Ljubezen ima zelene oči

Prvo poglavje: Njena zgodba

Včasih se ti življenje sesuje dobesedno čez noč. Lopne te po glavi popolnoma nepričakovano, te vrže na tla, pomendra, povozi, prežveči in izpljune. In točno taka arhetipska scena konca sveta se je pri meni dogajala ne tako dolgo nazaj. Nenadoma je vse tisto, kar sem imela in v kar sem verjela, izpuhtelo v prazen nič in mi pustilo samo vrtinec bolečine in črnega prahu.

Pobiranje po koncu sveta pa ni lahka reč. Postaviti se na noge po padcu na drsanju je že težko, tole je pa - no, recimo temu neprimerljivo težje. In med procesom pobiranja se človeku po glavi vrtijo razno razne ideje, večinoma ne, khm, preveč pametne.

Tako se je meni v enem trenutku utrnilo, da bom imela psa.

Kako bom s psom, jaz, ki nikoli nisem imela psa, jaz, ki rada zjutraj še malo poležavam, namesto da bi navsezgodaj peljala repato pošast ven, jaz, ki delam ob najbolj nemogočih urah in pogosto potujem tja, kamor psa ne moreš vzeti s seboj - ta vprašanja so mi zastavljali tisti, ki jih je skrbelo zame, in so vsi po vrsti dobili odgovor, češ, boste že videli, vse bo fajn.

Imeti psa. O.K. Kako se pa do psa pride? Recimo ... pogledaš oglasnike? In tako sem začela. Sprva neobvezno, potem pa vneto, obsedeno pregledovati oglase. Čistokrvni brez rodovnika, mešančki rojeni pod nesrečno zvezdo, rodovniški z naveličanimi lastniki – nenadoma sem ugotovila, da v svetu okoli mene kar mrgoli psov, ki iščejo nov dom. In izbrati le enega, o groza ... Kako? In projekt "Moj sanjski pes" je potemtakem dobil nove razsežnosti. Treba je bilo raziskati vse človeku znane pasme, pa še tiste neznane, plus seveda vse možne miks kombinacije. Ubijalsko!!

Večer za večerom sem sedela za računalnikom, pregledovala oglasnike, forume, strani društev, brala priročnike, prevajala odstavke iz nemogočih jezikov - ja, kaj pa moreš, če se opis mozambiškega skodranega gobezdavca najde samo v mozambiščini?!? In kaj, če bo ravno tisti Moj Sanjski Pes?

Po vseh teh hudih naporih sem začenjala biti utrujena, koncentracija je pešala, zapiski so postajali bolj in bolj kracasti in vse bolj pogosto se je dogajalo, da sem pomotoma kliknila na kakšen link, ki je bil totalno daleč stran od mojega cilja. Recimo, na link o brezdomnih mačkah. Natančneje, o mačkah v začasni oskrbi.

Šele čez nekaj ur sem se zavedla, da skoraj brez dihanja berem teme eno za drugo in da se mi pri vsaki srce kar stopi. Pajade, mačka, saj sem se vendar odločila, da bo pes. In tega se je treba držati.

Pa sem čez zelo kratek čas zopet bila nazaj na - mačkah. Črne, bele, tigraste, majhne, velike – vse, prav vse so se mi zdele enkratne. Prav vse bi imela.

Neresno. Nemogoče. Daj se zresni, ženska. Odloči se.

Kaj hudiča pravzaprav želiš?

Kar nekaj časa sem potrebovala, da sem prišla do odgovora na to vprašanje. Toda, ko sem ga izrekla naglas, sama sebi v praznem stanovanju, sem vedela, da je to to.

Želim si najti muco, ki ji življenje ni bilo naklonjeno. Ki je bila prizadeta in ki si zasluži drugo šanso ter novo, srečno nadaljevanje pravljice.

S to idejo v glavi sem se zopet vrnila k branju. Odsotno sem vrtela strani, premišljojoč še o stotih rečeh, ko sem nenadoma obstala.

Vame so iz ekrana gledale zelene oči.

Oči, v katerih je bilo napisano toliko tega, da so se mi kocine postavile pokonci. Bolečina, strah, lakota, samota. Samosvoj značaj, trmoglavost, trdoživost. Upanje, prijaznost, inteligenca, navihanost, pričakovanje. Najbolj zgovoren par oči, ki sem jih kdaj videla.

Bolj sem brala naprej, bolj sem se vračala vedno na isto stran. Miljonkrat sem prebrala isto žalostno zgodbo na enem forumu, pa še na drugem. Odšla sem spat in se vse noči budna vrtela v postelji, dokler se zgodaj zjutraj nisem odločila. Naredila bom prvi korak v zunanji svet. Vprašala bom, ali bi to bila dobra ideja.

In groza me je, umiram od strahu, sploh nočem premišljevati o tistem - kaj, če ne bo?

Čez nekaj dni so se v mojem hodniku odprla vrata od transporterja in ven je pokukal najlepši par zelenih oči, ki ga to vesolje premore. Pokukal in kliznil pod kavč.



Drugo poglavje: Moja zgodba

Bila je cesta. Včasih mraz, včasih sonce, včasih dež, včasih prah. Včasih kaj za pod zob, včasih nepreviden golob ali miš. Včasih pa lakota.

Bili so ljudje.  S palicami, ki udarijo. S psi, ki lovijo. S strupi, ki pobijajo. S petardami, ki strašijo. Z avtomobili, ki morijo.

Bili so ljudje. S skledico hrane. S toplo besedo. Z nežno roko.

Bile so bolečine. Bilo je hudo.

Bili so ljudje v belem. Bil je čas brez spominov.

Bila je družina. Bilo je toplo. Prijetno. Udobno. Včasih na kavču. Včasih v naročju. Le da jih je bilo preveč. Teh, ki so hoteli v objem.

Potem je nekega dne prišlo do ... spremembe.

Spustili so me ven iz tistega zoprnega transporterja. Ucvrla sem jo pod popolnoma neznan kavč in si malo razgledala naokoli. Dišalo je še kar v redu, ni pa bilo slišati, da bi se naokoli podilo veliko nog.

Minilo je nekaj časa. Spodobno dolgo za začetek. Prišla sem ven, si vse ogledala, za trenutek zaprla oči in globoko zadihala.

To je to, torej. Moj Dom.

Jipiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii!!!!!!



Poglavje tretje: Najina zgodba

A kaj zdaj, boš pa kar naprej tipkala? Kaj pa večerja? Kaj, večerja je že bla? A daj no, nehi no, ne me hecat, tistih par koščkov, temu pa res ne moreš reči večerja, to je bilo bolj za okras. Kaj, če bi ti zdajle lepo šla v kuhinjo in narezala mal' meska? Ha? Ha? Mogoče, če se ti mal' prišmajhlam zraven? Pa poglej me no, kok sem pridna, ni besed za opisat tole. Daj no, papati papati!!



* * *

No, zdaj pa takole: jaz se bom najprej delala, da me nič ne briga tisto, kar počneš, in se ti bom ene dvakrat sprehodila pred nosom, potem se bom povlekla v budoar in čakala. Pa glej, da boš prišla, ker se ne maram sama igrati. Pero in druge barabe niso kaj prida zabavni, če se jim ne pomaga. In ti se mi zdiš še kar uporabna za tako pomoč, a veš!

* * *

Mila! Kje si, ljubica? Si lačna?
Veš da! Vso noč nič! Razen par bednih briketkov, ni omembe vredno ... Kaj, a bo zajtrk? A res? A res res? Ijeeeej, kok je to super!
Mila ... Padla bom. Daj prosim nehaj se mi obešati na nogo. Saj nočeš, da padem, preden ti dam zajtrk, a ne?
Zajtrk! Zajtrk!! Hura!! Super!! Hura!! Omarica se odpira!! Brž not! Pa ven! Pa not, zataknit se med vrati! Iiiiii, konzervica bo! Zihr bo bolj okusna, če naredim par krogov okoli nog! Pa-pa-ti pa-pa-ti!
No, pa izvoli. Dober tek.
Diši ... za en drek. Pa ne maram tega. Niti blizu. Pfej.
Kaj, a spet ne boš jedla? A si prepričana?
Kdo, jaz? Meni govoriš? Zakaj pa misliš, da sem lačna? Pravzaprav sem namenjena skozi okno gledat, se vidiva, čau!
E, Mila, Mila ... od tvojih ostankov bi živela manjša afriška država ...
Kaj? Ne morem zdaj, glej ga no, golob!!!!



* * *

Mili, pridi!
(nič)
Miliiii! Pridi no!
(nič)
Mili? Kje pa si? Pridi, lej, kaj imam. Pridi, no!
(Počasi, totalno nezainteresirano se privlečem pogledat. V roki drži glavnik).
Se bova česali?
Ej, ne vem, zakaj "bova". Saj obe veva, da je to Moj Glavnik in da se Ti s tem ne boš česala in pika. Ampak česanje, to je pa super. Tako prijetno žgečka in škaklja in je zabavno. Prvo glavnik hodi po meni, potem ga jaz mal zbutam. Oko za oko, a ne?
Čakaj, Mili, zdajle bova rep ...
Bova? Saj Ti nimaš repa, uboga reva. Poglej pa mojega, tak lep in dolg in košat ... In počesan, o jes, zrihtan v nulo.
Potem pa še malo tukaj spredaj ...
NE!! To pa ne, to ne dovolim! Grizem, praskam, napadam, glavnik bo svoje plačal, davek v krvi in podobno. Zakaj se je treba po trebuhu česat, no, naj mi kdo pojasni. Ne dovolim!
A daj no, Mili, daj še malo, vsa si pomečkana...
Vaš čas je potekel, imam druge opravke. Rezerviran termin na kavču. Lep dan še naprej!



* * *

Kaj pa to imaš? A je zame? A je zrezek? Čak' mal', a je al' ni? Zrezek? Ni zrezek? In če se na zadnje tace postavim, bom mogoče videla? Ja, kaj pa prec tuliš, sej te nisem močno, sam' sem se mal' prijela s kremplji ... No, kaj imaš? Zrezek ni, a ne, diši drugače. Diši kot ... Jetrca? Jetrca!!!! Hura!!!!! Indijanski bojni ples!! Žive naj vsi narodi, ki imajo jetrca na pultih!! In jih hrepene dočakat!! Jetrca, jetrca, danes bodo jetrca!! In rumba in samba in čačača in Čo Čo San, ijej kako bo to fajn!
Čak' mal', kam pa to daješ? Zakaj pa ne v moj krožnik? Tuki je, glej, tuki! Ej, tebi govorim, zakaj pa tole daješ v vrečke? Moja jetrca?
Ej veš kaj, tega pa ne dovolim!! Vrni nazaj!! Takoj vrni!! Ker drugače ... Skočila bom na pult. Skočila bom, lepo ti pravim, daj nazaj. Skočila bom. Štejem do ena. Vrni nazaj. Vrni. Zadnjič povem, vrni. Ena in ...
Aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaarrrrrrrrrrrrrrrrrrrggggggggggggggggghhhhhhhhhhhhhh!!!!! Kdo je postavil skledo, polno milnice, ravno v prostor za doskok??
In zdaj se še smeješ?!?!?



* * *

Radio se prižge, ura zazvoni. Nov dan.

Mila? Kje si?

Že prihaja, mali kosmati tank teče in jamra svoj zgodnjejutranji pozdrav. Meu, skok na posteljo, prečkanje ovir, buc, še en meu. In že leži na hrbtu in nastavlja trebušček. Lenivka moja svilena, kako uživaš. Pa dajva še dve minuti skupaj podremuckat, naj novi dan počaka.

Dobro jutro, ljubica. Rada te imam.

Avtor zgodbe: Cats
Avtor vseh fotografij: Cats

---

Zgodba sodeluje na natečaju "moja pasja/mačja zgodba". Kopiranje teksta in fotografij je prepovedano.