25.8. bi moj Dino praznoval 8 let..ne morem verjeti, da so minila ze 4 leta odkar je odsel.
Dino je bil najboljsi. Tole sem na en drug forum napisala nekaj dni potem, ko smo se poslovili.
Sem samo prekopirala, ker je prebrati se vedno prevec bolece.
Hvala vsem.
V torek je bil bolje, ne pa dobro. To pomeni da so ga ogreli, stabilizirali utrip in okrepčali z infuzijo, da je lahko šel skozi bolečine pa je bil na anelgetikih.
Ko sem vstopila v prostor oz. hospital je ležal, vendar ne spal. Ko me je videl se je takoj dvignil. Veterinar je odprl kletko da sem se lahko usedla k njemu, malo je ležal, malo sedel, ves čas pa sem mu podpirala glavo ker je bil zelo šibak. Ker so mi že prej povedali da je zdravljenje dolgotrajno in kakšne so možnosti na uspeh, sem bila že na poti do tja skoraj odločena. Potem mi je veterinar povedal še, da lahko operacije naslednji dan sploh ne bo dočakal. Dino je nekako gnil od znotraj. Vse v njem je bilo narobe.
Tako zelo je bil utrujen, zaspal bi z glavo na mojih rokah pa ni hotel, še vedno je vztrajal in prenašal moje cmeranje. Odločila sem se in Daniela je odšla po veterinarja. To je bila najtežja odločitev v mojem življenju, še zdaj razmišljam "kaj pa če bi..", pa vem kakšne so bile možnosti.
Ko sem vstala da podpišem papirje za evtanazijo je hotel za mano! Pa se je komaj držal pokonci. Star je bil komaj 4 leta, ravno se je zresnil in postal tak zrel možakar. Ta pes je toliko doživel z mano, povsod in vedno sva bila skupaj. Na štop, na vlak, s taksijem, s tramvaji, z busom ali ko je vse to odpovedalo peš, enkrat še čez skoraj pol hrvaške istre ker nas s psi niso spustili na vlak. Če ga ni bilo z mano je nekdo manjkal, ni bilo isto.
Ni ga več in to tako boli, vedela sem da je hudo, pa vidim da si nisem niti približno predstavljala kako hudo je v resnici. Pred očmi imam ves čas njegovo glavico v kletki, pa njegovo telesce ko sva ga z bratom položila v grobek med brezami na kraju kamor smo vedno hodili in bomo z ostalimi hodili še naprej. Ne morem razumeti, da ga ne bom nikoli več videla. Nihče več mi ne da "pomaranče", nihče več ne benti na mimoidoče samce..ni ga več. pri jebenih štirih letih starosti in tako na hitro. Spomnim se pred dobrimi štirimi leti ko smo šli ponj, ko smo pripeljali pred hišo je čisto majčken sedel na travi pred hišo in gledal prišleke. Sploh ni bilo dvoma, da gre z nami. Ko smo se na poti ustavili da je šel lulat je že veselo tekal za mano.
Čez nekaj mesecev je imel zasuk spodnje veke. Po operaciji je bilo spet vse okej. Kasneje je imel probleme s kožo, tudi te smo odpravili. Sicer pa nikoli ni imel nikakršnih težav, do zdaj. Ne razumem. Še manj razumem zakaj prav on, najboljši Dino na svetu. Moj Dino! Nevem kaj naj naredim da neha boleti, ko razmišljam in načrtujem vnaprej ga vidim zraven, potem pa se zavem da se ga nikoli več ne bom dotaknila. Pravijo mi da gre življenje naprej, saj vse to vem, ampak jaz bi svoje življenje z njim! Nevem zakaj se moram kar sprijazniti, zakaj je to kar dokončno. Ni ga več z mano pa zdravo. Me je kdo kaj vprašal?
Svojim otrokom nisem hotela pravit o njem, hotela sem da bi vsaj prva leta rasli z njim. Da bi pazil nanje tako kot je vedno pazil name. Z otroki je bil vedno potrpežljiv, pa ni imel veliko stikov z njimi.
Zdajle grem s psoma k njemu, strah me je kaj bom videla, da nebi živali brskale po njem. To bi me ubilo.
Dino, srčece moje, nikoli te ne bom pozabila. Počutim se kot da je umrl del mene. Sčasoma bo bolje, upam. Mogoče si zraven, nevem, v tem primeru mi daj moč da grem naprej, včeraj sem že gledala slike brez da bi se zjokala, danes ne morem. trpel si, pa si bil veliko bolj pogumen kot sem jaz trenutno.
lepo spančej piki.
Jana. Vse pravice pridržane.
