Legalna manipulacija z rodovniki iz države bivše Jugoslavije

Legalna manipulacija z rodovniki iz države bivše Jugoslavije

ali kako nerodovniški odrasel pes pridobi rodovnik

Na razstavah psov se vse večkrat srečujemo s prijavljenimi psi, katerih lastniki ob prijavah ne priložijo rodovnikov, ki naj bi bili še v izdelavi. Seveda je to razumljivo, če psi prihajajo iz različnih držav, za katere vemo, kako dolgi so postopki izdaje rodovnikov, kljub temu, da so bila legla in paritve objavljene pravi čas in po mednarodnih pravilih. Zaplete pa se lahko, če se razstavlja pes, ki je bil skoten v Sloveniji, lastnik na prijavi je Slovenec, pes pa je star že več kot leto dni in še vedno brez rodovnika! Po poizvedovanju na SKZ pa je tudi jasno, da temu psu ni bil rodovnik nikoli izdan niti ni bilo zanj nikoli zaprošeno. In kako lahko takšen odrasel pes naknadno pride do rodovnika in tako posledično naenkrat postane rodovniški pes?

Konkreten primer se je zgodil pred dnevi, ko sem kot predsednik sekcije za nemške doge pri SKPVM, zaradi pritožb nekaterih članov povprašal glede (ne)rodovnika neke nemške doge, ki se pojavlja na razstavah in je kot vse kaže namenjena za nadaljnjo vzrejo. Glede na to, da je psica skotena v Sloveniji, njena mama takrat ni imela vzrejnega dovoljenja, paritev in leglo iz katerega izhaja, pa ni bilo nikoli prijavljeno, pomeni, da ta pes nima rodovnika. Po naši zakonodaji torej ne more dobiti vzrejnega dovoljenja, njeni morebitni potomci pa ne morejo dobiti rodovnikov.

Lastniki so se na moj poziv, da pojasnijo situacijo in predložijo rodovnik, odzvali z molkom. Glede na to, da je bila psičkina mama pripeljana iz Srbije, sem povprašal na srbski kinološki zvezi, če je kdo mogoče paritev, leglo in kotitev pred skoraj letom in pol prijavil tam. Na Kinološki zvezi Srbije so mi po telefonu celo dvakrat potrdili, da jim o tem leglu ni nič znanega, da ni bilo nikoli prijavljeno in da niso nikoli prejeli nobene vloge za izdelavo rodovnikov. To pa se je kmalu po mojem poizvedovanju spremenilo, saj je ravno takrat prišla prošnja za izdelavo rodovnikov.

Da je to mogoče, je potrebno imeti veze v Srbiji in kot lastnika psa v času kotitve prikazati nekoga od tam! V tem konkretnem primeru je bila prva prijava legla narejena 15 mesecev po kotitvi mladičev, brez preverjanja podatkov o starših ter brez kakršnega koli pregleda legla in števila mladičev. V tem primeru je Kinološka zveza Srbije potrdila rodovnik(e) tem odraslim psom iz Slovenije že takoj na dan prejetja prijave! Psi so tako pravno formalno naenkrat postali rodovniški, brez pravno formalnih postopkov, ki so za to predpisani v Evropi. Seveda tukaj nima pomena primerjati vložek pravega vzreditelja v leglo z vložkom preprodajalca, ki pride do rodovnikov na ta način. Nov bodoči lastnik je tako lahko srečen, če je mladiček vsaj veterinarsko pregledan in cepljen, če že ni tetoviran, kot je to praksa pri nas.

Hipotetično gledano je ob poznavanju pravih oseb iz Srbije mogoče dobiti rodovnike za pse, ki jih v svojih matičnih državah zaradi strogih predpisov ne morejo dobiti. Tako je mogoče pariti psičko brez vseh obveznosti, ki jih zahtevajo naši in mednarodni predpisi in so pogoj za izdajo rodovnikov, nato pa mogoče tudi po več letih zaprositi Kinološko zvezo Srbije za izdajo rodovnikov. Pred tem je potrebno seveda lastništvo psičke navidezno napisati na nekoga, ki živi v Srbiji, vpisati na prošnjo za rodovnike oziroma prijavo legla podatke, ki so lahko ali pa tudi ne resnični (število mladičev, identiteta staršev itd.) glede na to, da je leglo že razprodano. Resničnost podatkov temelji na podpisu pošiljatelja. Po prejetju prijave in denarja Kinološka zveza Srbije še isti dan, brez pomislekov in kakršnegakoli preverjanja resničnosti podatkov, kar po vsem tem času tudi ni več mogoče, rodovnike potrdi, natisne ter ji pošlje plačniku oz. "vzreditelju" legla. Ta pa jih nato lahko posreduje naivnim lastnikom psičkov. Rodovnike lahko na ta način dobi praktično vsak mešanček, s tem pa se razvrednoti delo dobrih in priznanih slovenskih vzrediteljev psov in podoba slovenske kinologije v očeh ostalih evropskih kinoloških organizacij.

Glede na zgoraj opisano že ustaljeno prakso je sedaj mogoče npr. celo odkupiti celo nerodovniško leglo nemških dog v Sloveniji, kasneje pa v Srbijo dostaviti vlogo s podatki, ki jih vpiše vzreditelj, srbski kinologi pa proti plačilu potrdijo in izdajo rodovnike.

Celoten postopek, kako priti v Srbiji do rodovnikov traja približno tako dolgo, kakor dolgo potuje pošta! Po besedah tajnice in sekretarja Kinološke zveze Srbije je to v Srbiji stalna praksa, ki po njunih besedah izhaja iz nizkega življenjskega standarda v Srbiji in pomanjkanja denarja, kar se kaže v tem, da si srbski vzreditelji ne morejo privoščiti prijav legel. Zato jim dopuščajo pozne prijave in izdajo rodovnikov, ko so mladiči že odrasli! Žal pa je ta filozofija odličen poligon za preprodajalce pri pridobivanju srbskih rodovnikov nerodovniškim psom in leglom v Sloveniji.

Bodoči kupci pri nakupu takšnih mladičkov, čeprav rodovniških, nikoli ne vedo, kakšna je resnična zgodba, ki stoji za njihovim novim družinskim članom. Nemška doga pa je pes, pri katerem potrebujejo novi lastniki marsikakšen nasvet in pomoč glede vzgoje in odraščanja. Le-to pa lahko nudi le pravi vzreditelj oziroma poznavalec pasme.

Mislim, da se ob koncu nima več smisla sklicevati na vprašanje morale in etike, saj v očeh nekaterih "ljubiteljev" in "vzrediteljev" psov še vedno igra večjo vlogo denar kot dobrobit pasme in psov. Žal lahko takšne in podobne zgodbe zasledimo tudi pri ostalih pasmah.

Damijan GOTLIN
Predsednik sekcije za nemške doge
SKVPM