Moja mala KajaTo je zgodbica o moji Kaji, pet kilogramov težki kodrasti lepotički.
V naš dom je prišla daljnega leta 1994 čisto po naključju. Takrat sem živela še pri starših in zelo sem si želela kužka, čeprav, po pravici povedano, nanj sploh nisem bila pripravljena. Mama se ni strinjala, a jaz sem bila odločna, da ga bom imela. Oče me je podpiral in nekega dne je na radiu slišal oglas, da oddajajo majhne mešančke s pudljem. Takoj sem poklicala in čez nekaj dni, točno 20. novembra 1994, je v naš dom prikorakala Kaja. Velika kot dlan, črna kot noč in z očkama, ki sta me spominjala na frnikoli. Bila je daleč najmanjša v leglu in bali so se, da ne bo preživela. A Kaja je borka že od vsega začetka. Prvo noč sva skupaj prespali na tleh v moji sobi. No, kolikor časa sva sploh prespali, ker je bila Kaja radovedna in je večji del noči raziskovala sobo. Že od prvega dne je hotela biti vseskozi v naši družbi. Z mano je jedla, spala, se učila. Kjer sem bila jaz, je bila tudi ona. Skupaj sva doštudirali in se zaposlili ter preselili v Ljubljano. Nikoli ne bom pozabila prvih dni v Ljubljani. Ko sem šla v službo, se je revica tresla in po vrnitvi domov je spančkala na moji jakni. A tako je bilo le par dni. Potem je osvojila stanovanje in postala prava "gazdarica".
Kaja na novi postelji
Avtor: Sandra ŠeligoDanes je stara 14 let in pol. Je prava mala damica. Obožuje sprehode in vožnjo z avtomobilom. Ima ogromno kondicije in v tem prekaša marsikaterega pol mlajšega kužka. Je tudi zelo razvajena. Zanjo je dobro le najboljše. Rada "nakupuje" v pasjih trgovinah - ogleduje si posteljice, posodice in priboljške. V enosobnem stanovanju ima tri postelje a še vedno rada počiva na stolu, kamor z lahkoto skoči, čeprav je skakanje zaradi možnosti poškodb prepovedano. Rada ima vse pod kontrolo - v stanovanju se je težko premakniti kam, ne da bi ona to zaznala. Že od majhnega ima eno posebnost - je namreč precej nervozna psička, ki mora v trenutku dobiti, kar si želi (krivde za to ne morem pripisati njej, temveč sebi). Pozimi nosi "fensi" puloverčke in kar čaka, da jo oblečem, ker je bolj zmrzljive sorte. Ni rojena za mraz in sneg, temveč obožuje toploto, tako da jo moram na plaži nositi v senco, ker bi drugače mimoidoči mislili, da mučim ubogega psa, ki mora ležati na soncu.
Kaja v novem puloverju
Avtor: Sandra ŠeligoJe precej nagajiva, uboga le mojega Leona. Ko je on pri nama, se Kaja obnaša kot šolana psička. Ravno pred dnevi mi je Leon ponosno povedal, da sta šla s Kajo na sprehod in ju je videla neka ženska srednjih let ter svoji hčeri dejala, da je ta pes veliko bolj šolan od njunega. Tisti trenutek, ko se za njim zaprejo vrata, pa Kaja postane mali hudiček, ki izsiljuje in prosi priboljške. Ko ji je dolgčas, rada "pospravlja" umazano perilo ali pa si naredi "gnezdo" v omari, iz katere pred tem odstrani čevlje. Od igrač obožuje svojega levčka, ki ga ima že skoraj vse življenje. Takoj ko pride domov, se zažene vanj in ga preljubčka podolgem in počez.
Je prava mala popotnica. Na naši obali je že kar stalna gostja. Morje rada gleda od daleč ali s čolna, kopanje pa prepusti meni in Leonu. Je tudi prava "kofetkarica", ki kar sama zaide v lokal (s pitjem kave so namreč povezani priboljški). Rada se sprehaja v Tivoliju in zavije na Rožnik, kjer se okrepča s flancatom. Na sprehodih obožuje valjanje po travi, ki pa mora biti lepo pokošena.
Kaja na čolnu
Avtor: Sandra ŠeligoIma kar nekaj pasjih prijateljčkov, a tisti pravi je samo eden - Gipsy. Čeprav je dvakrat večji od nje, se z njim rada igra in podi po zelenici pred blokom. Kako sta smešna, ko si dajeta poljubčke.
Sovraži obiske veterinarske klinike. Še sreča, da tam nisva pogosti gostji. Pravijo ji mali rotvajler in se ne morejo načuditi, kako je lahko tako huda na zdravnike.
Prav tako ne mara motoristov in kolesarjev. Bi jih kar "raztrgala", če bi jih lahko. Ko spi, ima rada tišino, in če je kdo preglasen, ga nahruli.
Se pa moja ljubica precej boji grmenja in pokov petard (to je podedovala po meni). Takrat je najboljše skrivališče kopalnica. Zaradi neznosnega pokanja na silvestrovo tako že nekaj let skupaj "silvestrujeva" na tleh v kopalnici.
Kaja za Božič 2008
Avtor: Sandra ŠeligoDrugače pa je naš mali zmajček prijazna psička, ki bi se prodala za pasji bonbonček. V stanovanju je treba vse pospravljati z mize, ker ni nič varno pred njo. Spomnim se dogodivščine izpred nekaj let. Na polici nad posteljo sem imela modro marcipanovo jabolko. Ko sem se vrnila iz službe, me je Kaja ponižno pričakala pred vrati. Stopila sem v sobo, kjer me je skoraj kap: vse je bilo pobruhano in to bruhanje je bilo v modri barvi. Ustrašila sem se, da se je s čim zastrupila, potem pa sem le pogledala na polico in videla, da jabolka ni več. Kaja pa me je gledala z veliki očmi in mahala z repom, češ, jabolko je bilo dobro, čeprav mi je bilo potem slabo. Enkrat se je podobno zgodilo tudi pri moji mami. Imela sem frizerko in nihče ni posvečal pozornosti Kaji. Ko je nekaj časa ni bilo na spregled, smo šli pogledat v sobo, kaj dela. In kaj vidimo: naša princeska se masti z božičkom iz čokolade. Naslednji dan - bilo je ravno novo leto - smo preživeli na veterini, ker je imela drisko. Od teh dveh dogodkov pri naši hiši ni na vidnih mestih nobenih sladkarij.
S Kajo sva ločeni le dvakrat na leto v času mojega dopusta. Takrat je v varstvu pri mojih starših. Mama, ki je bila sprva proti psu, jo obožuje. Njena Kaja je najlepša, najboljša, skratka oh in ah psička. Jaz takrat vsak dan pošiljam sporočila po telefonu in se zanimam, kako je moja Kaja. Pa tudi vsakemu, ki ga spoznam na dopustih, pokažem sliko moje ljubice. Enkrat so znanci celo mislili, da se šalim, da je Kaja živo bitje, ker so mislili, da je plišasta igrača. Najbolj smešna pa je, ko se vrneva z dopusta in naju pričaka na letališču. Zažene se proti nama in naju preljubčka, potem pa takoj svoj smrček usmeri v torbe, ker pričakuje darilo.
Kaja
Avtor: Sandra ŠeligoKaja mi je izpopolnila življenje. Vsak dan, preživet z njo, je poln radosti, smeha in veselja. Ni lepšega kot to, da po prihodu domov skoči vame mala kepa dlake in me pozdravi z mokrimi poljubčki. Te moje male ljubice z mahajočim repkom ne bi zamenjala za nobeno bogastvo tega sveta. Ko sva skupaj, sva najsrečnejši par, in srčno upam, da bo tako ostalo še vrsto let.
Avtorica zgodbe: pudelj
Zgodba sodeluje na natečaju "moja pasja/mačja zgodba". Kopiranje teksta in fotografij je prepovedano.
Jana. Vse pravice pridržane.
