Bi parili ...

[it]

Ja, naši psički je očitno že precej bolje. Ovratnico ji dost puščamo, ker kakor ji damo dol, gre z gobčkom proti rani. Zdaj, če smo zraven, ji odmaknemo, jo pazimo. Vendar me je pa kar groza, ker si "ves" čas z zadnjo tačko hoče praskat.  Sicer je predel šiva zelo lep, res ni videti kaj narobe, nobenih praskic, nič ranjenega, tako da zgleda, da ne praska po šivu. Bom danes vzela tudi priporočen pripravek joda, sem šele sedaj prebrala nasvet.

Me pa zanima, sedaj je že kar precej živahna in "gibčna", bi že skakala oz. ko me zagleda se že kar pošteno vrti okoli nog, rep pa sem pa tja ves navdušen poplesuje. Seveda mi želi tudi skočiti v naročje oz. mi dat poljubčka, tako da sem kar v pripravljenosti, ko grem k njej, da hitro počepnem, pa roko k tlom, da jo začnem božati, da ne rabi skakat v višino. Ja, torej zanima me, kdaj lahko gremo na krajše sprehode, brala sem da prve tri dni naj ne bi, in koliko so to "krajši" sprehodi. Naša je sedaj cca 5,5 m stara, tehta pa nekje dobrih 7 kg. Koliko je to krajši sprehodi, 5 minut, 15 minut...

Lanabela, glede knjig, ki si mi jih priporočila, pa moram povedat, da sem začela brati knjigo, ne spomnim se sedaj naslova, vendar gre o pasji govorici, in moram povedat, da je res zelo dobra knjiga. Se mi zdi, da sem jo kar na drug način začela opazovat (našo psičko). Da se nekako osredotočam na njen smrček, rep, gibe... in sedaj si tudi vrtim film o vseh srečanjih z drugimi psi, ki prosto tekajo po naši okolici, in nekako bolj razumem, kaj so nam spročali oz. koliko se je resnično od teh psov bilo za bati. No, tu moram povedat, da res samo enega psa, ampak verjetno zato, ker je branil svoje dvorišče, hiša (dvorišče) je namreč tik ob cesti, res tik ob cesti, tako da pri tovrstnih srečanjih pa res ne vem, če bi lahko kaj JAZ spremenila, lastnik pa najbrž bi lahko.

Zanimivo pri tem lastniku, tega res popadljivega psa je, da je ob enem takem laježu, renčanju, in zaganjanju v nas, lastnik bil zunaj in ga je samo pogledal, svojega psa, samo gledal ga je, ampak gledal z rokami oprtimi v bok, rahlo sključen nad psa, tisti poza, ko si misliš, da bo vsak čas skočil na psa, pes je bil ves, ne vem niti, kakšen, nehal je renčati in lajati, in je nekaj poskakoval okoli lastnika, kot da bi se mu želel odmakniti, zbežati, pa si ne upa ker se ga boji, v smislu, mora bit na mestu, pred lastnikom, pa najraje bi pobegnil stran, vsaj tak občutek sem dobila. Poskakovanje bi lahko bilo podobno poskakovanju psa, ki vabi k igri, ampak ni bilo čist.

V glavnem, sedaj ko grem z otroci na sprehod, sedaj brez naše psičke, seveda, opazujemo pse in razlagam, kaj domnevam, se nimam za strokovnjaka, kaj si o nekem psu lahko mislimo, kako se počuti.

Pa še nekaj, naša psička je sedaj (sedaj kakšnih 2x) na sprehodu zarenčala, ja tudi zarenčala, na druge pse, tudi ljudi. Ko jih zagleda, se ustavi, ušesa pokonci, rep pokonci in kratko zarenči. Pri ljudeh je potem zelo hitro rešeno, recimo, soseda naša ji je namenila stavek, prijazen, in je naša psička takoj k njej stekla, z repkom mahala, se ji pustila pobožat, vse OK. Tudi jaz jo pohvalim, pobožam, in gremo mirno naprej. Pri psih pa zna bit rahel problem. Ko je nazadnje tako zarenčala (bilo je pred vet. bolnico), je bil to doberman, in potem je začela lajati na njega, tako da je pes kar gledal jo, pa kar hotel jo je priti bliže pogledat, je že kar cepetal. Zdaj pri dobermanu se zelo težko osredotočimo na uhlje, ker kolikor mi je to znano, jim ves čas stojijo pokonci, rep imajo pa tako odrezan. In nisem 100% glede te govorice psa. Za dobermane tudi vem, da zelo malo lajajo. So bolj tiho. Ampak glede značaja pa mislim, da niso tako agresivni. Vsačih sem namreč imela partnerja, ki je imel dobermana, pa vem, da je bil pes pravzaprav zelo ubogljiv, na nikogar ni lajal oz. če je zalajal, ko si prišel blizu hiše, kvečjemu, potem pa je bil ves prijazen. Nič renčanja nič skakanja, je bil res lepo vzgojen pes, ko se ga sedaj spominjam. Ne vem pa, če so vsi psi taki. No, glede tega renčanja in moje bojazni, da ne bi prišlo do kakšnega spopada, se jaz potem s psičko umaknem, jo z glasom mirim, oz. potem gremo naprej. Ne vem, če je to najbolj prav način.... ima kdo kakšno izkušnjo, predlog... vem pa, da se moja psička boji, sigurno se boji, do sedaj se je vedno umikala z repkom med nogami, sedaj pa je nehala. Očitno je takšen značaj, da bi se tudi spopadla s kom, če bi bilo treba. Ali pa ne, ampak raje ne bi vedela.

[it]

Že kar dolgo nisem nič napisala o naši psički, tako da sedaj par besed...

Ja, sterilizacijo je zelo dobro prestala, tam 3-4 dan je že veselo skakala naokrog. Seveda smo jo imeli bolj na mirno in vse, ampak skoraj kot da ji ne bi bilo nič. Ko smo dali šive ven, sem domov od veterinarja skoraj prišla še z enim psom več, majhnim pritlikavim pinčem, bi mi ga podarili. Žal vseh psov ne moremo imeti doma, tako da ostajamo pri tej naši psički.

Moram povedat, da že veliko stvari zna, še posebej, če imam v žepu priboljške. Zna sesti, to ni dilema, ker vedno sedi, preden ji dam jesti, zna čakati, sicer ne ne vem kako dolgo, vsekakor pa lahko grem v drug prostor za nekaj sekund, ona pa še kar čaka da pridem nazaj. Na tem še delamo, tako da upam, da se bo to podaljševalo. Če smo zunaj, pred hišo, ne da bi bila privezana oz. bi lahko mahnila po svoje, če bi se ji zahotelo, in zaenkrat če ni preveč motilnih dejavnikov, zelo lepo pride na odpoklic, seveda jo vedno nagradim s priboljškom. To še vedno vse veliko vadimo, edino na sprehod se pa ne upam še vedno ne it brez povodca. Nekaj tudi zato, ker je nazadnje naš sovaščan izrazil željo, da ne bi moja psička slučajno opravila svojo potrebo na njegovi parceli. Ponavadi tega tudi ne naredi, če pa že naredi, imam vedno s sabo tudi vrečke in pospravimo. Tako da to še ne vem, kako jo naj navadim na opravljanje potreb samo na naši parceli. Naprimer lulanja. Zdaj se njegovi parceli na veliko izogibamo.

Glede psa, ki se vedno, ampak res vedno, če je spuščen, zaganja v nas, naj povem, da sem kontaktirala lastnika, ga opozorila na nevarnost prometa, predvsem, da stvari lahko uidejo iz nadzora, ampak spremenilo se ni pa še nič. Po eni strani me ima, da bi prijavila vso stvar, po drugi strani pa vem, da pes pač ni kriv, če je tak. Seveda pa bi bile potem tudi kakšne zamere. Tudi tukaj grem mimo zelo previdno, se vedno oziram, če bi slučajno bil pes spuščen, da se potem raje obrnem in grem nazaj.

Glede renčanja na druge, pa tako, sedaj že dostikrat tudi ne zarenči (večinoma), predvsem na ljudi niti ne več, ker jo kar lepo opozorim na sebe, jo pokličem, če vidim, da gre kdo mimo, tudi na pse dostikrat ne zarenči, jo vedno prvo opozorim na sebe in rečem, kar pridi (pridi je ukaz, drugače, da gremo na sprehod, ali da pride k meni, mogoče je povezala s kakšnimi priboljški, kaj pa vem), če pa že renči, pa se sklonim k njej, (tudi če se česa boji), pa jo božam, mirim z glasom, in ko sem tako blizu nje, moram počepniti, da sem res blizu, se potem umiri, s psom se povohata itd.. Se mi zdi, da je precej plašna, vedno se raje umakne, kot pa da bi se spusila v kakšen pretep. Že če se jaz približam medtem, ko ji dam jesti, se ona umakne, kot da bi mi prepustila mesto. Samo pozdravlja me še vedno s skokom navzgor. Zdaj če obstanem, takoj tudi ona obmiri in se usede, samo rep ji šviga sem pa tja, potem ji ponavadi dam priboljšek, jo pobožam, pohvalim... in gremo lahko brez skakanja naprej. No, moram si vzeti pol minute ali več za božanje po trebuščku, ki mi ga vztrajno kaže. Ampak dobrodošlica je pa taka, da prvo skoči. Glede tega bomo morali še kaj narediti.

Toliko. Par utrinkov iz našega vsakdana.