... O najboljši mravlji na svetuHodili ste v hrib, ki se je ravnokar pretegoval v zgodnje dopustniško jutro. Zrak je bil vlažen in svež, da bi ga jedli z veliko žlico in si sem ter tja zraven privoščili še zajeten zalogaj slastno modrega neba. "Preveč lepega utrudi," ste si rekli in si privoščili oddih ali dva v senci prvega drevesa ob poti. Sedeli ste tam, si hlastno oddihovali, zelena narava pa vam je hočeš nočeš vsilila nekaj misli o popolnosti. A kadar je svet pretirano popoln, hitro postane dolgočasen. Te preteče nevarnosti vas je v zadnjem trenutku rešilo nenavadno ščemenje pod sedalom, zadnjico, ali kako naj imenujem tisto stvari, ki vam ne glede na to, kako se postavite, vedno obrača hrbet ...
Ne ne, ne bojte se, ni vam treba ponovno preveriti naslova zgodbe, tole niso erotična šepetanja!
Ščemenje je postalo sila sitno, poskočili ste, podrli rekord v skoku v višino, nato pa vas je iznenada obšla neznana mazohistična mrzlica - udarjali ste se po zadnji plati, od bolečine tulili in brezglavo poskakovali zdaj po levi, zdaj po desni zadnji okončini. Kmalu niste več vedeli, kako bi se rešili najhujšega, zato ste brez pomislekov, katere spodnjice ste danes oblekli - opazil bi vas namreč lahko katerikoli vam podoben ljubitelj zgodnje jutranje narave – jadrno slekli hlače in začeli iz njih izganjati hudega duha. Zaklinjanju z divjim plesom v krogu so sledili ritmični udarci z roko in oponašanje vetrnice helikopterja visoko nad glavo. Ko ste menili, da bo morda le dovolj, ste oblačila pomirjeni končno spet navlekli nase. Pod tisto drevo pa seveda niste več sedli.
Saj ste že kdaj doživeli kaj podobnega?
Resda ne nujno v tako dramatični obliki, a vendar - predvidevam, da so tudi vas že kdaj napadle rdeče mravlje. Dvoboj z njimi je nadležna zadeva - vedno so v prednosti za nekaj nečastnih krogov. Zakon nujnosti je pač tak, da jih začnemo odganjati šele, ko so vsaj deloma že opravile svojo nalogo. Takrat je zadnja plat že tako prerešetana, da se človek upravičeno boji, da bi začela izpuščati vse kave, piva in mineralne vode, ki smo jih tisti dan uspeli izliti vanjo. Seveda obstaja tudi učinkovito varovalo pred nadležnicami - ne sedete pod drevo, ne sedete na tla v parku, ne sedete na klop ob robu gozda, skratka - stojite ves ljubi dan. Pa ne le enega, ampak kar vse dni, kar vam jih je namenilo dobro nebo.
Žal tako pač ne gre - življenje bi od samega ljubega stanja na mestu in gledanja v zrak dejansko postalo vse preveč dolgočasno. Zato je včasih treba narediti kak nenaden korak ali pa kljub nevarnosti, da nas tam pričaka mravljišče, sesti pod kako posebno zanimivo drevo. Natanko to sem imela v mislih, ko sem v temo male brezrepe Pici v kotičku Zavetišča Horjul malce za hec in precej zares zapisala naslednje: "Recite vendar, da jih pošiljate tudi 'par avion'!"
Srce mi je razbijalo – bedarija, seveda, kdo bi vendar pošiljal mačke z letalom več kot tisoč kilometrov daleč?
Takoj je priletel odgovor: "Ne, ne na avion ... daj že reci, pa ti jo pripeljem!"
Stvar je postala razburljiva. "Rečem," sem odgovorila.
"O, pi****++****XXX##. A čisto resno?" je priletelo nazaj.
A je ni pripeljala. Horjulska Polona ni od včeraj, in ko sva se po telefonu dogovarjali o podrobnostih, sva kmalu prišli do podatka, da bo Piciki družbo delala gospa Milenca - mačja dama v najboljših letih, prepričana, da je bistvo njenega poslanstva na svetu nepremično pretvarjanje, da je vzorec na posteljni prevleki ali kip meditirajočega Bude. Gospa Milenca ni od včeraj, ampak od pred sedmih let in tako se tudi obnaša. Ne razume, zakaj bi bilo treba prijazno sprejeti novorojenčka, še manj tega, zakaj si ga je njena skrbnica sploh omislila, ko jima je šlo brez njega vendar tako dobro. Ni ji jasno, zakaj imajo njena človeška mati neko nerazumljivo notranjo potrebo po občasnem preurejanju pohištva, ko pa njo iz tira vrže že napihnjen balon ali napak postavljeni stoli v jedilnem kotu. Sesalec in podobne pošasti so tako ali tako brez konkurence, zato jih na tem mestu ne bi niti omenjali. Madam Milenca je prepričana, da je jutranji česalni ritual orgazmično doživetje dneva, njena ustavna pravica in zakonska dolžnost njene skrbnice, zato ga za nič na svetu ni pripravljena izpustiti. Poleg njene statičnosti jo odlikuje še ljubezen do hrane. Težko rečemo strast, kajti strast je povezana z določeno energijo, za katero pa je gospa gotova, da je nima smisla tratiti tjavendan. Razen ko gre za hrano, seveda. Hrana je namreč nekaj, kar rešuje depresije, nadomešča premajhno pozornost lastnikov, preganja dolgčas, prinaša raznolikost v sivi vsakdan - skratka prijetnost, ki je nikdar in nikoli ne kaže izpustiti. Prav zato ji veterinarjeva tehtnica pokaže pogumnih 7,8 kilograma. Kdo torej zagotavlja, da omenjeno bitje neizmerno hrepeni po soočenju z majhno poskakujočo mucico?
Nihče. Pici je torej počakala na našo vrnitev v domovino. Le da takrat nismo vedeli, da je ta zgolj začasna. Prinesla je veselje v sivi vsakdan in popestrila naše dni - in noči. Na prvi pogled se je spoprijateljila z malim štirinožnim bitjem - mojo hčerko - in postala njena nepogrešljiva tovarišica v stresanju makaronov iz omaric, kraji prepovedanih reči s še bolj prepovedanih mest in (žal) tudi jedenju mačjih briketov. To zadnje je na srečo minilo, prijateljstvo pa ostaja, se razvija in zori ... Tisto drugo prijateljstvo pa hodi svoja pota. Seveda ga je težko sklepati z odraslo in včasih temu primerno sitno mačjo matrono, ki bruha samo zato, ker si se ji približal na več kot meter in pol, se kuja in sitnari, da človeška mati in oče vsak dan znova pišeta brezuspešne disertacije o mačji psihologiji in njeni aplikaciji v prakso.
Prvi doktorat na to temo je klavrno propadel, zaradi česar se oba še vedno čutita nekoliko osramočena. Ob vračanju v Belgijo sta namreč po nasvetu in obisku veterinarjev, konkretnem odmerku pomirjeval in drugih previdnostnih ukrepih po širšem območju bele Ljubljane krožila kar nekaj ur, napravila okroglih 170 kilometrov in potem obupano in osramočeno ugotovila, da Pici vožnje v Bruselj žal ne bo prenesla. Slinjenje in pena do tal, pokakana in na črpalki očiščena Pici, napol pojedena plenična predloga ter transporter, ki je komaj še prenašal mačjega protestnika, za nameček pa še zvoki, ki človeku dajo jasno vedeti, da je največji mučitelj daleč naokoli, gotovo niso dobro znamenje. Je pa nadvse dobro znamenje horjulska Polona, ki je prenašala naše poznovečerne klice, nas ob polnoči brez obtoževanja pričakala in protestnico vzela pod svoje okrilje. Da smo na poti večinoma molčali ter pestovali slabo vest in občutke krivde, ni treba posebej poudarjati. Zato smo se Pici - po novem "Leteče Pici" toliko bolj razveselili. In Polone, ki nam jo je dostavila na dom, seveda. Smo ji hvaležni še danes, čeprav je konec koncev samo izpolnila svojo obljubo - "Samo reci, pa ti jo pripeljem."
In kot rečeno - jo je pripeljala. V prvi vrsti prvega razreda Adrie Airways. O tem, da se je neki gospod zaradi nje moral celo presesti drugam, pa naj zgodovina raje molči ...
Naj se vrnem k rdečim mravljam iz začetka zgodbe. Ko po napornem teku za izzivi življenja sedemo pod streho domačega drevesa, da si malce oddahnemo, nas v njem pričaka nemalo presenečenj naše rdeče mravljice - če je kozarec, ki je ob odhodu ostal na mizi, slučajno še vedno na svojem mestu ali pa je po čudežu nerazbit preživel vratolomni skok na tla; če straniščni papir ni odvit in v velikem kupu ob straniščni školjki pripravljen za uporabo; če so stvari na zgornjih policah še vedno na svojem mestu; če kakšna od plišastih živali našega otroka v času odsotnosti ni čudežno vzcvetela in pokazala svojega drobovja ... potem je to vsekakor razlog za praznovanje!
Ravno tako, kot je praznik, kadar zvečer zatisnemo oči brez obvezne večerne telovadbe v obliki džoginga za pretepajočimi mački ali vaj za hrbet s prikloni pod posteljo in bezanjem topotajočih kopit izpod nje. Ali pa recimo krepitve rok s pomočjo pršilke - sovražnice mravelj, ki se vedno odločijo rojiti šele po polnoči.
Sicer pa ima Pici praznike neznansko rada - zato, ker smo vsi doma in je končno deležna neizmerne pozornosti, kar je po njenem njena ustavna pravica, ki ji jo nenehno kršimo. In kadar praznika ni, si ga pač naredi. Včasih praznuje tako, da priredi igre s čudovito novo puhovko in se veseli novih in novih peres, ki kukajo na dan skozi vedno večje luknje. Včasih tako, da se skozi milimetrsko špranjo v balkonskih vratih splazi na zrak, ki ga v stanovanju očitno kritično primanjkuje, da nam adrenalin ob neljubem presenečenju poskoči v neslutene višine. Praznik je recimo tudi vsako jutro, ko gre Milenca nekaj opravit tja, kamor mora vsaka mačka peš. "Praznujmo, končno je nemočna, lahko jo ugriznem v rep, pa mi nič ne more! Praznujmo, lahko buljim vanjo, da se ji kar vrti v glavi in ji postaja slabo - ne more se mi skriti. Praznujmo, lahko ji skočim na hrbet, a namesto da bi jih dobila, pokasiram le malce grozečega mjavkanja!" – "Pici, a boš šla stran! Spet težiš Milenci. Pici, bejž!" - "Če je pa praznik. A veš, celo življenje je en velik praznik," mi odgovarja, ko me navihano in hkrati nežno gleda, kot bi jo ravnokar na krilih prinesli angelčki iz nebes ...
Nauk zgodbe: žival je odgovornost - imeti jo, pomeni znati se nasmehniti svežemu pomladnemu jutru - tudi takrat, ko te v r** že stotič uščipne najbolj navihanih mravlja rdečka na svetu. In ko se znaš nebu zahvaliti, ker ti jo je poslalo, takrat veš, da si zmagal. In da je zmagala tudi ona. Ker je življenje z nečim kosmatim nasploh ena velika luštna zmaga.
Avtor zgodbe in fotografij: Polona Možina
Zgodba sodeluje na natečaju "moja pasja/mačja zgodba". Kopiranje teksta in fotografij je prepovedano.
Jana. Vse pravice pridržane.
