Stopinje v zraku

Zgodilo se je v času moje, recimo temu pozne mladosti.

To je bil evforični čas osamosvojitve, ponovitve polnoletnosti v precej bolj doživeti, resni obliki. Trenutki, ko čutiš, da gre tokrat zares, da je let iz gnezda dokončen. Obdobje izzivov, včasih nekoliko tveganih preizkusov, morda nekaterih neposrečenih vzletov, a vendar čas občutenja brezmejne svobode. Čas, ko ti zavest, da si dokončno postal gospodar samega sebe, dviga razpoloženje.

Dobila sem svoje prvo stanovanje. Majhno, da si se v njem komaj dobro obrnil, a imelo je vse, kar premorejo velika. Svoboda je pač stanje duha, ne prostora. Očitno je Sančo mislil drugače. V nasprotju z mano se je pri mojih starših počutil kar se da udobno. Ko sem praznila svojo sobo, metala stvari na kup in je ta že krepko zrasel v višino, je od nekod prišel pes, splezal na grmado, se ulegel na vrh in prvič v življenju sem ga, večno veselega razigranca, videla žalostnega, skoraj prizadetega. Kot bi mu hudobci razdejali pasji brlog.

Pa sva vseeno šla.

Svoje prvo bivališče sem opremljala natančno in skrbno, pazljivo sem izbirala drobnarije in skrbela za usklajenost celote. Stene sem pobarvala v nežnih zelenih tonih mlade, pravkar pognale pomladanske trave. Z učinkom sem bila več kot zadovoljna.

Toda sreča, mir in spokojnost so bili hipoma porušeni, ko sem na sveže prepleskani steni v sobi lepega dne opazila podplate. In to ne kjerkoli: dvoje črno-sivih, skoraj popolnih odtisov čevljev se je čez noč pojavilo na višini več kot dva metra, tik pod stropom.

Osuplost, nemir, zbeganost, vznemirjenost so se v moji glavi zarasli v veliko vprašanje: kako so odtisi nog prišli na steno? Čigavi so?

Sem trezna, krepko prizemljena ženska, ki je takrat ravno zaključila nadaljevanje študija in prejela papir, ki naj bi dokazoval vstop v sfere znanosti in kritičnega razuma. Žanr znanstvene fantastike ni bil tema moje specializacije. Prav tako ne ezoterika, mistika ali okultizem, pravzaprav nobena od duhovnih mejnih ved, pa tudi ne izpopolnjevanje na Nasinem centru za raziskovanje zunajzemeljske inteligence. Skrivnostni pojav se zato nikakor ni želel umestiti v shemo mojih, na razum prisegajočih spoznanj, nazorov, prepričanj.

V glavi sem skonstruirala nekaj možnih odgovorov na vprašanje.
Prva misel je bila, da sem nedavne dogodke nekoliko preveč intenzivno proslavljala s preglobokim pogledom v kozarec. Abstinenca žal ni prispevala k izginotju čudnega vzorca v mojem vidnem polju.
Druga možnost, podobna prvi, je bila misel o prehudi duševni obremenjenosti zadnjih mesecev, ki je povzročila blodnje, vidne halucinacije. In ker se mi stvar ni zdela ravno primerna za razglašanje po vsem mestu in po svetu, sem začela razglabljati, kako čim bolj diskretno poiskati psihiatrično pomoč.

Ko sem zbrala toliko poguma, da sem poklicala svoje bližnje in jim pokazala odtise nog pod stropom, sem začasno suspendirala tudi sum o lastni psihotičnosti.

Skrivnostni pojav pa je še kar vztrajal na stenah moje sobe. Še več: nekega dne se mu je pridružil nov odtis čevlja in nekoliko pozneje še dva, tokrat odslikana naravnost na strop.

Počasi sem se obupana in ponižno vdana v usodo začela prepričevati, da vseh pojavov življenja pač ni mogoče doumeti in pojasniti. Nekje v globinah moje zavesti pa je prestrašeno kljuvalo: kaj pa če? Kaj pa, če bi se iznenada res od nekod pojavili zeleni možici?

Nekega dne je NLP dejansko priletel, ravno v času, ko sem pripravljala pasje kosilo. Ni prilebdel skozi okno, pač pa v ostrem ovinku ter v smeri od kopalnice proti središču sobe. Ne bi mogla trditi, da je letel z nadzvočno hitrostjo, a ni mogoče tajiti, da je premogel aerodinamične lastnosti. Enakomerno gibanje se je izmenjavalo z nenadnimi skokovitimi pospeški od tal na zofo in spet na tla. Ni ga spremljala nobena nenavadna svetloba na nebu, se je pa mogoče zaradi nenadnosti njegovih gibov in trenja nekajkrat ozračje naelektrilo ter zaiskrilo. NLP ni bil elipsast in ploščat, kot ga običajno opisujejo pričevanja, ampak je bil oblikovan kot telo iz petih valjev, štirih tanjših in enega večjega, zajetnejšega. Imel je kar dve anteni, daljšo zadnjo, s katero je očitno vzpostavljal komunikacijo z zelenimi prijateljčki s planeta Tralfamadorja, in sprednjo, bolj v obliki čudnega krožnika, katere funkcija pa ni bila povsem jasna. Kot pravi NLP je bil kovinsko siv, a je bila njegova zunanjost bolj kot mrzlemu jeklu podobna volnenemu, doma pletenemu pajacu. Na sprednji strani je imel večjo loputo, iz katere je na dolgih trakcih viselo manjše vesoljsko plovilo, osupljivo podobno moji supergi. Po nekajkratnem kroženju in poskakovanju je NLP sunkovito zavrl, s sprednjim delom nekajkrat močno polkrožno zamahnil, zanihal pri tem manjše plovilo in ga nato sunkovito izstrelil daleč, visoko v orbito, verjetno v smeri proti Tralfamadorju. Tuf! je naredilo, ko je satelit na neuspešni poti do tralfamadorske domovine naletel na oviro - strop, strmoglavil nazaj proti Zemlji, tu pa ga je še pred pristankom ujel večji NLP, ki mu neposrečena izstrelitev ni vzela ne volje ne poguma, da ne bi vesoljske misije še nekajkrat ponovil. Večina izstrelitev je na zidovih pustila trajne sledi.

Če smo odkriti, leteči predmet pravzaprav ni bil čisto neznan. Ker mu je bila odvzeta možnost letenja v širino in dolžino, si je omislil osvajalske manevre v višino.





Dobro, vedela sem, da sem v drugo dobila nekoliko posebnega psa.
S svojo neizčrpno energijo, neukrotljivim divjanjem in norenjem me je znal pogosto izmučiti, tudi spraviti ob živce.
Menda je od svojega ta starega podedoval bolezensko nagnjenje h kraji. Bog ne daj, da je kdo od obiskovalcev nepazljivo pustil odprto torbo kje na dosegu njegovega gobca. V spomin na njegovo prijazno čohljanje si je iz torbe vedno skrivaj vzel vsaj en spominek, četudi še tako majhen, in ga nato z ljubeznijo predelal v unikatni izdelek. Dolgo ga je ljubosumno hranil in skrival, dokler ga nisem po naključju našla ob kakšnem generalnem čiščenju in z grozo poskušala identificirati prvotnega lastnika.

Tudi meni ni prizanesel s krajo, toda zaradi najinega poznanstva in osebnega odnosa je domače izginule predmete vedno odlagal na istem mestu ter mi tako milostno dopuščal možnost, da sem jih dobila nazaj. Zakopaval jih je pod blazino na moji postelji. Tako sem ob večerih, ko sem legla, pod njo včasih našla dobre četrt štruce kruha, kar nekaj jabolk, celih in napol pojedenih, drugič surov krompir, kar nekaj čevljev in copat, nekoč umazane nogavice, s pasjo slino dodobra impregnirano bogato zbirko žog in žogic, pozneje številne igrače, ukradene mojemu nečaku, pa še kaj.





Bil je korak pred splošno duhovno klimo dobe, ekološko ozaveščen pes, ki je že pred desetletjem prisegal na naravno kozmetiko. Bil je prepričan, da za nego ni primernejšega balzama in parfuma, kot je sveža gnojnica. Za posebne priložnosti, kot so razstave, pa si je prihranil bolj luksuzne preparate, kot na primer kopel v še toplem govnu plemenitih policijskih konjev.

Pasji paličnjak si je za najboljšega prijatelja izbral v naši četrti najbolj nabitega, mišičastega, na pogled nekoliko strah zbujajočega stafforda. Samca, da ne bo pomote. Nezaslišana predrznost je osuplemu Atosu vzela sapo in moč ugovarjanja, zato mu ni ostalo nič drugega, kot da je ponudbo sprejel. Tako še na stara leta pohajata naokoli kot Asterix in Obelix.

Z odtisi superg na zidovih pa je prekosil moja pričakovanja in mojo ubogo babjo pamet.



Avtor zgodbe in fotografij je sanco1a.
Zgodba sodeluje v natečaju "Življenje je zabavno".