Projekt: SVOBODA

Noč

"Au!"
"A me nehaš brcati!"
"Tale ta velika. Ne bo več spala v moji zakonski postelji in pod mojim kovtrom. Ne bo!"
"A vidiš, zdaj me pa lulat, ker si me zbudila. Le koliko je ura? Tečem preverit."
"Lulat!! Luulaat!!! A bi se kdo zmigal in mi ob pol treh ponoči odprl vrata, da grem luulaat!?"

Končno se prižge luč. Šss šss, se zasliši copate in majavo drsanje z njimi, en kratek 'auč', ko zadenejo ob kost, ki jo je Pen shranil natančno na sredino hodnika, in že grmijo dol po stopnicah. Mali kuža si še hitro tisti 'o, kako ubogi sem' izraz na obraz nadene, sede pred vrata in ...
"Oo! Mama! Reši se, kdor se more! Španec, mački, ribe ... Kaj je to?"
Najk odpre eno oko, malce privzdigne glavo in vpraša prav zmedeno:
"Por favor?"
Glej ti njega, sredi noči mu ni jasno, da zna že kar dobro slovensko.
"Reši se, ti pravim, pošast gre, meter in pol ima med očmi, zagotovo je pošast!"
"Peni, zlomka, če zdaj ni ravno konec sveta, potem se me pazi," šepeta sebi v brado ta velika, tipajoč v poltemi predsobe in s frizuro Barta iz Simpsonovih, vsa bleda in grozljiva.
"Uh, samo ta velika je."
"Kdo bi rekel, nič sebi podobna ni videti. Sem se zbal, da je kakšna pošast namesto v pekel na naš naslov zavila, medtem ko sem spal."
"Drugič lahko poveš, da si ti, da me ne bo res neke ljube noči kap. Jasno?"

Končno se vrata odprejo in Pen steče ven, polula prvi grmiček in jo ucvre nazaj na toplo, medtem ko ta velika cepeta na mestu vsa prezebla.
Pohiti mimo španskega trupla na kavču, ki še trzne ne, gor po stopnicah mimo dveh kupčkov mačje dlake, prepletene do nerazpoznavnosti, hop na posteljo, se stisne k ta velikemu in si glasno oddahne.
"Peni, suhec, a pospraviš nekam kremplje. Zdaj pa pridno zaspi."
"Ja, a si me kaj vprašala, ali se lahko zraven uležeš? No, pa daj, če že ravno moraš."
Tako. Vse težave mimo. Zaspimo torej do jutra.





Jutro

"A zdaj me boš pa spet med rebra dregala?"
"Vstati moram? Pa ja ne misliš resno. Evo, konec veselja. Ta velika dva morata v službo. Skrajni čas, če mene vprašate. Malce pretegovanja, še malce mečkanja v postelji in vsega toplega je konec. Spodaj v kopalnici že ropota in zdaj je ravno pravi čas, da se zganem iz postelje."
S stopnišča opazuje lenega Španca.
"Zakaj norisss ponoci? Ne ssspisss? Oh, je treba vssstati? Sssaj je vendar ssse noc. Horripilante!"
"Ja, pa res, horipante. Kdo bi te razumel?"
Pen se leno pretegne, preveri, kje sta mačka, pogleda, ali je ponoči padlo kaj novega v posodici za hrano, in se odpravi na prvi jutranji sprehod.
"No, bo kaj s tabo, ti azurno čudo, greš z mano?"
"O, ne, imam pms, sms, rds, abs, ssse vrti glavi, ssslabo, vrocina, ima zahod in nahod, ne more, ne gre!"
"Ok, grem torej sam. In če je zunaj sosed? Črni Miško? Mu kaj sporočim?"
"Misssko, perro negro? O, to pa ne, sssem ze nared, ssspricniva jo, ole ole!"
Zunaj je ledeno, nobenega pravega veselja za smrčkanje naokoli, tako da se vsa zadeva zaključi precej hitro, le z najnujnejšimi opravki. Španec zalepljenih ušes jeclja skozi zobe: »Moje kosssti me ssskripajo na hudo, duele la cabeza, usssesssa mi ssso merznila, zbezam domau! Rapido!"

Ucvreta jo nazaj na toplo in malce otopelo s kavča opazujeta jutranji vrvež dveh dobro uigranih dvonožcev. Par navodil, sveža voda v posode, poljubček ali dva, Najk v bivalno kletko, Pen pod odejo, mačka v zgornje nadstropje, ribam ugasniti luč in taraaaaaam ...



Dopoldne

Mir. Tišina. Lepo pospravljeno stanovanje. Zložene odeje, urejeni prtički. Daljinci na mizi postavljeni v vrsto, blazine na kavču v pravilnem redu. Idealno! Za red spremeniti v nered, seveda.

"Oh ..."
"Kaj je, Najk?"
"Ah ..."
"Kaj?"
"Ooo, molestias! Neprijetno je tukaj notri!"
"Pridi ven. Aja, ne moreš. Ne moreeeš, ha ha, ne moooreš, la la la!"
"Ti sssi merha!"
"La la la, mrha si ti, ja!"
"Ce pridem ven, caramba, ssse pazi, juzna sssuha!"
"Stari, ne delaj tega," se s kuhinjskega pulta oglaša maček Maks. "Ni najbolj pametno tole, ne ne."
"Ko bo mami prišla, bom vse povedala. Ker je moja mami in ker je lepa, pa jaz sem lepa pa sonček je pa plave očke 'mam pa dolg rep pa mami 'ma dolg rep pa ... Za kaj že gre?" čeblja mala mačja gospodična Miška.
"Kaj je s tabo? Si v redu? Bad hair day?" jo sprašuje Pen.
"Jao ... sssranje."
"Najk? Trpiš?" sprašuje Maks.
"Kaj je? No, kaj? A je kakšen problem? Udari s taco po vratih, morda se odprejo." Pen prav poznavalsko preučuje situacijo in paradira sem ter tja pred kletko.
"Če prideš ven, te bom, ja, te bom, te bom napihala, popraskala, zmikastila, zatožila, polulala, se nate muhala, sfrizirala, natupirala, slikala, retuširala, objavila ... Pa kaj je spet bilo?"
"Cuj ti mene, blondinka mala, posssnemaj zlato ribico! Ssse bolje, pridi malo blizje! Cisssto malo blizje ... Ssse malo, no, daj ... Ti nekaj prisssepnem: Trapa si, kosmata!"
Miška globoko užaljena steče po stopnicah:
"Mami, mami vse povem, zatožim te in vaju tudi pa Miškota, soseda, pa ptičico siničico pa žogo pa repek pa tačke pa mačke pa levo in desno pa ogledalo ... Uh, malo bom počivala, malo se umivala, mmm, kako je mehka moja postelja."
Vsi trije moški v en glas: "Njej nihče več ne pomaga!"
"Kaj je zdaj? Boš treščil z nogo ali ne?" sprašuje Pen.
"Ce ze moram, bom!"
In res, vrata bivalne kletke se široko odprejo.

Popoldne

"Cruzo las montanas, sssreca moja, sssem jaz zunaj, diha na polno, miga noge, rep in glavo ... libertad vivida!"
"Ti, ampak kako boš pa razložil, zakaj nisi v kletki, ko se ta velika vrneta?"
"Ne bo prav nič razlagal, bom kar jaz povedala, narisala, popikala, zalepila, naribala, vložila, nasekala ..."
"Ja ja, pobrkljala, zamešala, zamršila ..." Pen poševno gleda na vrh stopnic, s katerih mala blondinka opazuje pobeg iz kletke.
"Hm ..." Najk vneto razmišlja.
"Ce tukaj ven, bi ssslo ssse tamkaj ven, v sssvet, naravo, na prosssto, na sssiroko, do Missskota, soseda, juzna, naredi nekaj!"
"Nič lažjega, pojdi v predsobo in trešči s taco še po velikih vratih in se bodo odprla še ta."
"O, ti špansko strašilo, pa ja ne boš ubogal?" pametuje Maks, si nervozno umiva kožušček in preračunava, koliko dni se bodo morali smukati med nogami šefov, da bi se opravičili, če bosta hrta dokončala svoj načrt.
"Ze grem, sssi pameten, mali anglez, nujno, zdaj takoj grem tja. Necesariamente!"
Najk, ki že kar malo vonja beli dan in svobodo, ves ogret in zagnano praska vhodna vrata, za sabo pušča debele rise v lesu in vse bolj se mu dozdeva, da se njegova svoboda odmika vse dlje.
"Ne greee! Noce vrata odperla ssse!"
"Še, še, ne obupaj, že slišim Miškota, že slišim reko, hitro, močno, dajmo, dajmo!" glasno navija Pen, a tudi njemu postaja jasno, da se to ne bo prijetno končalo.
"Glej to. Najbolje bo, da kar sam pripravim culo," na robu panike Maks divja po stopnicah gor in dol ter zazdi se, da ne more verjeti, kaj sta naredila psa.
"Uničila sta vrata! Nagnali nas bodo od doma! A si videla, Miška?"
"Prekuhala, spasirala, zakuhala, spanirala ..." šepeta Miška in bulji v Najka.
"Ooo, ne gre, ne more, ne zna, ne bo vec, noce, konec je, final, fine, the end!"
Poražena, utrujena in obupana se vrneta v dnevno sobo, se zavalita na kavč in razmišljata.
"Mogoče pa ne bosta opazila."
"Mogoce, por favor, jaz ne kriv, ti sssi rekel, kaj naredim!"
"Ne prerekajta se, kriva sta oba! Vrata so uničena in kletka je zvita. Ta velika bo ponorela."
"Morda pa bi morali poskusiti skozi okno?" ocenjuje Pen. Skoči na kuhinjski pult, pri tem prevrne skodelo s sadjem, pomaranče druga za drugo popadajo v posodo z vodo in kuhinjska tla se počasi spremenijo v pravo malo jezero. Ujet v takšni situaciji razmišlja: "Nič več se ne bojte, zdaj bo ta velika razumela, da smo želeli le po tleh pomiti, in bo vesela! Pa smo rešili težavo!"
"Bravo, sssuhi pesss, sssem vedel, da sssi pameten. Hitro eno deko, zdaj sssem na kup navlece ssse kaksssno, vse v vodo, da bo lepo!"
Pen, navdušen na lastno inteligenco, zbaše v gobec vse, kar lahko nese, in na kupu sredi kuhinje se znajdejo še blazine s sedežne, majčka in nekaj stvari s klubske mizice. Za piko na i pregrizneta še blago blazine, mali kosmi pene pobelijo kuhinjo in dnevno sobo, ki je zdaj videti, kot bi vanjo treščil komet. Na sredino nanošenih stvari leže še Maks, popolnoma izčrpan od silnega obremenjevanja, ter sladko in mirno zaspi.



Psa, še vsa v zanosu, se lotita še prenove dnevne sobe, sedežne in zaves ter po nekajurnem trdem delu zadovoljno ležeta in občudujeta svoje delo.
"Z manjšimi popravki bi to bilo to," dožene Pen.
"Če pa takole pogledam, sem popolnoma prepričan, da ne bosta jezna, da sva uničila vrata. Celo nasprotno, vesela bosta, boš videl, Najk."
"Ti tako recesss, mene pa ssstrah je, boli me vssse, utrujen sssem, rabi lekadol, panadol, interpol, jupol, tadol, tramal, loreal, mora malo pocivati, mora zdaj zassspati ..."

Po hiši zavlada popolna tišina. Male mačje tačice mirno sanjajo. Psa vsak na svojem delu sedežne spita in tiho dihata, ko se s parkirišča pred hišo zasliši loputanje avtomobilskih vrat.

"Mami? A je prišla mami, moja mami?" mijavka Miška.
"Stari, mat’ je tu, zdaj bo pa grmelo!" nori levo, desno, gor in dol po stopnicah Maks.
"Najk, doma je, ta velika je prišla, vesel, vesel!"
"Mi madre, mi dios, ahora que me muera!"
"A si spet slovensko pozabil? Ne boj se, no, vse bo dobro!"
Ključ v ključavnici naznani neobhodno. Vrata se odprejo, ta veliki zastanejo besede v grlu.
"Mama moja, kaj pa je to?" kot špičaste sulice naokoli letijo ostre besede.
"Pa komu je padlo kaj takega na pamet? Kdo je umoril vrata???"
"Pen? A je to dobro, a to pomeni, da je vesela?" na smrt prestrašen sprašuje Maks.
"Am ... ne vem ..." tresoč se kot šiba na vodi jeclja Pen.
"Beziiiiva, sssibajva, z vetrom v krilih, huir, escapar, agotado!!!" joka Najk.
"Mami! Mami! Maaami!? Veeeš, kaj, mamica ..." hiti tožarit Miška.
"Ne, zdaj beg ni več opcija. Preidimo na plan B," se hitro zbere Pen.
"Poza 'ranjeni bojevnik' - pozicija hrbet, noge v zrak, rep navpično, trzaj z nogo, da bo videti, kot da spiš."

Najka naravnost zabriše na kavč, zalepi na hrbet in revež okamni, Pen v skoku ogoljufa gravitacijo in tudi on zavzame položaj, Maksu zmanjka zavesti in omahne pod stol. Miška z visoko dvignjenim repom, kot bi lovila signale iz vesolja, stopiclja pred nihajnimi vrati in čaka, da se vpitje iz predsobe prestavi v dnevno. In ravno ko bi doživela svoj največji užitek in ko je že ravno zajela sapo, da bi kar v eni zdrdrala vse doživeto ...



... se ta velika zbudi, ko jo Pen že desetič to noč nič kaj nežno zbode s svojimi kremplji.
"Auč! Peni! To boli."
A se takoj zatem umirjeno nasmehne: "Ojej, vse to so bile le sanje!"

Avtor zgodbe in fotografij je MaksiMaša.
Zgodba sodeluje v natečaju "Življenje je zabavno".