Lepotica Oxa

Oxa je bila posebna psička že od rojstva. Od ostalih mladičkov v leglu moje, sedaj pokojne, psičke se je razlikovala po mnogih značilnostih. Prva je bila ta, da je bila edina rjave barve. Vsi ostali mladički so bili črni. Druga značilnost je bilo neprestano zasledovanje mene. S tem si je trmasto priborila mojo naklonjenost in ljubezen, ter s tem odločitev, da ostane pri hiši.
Kot ''svojo'' psičko sem si najprej izbrala črno suhico Senno, vendar ni nič kazalo, da sem tudi jaz Senni najljubša. Veliko raje je za mano capljala rjava psička, po imenu Oxa. Bila je prav nadležna. Držala se me je kot klop, bila je moja senca, brez prestanka sem morala paziti kje hodim. In tako je Oxa sama določila, da ona ostane pri hiši.


Lepotica Oxa

Ljudje na ulici me še danes ustavljajo in sprašujejo kakšne pasme je Oxa, nekateri me s svojim vprašanjem prestrašijo celo iz avta. Trdijo, da je čudovita in bi oni tudi imeli takšnega psa. To pa sploh ni možno, saj je Oxa unikat, hči rottweilerke in irskega setra.

Že od nekdaj sem jo jemala vsepovsod s sabo in tako se je vez med nama še krepila. Včasih se mi je zazdelo, da jo imam na dalinjskem upravljalcu. Kjer so ostali s psi potrebovali povodec, ga jaz nisem. Še vedno mi je sledila kot senca in za mojo naklonjenost naredila prav vse. Z ostalimi kužki se je že od nekdaj razumela. Imela je sicer dve slabi izkušnji z dvema nemškima ovčarkama, zato je bila nekaj časa ob tej pasmi zelo negotova, skoraj panična. Kljub vsemu se je z leti pomirila in začela gledati na ovčarje, kot na vsakega drugega psa.


Oxa in ovčarka Ajsha

Že od majhne sem jo navajala na različne živali, vse ljudi in situacije. V nasprotju s Tori, starejšo psičko, je bila Oxa nežna in prav nič čuječa. Mimo ljudi je hodila kot da jih ni, ob srečanju z drugimi psi ni nobenih problemov, ''problemček'' je nastal le pri določenemu škotskemu ovčarju, katerega obožuje in v prvem trenutku ji je celo bolj pomemben od mene. Prijazna je do muc, ne samo do domačega, ampak do vseh tujih, kar je že velikokrat dokazala.


Oxa in rešenček Gill (začasno nastanjen muc)

Na sprehodu sem z Oxo vedno rinila v čudne situacije in zahtevala ravnodušnost in obvladljivost. Če sem videla psa ali mačko sem namerno šla proti ''motečem elementu'' in Oxo motivirala nase in jo ob primernem trenutku nagradila. Prav tako sem jo vodila med konje, s katerimi nima problemov. Če vem kakšen je konj, je lahko Oxa brez problema brez povodca.
Z leti sem nekako dobila občutek kdaj je povodec potreben in kdaj ne. Pri njenem omiljenem škotskem ovčarju Bull-u zagotovo


Oxa v živalskem vrtu

Mislim, da sem s svojim vztrajnim rinjenjem v različne in nenavadne situacije sama dokončno oblikovala značaj Oxe. Včasih pravim, da imeti tudi pet takšnih psov, kot je Oxa naenkrat, ne bi bil problem.
Vodo ima zelo rada in morje, reke, jezera ji niso tuja. Spoznala sem jo z mestom in podeželjem. Peljala sem jo tudi v živalski vrt, kjer je bila najbolj navdušena nad opicami. Tudi enkrat že prej, ko je bila na čuvanju pri kolegici, s katero sta šli na sprehod čez živalski vrt je bila najbolj navdušena nad opicami. ''Obdelali'' sva tudi že kar nekaj pasjih srečanj po Sloveniji.


Oxa in zanimiv prebivalec živalskega vrta

Je sicer res, da je lahko celo v mestu brez povodca, da počaka brez povodca skoraj kjerkoli, tudi na pasjih srečanjih je lahko brez problema odvezana, pa vendar ima šibko točko. To je lovski nagon. Kadar zavoha srno, v sebi pokaže gene irskega setra, takrat postane gluha. Pa vseeno lovski nagon zasenčijo njene pozitivne lastnosti, še najbolj sem navdušena nad njeno vdanostjo, včasih že kar obsedenostjo z mano.
Kot sem že omenila, je že kot mladič hodila za mano brez prestanka. To se še do danes ni prenehalo. Gleda me kot boga, dobrika se na vse načine, svoje oči zelo redko odlepi od mene. Če ji kdo drug kaj ukaže samo čudno pogleda. Seveda si kdo ustvari mnenje, da psička sploh nič ne zna, nato sem na vrsti jaz in skoraj še preden kaj izrečem, to Oxa z navdušenjem naredi. 


Gimme five!

Je tako prilagodljiva psička, da gre lahko z mano vsepovsod. V avtu, stanovanju, lastnem ali tujem, je popolnoma mirna. Brez problema jo vzamem s sabo na kavico kamorkoli. Čim pridemo nekam, kjer naj se ne bi divjalo, se enostavno zlekne in miruje. V mestu je tudi zelo priljubljena ljudem, ki jo poznajo, z mano gre celo v frizerski salon, kadar potrebujem ureditev pričeske.
Najprej je bila štiri leta hišna ljubljenka, nato sem zaradi njenega priljudnega karakterja začela delati na področju reševalnih psov, kar je bila moja želja že od nekdaj. Najprej se ni izkazala za primerno, saj je nihče, razen mene, ni zanimal, reševalni pes pa mora pokazati navdušenje do tujih ljudi. Pa tudi igrati se ni hotela, igra pa je pogoj za dobro šolanje. Puške nisva vrgli v koruzo, kje pa. Počasi sva napredovali, čez eno leto tudi zamenjali enoto reševalnih psov, kjer se je pokazalo, da lahko iz Oxe še veliko naredim.


Čakanje na delo na lavinskem tečaju za reševalne pse

Ni pa se izkazala samo kot dobra iskalka ljudi - ''ponesrečencev'', ampak tudi kot odlična (samostojna) iskalka pasjih in mačjih zavržencev.
Prvi primer je bila zavržena muca, zaprta v smeteh. Hvaležna sem ji tudi za pomoč pri iskanju štirih mladih kužkov, ki so brezglavo šibali čez njivo in grmovje. Njen najboljši ''ulov'' pa je bil dehidriran in podhranjen Tayos, najden in rešen kuža, katerega sem potem tudi obdržala.
S Tayosem sta se kasneje tudi oba izkazala kot vzorna psa, ko sem bila priča zavrženju osmih komaj skotenih mladičkov, saj sta počakala na prostoru brez povodca, dokler nisem vse zavržene kepice zavila v svojo slečeno majico.
Ni besed, koliko sem jezna na ljudi, ki so sposobni česa takšnega!!!
      …                    …            …

Počitek v avtu po napornem dnevu (lavinski tečaj)

Po določenem času vztrajanja pri reševalcih se je Oxa spremenila temu primerno. Postala je bolj odprta do ostalih ljudi, pa tudi bolj pogumna, včasih kar ''frajerska''. Šolanje je za mesec dni prekinila nesreča, ki se je na srečo končala le z izbitim zobom. Takrat še nisem imela izpita za avto, k sreči pa sva z Oxo le našli prevoz za k veterinarju, čisto na drugem koncu Slovenije. Po hitrem okrevanju sva se vrnili v šolanje, ki ga je žal spet skoraj prekinilo nestalno, a več mesečno bivanje v drugem kraju. Trenutno pa se končno resno pripravljava na izpit za psa reševalca.
Če moram izdati še kakšno njeno neumnost, naj povem, da se je na reševalnem treningu v Zagrebu povaljala v nič kaj dišeči zadevi. Ne vem komu naj se zahvalim, da je bila v bližini tekoča voda in da je imel inštruktor s sabo otroški puder, s katerim sem jo še dodatno ''nadišavila''.



Kako bi še drugače opisala Oxo?
Je res edinstvena in posebna. Njena lepota se krasno ujema s krasnim karakterjem. Za izjemno prijetno sobivanje se verjetno lahko zahvaliva druga drugi, jaz njej za njen potencial, ona meni za izkoristek oziroma pravilno usmeritev le tega.
Njeno življenje je po moji presoji zelo pestro, vedno je obkrožena s človeškimi in pasjimi prijatelji, vedno in povsod ji družbo dela Tayos, do pol leta nazaj pa je imela ob sebi tudi svojo pasjo mamo.
Lepotica Oxa je res edinstvena!



Avtor teksta in fotografij: Teja Martinovič