Pes in dojenček

[luna7]

Tudi moji starši so bili eno obdobje proti ograji okoli hiše - v naselju na vasi. Imeli smo tudi nevidno ograjo...  Še zdaj mi je žal za vse, kar se je zaradi tega zgodilo predvsem sosedom in našim psom. Danes je fizična ograja in je zelo lepo vklopljena v okolje (zelena, skoraj nevidna), in naši psi, ko jih spusitmo zjutraj in zvečer opravit potrebno, so nam za to zelo "hvaležni". Vedno, kje je meja, ne skrbi nas, ali so že kje, kjer jih ne bi radi videli... Psi živijo z nami in vsaj enkrat dnevno dobijo dozo sprehoda izven ograje. Neke svobode si res ne želijo, kadar so sami na vrtu...raje so z nami. 

[čarka]

Sama bi pa k vsemu napisanemu dodala tole. Prvi otrok in nov pasji mladič, nikakor ne gresta skupaj.

Vem, da se pred nabavo psa in rojtvom otroka zdi vse enostavno in logistično popolnoma lahko izvedljivo, sploh, če je tašča v backupu, ampak verjemi, da ne bo tako. Sigurno si boš želela pustiti svoj pečat v vzgoji psa (enako tudi otroka), oboje hkrati pa je res težko izvedljivo in seveda praviloma vedno na škodo psa.
In oboje hkrati še zdaleč ni enakovredno vzgoji dvojčkov, ki so sicer za mame tudi naporni, to sta dve popolnoma različni vrsti, z drugačnimi potrebami in načinom zadovoljevanja le teh.
Kot so že zapisali, rabi pasji mladiček za dobro vzgojo in socializacijo, ukvarjanje praktično 24/7 in to več kot le leto dni. Tega ne bo dobil, če bo zunanji pes, nikakor pa ne gre primerjati tvoje angažiranosti pri psu, kot otroka/najstnice, nekoč in zdaj, ko verjamem, da boš kljub porodniški še naprej delala, gospodinjila, vzgajala otroka .... in se enakovredno posvečala vzgoji psa 

In zakaj sploh imeti psa, če bo ta živel zunaj??? Neživih okraskov, ki so mu enakovredni, je moč kupiti na vsakem koraku. Med navedenimi všečnimi pasmami tudi noben ni čuvaj v pravem smislu besede. Obstaja le možnost poslabšanja medsosedskih odnosov zaradi lajanja psa, ki bo živel zunaj, ker so očitno sosedi, in do tega so popolnoma upravičeni, že precej teritorialno nastrojeni.

Po moje idealen vrstni red bi bil vsaj tri leta star, dobro socializiran hišni pes, potem pa dojenček ali obratno, dovolj star otrok, da se mu lahko že kaj dopove in pasji mladič.

Ampak, verjetno tega nisi želela prebrati 

[vesoljka]

Tudi jaz ostajam pri enakem mnenju glede otroka - najprej otrok, potem pes. Kot pravi AngSeter - moj fantek bo čez 10 dni star 10 mesecev in čeprav sem seveda na porodniški, mi kdaj prav narobe hodi, da je treba it še s psom na sprehod, če je mali slučajno dopoldanski/popoldanski spanec odspal doma, ne v vozičku. Partner pride domov ob 16h, ampak tiste ure do 19h, ko gre mali spat, švignejo ko šus. Pes od zjutraj do 19h ne more čakat, pa tudi, če bi lahko, a misliš, da bi se mi dalo it za eno uro ven.. In kje so vsi ti dolgi sprehodi po gozdu nekajkrat na teden pred porodom.. zdajle pozimi jih skoraj ni bilo, razen čez vikend.

In na podlagi tega, kar sem napisala oz. kako svojega prvega otroka in sicer manjšga psa (starega 6 let), ki pa rabi svojo dnevno aktivnost, hendlam jaz, si ne znam predstavljat, da bi imel pes kvalitetno življenje, če bi bil samo zunaj. Ker mene praktično ni zunaj razen takrat, ko sem s psom na sprehodu, pa še kakega od teh bi kdaj takoj zamenjala za to, da bi se s tamalim naspala doma. Dojenček je prvih nekaj mesecev sicer pri miru, potem se začne pa plazit in to počne v stanovanju, ne na vrtu. Ko pri dobrem letu začne hodit, ga je treba pa držat, pb tem se spet ne moreš s psom ukvarjat, pa otrok je vse manj rad v vozičku, tako da še tovrsti daljši sprehodi odpadejo. Potem, proti drugem letu, pa res lahko začneš normalno uživat na vrtu z otrokom in se hkrati ukvarjat s psom v smislu, kot si si ga ti zamislila.