NAJINI TRENUTKI

Sobota. Ura je sedem zjutraj... Spet praskanje po vratih moje sobe. ''Hm, le kdo bi to lahko bil?'' se vprašam in se obrnem na drugo stran, še vsa zaspana. Nekaj sekund tišine, nato pa spet prask, prask. Odvlečem se iz postelje in odprem vrata. Friggin repček že miga na vse konce. Pobožam jo in jo spustim v sobo. Odpravim se nazaj v posteljo, Frigga pa mi že s smrčkom odkriva odejo. Ja ja, rada bi se mi pridružila. Spustim jo pod odejo, zvije se v klobček, stisnjena k meni in zaspiva še malo. Čez kakšni dve uri se začne premetavati po postelji... Mislim, da je čas, da se vstanem. Vsaj ona tako želi. Hitro se oblečem in skupaj odideva v kuhinjo, jaz na zajtrk, za njo pa že vem, kaj bo počela... Pripravim si sendvič in se vsedem za mizo, vzamem časopis - običajni sobotnojutranji ritual - in zajtrkujem. Ne mine dolgo, že sedi Frigga poleg mene. Ponuja mi tačko, glavico mi naslanja na noge in se vsekakor zelo zagnano trudi, da bi dobila kakšen košček mojega sendviča. ''Friggica stran, ker ti ne dam nič!'' ji pravim. Ona pa me debelo gleda, kakor da sem najbolj pokvarjen človek na svetu. Spet poskus s tačko. ''Friggolina, prosim, da se umakneš, ker ne boš dobila čisto nič.'' Obrne se stran, ker že vidi, da mami nekaj daje v njeno posodo. Hitro skoči s klopi, se sprehodi do njenega jedilnega kotička in malo, ampak res čisto malo, povoha, kaj je v njeni posodi. ''Pa, zakaj mi Anja ne da čisto malo sendviča, samo, da ga probam, kakšen je?'' si verjetno misli Frigga, saj ni poskusila niti pikice tistega, kar je bilo v njeni posodi, ampak se je raje preselila nazaj na klop, k meni. Še dobro, da sem že pojedla.

Za mizo prinesem en kup zapiskov, ker me kmalu čaka izpit. Imam občutek, da snov veliko bolj kot mene zanima Friggo, saj ima smrček kar naprej na listih, budno me spremlja kaj počnem, opazuje vsak moj gib. Kmalu najdem dober razlog, da si naredim pavzo. Zunaj je tako lep dan, kaj, ko bi s Friggo odšli malo ven...' 'Friggi, gremo ven?'' jo vprašam. Začne skakati po meni, oči se ji svetijo in namesto repčka miga kar s celim telesom. Odideva za hišo, kjer ji malo mečem že popolnoma obgriženo palico (ta je vendar njena najljubša). Čez čas odideva nazaj v hišo. Zdaj je malo bolj pridna, leži v dnevni sobi in opazuje mami pri sesanju (pretežno njenih dlak). Jaz se lahko malo bolj v miru učim.
 
Tako mine dopoldne, bliža se čas kosila. Mami že kliče vse družinske člane k mizi. ''O, krasno, makaronovo meso...'' si mislim. ''Njam njam, kako diši, grem malo do Anje,'' si mora misliti Frigga, saj se kmalu začne njen običajni postopek prosjačenja. Poskus številka ena: tačka. Ignoriram jo. To jo ne gane dosti, saj ima na voljo še štiri člane. No, v bistvu tri, saj do očeta sploh ne gre, ker že tako ali tako ve, da ji pri njem ne bo nikdar uspelo. Mami jo lepo pogleda, a jo odslovi. Prav tako brat. Za njeno zadnjo možnost si izbere babico. Ker ve, da ji pri njej vedno uspe. Zato njo gleda še toliko bolj sladko. Pade prvi košček mesa pa tudi prvi očitek babici, zakaj za vraga ji daje hrano z mize.

Popoldne je čas za sprehod. Frigga hitro označi vsak košček poti, za katerega se ji zdi, da še ni čisto njen. Prispeva do njenih najboljših prijateljev, bokserjev Pagota in Tysona. Sledi miganje z repčki, oziroma ostanki repčkov, poljubljanje in slinjenje - vse to preko ograje, ker lastnika bokserjev ni na spregled. Zato kmalu odideva naprej, saj je že tako slovo boleče..., žalostni pogledi in cviljenje. Ko prideva nazaj domov, se Frigga zlekne na kavč in zaspi.

Zvečer se naša damica spomni, da bi se igrala z njeno žogico. Skoči na posteljo in mi žogico začne riniti v roke. Kakor hitro se odločim, da bi jo zagrabila, jo spretno umakne. ''Prav pa nič, se pa ne bova igrali,'' ji pravim. Malo popusti in mi dovoli, da vzamem žogico. Potem se dela kot da renči in da sem jaz njen hud nasprotnik, zato se skupaj premetavava po postelji. Dan je minil, odpravljam se v posteljo, Frigga je seveda ob meni. Zaspi pred mano, jaz pa razmišljam, kako majhna štručka je bila včasih, ko še ni znala hoditi po stopnicah ali splezati na kavč, ko se je crkljala v naročju... Zdaj pa je že tako velika punca.

V nedeljo odide z mojimi starši na vikend. Zelo rada je tam. Teka sem in tja med vinogradi. Včasih se sreča s psičko Lojzko, ki živi pri tamkajšnjih ljudeh. Ve, da je Lojzka vladarica tistega območja, čeprav Friggi včasih to ni najbolj po godu. Ampak se je sprijaznila, težko, a druge ni bilo. Zvečer se vrnejo domov. Frigga je utrujena od celodnevnega pohajkovanja, a vseeno je vidno vesela, da me spet vidi. Ob nedeljah Frigga ne spi pri meni. Ker ve, da ob ponedeljkih zgodaj zjutraj jaz odhajam v Ljubljano. Zato jo samo pobožam in pustim pri starših.



Ponedeljek, pol šestih zjutraj. ''O, groza, kdo si je izmislil to uro?'' se tečna sprašujem, ko se premikam proti kopalnici. Zaslišim, da je še nekdo vstal tako zgodaj (vsako ponedeljkovo jutro). Frigga pride v kopalnico in me opazuje. Preden grem, odidem še v kuhinjo, kjer me že čaka čaj, ki mi ga je skuhala babica. Frigga izkoristi še zadnje trenutke, da se pocrklja ob meni. V slovo ji na glavico pritisnem poljubček in odidem. Ne gledam nazaj, ker vem, da je žalostna. Ko sem že zunaj, se ozrem proti balkonskim vratom, kjer jo vidim, kako kuka. Pa saj obe veva, da bo kmalu teden mimo, spet bo petek. In vem, da me bo spet pričakala na dnu stopnic, polna novih idej, kaj bi lahko počeli med vikendom.

Avtor zgodbe: Anja