Dve ljubezni na prvi pogled - Blacky in BobiBlacky, kot mladič si bil eden izmed številnih nezaželenih mladičkov. Tvoja mami, čistokrvna kokeršpanjelka po imenu Neli, si je izbrala zanjo najlepšega psa v vasi - črnega mešanca. Tvoji bratci in sestrice so hitro dobili svoj dom, ker so bili podobni mami, ti pa si svojega čakal dolgih 6 mesecev. Ko sem te spoznala, si bil na pogled zelo smešen, imel si ogromne tačke glede na velikost telesa, smešno skodrano svetlečo črno dlako in koničast repek.
V tistem času sem bila še ena izmed mnogo ljudi, ki pse gledajo samo po videzu, zato sem se od tvojih lastnikov že želela posloviti. Ravno v istem trenutku pa je lastnica povedala, da je mož Blackyja že želel ustreliti, a ni mogel, in da je bil oglas, ki sem ga zasledila v časopisu, zanj zadnja možnost. Z možem sta se zmenila tako, da če kuža v enem tednu ne dobi doma, se ga bodo znebili, ker dveh kužkov doma ne morajo imeti, ker pač nimajo denarja.
Lastničine besede so bile usodne, brez pomisleka sem Blackyja položila v prtljažnik avtomobila in povprašala, koliko sem zanj dolžna, pa je lastnica samo rekla, naj ga čim prej odpeljem od hiše. Povedali so mi, da ga niso cepili, ker niso vedeli, kaj bo z njim.
Šele doma sem opazila, da se kuža boji skoraj vsega razen mene. Najprej se je problem pojavil doma, ko je bežal pred mojimi sostanovalci, pozneje na cesti, ko je videl avtomobil, se je vedno ustavil, gledal, kaj je to, največji problem pa so bili otroci. Še danes ne vem, kaj so mu otroci naredili, ampak ko je zagledal otroka, se je polulal od strahu, ko je zagledal še otroški voziček, se je izmuznil iz ovratnice in zbežal. Kuža pri svojih 6 mesecih ni znal ničesar.
Najini začetni dnevi niso bili preveč zabavni, bilo je precej žalostno in grozno. Priznam, da sem nad tem psom večkrat obupala. Spraševala sem se, kako ljudje lahko psu tako uničijo življenje.
Po nekaj mesecih skupnega življenja pa sva se hitro naučila, da avtomobili niso tako grozni, če se po cesti sprehajava skupaj, in da niso vsi ljudje takšni, kot jih je bil vajen v prejšnjem domu.
Od vsega ima sedaj najraje otroke, vseeno mu je, ali ga boža pet sosedovih otrok ali eden, strahu pred njimi nima več.
Ko človek misli, da bolj psihično uničenega psa od mojega Blackya ni, sem julija 2012 na cesti srečala psa Bobija.
Celotna zgodba z Bobijem se je začela, ko sem se s Blackyjem, kot vsak dan, odpravila na večerni sprehod. Nenadoma je proti meni pritekel popolnoma neznan kuža pritlikavi pinč, za njim pa še soseda, ki je povedala, da se kuža že ves dan zadržuje pri njej in da je verjetno izgubljen. Seveda sem takoj klicala zavetišče in se dogovorila, da psa spravim na varno. Pes, ki na prvi pogled ni bil videti tako plašen, kot se je pozneje izkazalo, nam je pobegnil, medtem ko smo iskali primeren povodec. Dobesedno je izginil, čeprav se je prej ves dan zadrževal pri sosedi.
V upanju, da tega lepotca kdo pogreša in išče, sem njegove slike objavila na internetu, a žal nisem dobila nobenega klica od lastnika. Kuža se je čez dva dni spet pojavil, poklicala me je soseda in mi povedala, da je pes v precej slabem stanju. Kuža je bil sestradan, komaj je hodil, večinoma je samo ležal. Seveda sem odšla na "lov", da bi reveža mogoče že sama odpeljala do veterinarja. Ko sem se na videz popolnoma izmučenemu psu počasi približala, je zbral moč in stekel stran. Tekel je toliko časa, da je bil naslednji dan opažen že približno štiri kilometre stran od prejšnje lokacije. Gospa je psa vsa vesela zaprla za meter visoko ogrado. Vsi smo bili veseli, da smo Bobija končno rešili ceste, ampak veselje ni trajalo dolgo, ker je pes, ko je videl, da ni več svoboden, ogrado preplezal in spet tekel po cesti. Tekal je levo, desno, po sredini, avtomobili so se ustavljali, trobili, on je v avtomobilih iskal svojega človeka, meni pa je tistega dne, ko sem vse to gledala, srce bilo tako hitro kot še nikoli. Oči so bile solzne, ker nisem še nikoli v življenju videla psa, ki se, ko zagleda avtomobil, postavi na zadnje tačke in išče človeka, ki ga je zavrgel.
Naslednji dan sem od neke gospe prejela klic, da je bil na tisti lokaciji popoldne ob cesti povožen črn pes z verigo. Zastal mi je dih, upala sem, da to ni Bobi, ker on ni imel verige. Bobi se je proti večeru na srečo vrnil h gospe in pri njej ostal skoraj tri tedne, dokler ga ni ujela sosedova deklica. Ko sem mislila, da je zgodba s psom zaključena in da bo na tistem mestu ostal, sem dobila klic, naj pridem po psa in naj uredim z zavetiščem. Klicala sem, se vse dogovorila, treba je bilo počakati samo do naslednjega dne, da ga pridejo iskat. Zaradi dveh mačkov in psa je bila misel, da bi ga obdržali, odveč. Z zavetiščem je bilo vse dogovorjeno, vse, kar bi morala storiti, je, da psa pripeljem na dogovorjeno lokacijo ob določeni uri. Pa ni šlo, enostavno sem se zagledala v njegove očke, ki so govorile: Špela, ne, tvoj sem, če želiš, te bom ves dan umival po roki, prosim, ne že spet v avto, ne že spet k tujim ljudem, sit sem vsega. Ko sem bila že popolnoma odločena, da ga odpeljem, sem v rokah začutila nenavadno nemoč, cmok v grlu, solze v očeh.
Zgodba se je zaključila tako, da je tisti dan zaradi obilice solz doma zmanjkalo robcev in na pot brez njih nisva mogla oditi. Zahvaljujem se gospodu in zavetišču, ki so nekaj dni prenašali moje zmedene klice pred usodno odločitvijo. Kaj so si mislili o meni, ne vem, vem samo to, da ima Bobi dom.
Pes nas je vse očaral, takoj je vedel, da se najbolje spi na kavču, da se veliko in malo potrebo opravlja zunaj, da se na povodcu ne vleče. Po vsem, kar je Bobi pokazal, je razvidno, da je živel v stanovanju, da še nikoli ni bil cepljen proti steklini, ker čipa nismo našli, ter da ga je človeška roka večkrat udarila.
Po dolgem premisleku je pes ostal pri nas doma, ker je zaradi vlomilcev bolje imeti dva psa kot samo enega.
Z njegovo socializacijo bo še kar nekaj dela, ampak bomo vztrajali, če bo treba iti z glavo skozi zid, bomo šli, ker si Bobi po vsem, kar je pretrpel, zasluži samo najboljše.
Avtorica zgodbe je spely.
Foto: Špela Golob
Zgodba sodeluje v natečaju "Življenje ni vedno zabavno".
Nagradna kategorija A.
Jana. Vse pravice pridržane.
