ŠKOTSKA OVČARKA WITTYFoto: Katarina DrašlerŽe odkar pomnim, sem bila nora na vse živali. Od kravic v hlevu, bramorjev na njivi, ptic, ki so letale po zraku, žab, ki so skakale v mlako... do psov. In kmalu se je začelo: "Mami, jz bi mela psa." Hotela sem psa, vseeno kakšnega, samo da je pes. Pa sem za 10. rojstni dan dobila knjigo o psih - Enciklopedijo Bruca Fogla. To knjigo znam še danes skoraj na pamet. Odločili smo se, da bomo imeli škotsko ovčarko. Januarja naslednje leto smo šli pogledat leglo k vzreditelju, marca pa smo domov prinesli psičko, njeno rodovniško ime je Witty Beauty of Amazing Park. Na poti smo se pogovarjali o njenem klicnem imenu. Nismo se mogli odločiti med Nalo in Lano, zato smo naredili kompromis in sklenili, da jo bomo klicali tako, kot ji piše v rodovniku: Witty. Vse do današnjih dni pa si je pridno pridobivala nove in nove vzdevke.
Že od majhnih nog je vedno na ves glas vsem povedala kako je vesela, kadar pridemo k njej. Vedno cvili in se mota pod nogami in hoče biti s kar največjo površino prilepljena name ali katerega drugega člana družine. Tako je dobila svoj prvi vzdevek - Vitica. Kot vitica od trte, ki se ovija okoli vseh možnih reči, tako se Witty ovija okoli naših nog.
Witty je rastla, jaz pa tudi. Prvo leto sem se z njeno pomočjo učila odgovornosti. Zjutraj sem vstajala in ji dala jesti ter počakala, da je opravila potrebo, popoldne pa sem jo peljala na sprehod. Potem pa smo se vpisali v pasjo šolo. Bila sem tako navdušena. "Moja psička bo hodila v pasjo šolo!" Po TV-ju sem videvala razne posnetke kakšnih šolanih psov, zato se mi je zdelo to tako nedostopno in nevsakdanje. Odločili smo se, da bo Witty šolal oči, jaz pa bom hodila samo gledat. In sem res. Na neki vaji, pa je moral oči nekam skočiti in me je pustil na vadbišču z Witty. Pa sva šli poleg, tako kot ostali. In od takrat naprej je Witty samo še pod mojo komando. Naredili sva izpit A, potem pa začeli z agilitijem.
Foto: Viktor DrašlerMeni se je spet zdelo tako imenitno, da z Witty trenirava "tist šport iz televizije". Bili sva celo na dveh tekmah, pa sva bili na obeh diskvalificirani. Čez nekaj časa pa je Witty pogruntala, da ji ni treba ubogati in teči in preskakovati tiste palice. Zato sva po dveh letih opustili agility. Danes vem, da sem uporabiljala napačen pristop. Nisem znala poiskati prave motivacije, zato se je Witty začela dolgočasiti. Poleg vsega tega pa si je še poškodovala tačko, tako da so jo morali veterinarji operirati. Še danes mi ni jasno, kaj je delala, da si je skoraj odrezala prst. Po operaciji pa je sledilo nekaj tednov počitka, ki je pomenil še dodaten vzrok za prenehanje s treningi agilitija.
Foto: Katarina DrašlerDoma pa nama je postalo dolgčas. In sva šli na pasjo razstavo. Witty je do sedaj dobila nekaj odličnih ocen, eno štirico, na specialni razstavi pa je dobila dobro.
Foto: Katarina DrašlerVitonja Ritonja, kakor ji velikokrat rečem zadnje čase, je šla z nami nekajkrat tudi na morje. V najhujših sezonah je sicer na počitnicah pri babi, kjer uživa v družbi mačke Maše, s katero tekmujeta za naziv "gospodar hiše". Maša je zelo pogumna mačka, ki užene vsakega psa. Zato se jo Vitec Ritec boji. Maša lagodno, razkomoteno leži sredi dvorišča, Witty pa želi priti na drugo stran. Ker pa mora biti od Maše oddaljena v radiu nekaj metrov, ne more priti na drugo stran. In tako obstoji in gleda na drugo stran dvorišča, Maša pa izgleda kot nekakšna neusmiljena vladarica.
Na morju pa uživa v večernih sprehodih, opazovanju okolice, lenarjenju v senčki, lajanju na valove…
Foto: Katarina DrašlerNa morju je tudi prvič sama zaplavala. Tisti valovi je nikakor niso hoteli ubogati, pa čeprav jim je dolgo časa dopovedovala, da se morajo zbrati v skupino in obstati pri miru. Zdaj plava samo ob izjemnih trenutkih. Raje se samo do kolen namaka v vodi.
Foto: Katarina DrašlerWitty je zelo radovedna psička. Na sprehodih mora svojo dolgo šnofljo vtakniti v vsako luknjo in skočiti na vsako skalo, hlod, deblo... Če le ima boljši razgled na dogajanje.
Foto: Katarina DrašlerTudi sneg ima rada. Ko zapade svež sneg, lovi snežinke in skače v zrak, kar sicer ni v njeni navadi. Ko pa sneg postane leden in ko so zunaj temperature močno pod ničlo, pa se odloči da je sneg nekaj slabega in odvečnega, svoj prosti čas raje izkoristi za poležavanje ob radiatorju.
Foto: Katarina DrašlerDo njenega 5. leta, sva šli k veterinarju samo na cepljenje (poleg tiste nezgode z nogo). Zdaj pa jo pesti neka alergija, kateri še nisem uspela poiskati vzroka. Pojavljajo se ji kraste po hrbtu in po trebuhu. Zadnje čase gre na bolje, saj Witty je samo določeno hrano, brez dodatkov.
Pred nekaj dnevi, 22.1.2006 je Witty praznovala svoj 6. rojstni dan. Ob tem sem se zavedla, kako hitro teče čas. Kako hitro minevajo minute, ure, dnevi, meseci, leta... Zdi se mi, kot da bi jo včeraj gledala pri vzreditelju, staro nekaj dni. Ni mi žal nobene minute preživete z njo in nobenih žurov, katerim sem se odpovedala zaradi nje. Ob njej sem se naučila mnogo in še več. Upam da me bo moja mala pošast še dolgo spremljala v naslednjih izivih in pustolovščinah.
Foto: Viktor DrašlerKatarina Drašler – rina