Lana-štiri tačkepikacom

Življenje pravzaprav ni bilo prav nič zabavno do neke sončne nedelje v aprilu. Takrat je Jelka sklenila, da psa zagotovo ne bodo več imeli. Bilo je kmalu po tem, ko je po bolezni preminil kuža Smrček, posvojenček iz Gmajnic. Da pri hiši ne bo nobenega psa več, ker je prevladalo mišljenje, da nikogar več ne bomo mogli imeti tako radi kot Smrčka, je bilo najtežje prepričati Petro, ki je imela največje zasluge, da je družina že prvič posvojila pasjega člana družine. Zato sta šli samo sprehajat v Gmajnice.



No, tule pa nastopim jaz, Lana. Najlepši pasji gobček daleč naokoli, najgloblji in najzapeljivejši pogled v Gmajnicah. Moj postrani iz gobčka štrleči zobek je pa sploh prikupen. Pasja intuicija mi je rekla, naj uporabim ves pasji šarm, kar ga premorem, pogledam z zapeljivim, vsem znanim pasjim pogledom in maham z repom, dokler mi ne odpade. Zdelo se mi je, da bi bil lahko to zadnji dan v azilu. Nekaj srečnega naključja je bilo tudi v tem, da Jelko bolijo kolki in da je prosila za 'majhnega pesjančka', da je ne bi na sprehodu vlekel po njivah.

Ko sta me zagledali, sta se stopili ob pogledu name in skoraj dobili napad sladkorne, potem pa sem zaslišala nezaslišano žalitev: "Ja, glej ga, mali lasa apso." Haloooo, kakšnega priročnika o pasmah psov pa še nista imeli v rokah??? Jaz sem namreč čistokrvni šicu miks. Pustimo papirje ob strani. Dopuščam možnost, da jih niti ni bilo. Sicer pa, kaj nam bodo papirji, saj nam preveč birokracije že tako greni življenje. Lahko, da so se izgubili. Morda na neželenem potepu, kjer so me zavozlano, lačno in prestrašeno našli ter odpeljali v Gmajnice.







Še preden smo se dobro spoznali, sem morala oceniti, ali sta Jelka in Petra primerni za to, da me sprehajata (beri: odpeljeta domov), zato sem že kar pred vhodom v zavetišče opravila vse 'WC-posle'. Onidve pa nobene vrečke s seboj. Hec, ampak sta se znašli in kar z robčki pospravili za menoj.

Potem pa hajd' na sprehod po krasnem pomladnem sončku, pa milijon poljubčkov na vse strani; mojim pasjim tovarišem, sprehajalcem ter seveda Petri in Jelki, ki sta bili čisto vzhičeni. Ko sta nekaj telefonirali domov, še nisem vedela, da obstaja še ena ovira - Bojan. A je tudi ta kmalu padla. Saj veste, ženske znamo!

Drugo so bile samo formalnosti in povem vam, zame se je naredila vrsta tistih, ki so mi ponujali dom, če bi ti dve odpovedali, kar niti ni čudno, saj sem pasja gospodična v najlepših letih.

Kljub začetnim poskusom, da bi me navadili spati v pasji posteljici (imam jih v vseh prostorih v stanovanju) z najmehkejšimi blazinami, sem tečaj prevzgoje lastnikov opravila zelo hitro. Že takoj prvi dan - z vhodnih vrat naravnost na posteljo. Naj se ve, da nisem kar en, ampak naročni pes. Tako imam zdaj stalno mesto pri Jelki na postelji. Brez mene še zaspati ne more.

Presenetljivo hitro sem jih vse navadila, katere priboljške imam najraje in da se me po stopnicah nosi, saj so se moji predniki sprehajali po samem kitajskem dvoru.







Kakšno veselje jim naredim, ko dam taco, ležem, sedem in skočim pod tuš, da mi operejo tačke. Ne moreš verjeti, kakšne otročarije ljudi razveselijo, da jih prav moraš imeti rad. Potem vsem pripovedujejo, kako sem pametna in da vse razumem, samo govorim še ne, kar je seveda čisto res!
 
Na sprehodu po Litiji me vsak mimoidoči malo poboža, če kakšen slučajno pozabi ali se obotavlja, pa malo počakam. V bloku sem sploh največja zvezda in pasjih oboževalcev mi ne manjka. Moja največja pasja simpatija je pitbul Ruf in tudi jaz sem njemu nadvse všeč. Za govorice, da ni najbolj primeren zame, se ne zmenim.

Doma se kratkočasim s svojimi igračkami, a samo takrat, kadar mojih treh ni doma. Ko so, se čoham in crkljam. Pa veliko spim, saj to koristi moji pasji lepoti.

Imam tudi črno zajčjo prijateljico, ki ji sem ter tja sunem kakšen briket. Potem pa hitro tečem, ker ni ravno navdušena. Z njo imam na splošno dogovor, da ona nikoli ne gre na posteljo k Jelki, jaz pa nikoli k njej v zajčjo kletko, čeprav poznam enega pasjega patrona Charlija, ki to redno počne.







Trenutno sem na kratki dieti. Majhen grižljajček tu, majhen grižljajček tam, pa je kilogramček preveč in mi že nista prav najnovejši puloverček ter najbolj trendna oprsnica. Kot za vsako žensko je tudi zame tehtnica največji sovražnik, poleg veterinarja seveda. Naravnost sovražim, ko mi brskajo po ušesih in iščejo razne čudne bakterije, kaj šele, ko se spravijo na moje ušesne dlake, ki so krive za to, da imam težave.

Sicer imam pa že kar pomladansko frizuro po najnovejši modi in čisto nov plašček, da me do pravih pomladnih žarkov ne bi zeblo. Ravno to soboto mi je frizuro naredila frizerka Zlatka. Nisem ljubiteljica zime, dežja in blatnih luž. Me kar zazebe, če pomislim, da bi s tačko stopila v kakšno mokro blatno svinjarijo. Ne nazadnje se to za takšno pasjo damo niti ne spodobi.

Dieta bo kmalu mimo in že načrtujem dopust. Odkar me imajo, grem tudi jaz vedno z njimi, zato potovanja z letalom odpadejo. Lahko vam povem, da so kraji, kjer ne bi bili maksimalno prijazni in ustrežljivi do moje pasje veličine, na najhujši črni listi in tam moje družine zagotovo niti v sanjah ne bodo nikoli videli.

Moje življenje z Jelko, Petro in Bojanom je zabavno. Letos bomo imeli že tretjo obletnico skupnega življenja in povem vam, da bomo še marsikatero skupaj ušpičili. Vzgojeni so že kar v redu in glede izobrazbe o pasjih navadah, pasmah ter podobnem nisem več v skrbeh, saj premoremo kar lepo število knjig s tovrstno tematiko. Mnogo skupnega veselja in lumparij nas še čaka. Tega, da sem ravno danes polulala kopalnico, ne bomo šteli med veselje, pa tudi med največje lumparije ne.

Avtor zgodbe in fotografij je Bopeja.
Zgodba sodeluje v natečaju "Življenje je zabavno".