Še malo, pa spet šola.
Ravno sem dobila obvestilo, da že 1. septembra začnemo...
Midva bova ponavljala 1. razred ( = A ). Vadila sva kar nekaj med počitnicami, ampak odlaganje (in nasploh vaja "prostor") je pa še vedno bolj tako... na psu. Bom poskusila z vprašanjem v tej zaprašeni temi in v upanju, da dobim kaki instant delujoč, učinkovit, zanesljiv... odgovor.
Kot sem že napisala, imam kar velikega, zelo plašnega in negotovega psa, ki bi pa vseeno malo po svoje... Ja, saj vem, krasna kombinacija za paranje živcev,
ampak kaj čem zdaj.
Buča je sicer brihtna in točno ve, kaj se od njega zahteva. In če ni nobenih motečih elementov, pa če je ravno pri volji, dela vaje
u nulo. In po pol leta ponavljanja verjetno že lahko pričakujem, da bo naredil prostor takrat, ko se mu reče; ne pa takrat, ko njemu je... ali pa mu ni.
Ampak, ne.
Vsake toliko ga prime, da si bo malo delal norca iz mene.
Postavi se ko en
magarac in se dela, da ne sliši. Čim potegnem priboljšek iz žepa in grem z roko mimo nosa in proti tlom, pa takoj razume celo zgodbo.
Potem pa, kadar je ravno razpoložen za norčije, bog ne daj, da odpnem povodec in se umaknem za par korakov. Gladko vstane in pricaplja za mano. In gleda čisto navdušeno, kao,
jupi, kuku, tu sem, a zdaj se bomo pa igrali? Meni pa pritisk na plafon in para na ušesa. Ampak če ga bom kregala, ko pride za mano, vnaprej vem, da bo naslednjič pač zavil nekam po svoje, kar je še slabše. Ga pač zapnem, odpeljem na izhodišče in delava vajo še enkrat.
Kake nasilne tehnike z "zabijanjem" na prostor pri njem ne pridejo v poštev. Ker je paničar, je za njega kar zahtevno, ostati na prostoru. Kaj če mu kdo takrat skoči na hrbet in ga zgrabi za vrat?
Po drugi strani pa je "prostor" tako skrajno dejanje podrejanja, da se mu včasih zdi, da on pa to vseeno ne bi. Saj ne, da je neko dominantno strašilo, ampak da mu neka baba kar nekaj komandira... pa prostor, pa sedi, pa prostor, pa poleg... In se zna v takih trenutkih upirat in govorit nazaj.
Nikakor pa se nočem spuščati v konflikte, kjer bi lahko z ugrizom karkoli dosegel. Pa ne, da bi se ga bala. Ampak če te taka mrcina čapne, četudi narahlo, spustiš enih par sočnih in ti je tisti trenutek malo mar, ali je on na prostoru ali kje drugje. Kar bi za njega pomenilo zmago. In kar bi pri njegovem bliskovitem sklepanju pomenilo, da bo naslednjič poskusil isto. Potem sem pa slabše kot na začetku.
S klikanjem raje niti ne začenjam. Imamo še določene težave pri vljučevanju v okolje (sem pisala v temi o zaganjanju v mimoidoče) in v kakem kritičnem trenutku potrebujem obe roki, kje šele, da bi se motovilila s klikerjem.
Če skrajšam: očitno mi za eno sicer prijazno, ampak precej trmasto in svojeglavo ovčarsko čudo manjka velika žlica avtoritete.
Vprašanje torej glasi, kako to avtoriteto pridelati oz. popraviti NA MIREN NAČIN, oz. konkretno v tem trenutku pri vaji "prostor" in odlaganju.
Ali pa mogoče prehitevam? V Mb namreč nimamo posebej šole za posvojence in ostala bitja s travmami, tako da imam za merilo samo "navadne" pse. Pa od mojih prejšnjih tudi noben ni bil tako zahteven.
Jana. Vse pravice pridržane.
