pmz11 - Potepuh Piki

Potepuh Piki

Po boleči izgubi našega psa Pikija je ostala velika praznina. Še pol leta po njegovem odhodu sem prižigala svečke in se zraven jokala.

Bil je potepuški kuža, ki se je znašel na našem dvorišču. Kot otroci smo bili navdušeni nad njim in smo ga redno hranili ter se z njim igrali, čeprav je bil malo drugačen od preostalih psov (imel je premaknjeno čeljust in videti je bilo, kot da renči na nas). Prav nikoli ni povzdignil glasu na nas, čeprav je bilo videti, da ni imel lahkega življenja.

Otroci iz dvorišča
Avtor: Lea Eva Muller

Bil je umazano bel, v bistvu že kar siv, očke so bile solzave in rdeče, malo je tudi šepal. Toda bil je najbolj prijazen kuža, kar sem jih kdaj spoznala. Pustil nam je, da se igramo z njim, da ga božamo, prevračamo na hrbet in se lovimo z njim. Bil je kot eden od nas. Nekega dne ga je moja mami nahranila, ko je šla iz službe, in potem odšla domov. Ko se je ozrla za sabo, je Piki capljal za njo. Videlo se je, da ji zaupa. Ker je moja mami taka dušica, da ne bi mogla zavrniti nobene živalce, ga je spustila v naše stanovanje, seveda samo za kakšno minuto, dve, saj smo imeli enega psa že doma in ne bi mogli imeti dveh.

A Pikiju je bilo to všeč in tako je vsako popoldne, ko je mami prišla iz službe, z njo odšel domov. Pri nas se je dobro najedel, malo pocrkljal, nato pa je počakal, da je nekdo od nas odšel od doma, in je z njim odšel na dvorišče. Na dvorišču smo mu otroci naredili hiško iz kartonastih škatel ter mu postlali z odejo, da je imel kam iti spat ali zavetje, kadar je deževalo. Minilo je nekaj tednov, in ker smo se ga vsi že navadili, tudi naš kuža Šeri, smo se en dan pogovarjali, če bi ga vzeli. Seveda sva si z velikim nasmehom na ustih to najbolj želela jaz in moj brat. In res - čeprav je bil naš oči malo proti, ga je naslednje jutro mami odpeljala k sosedu veterinarju na pregled. Bil je zdrav, star okoli štiri leta in njegova čeljust, ki je bila premaknjena naprej, se je lepo zacelila (naj bi bila posledica nesreče z avtom). Končno je postal naš! Najprej smo ga skopali, kjer se je izkazalo, da je bel, nato pa veselo odšli po nakupih za našega novega člana. Ime smo mu dali Piki.

Moja prva slika z njim
Avtor: Pavlina Škof

Spremljal nas je na vsakem koraku, tudi če samo po časopis ali v trgovino. Z očkom sta postala znan duet v bližnjem lokalčku, kjer je vedno dobil posodico z vodo in malo smetane. Nikamor nismo šli brez njega. Tudi z našim drugim kužkom sta bila nerazdružljiva. Drug drugega sta čuvala, skupaj sta se igrala, celo hrano sta si delila. Naš kuža Šeri je z mano rasel od malega. Imela sem dve leti, ko se je pridružil naši družini. Bil je moj varuh in moj prijatelj. Doživel je lepo starost dvanajst let, in ko se je poslovil od nas, je bilo zelo težko.

Šeri
Avtor: Anja Škof

Tudi Piki ga je zelo pogrešal. Kar nekaj dni je bil žalosten in je ležal na prostoru, kjer je navadno spal naš Šeri. Pogosto se mi je zazdelo, kot da mu čuva prostor in ga čaka, da se vrne. Piki je sčasoma prevzel njegovo vlogo in postal moj varuh in seveda moj najboljši prijatelj. Povsod me je spremljal in naj se še tako čudno sliši, a njegova čeljust, ki je bila premaknjena naprej in je bilo zato videti, kot da renči na vsakega človeka, me je branila pred mnogimi ljudmi, ki bi mi mogoče storili kaj hudega. Tudi ko me je bilo strah ali sem jokala, se je stisnil k meni in me s tem potolažil. Bil je res poseben kuža in bil je moj kuža.

Piki in jaz
Avtor: Polona Miselj

Nekega dne je mami peljala Pikija na sprehod, on pa je nenadoma stekel k nekemu gospodu (brezdomcu oziroma klošarju). Mami ga je zaman klicala nazaj k sebi. Gospod ga je začel objemati, Piki pa je cvilil na ves glas (od veselja, da ne bo pomote). Gospod je celo zajokal. Mami je povedal, da je bil to njegov kuža in da ga je imel zelo rad, a da včasih ni imel dovolj hrane. Tisto, kar je imel, sta si razdelila, če pa je imel premalo, je raje dal njemu kot sebi. A ker tako ni mogel več živeti, se je odločil, da ga zapusti, da bi si Piki našel neko družino, ki bi mu omogočila boljše življenje kot on. Pripeljal ga je na naše dvorišče, saj je videl, da se veliko otrok igra tam, in upal, da se mu bo nasmehnila sreča - da bi ga vzela kakšna družina ... in se je. Bil je tako strašansko vesel, da mami ni mogla verjeti svojim očem. Stiskala sta se kot majhna otroka. Po dolgem veselem snidenju se je gospod poslovil in povedal še to; tudi on mu je dal ime Piki!

Piki in njegovi zobki
Avtor: Anja Škof

Po vsem tem nam je naš kuža še bolj prirasel k srcu. Doživel je lepih štirinajst let, ko je opešal tako pri hoji kot pri zdravju, pa smo se morali posloviti tudi od njega. Ni bilo lahko, tako kot ni za nobeno žival, ki jo imaš za svojo in ji izliješ tudi svoja najgloblja čustva. Mislim, da mi je bil najtežje do sedaj odgnati misli nanj in spet normalno zaživeti. Dva tedna sem zaprta v svoji sobi neprestano jokala. Velikokrat sem ga poklicala, ker nisem dojela, da ga ni več, tudi ko sem šla v trgovino, sem se ozirala za njim. Mogoče se sliši neumno in smešno, a meni ni bilo.

Piki in mačja družba
Avtor: Anja Škof

Mami je po Pikiju dejala, da ne bomo imeli več psa. In tega se je držala celih šest mesecev. Nato pa je k nam prišla psička Nelly, a to je že druga zgodba.

Avtor zgodbe: nellchy

Zgodba sodeluje na natečaju "moja pasja/mačja zgodba". Kopiranje teksta in fotografij je prepovedano.