mojpes.net

Kako je (bilo) živeti s poljskim španjelom?

Z eno besedo? Nepozabno!

(http://www.mojpes.net/galerija/albums/natecaj/ajdita001.jpg)
Kaj gledaš?
Foto: Ajda Pipan

Čip(i) je bil kupljen, ko sem imela 9 let in bil z mano do mojega 21. Dneva, ko smo ga kupili, se spomnim kot bi bil včeraj. Ko sem prišla k staršem v spalnico, so mi povedali, da gremo na izlet proti Novi Gorici. Seveda sem ugovarjala, dokler nisem slišala najlepše novice: gremo po psa! Najprej nisem verjela, saj sem jih že nekaj časa prepričevala, naj ga kupimo, a so bili neomajni! In potem - kot strela z jasnega! V avtu nisem mogla utihniti, kar naprej sem čebljala o kužku, izbirali pa smo tudi ime. Ko smo prišli tja, so nas pričakali dva meseca stari psički. Ni nas zanimalo, da so brez rodovnika, saj nismo imeli namena hoditi na tekmovanja in razstave. Okoli mene je skakalo 5 malih kepic, vsak po svoje najlepši. Čpija nismo izbrali mi, on je izbral nas! Že od vsega začetka je pokazal, da hoče z nami. Bil je popolnoma črn, njegova posebnost pa je bila rahla bela lisa na prsih. V avtu ni bilo treba ugibati, kako mu bo ime, vsi smo se strinjali, da bo Čip. Vedno so me spraševali ali zaradi računalniškega čipa (inteligenca) ali zaradi cene (cheap iz angleščine) - ne vem, verjetno oboje. Prvi meseci so bili precej naporni, posebej za moje starše, ki so ga na dve uri vozili na sprehode ponoči, podnevi pa smo si sprehode razdelili. Potem se je začela vzgoja, igre in življenje z njim.

Vsak, ki ima psa, o svojem verjetno misli, da je najlepši in najboljši. Naš je bil tak - najboljši. S časom se je navadil življenja v stanovanju in spoznal družino. Vanjo se je vključil kot pravi družinski član. Bil je razigran, vedno pripravljen iti na konec sveta za kateregakoli člana družine... Oboževal je piškote, pico, palačinke in ostalo hrano, ki je bila moja najljubša, zato sva se vedno "sprla" za zadnji košček. Starejši kot je bil, bolj je bil podoben vsakemu izmed nas. Vedel je, kako nas lahko obrne okoli, kako nas spravi v dobro voljo, pa tudi kako nas razjezi. Na kavču je imel svoj prostor, ampak kot se za gospoda psa spodobi, je hotel vedno sedeti tam kjer ati - gospodar družine. Mami tega ni odobravala. Vendar se Čipi ni pustil - vedno, ko je mami zaprla vrata, je iz svojega dela kavča ponosno zakorakal na drugi konec, se ulegel in pri tem glasno zavzdihnil, kar je bilo slišati kot vzdih olajšanja, saj se je vsaj malo bolj svobodno gibal na tem koncu stanovanja. Čeprav na mojo posteljo uradno ni smel, je vseeno rad taboril na tem delu. Če je zaslišal korake iz dnevne sobe, je pozorno prisluhnil, če gredo v tisti smeri. V tem primeru je hitro skočil s postelje.
   
(http://www.mojpes.net/galerija/albums/natecaj/ajdita002.jpg)
Popoldansko poležavanje
Foto: Ajda Pipan

Bil je zelo čist pes. Ker smo živeli v mestu, je vedno pazil, da ni svojih potreb opravljal na cesti. Raje je poiskal travnato površino. Zaradi tega ga je nekoč zbil avto. Ker se mu je očitno mudilo, ni pogledal levo in desno. K sreči ni bilo hujšega, je pa od takrat vedno na pločniku raje dvakrat pogledal, preden je šel čez cesto. To pa ni bila edina nesreča, ki jo je imel. Ko je imel pol leta, je namreč zaradi radovednosti skočil v prepad. Ven je prišel sam, potem pa obležal. Zdrobljen je imel kolk, zato so mu vstavili vijak. Kasneje ga to ni oviralo. Skoraj do konca je bil namreč izredno živahen. Najraje je tekal po travi in podil vrane. Vsako poletje sta šla z očkom na vikend sredi gozda. Ostala sta tri mesece. Tam okoli je bil svoboden, saj nekaj sto metrov okoli ni nikogar. Ko je prišel nazaj v Ljubljano, je potreboval kakšen teden, da se je navadil in včasih smo se mu prav smejali, ko je zmedeno hodil naokoli in iskal svoj prostor. Razumel se je tudi z drugimi živalmi. Nekaj težav pri sporazumevanju je imel le s kokošmi. Ni namreč razumel, da to niso vrane in ne znajo leteti. Sprva je pri dokazovanju kdo je gospodar letelo kar nekaj perja naokoli. Očka mu je skušal dopovedati, da se tako gospodje ne obnašajo in ga je na vrvici od blizu soočil z njimi. Takrat se ni zmenil za njih, ko pa smo ga spustili, se je hitro spremenil v črno raketo. Šele po določenem času in malce tršem prijemu za ovratnik je razumel, da so kokoši prijateljice in ne hrana. Razumel pa se je z našim ptičkom, sosednimi psi in tudi udomačeno srnico na vikendu. No, včasih se ni mogel odreči lovskemu nastopu in je malo zalajal... Edino kača Jožko ga je vedno jezila. Ubogi gož je na koncu pobegnil.
 
(http://www.mojpes.net/galerija/albums/natecaj/ajdita003.jpg)
Srečanje z Bambijem
Foto: Ajda Pipan

Kadar se je s kom sprl, se je rad malo ''pokujal''. Dokler ni dobil piškota. Za tega je naredil vse. Delal je celo prevale. Kadar je naredil preval, je povedal, da hoče piškot. Sicer pa je bil čas za piškote okoli 18h. Takrat se je mami spočila in takrat je bil čas, da je pokazal, kaj bi rad. Nežno jo je prijel za roko in jo odpeljal v kuhinjo, bolj točno v shrambo, kjer so bili njegovi piškoti. Piškoti niso smeli manjkati niti na treningih agillityja, kamor sva hodila neka časa, dokler se ni odločil, da to ni zanj (jaz pa mu nisem ugovarjala, saj je bil tek z njim in za njim, ki je bil poln energije, precej naporen). Ko je prišel na obisk sorodnik iz Amerike, ki je bil precej nepreviden, je Čip to izkoristil in mu iz roke vzel napolitanko. Nič nenavadnega, če ne bi tega naredil neopazno. Stric je roke držal še naprej tako kot prej (v obliki napolitanke) in krajo ugotovil šele takrat, ko jo je skušal dati v usta. Takrat napolitanke seveda ni bilo več, naš nagajivi kuža pa se je pridno oblizoval okoli gobčka.

Človeka je začutil, ko je bil ta žalosten, vesel, nikoli pa ni skrival ljubosumja. Spomnim se dneva, ko je fant prišel prvič k meni… Takrat Čipi ni pustil, da bi sedel preblizu mene in se je precej vztrajno rinil med naju. Vendar me je kljub ljubosumju pridno tolažil, ko sva šla s tem fantom narazen po dolgem času in sem dva dni jokala v svoji sobi. Takrat je ležal na moji postelji in lizal moje solze. Še na čas je pozabil, kar se je zgodilo precej redko. Zjutraj ob sedmih in ob dvanajstih je namreč vsak dan zahteval svoj sprehod. Sneg, dež ali sonce, ni bilo pomembno. Vedno je točno ob svoji uri zahteval sprehod. Pozimi je oboževal sneg, v katerega se je zagnal, lovil kepe, precej pa jih je na svoji dolgi dlaki prinesel domov. Takrat je moral proti svoji (in naši) volji pod tuš, da smo jih raztopili. Jeseni je domov nosil divji kostanj, spomladi pa cvetni prah. Poleti je pridno iskal senco in krtine. Rad je kopal, saj je bil po naravi šarivec. Tudi vse kosti je nesel zakopat v zemljo in jih hranil za "hude dni", ko jih je izkopal in poglodal. Med zakopanimi stvarmi se je znašel celo zlat sandal, ki pa ga žal nismo nikoli več našli...
 
Po sprehodu je bilo na vrsti kosilo. Poleti na stopnicah pred hišo iz istega krožnika kot očka ob 12h. Takrat je celo premaknil svojo uro in šel na sprehod kasneje. Čez leto je počakal, da je domov prišla mami, da smo jedli skupaj. Šele če zanj ni bilo kosila, kar je bilo redko, je pojedel brikete, pa še to samo določeno vrsto. Pri vsakem kosilu pa je budno pazil kaj počnemo...

(http://www.mojpes.net/galerija/albums/natecaj/ajdita004.jpg)
Pripravljanje kosila
Foto: Ajda Pipan

Meni je bil kot bratec... Poslušal je moje težave, naučil se je biologijo, kemijo, geografijo... Nekaj je slišal celo medicine. Če nisem imela časa, sem mu to lepo povedala in ga prosila, če pride kasneje. Vedno me je ubogal.
Poleg vijaka v kolku pa je imel še nekaj zdravstvenih težav. Več let je živel z oslabljenim srcem, imel je težave z zobovjem, zadnja leta pa se mu je vnemala čeljustna guba. Ta težava je bila precej neprijetna za družinske člane in naše obiskovalce. Po zadnjem poletnem "dopustu" je njegovo zdravje začelo vidno pešati. Prej razposajen in igriv kuža je izgubil apetit, željo po sprehodih in druženjih. Večino časa je preležal. Najprej smo mislili, da se s starostjo težje prilagaja na spremembe, potem pa so mu diagnosticirali neke vrste tumor v trebuhu. Operirati ga zaradi srca niso smeli. Dva tedna smo ga pregovarjali, naj kaj poje, a žal ni zmogel. Vedel je, da je konec in nas na to pripravljal počasi. Konec septembra 2005 je zadnjič stopil skozi naša vrata proti veterinarju.
Moje solze ob tem sestavku niso samo solze žalosti. Poleg njih so tudi solze sreče, saj sem imela privilegij poznati Čipa.

(http://www.mojpes.net/galerija/albums/natecaj/ajdita005.jpg)   
Zadnji teden
Foto: Ajda Pipan

Avtorica zgodbe: Ajda Pipan