Zgodba o Miku in MegyNapisala bom zgodbo o mojih rottweilerjih, Miku in Megy.
Poleti leta 2005, nedolgo od tega, ko smo morali po dveh letih zdravljenja evtanazirati našega dragega Marsa, smo se odločili, da ne moremo brez psa in da poiščemo novo srečo na štirih tačkah.
O tem, katero pasmo bomo izbrali, nismo dolgo razmišljali. Mars je bil rodovniški rottweiler, naš prvi pes, a z njim nismo imeli nobenih problemov z vedenjem, pač pa ravno nasprotno. Bil je zelo prijazen do vsakega človeka in živali. Zato smo se zopet odločili za to pasmo.
Ker v tistem času ni bilo rodovniških, smo naredili napako in se odločili za nakup nerodovniškega rottweilerja, torej mešančka, podobnega tej pasmi. Sama takrat še nisem bila tako poučena o tem, zakaj je rodovnik sploh pomemben, in nisem imela nič proti, le da ga imamo.
Ko smo bili že odločeni za novega člana, smo začeli iskati legla.
Listali smo po oglasniku in našli oglas za leglo rottweilerjev. Takoj smo poklicali, če so še na voljo. Ker so še bili, smo se kar takoj dogovorili za ogled in že naslednji dan smo se odpeljali proti njihovemu kraju, da si jih ogledamo.
Med potjo smo bili vsi zelo nestrpni, se spraševali, kakšni bodo, bodo podobni našemu Marsu ... Ko smo končno prispeli, nam je odprla njihova lastnica in takoj smo si šli ogledat male kepice ter njihovo mamico, očeta in še eno psičko, ki so jo imeli. Oče je bil zelo lep, velik, močan, prijazen in temen. Mama pa svetlejša in tudi zelo prijazna. Mladički so bili pa taki majhni srčki in težko je bilo izbrati, katerega bi vzeli. Ker je bil naš namen vzeti samčka, smo si ogledovali le samčke. Bili so si identični in nismo vedeli, katerega bi, najraje bi kar vse. Kar nekaj časa smo tam sedeli in si ogledovali ter božali mladičke. Ko smo se odločili, katerega bomo vzeli, smo se še malo pogovarjali z lastnico, nato pa je k nam pritekla še mala psička in sestra je bila takoj za to, da bi imeli še njo. Starši so bili kar proti, jaz pa sem držala s sestro. Čisto nenačrtovano smo se domov odpeljali namesto z enim psičkom z dvema.
Med potjo domov smo se odločali o imenih. Poimenovali smo ju Mike in Megy. Takšno ime pa nimata po naključju. Naš pokojni pes Mars naj bi bil Majk, vendar je prišlo do napake s številkami v ušesu (nekaj takega) in je bil uradno Mars. Megy pa je bila ena od Marsovih sester, katero smo pogosto obiskovali z Marsom.
Ko smo prispeli domov, smo jima razkazali novo bivališče. Bila sta prava mala knedeljčka. Navdušena sta bila nad vsemi igračami, posodicami, najraje pa sta grizla majhno smreko, katere že nekaj časa ni več ravno zaradi njiju. Ko sta bila majhna, so jih vsi mimoidoči božali in občudovali, kar se je z njuno starostjo spremenilo. Obiskovala sta tudi pasjo malo šolo, v kateri je bila Megy prava lumpa, saj smo potrebovali kar nekaj časa, da je hodila lepo na povodcu, Mike pa je bil glede tega vedno zelo priden. Še vedno se redno dobivata z nekaterimi sošolci, da se malo poigrajo in znorijo. Pred dopolnjenim enim letom sta opravila tudi sterilizacijo in kastracijo.
Zdaj bosta kmalu dopolnila štiri leta. Hitro sta iz malih kepic postala lepa in prijazna odrasla psa, ki se imata neizmerno rada, saj sta že od rojstva skupaj. Če peljem Mika na sprehod, se takoj sliši Megyjino jokanje in zavijanje, ko pa prideva nazaj, ga celega prevoha in prelupčka. Mnogo ljudi ju ne razloči, čeprav sta si že po videzu zelo različna. Mike je večji, temnejši, Megy pa manjša in svetlejša.
Vsako jutro tečemo v gozdu, nato pa imamo še tri sprehode čez dan, včasih z rolerji, včasih s kolesom, saj obožujeta tek. Sta zelo živahna in igriva, prava norčka, ki bi vse naredila za priboljšek. Z nami gresta tudi na morje, vsaj enkrat na leto. Mike uživa v plavanju z mano, Megy pa si zmoči le tačke in naju opazuje. Odlično se razumeta tudi z drugimi živalmi, kot so mucke, kozice, zajčki in konji. Zelo rada imata tudi otroke, saj sta vedno v stiku z njimi. Čeprav sta kar težka, rada cela zlezeta v naročje in se božata. Česanje je njuno najljubše opravilo, in če bi bilo po njuno, bi se česala vsak dan čim dlje. Mike je zelo zaščitniški do mene. Enkrat me je na sprehodu hotel udariti neki pijani človek, a je Mike tako zarenčal nanj, da še sama nisem dojela, saj sicer ne zarenči na nikogar. Na obiske nas opozorita, vendar ko vidita, da smo jih videli, nehata in gresta stran. Megy se zelo rada vrže na hrbet, ker se rada boža po trebuščku, vsakega tudi prelupčka. Mike pa tuje ljudi pusti pri miru, jih ignorira.
Najbolj sta smešna, kadar se sama igrata. Kako je to videti?
Megy v gobčku nese igračo in jo vrže, Mike jo gre iskat in potem se lovita. Megy v toplih dneh vedno kaj išče v travi in lovi martinčke.
Sta prava požeruhca, pojedla bi čisto vse, kar bi dobila. Vesela sta, ko dobita veliko govejo kost, katero glodata tudi po štirinajst dni. Njun strah sta grmenje in pokanje. Takrat se skrijeta pod mizo in sta zelo prestrašena, zato moramo biti takrat zraven. Na silvestrovo je najhuje, takrat Mike, tudi ko že neha pokati, noče ven iz hiše.
Sta naša družinska člana, ki prebivata z nami v hiši, imata pa tudi dostop do zunanjega prostora, kjer sta najraje. Imata zagrajenih tisoč kvadratnih metrov prostora, kjer imata drevesa, travo, veliko hišico in v tej hišici še eno manjšo utico, v katero se vseeno spravita kar oba.
Ko je bolj vroče, skoraj vedno prespita zunaj, čez dan pa raziskujeta po travi in kopljeta luknje.
Avtor zgodbe: Ka ty a
Avtor vseh fotografij: Katja Brenčič
Zgodba sodeluje na natečaju "moja pasja/mačja zgodba". Kopiranje teksta in fotografij je prepovedano.
Jana. Vse pravice pridržane.
