Prav nič posebna zgodba

Ime mi je Siva in moja zgodba ni prav nič posebnega.
Dnevi mi minevajo povprečno pasje. Spim, jem, grem na lepše, zvečer gledam TV, čez dan pa imam delo z nadzorovanjem dogajanja na ulici, občasnimi poskusi lajanja, preganjanja mačkov z domačega vrta in deljenja poljubčkov vsem, ki me pridejo pozdravit skozi ograjna vrata. Aja, čohanje, crkljanje in igranje sem pozabila. Pa pretegovanje, zehanje, praskanje, 'šnofanje' in vse druge aktivnosti, ki spadajo zraven.

Hm ... Kot sem rekla - povprečno pasje življenje.
In kako to vem? Ker sem 'načitana' in razgledana. Vsak dan že navsezgodaj preberem lokalni časopis, kamor svoje prispevke pošiljajo moji sosedje, znanci, prijatelji in naključni obiskovalci. Za izobraževanje izkoristim tudi vsak izlet.

Jaz pa že nekaj časa nočem biti več povprečna. Zase hočem več od povprečja, pa mi na noben način ne uspe prepričati mojih dveh dvonožcev, kakšno življenje si želim zase.

Lokalno sem že predstavila svojo problematiko. Mali oglas sem oddala že na vseh možnih vogalih, krtinah, kandelabrih, šopih trave in podobnih pasjih tiskanih medijih, sedaj pa sem - končno, če smem dodati - odkrila priložnost, da svojo težavo predstavim tudi malo širši javnosti, saj lokalno očitno ni odziva.

Sicer mi ni jasno, zakaj ne, saj bi po moji pameti prav vsak lahko razumel, kaj pričakujem, če napišem: "Na pomoč. Iščem profesionalnega tolmača v 'dvonožno človeščino'. Kontaktna oseba: Siva. Oglasite se samo resni."
Odzivnost: nič, nada, njente, zero.
Vsak štirinožec bi na mojem mestu upravičeno lahko pričakoval vsaj eno ponudbo! Navsezadnje živim v prestolnici, kjer naj bi bila koncentracija strokovnjakov največja, mar ni tako? Fiju, prav zgrožena sem nad tem.

No, naj najprej na kratko napišem, kaj vse se mi je zgodilo in se mi dogaja.

Skotila sem se konec aprila v letu 2009 na najbolj sončnem koncu Slovenije. Prvih 6 tednov se ne spomnim prav dobro. Prav tako je spomin na mamo, dve sestrici in bratca že precej zbledel. Čisto natančno pa se spomnim dneva, ko sem prvič vohala, slišala in videla 'moja dva'. Bilo je v prvi polovici junija, ko sem prvič zagledala njuno štirikolesno brnečo stvar, ki se je pripeljala na dvorišče mojega tedanjega doma. Mama je šla takoj v izvidnico, jaz pa za njo. Malo bolj previdno, ampak ko sem se prepričala, da repka, sem zbrala pogum in si dvonožca ogledala bolj od blizu. Prav nič posebna se mi nista zdela. Vsekakor je bilo v tistem trenutku bolj pomembno in definitivno bolj zanimivo nadaljevati igro kotaljenja po hribu navzdol s sočasnim grizenjem najbližjih repov kot poslušati pogovor takratne šefice in prispelih dvonožcev o raznih neumnostih, na primer o tem, kakšna je karakterno mama, kdo je moj oče, kaj znamo ušpičiti mi štirje, kdo je najbolj živahen, razbojniški, podredljiv, kaj jemo in podobne neumnosti. Sploh pa sem bila že naveličana vseh a-jev, o-jev in i-jev, ki so jih spuščali prav vsi dvonožci ob pogledu na nas!
 
Spomnim se, da sem, preden sta se odpeljala, pristala v naročju 'moje'. Sploh ni bilo nič grozno. V bistvu je bilo čisto fino. Edino, kar se mi je zdelo absolutno nepotrebno, je bilo, da je zraven čvekala nekaj v smislu 'poglej-te-tačke-pa-kožušček-pa-belo-črtico-med-ušeski'. Skrajno brez veze, če mene vprašate. Tačke so tačke. Kožuh je kožuh. Črta je pa pač črta. Uf, da sploh ne pišem o tem, da polovice sploh razumela nisem. Kako le, če je pa zavijala čisto drugače kot moja dotedanja šefica?


"Poglej-te-tačke-pa ..."


He he ... Kako zabavno!

Naslednjič, ko je ta ista štirikolesna brneča stvar (zdaj že vem, da se tej zadevi reče avto) zavila na naše dvorišče, sem spala. Utrujenost je resna stvar. In na mojo grozo sta me moja dva še spečo spokala v tisto škatlo, mi še prej okoli vratu zapela eno rdečo zadevo, ki se ji reče ovratnica, in se potem vso pot do prestolnice čudila, čemu vse tisto moje premetavanje, praskanje in protestiranje! Nesramnost pa taka.

Ko sta me končno izpustila iz škatle, sem se znašla v čisto novem okolju. Ograja okoli in okoli. Le čemu si dvonožci postavljajo te ograje? Tega ne bom nikoli razumela. Saj samo pokvarijo razgled, kakšne uporabne funkcije pa res ni. Je pa res, da je bila trava fino mehka in ravno pokošena. Prav klicala je po tem, da počepneš in spustiš tistih par kapljic! Pa na terasi kup sence. Fino hladno. V senci pa skleda vode in posodica s hrano! Na moje razočaranje seveda prazna. No, ja, če povem po pravici, tako ne bi mogla nič spraviti vase. Lakota me ni prav nič mučila, samo takooooo utrujena sem bila ...


Prve dni v novem domu.

Hitro sem dojela, da je zdaj to moj dom. Prvih 10 dni je bilo sploh in oh finih. Saj je 'moja' spala z menoj v dnevni sobi, da me ni bilo strah. No, ja. Vsaj tako si domišljam. Čeprav jo imam sedaj, ko sem starejša in pametnejša, malo na sumu, da je bilo to zaradi tega, da ji ne bi 'po nesreči' kakšne stvari uničila. Lepo prosim, jaz?!

Po uvodnih lepih časih oziroma že med njimi se je začelo obdobje 'ne' in 'fuj'. No, v bistvu to še kar traja, samo malo manj intenzivno je. Potem so se ne-jem in fuj-em pridružili še 'sedi', 'pridi', 'daj tačko', 'prosi', 'čaka' in kup neumnih drugih ukazov, ki sem jih, hočeš nočeš, morala osvojiti. No, saj osvojiti in razumeti ni problema! Samo upoštevati, če se ti ne zdijo smiselni, no, ja, to je pa čisto druga zgodba ...

Naj razložim.
Sedi. OK, razumem, če bi bila utrujena. Kaj pa, če nisem?
Pridi. Zakaj, če mi je zdajle tale vonj še posebej zanimiv? Ali pa bi se še naprej igrala s svojimi štirinožnimi prijatelji? Najhujša varianta pa je: 'Pridi', medtem ko moja hodi v mojo smer.
Daj tačko in prosi. No, to pa vedno! Zato, ker vem, da bo, ko slišim eno ali drugo besedo, VEDNO nekaj padlo v moj želodec ...
Čaka. Ta je še kar smiselna. Ker pomeni, da je treba 'mojo' samo počakati. Vmes lahko še kaj 'pošnofam', preberem ali se polulam. Zato je kar sprejemljiva in jo načeloma vedno upoštevam.

Kakšna krivica se mi je še zgodila oziroma se mi dogaja?
Aha, že vem. Enkrat me je - ubogo revo - pičila čebela. Ko sem spustila bojni krik, je 'moj' takoj priletel. Pišuka Poldi, kako je skelelo! Potem je končno iz hiše pridrvela še 'moja', da sem ji lahko potožila, kako hudoooo skeliii, boliii, peče ... In ona? Začela me je tolažiti, namesto da bi mi po hitrem postopku priskrbela kakšen analgetik! Grrrr.

Ko sem bila še mlajša, sta me za vsako 'driskico' na vrat na nos odvlekla v Mestni log, kjer so me neznane tete ali strici čisto pretipali, pregledali, jaz sem se pa že tako bolj slabo počutila! 'Mojo' sem celo videla, ko je v posodico pobirala moj kakec. Fuj! Kako more? Saj to smrdi! Da sploh ne pišem o tem, da me vsaj dvakrat letno vlečeta tja na dodatno 'čebelo', za katero res ne vem, čemu služi!

'Moja' tudi vsak dan teži z eno brnečo zadevo z dolgim nosom in repom, ki se vtakne v električno vtičnico. Bojda se ji reče sesalnik in služi temu, da vase spravi ves prah, dlake in drugo svinjarijo. Hmmm. Dvonožci so res čudna vrsta!

Še nekaj čudaškosti. Ne smem preganjati muc. Ne smem preganjati zajčkov, lisičk in srnic. Še z miško, ki jo kdaj pa kdaj ujamem, se ne smem igrati! Ja, vse veselje zatreta že v kali.

Česa še ne smem? Skakati po rožah in vrtu. Kopati lukenj po vrtu. Trenčirati teniških žogic, češ da si bom uničila vse zobe. Pozdravljati drugih dvonožcev, če jim to ni všeč. Umikati se moram vsem kolesarjem, rolkanjem in podobnim vozečim se dvonožcem. Čeprav bi bilo bolj smiselno, da se oni umaknejo meni, saj so hitrejši, a ni tako?
Skratka - vse stvari, ki so res fine in zabavne, so mi prepovedane.


Jaz in moja takrat še živeča 'žrtev'.


Obiski - jupi!

Naslednja občutljiva tema na seznamu. Hrana. 'Moja' in 'moj' pravita, da mora biti moja prehrana uravnotežena, da bom bolj zdrava. Zato me nenehno silita s 'kakovostnimi' pasjimi briketi. Katastrofa! Sama se pa bašeta s sendviči, čokolado, piškoti in - meni najljubšim - sladoledom! A za njiju je to pa zdravo?

Da sploh ne govorim o tem, da me silita jesti, ko mi ne paše (to je predvsem poleti, ko je vroče), in me imata na dieti, ko sem najbolj lačna! Zraven na veliko 'pametujeta', da je to nujno zaradi prevelike obremenitve sklepov, srčka ...

No, sedaj pa še nekaj, kar me najbolj žuli.
Že lansko poletje sem ju slišala razglabljati, da bi bilo fino, če bi imela družbo svojih vrstnikov. Pa sem samo zamahnila s tačko in si mislila, ju bo že minilo. Joj, koliko kompliciranja in filozofiranja sem se morala še naposlušati na to temo! Jaz, norica, sem se pa še naprej slepila, da se meni to že ne bo zgodilo ...
JA-PA-JA-DE, ravno to me je doletelo.

Drugi dan letošnjega leta sta me zbasala v prtljažnik (ja, TAM! se vozim, uboga reva) in odpeljala 'na obisk'. Ja, onadva sta že bila na obisku, saj sta lepo pila kavo s tam živečimi dvonožci, jaz sem se pa morala ukvarjati z njihovim štirinožcem!

Katastrofa: manire čisto podeželske. Štorast, da te kap. Sicer je bilo čisto zabavno zlesti v njegovo kočo in mu od tam kazati jezik in zobe. Pa prav fino kolekcijo kosti je imel. Da ne govorimo o tem, kako zabavno ga je bilo uščipniti v rit in potem teči ... Je bilo pa tudi super zlesti nazaj v prtljažnik, ker sem bila že ekstremno utrujena po eni uri galopa in skakanja.

Ko sem že skoraj pozabila na dogodek, se je ta podeželski štorček po enem tednu znašel pri nas na dvorišču. In od takrat ga moram prenašati. Saj je načeloma čisto v redu dečko, tale naš Mats, samo če ne bi toliko okoli 'moje' skakal. Grrr ... Drugo kar gre. Je super imeti 24/7 na voljo kamerada za igro in kakšno neumnost ušpičiti. Pa ugotovila sem, da kljub temu ni manj crkljanja in priboljškov. Kvečjemu več, ampak 'moja' je pa samo MOJA in pri tem nameravam vztrajati!


Jaz in Mats.


Moja in midva.

Skratka, prosim, da mi pomagate najti profesionalnega tolmača, ki bo 'mojima' prevedel moje zahteve bo boljšem življenju, in sicer:
- Pričakujem spremembo jedilnika! Meso (po možnosti surovo), sendviči, čokolada, ribe, piškoti in sladoled morajo biti NUJNO vsak dan na razpolago.
- Nič več neumnih prepovedi: na vrtu se koplje, brska, uničuje po prosti presoji, ker je angleška trava absolutno dolgočasna. Na sprehodu se dela tisto, kar nama v tistem trenutku pade na pamet ali v oko. Da v tem času na našem koncu velja prepoved vožnje avtomobilov, je pa stvar, ki jo morata urediti 'moja' oziroma 'najina dva'!
- Obisk veterinarja samo v primeru dejanske potrebe. Tudi najina dvonožca uporabljata ta princip pri svojem osebnem zdravniku!
- Pričakujem lastna TV in kavč. Ni nujno, da je tisto, kar se zdi zabavno dvonožcem, zabavno tudi meni in Matsu.
- In še najpomembnejše: 'moja' naj končno začne igrati loto, da bo lahko VEDNO pri meni in z menoj.

Za pomoč se vam že v naprej zahvaljujem. Plačilo: francozov na n-to potenco in moja večna hvaležnost.

Vaša Siva

P.S.: Za božič pa prosim en pasji daljinec v ekskluzivno uporabo. Da bom lahko po potrebi vključila ali izključila tegale mojega 'kmetiča'. Včasih je namreč prav naporen. Velja?

Avtor zgodbe je S in M 2011.
Avtorja fotografij sta TŠP in Mitja Pihler.
Zgodba sodeluje v natečaju "Življenje je zabavno".