Ko se krog zapre...

[urmil]

Meni so kar komplicirali. Najprej so želeli imeti na Dobravi potrdilo, da ni imela kužnih bolezni, potem pa sem to nesla na Dobravo, da sem lahko pogodbo podpisala, potem pa sem morala pogodbo o najemu groba kopirat in nest na veterino. Šele po tem sem lahko prevzela trupelce. Na veterini sem morala predložit neko dokazilo, da bom psico res pokopala na pokopališču, ker drugje pokopi načeloma niso dovoljeni in veterina vodi evidenco kam gredo tupla. Tako so meni razložli.

Saj bi bilo vse skupaj čist enostavno, če bi imeli na veterini pripravljene obrazce in bi samo lepo izpolnila vse, tako pa niso imeli nič in sploh niso vedeli v kakšni obliki mi naj napišejo potrdilo, da ni imela kužnih bolezni. Takrat so mi rekli, da naj bi se v prihodnosti dobili obrazci, ki bi se enostavno izolnili in bi vse šlo gladko skozi. Ampak pred enim letom jih še ni bilo, tako da je blo malo zmede. Prav videlo se je, da je za vse na veterini nekaj novega to, da nekdo želi psa pokopat...

[Pepsi]

Zaenkrat edino uradno pokopališče za živali je v Mariboru, kolikor vem. Najbližji krematorij je na Dunaju, kjer dobiš potem žaro (so različne) za domov, kar je dobrodošlo predvsem pri velikih pasmah. Kremiranje je sicer precej drago, prišteti je treba še prevoz tja in nazaj - ampak vsaj možnost obstaja. Vse informacije so na internetu.

Veterinarji dejansko kršijo zakon, ko nam dovolijo vzeti evtanazirane živalce domov; ampak večina je zelo človeških in bolečino ob izgubi še kako dobro razumejo. V Ljubljani še nisem slišala za primer, da komu tega ne bi dovolili, v kakšnem manjšem kraju pa bi se znalo zgoditi, da bi te čudno gledali - ampak je spet vse odvisno od posameznika.

Vseh mojih pet pokojnih yorkic je pokopanih pri mami na vrtu. Te hiše ne bom nikoli prodala.

Nemško ovčarko Mišo in srednje veliko mešanko Kajo sem morala pustiti na kliniki - za krematorij takrat še nisem vedela, za pokop na vrtu sta bili preveliki. Vem, da vsi za zmeraj ostanejo v naših srcih, ampak me tudi po nekaj letih še vseeno občasno napade slaba vest in mi je žal, da se takrat nisem bolj potrudila in pridobila več informacij. Kje sta končali, pa sploh ne smem razmišljati.

Pri evtanaziji moraš biti zraven. Veterinarji  te ne silijo, ampak je to edino pravilno in moralno dejanje vsakega poštenega lastnika. To smo vsi dolžni svojim psom, mačkam, zajčkom...- zadnji vdih mora biti vonj tvoje roke. Če kdo, si oni zaslužijo, da jih takrat ne pustimo samih.
Izgubo potem preboleti je pa druga pesem.

[kocka]

Ja, pri evtanaziji moraš biti zraven, se strinjam. Jaz sem pri enem bila, pri enem pa ne (je bil oče) in mi je za to zelo žal.
Meni osebno je bilo celo nekoliko laže prenesti izgubo, ko sem videla, da je šel brez bolečin in muke. Samo oči je zaprl, pa ga ni bilo več. Bil je zelo umirjen.
Predvsem pa se strinjam, da si tvojo prisotnost zasluži žival.
Pokop na vrtu pa - naša dva sta bila oba velika in bi bilo to pri naši parceli kar težko.
Sem pa vedno z grozo pomislila, kaj se je le zgodilo z njunimi telesi. Res z grozo.
Če imate možnost, ga pokopljite sami, kjerkoli že lahko.

[skogkatt]

Sem imela to neizmerno srečo, da je moj dragi, najdražji 15 letni maček Jerry za vedno zaspal kar doma.

V najožjem krogu njegove družine smo sedeli za bajto in in na žaru pripravljali večerjo, eden redkih trenutkov, da smo bilo vsi na kupu. Sedel je zraven nas na klopci in nas spremljal. Mu je mami še rekla, kako lepo je, ko je vedno zraven, da je naš najlepši in najboljši... Ko smo vsi skupaj odšli v hišo sem ga nesla v naročju. Potem je šlo hitro, v trenutku je prenehal dihat. Kar naenkrat ga ni bilo več a ostal je za vedno. Pokopan je na vrtu, pod njegovo najljubšo rožo, kjer je poležaval v senci.

V bistvu smo se poslovili na najlepši možni način, kot da bi vedel, čakal na pravi trenutek. Sem zelo hvaležna za to in si ne predstavljam, da bi bilo drugače in niti ne vem kako bi se odločila.

Še kar ga pogrešam, zaradi njega sem takšna kot sem.

[Luvanna]

Ko se mi je zgodila tragedija z Vanno, sem bila popolnoma nepripravljena, da bom morala razmišljati o tem, kam s trupelcem. Na srečo deluje podjetje, ki vse uredi in poskrbi, da postopek teče s primernim spoštovanjem do umrle živalce, da je upepeljena in spravljena v žaro.
Mini žaro smo pokopali tam, kjer je bila vedno vesela in srečna, in tako da bo vedno z nami in obenem imela mir. Čuva jo grmiček.