Sestrici za vedno

Odločila sem se, da namesto najine šefice kar sama napišem najino zgodbo - zgodbo Kaje in Keli. Ker sem vas s svojo zgodbo enkrat že seznanila, se bom sedaj omejila le na obdobje, ki je v moje življenje prineslo veliko spremembo - na bolje, se razume.

Pred dvema letoma me je moja šefica začela spraševati, ali bi imela sestrico. Mislila sem, da bom 'dol padla'. Jaz, šefičina princesa, najbolj razvajena kužika na svetu, naj bi v svoje kraljestvo sprejela eno malo tečno pasje dete. Ne, to pa ne bo šlo, sem si rekla. Sedaj sem jaz glavna, šefica mi je v celoti podrejena, počnem, kar hočem, dobim vse, kar mi srce poželi.

A moja 'ta stara' je trmasta in tako smo se jaz ter oba šefa nekega deževnega junijskega dne (padalo je, kot da bo kmalu vesoljni potop) odpeljali v Maribor. Najprej sem morala počakati v avtu, potem pa je prišel pome šef in me odnesel v hišo. In kaj sem videla? Šefica je sedela na tleh, okoli nje pa se je podila majhna črna pošast. Sem mislila, da zaradi svojih let narobe vidim. Mala pošast je prišla do mene in me hotela ovohati. Začela sem lajati, a ker mi je bila všeč, je moj repek mahal sem ter tja. Kaja, 'skuliraj' se, sem si rekla, in umiri repek, ker bo tvoja mislila, da ti je pošast všeč. A bilo je že prepozno - moja je vedela, da bom malo kepo sprejela.





Minevali so dnevi in skoraj sem že mislila, da se ne bo nič zgodilo. Pa so me spet nekega, tokrat sončnega poletnega dne vkrcali v avto in mahnili smo jo na pot v Maribor. Ko smo pozvonili, je k vratom pritekla mala črna kepa, ki je že malo zrasla. Takrat sem vedela - dobila bom sestrico. Kljub začetnim pomislekom sem bila vesela. Sem namreč pametna kužika in takoj sem začela 'kalkulirati' - če bo sestra, bova imeli dve postelji, priboljški, konzerve - vse bo v dvojini, torej bom deležna še več kot do sedaj.

Kepico z imenom Keli je šefica naložila poleg mene v avto in oddrveli smo domov. Keli se je peljala tako, kot da bi se že stokrat vozila v avtomobilu. Nič ni jokala - vsaj cmeraste sestre nisem dobila, sem pomislila. Tudi obnašala se je, kot da bi že od nekdaj živela z mano. Ko smo vstopili v stanovanje, se je kepica zagnala v moje igrače in vse raznosila po sobi. Pa lačna je bila in pojedla je mojo hrano, ker briketov ni želela. Kaj je sedaj to? A se bom morala boriti za hrano ali kaj? No, pa sem poskusila brikete in ugotovila, da so zelo dobri. Njam njam, sem si rekla, prva prednost se že kaže.

Previdno sem ovohavala sestrico in migljala z repkom. Še zabavno bo, sem pomislila. Ne bo mi več dolgčas, nič več ne bom sama, ko bo šefica v službi.

S Keli sva že po dveh dnevih dopoldne ostali sami doma. In preživeli. Ugotovila pa sem, da je mala pravi hudič. Moje igrače so se spremenile v koščke, lesena miza v sobi je bila ob robovih obglodana, odeja s stola potegnjena na tla, preproga zvita na kup. Tudi plenička, ki jo je šefica nastavila za lulanje, je spremenila obliko. Ko je šefica prišla domov, sva obe mahali z repki in jaz seveda nisem bila nič kriva za nered. Najhujše zlo, ki ga je počela moja mala sestrica, pa je bilo, da je posteljo zamenjala za stranišče. Šefica je norela, jaz pa občasno tudi, ker je Keli polulala tudi mojo posteljo.





No, z vztrajnostjo in s pomočjo šefičine mame je Keli dojela, da je postelja za spanje, in ne za lulanje. Še vedno pa ni dojela tega, da je nekatere stvari bolje pustiti pri miru. Tako je lepega dne uničila šefičine čevlje in šefove copate, ki jih je prinesel iz Indonezije. Takrat je bilo hudo, jaz sem se kar pobrala v kopalnico, Keli pa je poslušala, ko so ji brali levite. Pa še mene so okregali, ker bi lahko preprečila razdejanje.

Danes, ko bo ta mala stara dve leti, se lepo obnaša in ne dela nereda (samo včasih se odloči, da bo še kaj uničila, na primer prevleko za blazino ali gumbe na prevleki za odejo).

Keli pa vsaj ne počne takšnih bedarij, kot sem jih jaz. Enkrat sem bila jezna na šefico, ker me je peljala na cepljenje. Tri dni je nisem pogledala in sem se tresla pod posteljo, še konzerve nisem hotela jesti (stara sem bila devet let). Šefica se je tako popolnoma panična odločila, da gremo k veterinarju. To me je streznilo - mislila sem, da bom dosegla le to, da mi bo nakupila veliko priboljškov. Naredili so veliko preiskav in naslednji dan, ko je šefica poklicala za rezultate, so jo vprašali, kaj naj bi bilo z mano sploh narobe, saj sem popolnoma zdrava. Šefica ni vedela, ali naj bo vesela ali jezna name - plačala je namreč celo premoženje. Jaz pa sem dobila kazen - nič priboljškov par dni. Od takrat naprej nisem nikoli več naredila česa podobnega.

Včasih sem ušpičila tudi kakšno neumnost. Nekoč me je pazil šefičin oče, šefica in njena mama pa sta šli po opravkih. Naslednji dan je sosed vprašal, kaj se je pri nas dogajalo prejšnji dan. Šefičin oče me je namreč panično klical po vrtu in spraševal sosede, ali so me videli. Če me ne bi našel, bi ga šefica in mama ubili. A veste, kje sem bila? V omari za čevlje. Nisem se oglasila, ker mi ni bilo pomembno - spet sem zamerila, ker me je šefica pustila doma.





Moram povedati, da se mi je življenje s prihodom sestrice spremenilo za sto odstotkov. Spoznala sem veliko prijateljev - resda so več kot pol mlajši od mene, a jaz sem itak še vedno 'fit' in se raje družim z mlajšimi kot s starejšimi. Uživam v druženju, postala sem bolj prijazna in vesela. Šefica pravi, da nenehno maham z repkom. Super je, ko gremo v pasji park, saj imam tam veliko oboževalcev. Če je kdo preveč tečen, prileti Keli in ga nahruli (dobila sem bodigarda). S Keli sva ves čas skupaj. Še v pasjo šolo jo spremljam in tam strokovno ugotavljam, kako pametna je moja sestrica (včasih bi jaz sicer veliko bolje delala kot ona, ker bi za hrano naredila vse). Najbolj pa uživava, ko greva na Rožnik in tekava po gozdu. Keli pred mano, jaz pa ji veselo sledim. Zanimive so tudi najine igrice: jaz stojim pred posteljo in maham z repkom, Keli pa mora skočiti s postelje in me 'napasti'. Vse bi bilo v redu, če se ne bi tega večkrat igrali ponoči, ko šefica spi.

S prihodom sestrice sem postala bolj družabna, nikakor pa ne bolj pridna. Pred zunanjim svetom sem seveda super, ubogljiva, prijazna, skratka, oh in ah. A ko pridemo domov (vse v nadaljevanju se dogaja, ko šefa ni doma), postanem druga Kaja. V meni se naseli hudiček. Stojim pred omaro s hrano in lajam, ker hočem izsiliti priboljške. Šefica me miri, a točno vem, do katere meje lahko grem. Keli pa me mirno opazuje s postelje. Že dvakrat so popravljali vrata omare, a so danes spet popolnoma obglodana.

S Keli na polno uživava življenje, imava se radi, pri nama se razlike v letih dejansko ne vidi (z izjemo mojih sivih dlak). Vsi pravijo, da sem se pomladila - seveda sem se, saj moram v korak s sestrico. Sestrico sem tudi hitro naučila, da je super hoditi v pasje trgovine (tudi v druge, ker naju vedno vsepovsod božajo), najboljše pa je 'kofetkati', ker takrat lahko uživava v priboljških in opazovanju ljudi. Skupaj sva najboljši par in sestrici za vedno.

Avtor zgodbe in fotografij je Sandra.
Zgodba sodeluje v natečaju "Življenje je zabavno".