Dan v življenju z dvema mačkomaPETRIN DNEVNIK:
5. maj 2009
ob 20.30
Dragi dnevnik!
Pred kratkim sem spet brala dnevnik tiste Jonesove. Mogoče res pomaga vsakodnevne travme izlit na papir; ampak moje ne bodo povezane z moškimi (enega imam in sem čisto zadovoljna z njim). Mačka sta tista, ki meni kravžljata živce, čeprav ju imam neskončno rada.
6. maj 2009
ob 4.24
Dragi dnevnik!
Danes sem zaradi bolečin v rami bolj malo spala. Moj zlati Toby se je celo noč stiskal k meni in predel.
Ob tejle nečloveški uri, ko ti tole pišem, pa se mu je pridružil še Geri s svojim ne ravno nežnim pozdravljanjem, ki ti zna preklat ustnico, če nisi pozoren. Zdaj pa oba plešeta okoli mene in izmenično milo mijavkata ... Nič, grem odpret konzervo.
TOBYJEV DNEVNIK:
6. maj 2009
zunaj se je ravno začelo daniti, čas za zajtrk
Moja skrbnica se je vso noč premetavala, zato sem čisto nenaspan. Sem jo skušal umiriti s predenjem in z mehkobo mojega nežnega kožuščka (vsake toliko tudi čez njen nos in usta), pa ni pomagalo.
Saj to veste, da imajo psi lastnike, mački pa skrbnike, ne? Ljudi, vzgojene za to, da SKRBIJO za nas in izpolnijo vsako našo željo.
Ravnokar se je zbudil moj sotrpin Geri, tako da bom nehal pisati. Kot vsako jutro greva v skupni napad, da spraviva lenobo iz postelje in v kuhinjo, kjer nama odpre tisto dišečo konzervico ... Mmmmmm ...PETRIN DNEVNIK:
6. maj 2009
poldne
Dopoldne je minilo mirno. Zaradi boleče rame nisem šla v službo, tako da sem s psom in obema mačkoma v postelji gledala televizijo. Zdaj grem pa kuhat, upam, da bosta mačka enkrat za spremembo dala mir.
TOBYJEV DNEVNIK:
6. maj 2009
čas za kosilo
Dopoldne sem se končno lahko malo naspal. Ravnokar me je zbudil duet krulečih želodčkov, mojega in Gerijevega. Upam, da ne bo vztrajala, da žvečiva tiste suhe brikete. Saj jih imava rada, ampak če se da izsiliti kaj boljšega, pa nikoli ne škodi.
Zdajle se dviguje iz postelje. Najprej jo bom peljal v kopalnico, da mi odpre pipo in potem pridno počaka, da se napijem in naigram s curkom, potem jo bom pa skušal zvabiti v kuhinjo.PETRIN DNEVNIK:
6. maj 2009
ob 14.00
Toby je včasih prav nadležen z vztrajanjem pri pitju izključno iz pipe, ampak ko me tako lepo pogleda in nežno zamijavka, mu tega nimam srca odreči. Torej sem pred kuhanjem še deset minut stala v kopalnici.
Potem se je pa začelo. Čim sem začela s svojimi kuharskimi podvigi, sem imela pod nogami dva mačka, ki sta se drla in se drgnila ob moje noge. Kamorkoli sem stopila, sem imela pod nogo rep, taco ali kakšen drug mačji del. Če sem samo za sekundo umaknila oči s kuhinjskega pulta, je bil vsaj en od mačkov takoj gor. Groza, tako se ne da kuhati.
TOBYJEV DNEVNIK:
6. maj 2009
krepko po času za kosilo, ampak še vedno lačen
Čisto izčrpan sem. Dolgo sva z Gerijem uporabljala najlepše poglede, najmilejše mijavkanje (kasneje tudi najglasnejše mijavkanje), najprijaznejše smukanje okoli nog ... Pa nič. Prav nič! Figole freškole.
Tam zgoraj na prepovedanem pultu je rezala, mešala, sekljala in še kaj, dol pa ni nič padlo. Pa še ves čas je bila pozorna, tako da tudi gor nisva uspela pošteno splezati na preverjanje.
Zdaj greva pač pojest tiste brikete, ki nama jih je že zjutraj natresla v skledici, ampak jo bova zraven zelo užaljeno gledala. Pojma nimam, ali res ne ve ali pa se samo dela nevedno, da so briketi za skrajno silo, tik preden ubogi mački ne popadajo dol od silne lakote, ne pa zato, da se jih žveči, kadar se v kuhinji pripravlja kaj boljšega. Poleg tega pa dobro vem, da je danes domov prinesla tiste fine konzervice, ki jih tako kruto odmerja samo v času zajtrka.PETRIN DNEVNIK:
6. maj 2009
ob 22.00
Mačka sta po kosilu obupala in šla jest svoje brikete. Ni mi jasno, zakaj toliko prosjačenja, če imata pa vendar polni skledi na svoji okenski polici. Ko sta se napokala, je bil vse popoldne blažen mir. Sploh ne vem, kam sta se zavlekla spat, ampak tišina je bila super. Pridne živali imam.
Tole pišem na prenosnem računalniku na postelji in ravnokar sta se prikazala oba mačka. Toby mi je seveda zlezel v naročje, Geri se je ulegel zraven mene. Oba predeta, ljubčka moja pridna.
6. maj 2009
ob 24.00
Ta dva mačka me bosta spravila v grob! Že skoraj dve uri se preganjata po stanovanju. Vmes sta na tla zmetala že vse, kar se je zmetati dalo, s poudarkom na vsem, kar glasno ropota, ko pade. Sosedje pod nami imajo očitno jeklene živce.
Moje pomanjkanje spanja ju tudi malo ne gane, barabi.
TOBYJEV DNEVNIK
6. maj 2009
čas za igro
Popoldne sva se dobro naspala in si nabrala moči za telovadne urice pred spanjem. Srečen sem, da imam Gerija, s katerim se lahko igram. Najina človeka nekaj mahata in tulita, ampak nimam pojma, zakaj. Sosedje bodo jezni, če bosta tako glasna ob tako pozni uri.PETRIN DNEVNIK
7. maj 2009
malo čez polnoč
Končno gremo spat. Obe mehki kepi dlake se stiskata k nama, vsaka k enemu, in predeta; prejle sta še umila en drugega. Res sta zlata.
Pes mi spi pri nogah. Težave dneva so v sekundi pozabljene, ko se zvečer kaos uredi v red in vsi skupaj počasi potonemo v sanje.
TOBYJEV DNEVNIK
7. maj 2009
čas za spanje
Rad imam moja človeka. Čez dan lahko spim kjerkoli, ponoči pa se moram stiskati k njej. Upam, da bo danes bolje spala kot včeraj in da se bom tudi jaz lahko spočil. Kmalu se bo namreč spet danilo. To sta moja dva najljubša dela dneva - nočno stiskanje in jutranja konzervica. Z Gerijem sem se zmenil, da ju to noč ne bo grizel v nožne prste. Naj se naspita, da bosta zjutraj dobre volje, radodarna s priboljški in čohanjem.
Danes bom imel lepe sanje ... Pravzaprav pa imam lepo življenje in mi ni treba sanjati lepšega. Kakšno konzervico več in briketek manj že, ampak na splošno sem pa srečen.
Že vem, kaj bom sanjal. Da imajo vsi mački sveta svoje ljudi, vsakodnevne konzervice in čist pesek v mačjem WC-ju. Da imajo vsi tako srečo, kot jo imava midva z Gerijem.Avtor zgodbe: Vixen
Avtor vseh slik: Petra Berce, 2009
Zgodba sodeluje na natečaju "moja pasja/mačja zgodba". Kopiranje teksta in fotografij je prepovedano.
Jana. Vse pravice pridržane.
