pa dosegla enakomernejši izgled dlake in manj stikov škarij s kožo.
Frizerske seanse so trajale tudi po več ur in nato še ves teden, saj je bilo treba venomer odrezati še kakšen pozabljen cufelj. Hami jih je kar vdano prenašal. Posebno pri spomladanskem striženju mu je odleglo, da se je lahko znebil vseh tistih dlak. Koža je čez zimo postala kar prhljajasta, ker ni bila dobro prezračena.
Kasneje si je oče omislil aparat, ki je olajšal in skrajšal te podvige. Hami se je na brnenje navadil in ga toleriral povsod razen okoli lulčka in ušes. Tam je bilo še vedno treba striči ročno, drugače je kar dobro zarenčal.
Na stara leta so se mu ob striženju pokazale starostne kožne pege, ki pa so jih hitro rastoče dlake prekrile že po tednu dni.
 
 
Na varnem pred škarjami
 
Zdravje mu je dobro služilo, imel pa je nekaj operativnih posegov. Nikoli ne bom pozabila, kakšen  je bil po prihodu s kupiranja ušeskov, omotičen in s povito glavo, da se mi je v dno duše zasmilil.
Enkrat sva se sprehajala pred blokom, ko se je z verige strgal sosedov nemški ovčar in  pridrvel proti nama. V paniki sem ga dvignila, ovčar pa se je vzpel name in želel ugrizniti Hamčka v nogo ali kamor bi ga pač dosegel. To mu ni uspelo, zato pa je dosegel mene in me ugriznil v nadlaket. Pravi čas je pridrvel oče in odgnal psa, klical sosedo (lastnico  mrcine), ki naju je z mamo odpeljala v zdravstveni dom. V silni nervozi se je nekaj metrov pred ciljem še zaletela!
Na nekem sprehodu se nama je bližal mešanec, njegova drža pa je izražala samo eno: v napad. Hami se je stiskal ob mojo nogo. Ko smo bili samo še nekaj korakov narazen, se je tuji pes pognal, jaz pa sem izpustila tako nečloveški krik, da sem se sama sebe ustrašila. Pes se je zasukal in stekel stran, midva s Hamčkom pa sva se še nekaj trenutkov tresla in mirila drug drugega, presenečena nad glasovnim učinkom.

Kadar je bilo potrebno vzeti tableto, sem izumila svoj način. Položila sem mu jo čisto na koren jezika, mu zaprla usta in skozi režo med zobki vlila žličko vode. Tako je tableto zanesljivo požrl. Obiskati veterinarja je bilo iz leta v leto teže. Če sva šla tam mimo samo na sprehod, ni bilo nobenih težav. Ko pa sva šla v čakalnico, se je prva leta upiral nekaj metrov pred vrati, na koncu pa že kar nekaj metrov od vhodnih vrat v blok. Nekajkrat sem ga morala celo nesti, saj se je vkopal in se delal težkega za tri. V čakalnici se je tako tresel in zraven glasno sopel, da se je vsem čakajočim smilil in so ga pomilovalno ogovarjali. Tako je od silnega sočustvovanja stokal še glasneje. Zanimale ga niso ne mačke, ne drugi psi, samo ena želja mu je rojila po glavi: ven, čim prej ven! Če v čakalnici ne bi bilo ploščic, bi se po tleh poznale kar globoke raze.

Mnogo podrobnosti mi je že ušlo iz spomina, pa se po delčkih vračajo ob pisanju teh vrstic. Nikoli pa ne bom pozabila, da takega psa ne bom imela nikoli več. Predvsem zato, ker je bil to edini pes, ki je bil z mano lahko polovico mojega življenja. Z njegovo pomočjo sem se naučila veliko o pasji naravi, seveda pa tudi o sebi.
Za vedno pa mi bo ostal tudi spomin na Hamčkov zadnji dan, ko sem iz veselja nad osvojeno plaketo na pevskem tekmovanju v Mariboru za člane zbora spekla torto. Pred odhodom na pevske vaje sem se še oglasila doma, saj sem takrat že živela drugje. Mama in oče sta mi s solzami v očeh rekla, da je čas, da se od ljubljenega kužka poslovimo, saj revček ni mogel več ne hoditi, ne jesti, ne kakati. Bila sem popolnoma pretresena. Eno uro smo ga še držali v naročju, ga božali in ljubkovali in se spominjali vseh lepih trenutkov, ki nam jih je podaril.


Hamijevo zadnje novo leto


Slovo

Nato sva ga z mamo odnesli na veterinarsko postajo. Ker stanujemo tako blizu, da se blok vidi ves čas, je Hami neprenehoma zrl nazaj. Vedel je, da se poslavlja za vedno.
Pri veterinarju je dobil pomirjevalo, in ko so mu začele klecati nožice, sem ga vzela v naročje in ga božala po negovem izmučenem teleščku, ki je bilo le bleda senca močnega, krepkega psa izpred leta dni. Ob njem sva ostali tudi, ko je telo že otrdelo, čeprav veterinar ni bil navdušen. Bal se je, da bom padla skupaj in da bo imel težave še z mano. Vztrajala sem, saj sem vedela, da ne bi želel biti sam in da moram biti z njim ob slovesu.
Doma je bilo hudo. Vseeno sem šla na pevske vaje, oddala torto -  in jokala brez prestanka. Še sedaj se mi ob pasjih slikah, ogledu albuma ali med vožnjo mimo veterinarske postaje orosijo oči.
Lepo se imej tam zgoraj, Hamči!

Oče je dejal, da v spomin na Hamčka na bomo imeli nobenega kužka več, vendar se tri tedne skorajda ni preoblekel iz pižame, ni se bril in umival. Bilo je že precej kritično in ugotovil je, da brez novega psa ne bo mogel preživeti.
Vzel je v roke oglase in si priskrbel valižanskega terierja, ki je prišel naravnost z Madžarske. Vedno bolj se nam dozdeva, da je bila njegova mati ena od zapostavljenih psov masovne pasje proizvodnje, saj ima Feri pri šestih letih že hude težave s hrbtenico, zadnjič pa je prestal operacijo mehurja, v katerem so se naredili sečni kamni.


Feri v pripravah na razkopavanje

Z možem sva se iz bloka preselila v hišo. Eno leto nama je družbo delal prikupen muc Pepi, ki pa je nekega dne skrivnostno izginil. Mož ni želel imeti nobenega mačka več, saj je izgubo Pepija težko sprejel.


Kako se grem skrivalnice ali tudi pogreti se je treba znati


Pepi razkazuje mačje spretnosti

Tako sva se nekega zgodnjeseptembrskega dne odpravila v zavetišče Gmajnice, kjer sva videla vse tiste pasje duše, oropane prijazne gospodarjeve roke. Mož bi odšel praznih rok, jaz pa sem se zagledala v malega črnega kužka, ki se je igral z odpadlim listom. Postal je najin in odpeljali smo se domov. Rekli so, da je star tri mesece, pa sem mu določila rojstni dan - 3. junij,  drugače bi lahko praznovali ves mesec!


Prvi dan pri naju - bi ga klicala Miško ali Dobi?


Čez nekaj dni

Malo nežno bitje se je kmalu navadilo na novo stanovanje. Ogrado, ki jo je oče naredil za mladička, je imel Hami kar za nekaj mesecev, Dobi pa se je prikopal iz nje že naslednji dan po namestitvi. Kljub temu se ni niti enkrat polulal ali podelal v hiši, uničil je le nekaj malenkosti, z zobki označil komplet svojih fotografij. Tudi s sosedovo mačko se je dobro pobral, ostale pa imajo na srečo urne noge, Dobi pa tudi ni vztrajen zasledovalec, saj priteče takoj, ko ga pokličeš.



Vsi, ki enkrat slišijo njegovo ime, mislijo, da je Bobi ali Tobi. Ker pa ima v sebi nekaj pinčevske, in menda celo nekaj kapljic prav dobermanske krvi, sva ga poimenovala Dobi. Ko me kdo vpraša, katere pasme je, pa rečem, da je kamniški zmešanec ali pa kamniški prenašalec, ker bi naredil vse za katerokoli veliko, debelo, rogovilasto vejo. Sposoben jo je nesti tudi na vrh zelo strmega hriba, po mestu pa je nesel eno s takim ponosom, da je nasmejal vse mimoidoče.
Doma ima še nekaj igrač: že omenjeno klobaso, opico, kužka (samo še glavo brez vsega) in preluknjano žogo, ki jih izmenično prinaša in naju spodbuja k igri, če sama ne pokaževa dovolj zanimanja.

Z njim je vse treba zlepa, kajti prestraši se že grdega pogleda in malo glasnejšega nastopa. Ko je prvič videl očeta, ki je samo vstopil v sobo, se je zvit in stisnjen splazil pod klop in se oblizoval in cmokljal. Tudi večji psi mu vzbujajo grozo, zato se raje on naredi pogumnega, takoj se vzpenja, dela greben in kaže zobe. Bolje reagira, kadar ni privezan, saj ga vrvica sili v agresivnejši nastop.

Doma le redko zalaja, razen če zunaj sliši kaj zares hrupnega, zunaj pa je tako navdušen, da laja vsevprek: iz veselja nad snegom ali tekanjem; pozdravlja ljudi; privablja pozornost, kadar se ne ukvarjaš dovolj z njim; se pritožuje ali navdušuje nad psi. Zato pozna tudi ukaz 'tiho'.
Je zelo dojemljiv, vsega se hitro navadi. Šla sva v pasjo šolo, kjer je vaje zelo hitro osvojil in so se mu proti koncu že kar malo zamerile, ker sva jih preveč ponavljala. Na izpitu za psa spremljevalca B-BH pa ocena kljub temu ni bila preveč blesteča, saj nama je ponagajalo več stvari - meni huda trema, psu pa dveurno čakanje na mrazu. Ko sem ga pripeljala, ga je tako zeblo, da je skakal kot ponorel. Na začetku vaje 'poleg' se je 10 metrov vlekel z glavo po tleh, tako je bil navdušen, da se giblje in da se nekaj dogaja. Namesto da bi ga umirila s hitro igro ali tekom, sem le bliskala z očmi, kar pa seveda ni bilo dovolj, da bi Dobi lahko pokazal, kako lepo izvaja vaje v manj stresnem okolju.

Ima ogromno energije, ki jo pokuri na dolgih sprehodih, kjer ne sme manjkati lov na veliko palico in preskakovanje česarkoli. Z navihanostjo, igrivostjo in nežnostjo pa polepša prav vsak dan najinega življenja.
Zdaj je star dobri dve leti in pol in je najin mali črni sonček.




Blažen med počivanjem


Po kopanju


Feri na obisku

Avtor besedila: Meta Maček
Avtor slik: Meta in Dušan Maček, družinski arhiv