Nekoč žalosten, lačen brezdomček, danes.......

Ne spominjam se več zakaj in kako sem postal brezdomček. Spominjam pa se kako sem iskal mamico, ki je kar naenkrat ni bilo ob meni, znašel sem se v neznanem okolju, tako lačen, prestrašen, prezebel. Taval sem po cesti od hiše do hiše in upal, da najdem mamico ali pa vsaj prijazno človeško mamo, ki bi me prijazno povabila v toplo hišo in me nahranila. Kjerkoli so se odprla vrata sem se razveselil in čakal na prijazno povabilo, potem pa sem zaslišal ;izgini, marš; in včasih so tudi kaj trdega vrgli za menoj, ko sem jo ves prestrašen ucvrl proč. Izza nekega vogala je pritekel ogromen pes in me hotel pojesti, tako me je bilo strah, komaj sem mu ušel na drevo. Hudobne škatle na 4.kolesih so mi kar naprej grozile, da me bodo povozile, moje mamice pa ni bilo nikjer Cry

. Spal sem na betonu, tako me je zeblo, začel sem kašljati in z zadnjimi močmi( ne vem kako dolgo sem taval po svetu) sem se privlekel do neke hiše, naprej nisem več mogel.
Ko sem čakal, da umrem in morda potem spet vidim mojo mamico, so se odprla hišna vrata. Ves prestrašen sem se skril in čakal kdaj bom spet zaslišal;marš, izgini;. Iz hiše je stopil človek, za njim pa so pritekle moje mamice. Bilo jih je veliko in največja od mamic, ki jo kličejo Popi je prijazno prišla k meni, me povohala in polupčkala. Ostale mamice so me z zanimanjem opazovale, nobena ni bila huda name. Ker sem bil tako lačen sem jokal. Človek me je zagledal in ko sem bil že pripravljen na pobeg, čeprav nisem vedel, kako mi bo to uspelo, ko sem bil tako slaboten, mi je človek prijazno rekel; ubogi revček, pridi k meni;. Jaz pa si nisem upal v hišo, tako me je bilo strah, samo jokal sem in jokal. Človek mi je prinesel hrano, ki sem jo pojedel v varni razdalji. Potem pa mi kar ni dal miru, ves čas je bil okrog mene, sicer me je prijazno ogovarjal, jaz pa nisem bil siguren kaj mi bo hudega naredil. Potem sem nekaj dni opazoval, da je človek prijazen z mojimi mamicami in tudi mamice so me vabile v hišo, pa sem se skorajžil-kar bo pa bo- in stekel z njimi v hišo. Skočil sem v prvo košarico v kateri je bila mehka blazina in izmučen zaspal. Ko sem se zbudil mi je bilo tako toplo, skočil sem iz košarice in šel k posodicami z hrano in vodo. Toliko posodic je bilo in vse so bile polne, mjam, kako lepo je dišalo. Pojedel bi vse, vendar mi je človek skril ostale posodice in rekel, da imam za enkrat dovolj, da mi želodček ne poči. Naslednji dan me je človek strpal v neko torbo in spet sem bil žalosten, mislil sem, da me bo vrgel ven na mraz. Peljali smo se z avtom in potem me je drugi človek, oblečen v belem pregledal in mi dal zdravila. Spet smo se peljali in kako vesel sem bil, ko so me pripeljali nazaj k mojim mamicam. Pred 14.dnevi so me peljali spet k človeku v belem in ko sem se zbudil sem bil spet doma pri mojih mamicah.Človeška mama pravi, da sedaj jaz ne bom kriv za naslednje brezdomčke in da bom zdrav. Igram se z mamicami, ves čas jim sledim tako, da me včasih katera okrega, da naj jo že pustim na miru vsaj za trenutek. Moj želodček je poln, nisem žejen, toplo je, najlepše pa ko nas vse skupaj človeška mama pocrklja, se z nami igra dokler utrujeni ne zaspimo. Najraje spim na Popiju in Lili, tako luštno se je drenjat. Le če mi je prevroče grem v svojo košaro.

Meni je sedaj lepo, žalosten pa postanem ob misli na tiste revčke ki tavajo po svetu lačni, prestrašeni , preganjani in nikoli ne najdejo svoje mame Cry

Nekoč žalosten, lačen brezdomček, danes srečni Miko .