mojpes.net

Pozdravljeni!

Poskušam odpreti novo temo, v kateri bi lahko tekla beseda o "začetnikih", ki s psi "nimajo izkušenj".

Ker me nekoliko ujezi to, da se za vse ljudi (po moje), ki še niso imeli psa in/ali z njimi še niso imeli dolgotrajnih stikov uporablja tako generičen pojem "začetnik", sem naredil krajšo anketo, ki je zajemala (le) 19 ljudi, ki so mi morali odgovoriti na vprašanje:

"Ta pes ni primeren za začetnika. Kakšno osebo si vi predstavljate pod pojmom "začetnik"?"

Nihče od vprašanih nima oz. ni imel že prej psa -- torej je (tako rekoč) "začetnik".

Odgovori so bili sicer zelo podobni, pa naj vseeno poskusim v en stavek zapisati in strniti vse odgovore, ki sem jih dobil:

"Začetnik je človek, ki nima oz. še ni imel svojega psa in z vzgojo le-tega nima nobenih izkušenj."

Torej to je tipičen odgovor človeka, ki še ni imel psa. Tako si ljudje predstavljajo začetnika. To pomeni, da kjerkoli človek, ki še nima izkušenj s psi zasledi napis: "Ta pes ni primeren za začetnike." , si pod pojem začetnik predstavlja zgoraj omenjen "tip" človeka.

Kar pa mene tu moti je pa to: V tej dokaj pogosti definiciji, ki sem jo slišal tudi že večkrat pred tem, ko sem se odločil načrtno vprašati nekaj ljudi in si odgovore tudi zapisati, manjka bistven element -- posameznikova narava, odgovornost, ljubezen do živali! (in ne le do psov), osveščenost itd. Torej bolj pravilna definicija, ki morda ni de facto pravilna, vendar v svoj pomen zajame večje število ljudi:

"Začetnik je človek, ki nima oz. ni imel svojega psa in z vzgojo le-tega nima izkušenj. Drugi pogoj, ki je absoluten in mora biti podan kumulativno pa je, da se ta človek ne zaveda posledic, ki lahko nastanejo ob nepravilni vzgoji -- tj. da se ne zaveda pomembnosti preventivnega delovanja."

Dva plastična primera za v razmislek:

1.
Oseba A si zelo želi Rottweilerja. Ker ga vsi "bombardirajo" s tem, da to ni pes za začetnike, si v poplavi takšnih izjav kupi začetniškega psa (karikiram) Zlatega prinašalca samo zato, da bo imel predhodne izkušnje. Po treh letih si kupi Rottweilerja in zanemari ZP. Kaj smo s tem naredili? ZP bo do konca svojih dni živel v zapostavljenosti.

2.
Oseba B je do sedaj imela ZP, sedaj, ko pa je ZP preminul si je pa zaželela RW. Ker je lahkomiselno mislila, da je vzgoja enaka kot pri ZP in ga ni vzgajala tako, kot bi bilo potrebno, je iz psa naredila zver. Četudi je imela s psi "izkušnje"!

Ni važno kakšna je možnost za to, glavno je, da obstaja in da v takih primerih naredimo več škode kot koristi!

Če sklenem napisano:

a)
Če se človek zaveda posledic, ki lahko nastanejo ob nepravilni vzgoji in se trudi iz svojega -- čeprav sicer dominantnega -- psa narediti ljubko živalco, mu bo to uspelo!
b)
Kot sem že omenil: v ožjem pomenu je res začetnik "kdor je šele nedavno začel delovati
na kakem področju", vendar pa moramo puščati ljudem več manevrskega prostora in jim moramo dopuščati, da si ob ustreznem seznanjanju s pasmami (tako preko knjig, kot tudi ob večkratnih srečanjih z njihovimi predstavniki v živo in pogovorih z njihovomi lastniki) ustvarijo svoje mnenje.
c)
Ko govorimo o začetnikih na splošno in v širšem pomenu, moramo vedeti, da so ljudje različni in da med njimi obstajajo takšni, ki na splošno ne marajo živali (sploh pa mačk ne), kupili si pa bojo APBT zgolj iz zapolnjevanja svojega ega; na drugi strani pa imamo ljudi, ki jim je RW zelo všeč, so zato da bi ga kupili preštudirali več knjig, obiskali več družin, ki imajo RW, samo zato da bi se pobliže spoznali s pasmo, in se o njej pogovorili z njihovimi lastniki ter se končno po par letih preučevanja odločili za nakup. Torej: potrebno se je zavedati, da s pojmovanjem "začetnik" zajamemo obe vrsti ljudi (in še kakšno zraven), kar pa nikakor ni pravično.
d)
In končno: ZAVEDAM SE, da ima večina ljudi, ko omenja "začetnika" v glavi to, kar sem v tem kratkem sestavku predstavil, vendar se je potrebno zavedati, da če začetnika omenjate začetniku in ne nekomu, kakršni ste vi, tako da je možno, da vas enostavno narobe razumejo. Torej končno sem hotel povedati to, da je morda začetnik kot tak napačno predstavljen ljudem brez "pasjih" izkušenj.

Verjamem, da se kdo z menoj ne bo strinjal, vendar pa ima seveda vsak svoje mnenje  8)

Če pa kdo hoče o tej temi reči še kakšno, pa le pogumno.

Veliko veselja s pasjimi prijatelji, pa lep pozdrav!

Anže

Ha, Anže, prav zanimivo temo si nacel :).

Bi se kar strinjala s tvojimi pomisleki glede splosne "formulacije" zacetnika, izhaja pa ta izraz in vecina navedb pri pasmah iz dejstva, da si ljudje kupujejo psa na podlagi fotografij, morda kaksnega srecanja s pasemskim primerkom, vecinoma pa ne po tehtnem premisleku.

Po moje je zacetnik tudi tak, ki ima ze ohoho let doma mesancka (lahko tudi kaksnega pasemskega psa), ki pa se mu ni veliko posvecal, oz. mu ni nudil ustrezne vzgoje, temvec je "nekako samo zivel z njim", v resnici so za psa skrbeli drugi. Zacetniki so tudi vsi tisti, ki so sicer ziveli v druzini, kjer je bil morda celo ves cas prisoten kaksen pes, vendar se sami v vzgojo niso vtikali. Zacetnik je recimo tudi vsak tisti, ki si prvic omisli psa dolocene pasme, za katero so znacilne "tezje" karakterne poteze - beri: pasma potrebuje veliko vec "vzgoje" kot kaksna druga.

Zato, ker resnicno marsikoga ne moremo kar iz prve okarakterizirati za poznavalca, ceprav je posedoval ze celo vrsto psov, tudi ne moremo vseh "zacetnikov" okarakterizirati za zacetnike. Sama berem napotke "poznavalcev pasme", ki napisejo, da pasma ni primerna za zacetnike kot: opozorilo na previdnost, precej vecje poznavanje karakteristik pasme, precej vec vlozenega truda v vzgojo psa..., kot pri pasmi, kjer tega ne omenjajo.

V vsakem primeru ni dovolj le prebrati kratkega opisa pasme in se na podlagi tega odlociti, temvec je tako za "lazje" kot "zahtevnejse" pasme potrebno veliko vec: branja, raziskovanja, pogovarjanja, stikov... in razmisljanja.
Veliko napak, ki jih storijo ljudje pri izboru pasme, je veliko bolj povezanih s splosnim nepoznavanjem odgovornosti do novega bitja v druzini, kot s samo napacno izbiro pasme. Menim, da se bo nepravilna vzgoja "zgodila" v zelo veliko primerih istim ljudem, ne glede na to, katero pasmo si kupijo. Torej, nekdo ki si je kupil RW ne bo pri vzgoji naredil nic manj napak, kot bi jih naredil, ce bi si kupil ZP. Zmotno je namrec misliti, da je vzgoja ZP kaj veliko lazja kot vzgoja RW, ce gledamo osnovno socializacijo in habitualizacijo.

Je pa dejstvo, da se bo odgovoren lastnik, ki se zaveda zahtevnosti vzgoje vsakega psa, trudil napake odpravljati in bo pri novem psu uporabljal "nove prijeme" - vse za prijetno sobivanje s pasjim prijateljem. Tisti, ki se ni pripravljen uciti, bo stare napake ponavljal pri naslednjem psu, ne glede na to, kaksno pasmo je izbral.

Vsak kupec psa, ne glede na svoje predhodne izkusnje in na svoje znanje s podrocij kinologije, bi moral v izbiro "nove" pasme vloziti vso svojo energijo in cas, dokler ni povsem preprican, da je to res pasma zanj in dokler nima "pokritih" izhodov za vsa morebitna odprta vprasanja - izbranega veterinarja (ki se ga da vprasati tudi samo za nasvet), izbrano pasjo solo (in s tem strokovnjaka, na katerega se v primeru tezav lahko obrne), izbranih moznosti varstva v primeru odsotnosti... Se takrat, ko vse dobro premislimo in nacrtujemo, se nam zadeve lahko postavijo na glavo. V primeru, da "skocimo v neznano" imamo vse predpogoje, da kje zamocimo. Pri tem je vseeno, ali smo "zacetniki" ali "poznavalci". Od nasega vlozka je odvisen rezultat pri predpogoju, da se zavedamo, kaj posamezen pes potrebuje.

Torej, "zacetnik" je v nasem primeru precej sirok pojem in zacetnik je lahko vsak. Sama sem zacetnik pri nemskih dogah, imam pa ze obilo izkusenj z nemskimi ovcarji, bokserji in raznimi mesanci. Sem zacetnik in nisem ;). Pri dogah je zagotovo se kopica odprtih vprasanj, pri nemskih ovcarjih malo manj, pa se vedno veliko, saj izkusnje izhajajo iz mojega otrostva in mladostnistva, pri bokserjih jih je najmanj, saj zivim z njimi ze vec kot desetletje. Mesanec je vsak po svoje uganka.
Prepricana sem namrec, da svoje kinolosko znanje lahko vsak posameznik posplosi le do splosnih kinoloskih vprasanj (zdravje, osnovna socializacija...). Vsaka pasma je posebna, znotraj pasme pa je poseben tudi vsak pasji primerek. In "na lahko" vzeti skrb za katerokoli pasmo ali kateregakoli psa je prevec neodgovorno.

PS: Anže, ta forum je namenjen debatam tukaj in ne na zasebnih mailih, zato je tvoje vabilo umaknjeno.

Jana!

Zelo lepo napisano! Kar mene moti je to, da je takšnih poudarkov premalo in si zato preveč ljudi pod tako širokim pojmom predstavlja zelo ozko definicijo, ki pa v svojem tako ozkem pomenu nikakor ne more veljati za pse, mačke, volkove  ;) ipd.

Lepo bi bilo, če bi kdo opisal svoje začetke s svojim psom (tako pozitivne kot tudi negativne izkušnje)!

PS. Jana, hvala. Aja, pa Anže sem  ;D

Lp, am

Hehe, Anže, sorry za spremenjeno ime. Na zacetku sem ga prav napisala, na koncu pa sem zastrikala :D.

Ja, se strinjam, fino bi bilo, ko bi bolj "frisni" lastniki opisali svoje prve kinoloske vzgojne dogodivscine.
Moje so ze tako stare, da se niti ne spomnim vec dobro, kako se je vse zacelo :D

Res dobra tema!

Se strinjam z napisanim.
Začetnik je dejansko vsak, ki se prvič z nečim ukvarja - bodisi s prvim psom nasploh, bodisi z drugo pasmo, bodisi z drugo kinološko panogo... Opozorila bi tudi na pse iz zavetišč. Tudi ljudje, ki so prvič lastniki takega psa so lahko začetniki - v veliko primerih gre za pse s takšnimi in drugačnimi travmami, ki potrebujejo posebno pozornost in seveda dodatno ukvarjanje, da jim lahko nudimo neko kvalitetno življenje in omolimo njihove travme.

Sicer pa tudi jaz mislim, da je treba pojem začetnik specificirat! Tudi tam, kjer je napisano, da neka pasma ni za začetnike, mislim, da se lahko marsikdo ob pomoči raznih strokovnjakov in izkušenih ljudi z raznih področij - če je seveda zainteresiran - kar dobro odreže. In tudi to je res, da že  druga pasma - celo samo drugi spol - prineseta precej razlik. Tudi ista pasma in isti spol a le drugi osebek pomeni lahko kar občutno razliko.

Če ne drugega se lahko znajdeš v vlogi nekakšnega začetnika tudi samo pri neželenem vedenju, s katerim se še nisi srečal.

LP, T

Meni se zdi, da so "hujsi" kot zacetniki, ljudje, ki so ze imeli psa(npr. kaksnega majhnega), potem pa si omislijo Dogosa ali Rotta pa nimajo pojma o pasmi, vendar mislijo da vse vejo. Taki te tudi poslusati nocejo, saj so oni "najpametnejsi" (npr. ce je njihov Fifi 10let zivel samo na surovem mesu zakaj ne bi tudi njihov novi pes ??? ::)). Tukaj se vzgoja velikokrat "zastrika" in na koncu dobijo vse drugo kot lepo vzgojenega Rotta....

Saj taki po mojem so začetniki!  ;)

LP, T

Hello!

To (kar sta že obe napisali) je (vsaj po moje) zelo pomembno, da bi se ločilo: ljudi z izkušnjami so tisti, ki gredo iz ene pasme na isto pasmo (čeprav tudi tu to ni pravilo), neizkušeni pa tisti, ki prehajajo na nekaj novega - pa najsibo, da si kupi prvega ali pa drugačnega psa.

Zato bi rad, da bi si forumaši prebrali kaj je napisano v tej temi, ker bi tako lažje pomagali vsem začetnikom, ki se odločajo za dominantne ali pa nedominantne pasme. Kar zgrozil sem se, ko sem na tem forumu zasledil post v katerem je pisalo:

"[...] Rottweiler ni pes za začetnike in pika! [...]" >:(

Seveda zna biti problematičen ipd., vendar je potrebno svoje komentarje bolje argumentirati in ljudem predstaviti konkretne razloge za svoj pogled na to problematiko. Tako ne bi pustili v svojih predlogih VELIIIKE luknje, ki jo mora mašiti vsak sam in ki lahko zato napačno interpretira napisano.

Ali ni tudi mogoče, da pretirano poudarjanje neargumentiranih mnenj; kot recimo: "To ni pes za začetnike in pika!" celo privlači ljudi, ki z -- recimo -- RW nimajo izkušenj ter si prav zato kupijo takšno pasmo?  ::)

lp, am

Hm...
kar stara je že nekoliko ta tema...
dedkov brat se je pred leti poročil z  neko žensko in se kasneje ločil. Potem pa sta se spet zbližala in se spet poročila. Zdaj živita skupaj.
Letos je psica, mešana s kraškim ovčarjem, sterilizirana, skotila. Seveda je to vse skupaj vznemirilo, če ne zaradi mladičev(ki sta bila 2 samca), ampak ker je bila sterilizirana!
Veterinar je ugotovil, da so psici z leti (ima 8 let) popokali šivi, zato jo je pes lahko oplodil. :S
No, oba mladiča so oddali, psico še enkrat dali "rezat" in en mladič, Simba se je znašel pri dedkovem bratu in ženi. Njegova žena ima rada, pse a ni nikolli imela nobenega, še posebej ne tako velikega in nima pojma o psih. S epravi je začetnica.
Ampak dokler je psiček odraščal je pridobila ogromna znanja o kinologiji, BC-jih(oče je bil "BC") in kraševcih, ter o vzgoji. Seveda ni imela  izkušenj.
Simba je zdaj star pol leta in zelo dobro vzgojen. Obvlada osovna povelja in trike, lepo hodi na povodcu itd.
Tudi začetniki lahko z vztrajnostjo in voljo marsikaj dosežejo, tudi če pes ni primeren za začetnike(ne pravim za pasme za strokovnjake, ampak bolj trmaste pse). :)

Morda kdaj neizkušeni vzgojijo psa še celo boljše. Ker če so že imeli psa in so res skrbeli in vse (kot jih je večina na tem forumu) potem ja, ampak če so imeli psa enkrat v mladosti in je bil samo na verigi privezan potem pa mislijo da oni vse znajo, saj imajo vendar izkušnje. ::) ??? En začetnik ki pa se res pozanima in vse pa čeprav še ni imel psa bo ogoče prav lepo vzgojen.
Tudi jaz si zelo želim airedale terierja - ampak sem se mu za zdaj odrekla ker v teh pogojih ne bi užival. ;) In veliko mi jih govori da terierji niso za začetnike, da naj si kupim zlatega prinašalca raje, da so trmasti, da bežijo... Ampak jaz sem enega psa naučila 60 trikov ;D, vsak dan grem na najmanj en pasji sprehod, se igram s psi, jih negujem, enega sem kar lepo vzgojila (odrasel, pred nevzgojen)... Res da mogoče nisem ves dan s psom kot nekdo ki ga ima, ampak še vedno mislim da bi bila sedaj čisto sposobna skrbeti za npr. foxterierja (airedalec je za zdaj še prevelik, foxi pa so kmalu za njim). Verjetno bolj kot nekdo ki je enkrat imel maltežana (čeprav pasma ni tako pomembna) in mu je lulal na časopis, imel slabo hrano, bil popolnoma nevzgojen... Verjetno bi lastnik mislil da vse ve in bi pri druem psu delal iste napake. In itak ni pomembno če tvoje ime piše na eni izkaznici ali ne!
En moj sošolec si je dolgo želel psa. In ko so ga že mislili kupiti sem rekla da kako pa ga bo on zdaj dobro vzgojil in dovolj vedel kar naenkrat. In on mi je odgovoril da saj se bo znašel, ker so imeli ko je imel on 1 leto psa (si mislim da niso tako dobro skrbeli, je bil bolj verigar za čuvaja). In seveda sem mu takoj malo povedala in pozneje si je premislil. :)

Tale je pa svetska. Škoda da nimate rubrike izjava tedna. Upam, da so jo dali drugič sterilizirat drugemu veterinarju.

Drugače pa - pod pojmom pasma (ali bolje pes) za začetnika si predstavljam psa, ki nima izrazito močnih nagonov, nima izrazito veliko energije, ni izrazito teritorialen , ima stabilen, trden karakter in ima vsaj malce volje do sodelovanja s človekom. Pri takem psu si lahko privoščimo tudi kakšno napako, pa ne bo hudih posledic.
Začetnik, ki bi si rad omislil zahtevno pasmo, si jo seveda de lahko, vendar mora izbrati primernega mladiča (omenjen je bil rotvajler - če bi si začetnik omislil ne preveč grebatorsko samico, dobro socializirano v leglu in od karakterno dobrih staršev, bi imel z njo bistveno manj problemov, kot če bi vzel ZP samca, po možnosti največjega razgrajača v leglu.)
Če pa si začetnik resnično želi karakterno zelo zahtevnega psa, pa si ga tudi lahko omisli, vendar mu bo vzgoja uspela samo, če si bo že od začetka omislil primerno strokovno pomoč.

Če so jo pri tem vetu v našem kraju (tudi labradorka333 tukaj živi) sterilizirali to ni tako nemogoče, jaz sem slišala za podoben primer z mačko da so jo prinesli sterilizirat, čez nekaj časa pa je dobila mladiče. Zato sem tudi svoje na sterilizacijo peljala drugam kjer bolj zaupam!
Te pasme pa se strinjam. Čeprav kot sem povedala - mene nikakor ne privlačijo maltežani, zlatkoti, labiji... ki jih vsak priporoča. Meni so terierji pač ok po značaju, videzu in vsem pa čeprav sem začetnik ne vidim razloga da si bi samo zato omislila drugo pasmo, pač paziš pri tej. Pa tudi zlatkoti se mi zdi sploh niso tako enostavni za vzgojo!

Najprej: tole Lanabelino definicijo, kaj JE pes za začetnike, bi bilo treba dati nekam v okvir, ker bi marsikomu razjasnila pojme in kriterije izbire, sploh če izbira prvega psa.

Če govorimo o tem, kdo je začetnik, bi pa se pa raje lotila zadeve z drugega konca: kdo NI začetnik. To je po mojem oseba, ki ima daljšo "kilometrino" z več psi. Nekdo, ki pozna karakterje in potrebe različnih pasem, pa tudi variacije znotraj iste pasme. Nekdo, ki ga obnašanje nekega xy psa ne bo presenetilo, ampak bo hitro ugotovil vzroke in posledice. Na tem forumu imamo srečo, da kar nekaj članov spada v to kategorijo in so pripravljeni deliti izkušnje.

Vsi ostali smo pa bolj ali manj začetniki, ki bi jih pa razdelila v nekaj "podvrst":
 - ljudje, ki še niso imeli psa, se pa zavedajo odgovornosti, se temeljito podučijo in skrbno izberejo pasmo in še v pasmi primernega predstavnika. Preverjeno si takšen lahko omisli tudi kaki "trši oreh", ker se "trdote" že od prvega dne zaveda in tudi ustrezno ravna
 - tu blizu so tudi tisti, ki si nabavijo drugega psa, pa jim je kristalno jasno, da ta ne bo kopija prvega, tudi če je enak po videzu; pri spremembi pasme se pa še sploh pripravijo.
 - ljudje, ki še niso imeli psa, pa si ga nabavijo, ker se spodobi (npr. ker so se preselili iz bloka v hišo) oz. je moderno (npr. male bele kepice), ker se jim zdi, da si ga želijo, v bistvu pa nimajo niti volje niti namena s psom ne vem kaj početi. Če so vsaj približno pametno izbrali ali pa če so imeli srečo, bodo dosti spodobno sobivali. Ne bo neki presežek, bo pa čisto v redu.
 - potem so taki, ki so že imeli psa, pa čeprav pri teti, ko so bili stari 5 let. In so prepričani, da jim je itak vse jasno. Tudi taka zgodba se lahko srečno izteče, niso pa redka razočaranja.
 - totalno neodgovorni osebki, ki si nabavijo "igračko za otroke" ali pa kako zahtevno pasmo, s katero bi se postavljali pred okolico. No, takšni pa skrbijo, da so zavetišča polna. Velikokrat jih zgrabi "alergija na pomanjkanje časa", ko jim pes v 2. letu zraste čez glavo, hkrati pa ni več majhen in luštkan, in se ga po hitrem postopku znebijo.


Moj prvi pes je bil mix nemški ovčar. Izbira je bila nekako logična, saj so se takrat naši prijatelji razmeroma resno ukvarjali z NO-ji in sem imela pri roki pomoč pri izbiri in potem pri vzgoji. Pred več kot 25 leti smo imeli na voljo pač knjige, prijatelje in znance in njihove pse. Danes je dostop do informacij veliko lažji. No, psi, ki sem jih imela za "vzorec", so bili zelo izobraženi, pa za moj okus preostri. Kakor je moj odraščal, se je izkazalo, da je tudi kar popopran (pa ni bil v žlahti z onimi) in pa, da na grobo, kar je bila takrat uradna vzgoja, ne bomo daleč prišli. Šlo je pa z doslednostjo, ampak res brez odstopanj. Sicer ni bilo instant rezultatov, dolgoročno se je pa dobro obneslo. Je bil dober trening tudi za naprej. Moram reči, da me še zdaj nobene milo proseče očke, praskanje za ušesom in ne vem kakšni vse triki ne prepričajo, da vaje ne bi dokončali.

Potem so bili posvojeni, različni... Nazadnje sem si upala vzeti celo takega, ki velja za tršo sorto, in shajamo. Še zdaleč si pa ne bi upala trditi, da se kakorkoli spoznam na pse.

Hm, kot popolna začetnica (pred tem brez psa) sem si omislila psico dalmatinko (pa ne zaradi risank, ker sem bila že malo prestara za to...  ;D ) Veliko sem prebrala o tej pasmi in zvedela ogromno stvari. Pa še vedno premalo zato, kar me je čakalo (ničesar seveda ne obžalujem  ;) ). Pasja šola z njo na različnih področjih mi je podarila veliko znanja in še več vprašanj, ki me motivirajo, da se učim še naprej.  :)
K sreči sem bila še toliko prisebna, da je bil takoj za izgledom  :-X bistven podatek, da psica ni dominantna v leglu. Ker sem vedela in bila v to zelo prepričana in imela veliko željo, da bom s psom aktivno delala, sem si prihranila veliko morebitnih začetniških težav - sploh glede na mojo izbrano pasmo, ki še zdaleč ni za začetnike, kar sem ugotovila precej kasneje, ko sem gledala druge dalmatince in "spregledala". V priročnikih takih informacij o teh psih nisem prebrala (ali pa jih nisem hotela videti  :P )
Takšna je bila moja šola. Mislim, da je vse odvisno od vodnika oz. lastnika psa. Po mojem je bistven podatek, koliko časa bomo namenili delu ali celo šolanju s psom, šele nato sam izbor pasme. To lahko trdim sedaj, ko nisem več začetnica  :P ;) Bi pa tako svetovala vsem začetnikom.
In z lanabelo se močno strinjam!  :)

Aja, pa seveda, Jana je prav tako odlično napisala natanko to, kar se je meni zgodilo....  ;)

Lanabela ja verjamem, to je bilo sicer  na Hrvaškem, ampak potem so jo dali nekat drugam sterilizirat. :S
airedale: NITI NE POMISLIM na to, dabi pri nas zaupala svojo psičko njim! Raje grem na konec Slovenije. Še z mačkami smo imeli hude izkušnje. :(

Pri meni se je vse skupaj začelo z prvim psom-mešancem,ko sem bila stara 7 let.Po dobrem mesecu dni so se starši zaradi stalnega nerganja soseda,ki ni maral psov, odločili,da psa dajo k starim staršem.Naslednjih 16 let sem lahko pse opazovala samo od daleč.Dokler se nisem odločila in brez vednosti mame domov pripeljala psico,ki je bila produkt dveh čistokrvnih psov,katera pa sta bila oba izvržena iz vzreje zaradi streloplahosti.Že dovolj zgodaj sem z to psico začela obiskovati malo šolo in kasneje nadaljevalne tečaje.Z njo sem končala šolanje po programu C.Hvala bogu!Zaradi šolanja in pa vsega truda vloženega v njo je bilo bivanje z njo znosno.Vse njene brate in sestre so namreč zaradi popadljivosti(nihče se namreč ni ukvarjal z njihovo vzgojo)kaj kmalu poslali na drugi svet.Tudi ona je imela svoje izpade,ki pa sem jih lahko predvidela in preprečila.Drugače bi bilo zaradi nje kar nekaj pogriženih ljudi.Vseeno je dočakala lepo starost.Odšla je z 14 leti zaradi tumorja mlečne žleze in za seboj ni pustila nobenega potomca.Še pred njeno smrtjo je k hiši prišel nov pes,predstavnik nove pasme in pes,ki je bil narejen za popolnoma drugačne namene.Basset Hound!Tudi Lojze je začel svojo pot v mali šoli.Tudi on je opravil izpit B in kasneje še B-BH ter se šolal tudi kot lovski pes.Njegov največji užitek in veselje pa je bilo sledenje in pa trening obrambe.Oboževal je društvenega markerja,ki mu je znal rokav lepo in dobro nastaviti.Za Lojzem smo vso stvar ponovili pri Berry.Danes so pri hiši trije psi-Zani,Zaina in Tinka.Vsi imajo opravljeno osnovno poslušnost in lovske izpite.Vsi so tudi dobri sledarji.Zame je šolanje zelo pomembno,to sem spoznala dovolj zgodaj in to s pridom uporabljam še danes.
Tjaša

malo offtopica, ampak si ne morem pomagat  >:D

tu je bil še začetnik  ;D
evo, zdaj pa štima, ko si je nabral izkušnje in ni bil več začetnik ;)

----------

poznam ljudi, ki imajo živali vrsto let, pa so še vedno začetniki.
recimo tu je bila že večkrat debata o nevzgojenih malih hreščečih pasjih tečkah, ki težijo in šavsajo ljudi brezveze.
taki lastniki so zame začetniki, pa magari imajo 20+ letni staž sobivanja z nevzgojenimi minihundusi, ki jih imajo sicer v bistvu zelo radi. primerov je verjetno malo morje.
ne vem kakšne škode malo hreščalo verjetno vseeno ne dela, dokler je dimenzija takšna, da jo skrbnik lahko fizično popolnoma obvladuje, kljub prikrajšanju za marsikaj lepega, kar bi si lahko privoščila, če bi skrbnik pravočasno in jasno postavil meje in pravila.
kar se tiče psov (o katerih nimam pojma niti ne ne vem kakšnih izkušenj), bi rekla, da je minimalna mera vzgoje oz. omejitev takšna, da pes ne posega v življenje in kakovost bivanja drugih bitij.

ljudje smo v tem smislu izredno podvrženi dunning krugerjevemu-efektu, ki deluje približno takole: če o neki stvari nimaš pojma, misliš, da veš ogromno o njej - se pravi - večji brezveznik si na nekem področju, bolj misliš, da si pameten.  šele po tem, ko se o tisti zadevi začneš učiti in jo spoznavati, se zaveš, kako malo veš o njej. ampak "veleuma", ki misli da vse ve, je izredno težko pripraviti do tega, da bi se sploh začel učiti.

zato menim, da je začetništvo v veliki meri stanje duha in tu je pravzaprav ločnico po nekih objektivnih merilih težko postaviti.
zdi se mi, da sem tu na forumu prebrala, da je v nekaterih državah v primeru lastništva psa obvezno šolanje. to se mi sploh ne zdi slaba varianta. in tisti, ki se popolnoma zaveda, da mora sebe in psino peljati v šolo, biti dosleden in tako dalje, se mi ne zdi začetnik.

je pa še ena stvar, ki jo je pravzaprav tudi težko kvantificirati oz. certificirati, ker gre za precej izmuzljiv kvalitativen pojem, ki se mu reče ljubezen. ali je bil tisti kinolog, ki tepe svojega psa, o katerem je bilo zadnjič govora, začetnik? prav gotovo ne. kljub temu pa je psiho in kot tak neprimeren za lastnika katerekoli živali, o njegovih kolegih kinologih, ki pa so to spremljali leta in leta, ne da bi karkoli storili, pa imam tudi svoje mnenje. ali so tisti lastniki razstavnih psov, ki živijo v nemogočih razmerah o katerih je zadnjič nekaj napisala Lanabela, začetniki? prav gotovo ne. kljub temu pa so po mojem skromnem mnenju prav tako neprimerni za lastništvo katerekoli živali.
ali je nekdo, ki sicer psa še ni imel, ima pa jih rad, je odgovoren, se izobražuje, nabira znanje in se zaveda obveznosti, se je pripravljen marsičemu odreči itd. itd. primeren lastnik psa? vsekakor, čeprav je tehnično gledano čisti začetnik.

pol pa bodi pameten tukaj.

sama sem dolga leta preživela z muckom, ki sem ga dobila 1983. takrat je bila morda na razpolago knjiga, dve tri o mačkah, informacije več ali manj nedostopne, s/k in obiski veterinarja z mačkom (ki ima itak 7 življenj) pa več ali manj eksotika. zdaj, ko imam spet dve zverinici, se imam še vedno za začetnico, informacij je malo morje, zato se učim neprestano.
pa en lep večno začetniški pozdrav vsem :)

pa saj začetnik ni mišljeno slabšalno, kakor tudi izkušenost ni sama po sebi nekaj pozitivnega. Bom dala primer iz akvaristike: obstajajo ribe za začetnike, ki niso zahtevne kar se tiče kemizma vode, nimajo nekih super čudnih prehranskih navad, ne požrejo vsega, kar ni večje od njih, ne med drstitvijo ne razturajo celega akvarija in se ne obrnejo okrog ob prvi majhni napaki......ob njih se bo začetnik brez nekih hudih travm in katastrof naučil osnovnega znanja, potem si bo pa omislil kaj bolj zahtevnega. lahko pa si seveda tudi popoln začetnik omisli morski akvarij s koralnimi ribicami, ampak če se ne bo prej zelo dobro podučil, bo njegova prva najmanjša  napaka zelo boleča in draga. Če bo imel izkušenega mentorja, mu bo seveda lažje.

tako.
ko smo v tem zanimivem brain stormingu vrgli pamet na kup, se je izkazalo, da je "začetnikov" malo morje sort in da vprašanje pravzaprav ni pravo, ker se ukvarja z napačnim objektom - "začetnikom".
pravi objekt in pravo vprašanje je "kakšen je pes za začetnika", ki si ga jasno opredelila v svoji definiciji, ki se mi zdi zelo dobra, jasna in na kratko zajema bistvo.


jaz pa sem se kljub temu še malo pozabavala z nebistvenim objektom začetnikom, k mam zdele glih cajt :)

Hja, ko smo se mi (nespametno) odločili za nakup psa, ker našo "labradorko" noge niso več nosile, sem bila stara 8 let. Začetnica. Nisem dosti vedela o vsej kinogiji, ampak  sedaj je moj pes vseeno solidno vzgojen, obvlada kar nekaj trikcev, tudi na cesti lahko hodi brez povodca-edini problem(na katerem delava) je prekomerno lajanje.

Poznam pa tudi neko trenerko jahanja-ki se na te plemenite živali zelo spozna.
Lani sem bila na tečaju in mi je zaupala neko trmasto kobilo, ki rada grize in ima vrat v neki čudni legi, ker je bila kot žrebe podhranjena. Pa lahko priznam, da konjev ne obvladam tako dobro- le nekaj pohval kobilici je rabilo, pa če le zato da se je ustavila, da mi je zaupala. Vsi so se čudili kako je naenkrat tako pridna in mi niso verjeli (seveda kdo bo verjel otroku, ki nima pojma o konjih).
Potem pa jo je šla ta treneka jahat in kobila jo je "skipala". Ko sta šli v hlev sem na lastne oči videla kako jo je udarila. :(
Nobena žival, še najmanj tako občutljiva kot konj si tega ne zasluži; v nekaterih primerih je začetnik še bolj izkušen od izkušenega.

rava:dober primer :D

Jaz pa mislim tako: Ljudje se celo življenje učimo, novih informacij nikoli ne zmanjka. Problem je pri ljudeh, ki mislijo da vejo vse (primer, ki ga je navedla Labradorka333). Vsak trenutek lahko pride do neke situacije, ki lahko tudi "strokovnjaku" predstavlja izziv. Če je ta oseba odprte glave za novo znanje, potem se mi zdi, da je več možnosti za uspešno rešitev te situacije, kot pa če ta "strokovnjak" trmari in vleče svoje do konca.
Tudi jaz sem mislila, da vem veliko o psih, ker smo jih imeli pri nas doma od kar se spomnim. Sedaj pa ko imam svojo psičko za katero skrbim sama, se počutim kot začetnik, čeprav sem bila vedno obkrožena s psmi in veliko sem brala o njih. Psičko bom skozi njeno življenje spoznala do potankosti, to pa še ne pomeni, da bom vse vedela in znala, ko bom imela novega psa. Novo življenje, nov izziv, nov začetek.