Appenzeller Sennenhund


Delilah Tohočinska (Dina)

OPIS PASME

Apencelskemu planšarskemu psu (originalno ime pasme: Appenzeller Sennenhund) ponavadi pravijo tudi samo Apenceler ali ljubkovalno Api. Najverjetneje je najmanj znana pasma izmed štirih švicarskih planšarskih psov (Bernskega planšarskega psa, Velikega švicarskega planšarskega psa in Entlebuškega planšarskega psa). Zaradi njihovih ovčarskih sposobnosti jim nekateri pravijo tudi švicarski mejni ovčarji. Kljub neizmerni energiji pa so vsekakor sposobni tudi lenobnega poležavanja v senci kakšnega drevesa. So precej žilavi, vsestransko uporabni delovni psi srednje velikosti. Glava je široka in ploščata, ki se oža proti črnemu nosu. Oči so majhne in temne, ušesa povešena. Rep nosijo zavit navzgor nad hrbet, noge so ravne. Dlaka je ravna, kratka, dvoslojna, relativno gosta in svetleča. Osnovne barve so črna in rjava s simetričnimi belimi vzorci.




ZGODOVINA

Obstajata dve teoriji o nastanku Apencelskega planšarskega psa. Prva pravi, da je to domorodna alpska pasma, še iz bronaste dobe. Druga pa trdi da so Apencelerji potomci Molosov, ki so v Švico prišli z Rimljani. Apencelski kuža je bil prvič pisno omenjen v knjigi Živalstvo alpskega sveta (1853) kot »kratkodlaki, srednjevisok, večbarven, planšarski pes (govedar) z jasno izraženim laježem, podoben špicu. Najdemo ga v nekaterih kantonih, kjer ga uporabljajo za zganjanje živine in čuvanje domačije«.



Leta 1898 je bil Apencelski planšarski pes priznan kot samostojna pasma. Prvi standard pasme so potrdili s pomočjo velikega promotorja pasme Max-a Siber-ja. Pasmo so predstavili z osmimi psi na prvi mednarodni pasji razstavi v Winterthur-ju. Na prigovarjanja prof. dr. Albert-a Heim-a, ki se je zelo zanimal za švicarske planšarske pse ter seveda posledično za Apencelerje, je leta 1906 nastal klub Apencelskih planšarskih psov, z namenom ohranjanja in promoviranja pasme v njenem naravnem stanju. Podlaga za vzrejo čistokrvnih psov je nastala z obveznim vpisom mladičev v rodovniško knjigo Apencelskih planšarskih psov. Prvotno območje vzreje je bil odmaknjeni kanton Appenzell, danes pa je pasma prisotna po vsej Švici in zunaj nje, vzreditelji pa so prisotni v mnogih evropskih državah.

Čeprav je apencelski kuža pridobil mnogo občudovalcev, ostaja vzrejna baza še vedno majhna. Samo z odgovorno in previdno vzrejo bo mogoče ohraniti vse njegove čudovite prirojene značilnosti.



KARAKTER

Trdoživ, pozoren, pameten, poln energije in živahen, z močno izraženim črednim nagonom, ki mu preprečuje uhajanje od doma. Apenceler se ponavadi dobro razume z drugimi psi in ostalimi domačimi živalmi ter živino, če je bil z njimi seznanjen in primerno socializiran že v mladosti. Socializacija naj poteka v čim več različnih situacijah in kar največjim številom ljudi in živali. Do tujcev so zelo nezaupljivi, družinske člane in prijatelje pa z navdušenjem pozdravijo. Zdrav in dobro vzgojen Apenceler je prijazen do otrok. Zvest je celotni družini, ponavadi pa se še posebej trdno naveže na eno osebo. Apencelerji se z doslednim šolanjem zelo hitro učijo, delno zaradi svoje intelligence, delno zaradi delavnosti in želje po aktivnosti. Za to pasmo so ustrezne aktivnosti, kot so agility, razne igre prinašanja in plavanje (pol ure neprekinjenega plavanja ni prav nič nenavadnega).





Izkazali so se tudi kot zelo primerni psi za reševanje ponesrečencev kar dolgujejo svoji neustrašnosti, inteligenci, trdoživosti (kar lahko potrdim iz prve roke. Na enem izmed nočnih treningov je moja psica padla v 2,5 m globoko luknjo brez da bi zacvilila, da raznih udarcev pri lovljenju žoge niti ne omenjam), ter seveda glasnemu laježu.
Apencelerji so ekstroverti in zelo radi lajajo, zato so izredni in nepodkupljivi psi čuvaji, ki jim ni do neposrednega stika s tujcem vendar, če je treba braniti lastnika ali svoje ozemlje NAJ ne bi odlašali napasti. Dina (moja psica) v glavnem samo skače okrog prišleka in glasno laja, pri vsem tem pa ni PRAV NIČ napadalna. Previdno se približa človeku, ga povoha in nato nadaljuje z lajanjem, ne glede na to, kakšen odnos imam do obiskovalca. Po nekaj obiskih pa se nanj navadi in ga prav z veseljem pozdravi. Če ne verjamete lahko vprašate njenega prijatelja - lokalnega poštarja.
Apencelerji ljubijo naravo in so zelo radi zunaj, zato se ne zadovoljijo z življenjem v stanovanju ali v pesjaku, saj potrebujejo prostor da se znorijo. Moja je šele po enem letu pokazala koliko energije v resnici ima. Prej je več ali manj samo spala in delala družbo 13 (zdaj 14) letnemu labradorcu, sedaj pa po enoinpolurnem teku ob kolesu - cca. 15 km (toliko jih naredim jaz, ona verjetno še dodatnih 5) še vedno prekipeva od energije ter bi ga čez pol ure najraje ponovila.



BIVALNI POGOJI

Apencelski planšarski pes ni primeren za mestno okolje in življenje v stanovanju. Ljubijo naravo in odprte prostore, zato potrebujejo velik vrt in lastnika z veliko prostega časa, da se lahko ukvarja z njim. Ta pes je bil ustvarjen za življenje na kmetiji, vzrejali so ga za celodnevno zganjanje živine v vsakršnem vremenu ter v vseh pogojih, ponoči pa je moral biti čuječ in paziti na domačijo. Psi, ki tega niso bili sposobni so bili izločeni iz vzreje. Posledično je to pes, ki mora biti čimveč zunaj in zahteva veliko prostora kjer lahko pokuri svoje ogromne zaloge energije.
Od lastnika zahteva veliko časa za šolanje in druženje, zelo je navezan nanj in bi bil najraje ves čas v njegovi bližini. Api ni pes, ki bi bil izključno hišni ljubljenec. Kadar mu je dolgčas začne gristi vsako stvar, ki mu pride pod zobe zato ga je priporočljivo založiti z raznimi igračami ali kostmi ter po možnosti še s kakšno drugo domačo živaljo (z veliko potrpežljivosti s katerimi lahko izživi svoje nagone. Če ne drugače se tega naučite »the hard way«, ko vam uniči vse nepospravljene čevlje, povodce, ovratnice itd.



GIBANJE

Kot je bilo že nekajkrat omenjeno, ti psi potrebujejo aktivnega lastnika in veliko gibanja. Daljši sprehod dvakrat dnevno je minimalna zahteva tudi za pse, ki živijo zunaj. Seveda pa se ne pritožujejo nad povečanim obsegom aktivnosti v raznih kinoloških športih, plavanju, teku, dolgih sprehodih po hribih in gorah, v idealnem primeru pa kar zganjanju živine, če vam je seveda na voljo.



NA KRATKO

Pasma: Appenzeller Sennenhund (Apencelski planšarski pes)

Izvor: Švica

Skupina: FCI 2

Uporaba: Prvotno so jih uporabljali za zganjanje živine in čuvanje domačije,  sedaj pa je to predvsem družinski pes.

Življenjska doba: 12 - 13 let

Videz: Srednje visok pes, le za spoznanje daljši, kot pa je visok (10:9), tribarven. Glava je široka in ploščata, rep je zavit čez hrbet in spominja na poštni rog.

Barva: Osnovne barve so črna in havana brown s simetričnimi rjavimi in belimi vzorci.


Na sliki je Klemens von der Friedlwiese (havana brown), lastnica Ingrid Wenz

Dlaka: Dlaka je kratka, ravna, dvoslojna, relativno gosta in svetleča. 
 
Višina: psica 46 - 50 cm, pes 56 – 58,5 cm

Teža: 22 - 32 kg

Temperament: Živahen, igriv, zelo učljiv, pogumen, trdoživ

Čuvaj: ODLIČEN zaradi prirojene nezaupljivosti do tujcev. Ni primeren za življenje na verigi ali v boksu saj trpi, če ni ob gospodarju.

Bistroumnost: Zelo inteligenten

Zmožnost šolanja: Zelo velika, ampak ne z agresijo. Delati se mora s potrpljenjem in vztrajnostjo.

Odnos do otrok: Neproblematičen, če psa že od malega navajamo na otroke.

Odnos do drugih živali: Ob primerni socializaciji je pes povsem neproblematičen in zelo dobro shaja z ostalimi domačimi ljubljenci.

Odnos do tujcev: Zelo zelo zelo nezaupljiv.

Karakter: Planšar, ki bo varoval svojo čredo (družino) in bo zanjo pripravljen narediti vse. Izredno močno izražen čredni nagon, zaradi katerega je zelo (včasih celo preveč) vdan gospodarju in izredno nezaupljiv do tujcev.

Domače okolje: Primeren za v mesto ali za na podeželje, ne pa za na verigo ali v pesjak. Osebno priporočam, da pes živi zunaj v ograjenem vrtu, kjer se lahko prosto sprehaja in ga nadzoruje. Naša Dina ima tudi pesjak s pasjo uto. Pesjak je skoraj vedno odprt, da ima dotop do koče. To nikoli ni bil pes, ki bi bil zadovoljen z brezdelnim poležavanjem v stanovanju, ampak čuvaj hiše in govedar v švicarskih alpah, kjer je moral opravljati svoje delo v vsakršem vremenu. Če je pes zunaj ima tudi boljši pregled nad svojim posestvom, ki mu je bil dan v “oskrbo”. Pomembno je, da je zmeraj tam kjer se nekaj dogaja - ob gospodarju.

Primeren lastnik: To ni pes za začetnika. Kljub svoji nizki rasti, ti lahko hitro zleze čez glavo. Kadar hoče je lahko zelo trmast. V takih primerih potrebuje lastnika, ki mu bo dal jasno vedeti kdo je gospodar (brez nasilja se razume) in psa postavil na njegovo mesto v družini. Lastnik si mora vzeti veliko časa za psa saj je znano, da lahko apenceler, ki mu je dolgčas preuredi vrt v pičlih petih minutah. Priporočljivo je veliko gibanja, ni pa potrebno psa voziti na 3 urne vsakodnevne sprehode. Bolj pomembna je mentalna zaposlitev.

Potencialni problemi obnašanja: Že mladiča se mora dobro socializirati in šolati, saj so apencelerji znani po svoji nezaupljivosti do tujcev. Ta nezaupljivost se lahko izraža v neprijetnem lajanju na mimoidoče med sprehodom. S primerno socializacijo se da to obnašanje skoraj povsem izničiti. Med socializacijo si pes namreč ustvari sliko primernega obnašanja in vsaka, še tako majhna, deviacija od te slike je lahko povod da začne pes lajati na mimoidoče, vendar mu moramo to takoj preprečiti.

Potencialni problemi z zdravjem: Problem pri apencelskih planšarskih psih je dokaj majhen genski bazen. Zato se lahko pojavijo dedne bolezni oči, kot sta nočna slepota in gradualna slepota. Kolčna displazija in displazija komolcev sta dokaj redki dedni bolezni saj so psi relativno majhni in lahki. Dobro je izbrati vzreditelja, ki svoje pse pregleda za te dedne bolezni.

Nasveti: Pes je primeren za aktivne ljudi, ki jih veseli ukvarjanje s psi. V to je všteta tudi redna nega in aktivni sprehodi. Pred nakupom se pri vzrediteljih dobro pozanimajte o značaju staršev in prednikov, ter o boleznih. Dober vzreditelj bo z veseljem dal tudi vse napotke o negi in vzgoji. Priporočljivo je čimprejšnje šolanje in socializacija, ki pa naj potekata brez prisile in agresije.

Opombe trenerjev: Za šolanje naj se uporablja izključno pozitivna motivacija.



Na vseh fotografijah je Delilah Tohočinska - Dina (razen posebej označene)

Avtor: Janez Burkeljca
Avtor vseh fotografij: Jernej Burkeljca
Vir: http://www.appenzeller-sennenhund.si

---

Tekst in fotografije so avtorsko zaščiteni. Vsako kopiranje, ki ni v skladu s pogoji uporabe spletnega portala mojpes.net (točka 14), je strogo prepovedano.