mojpes.net

Pozdravljeni,

s partnerjem si že nekaj časa želiva tako otroka in psa in zdaj sva nekako prišla do točke, kjer imava izpolnjene pogoje za oboje - finančno, časovno itd. Ker bi rada svojo ljubezen do psov in živali na sploh prenesla tudi na svoje otroke, bi rada, da moji bodoči otroci nekako odraščajo s psom.

Razmišljava v smeri zlatega prinašalca, bernskega planšarja ali novofundlanca. Sama imam raje večje, malo bolj mirne pse, ki so radi z družino in otroci. Zanima me, katerega od teh psov najbolj priporočate za družino na vasi, ki sicer ima vrt in bo pes čez dan spuščen (prosim, ne obsojajte me, ker psa ne želim imeti v hiši. Sem pač vajena, da so v hiši samo ljudje in nimam nobenih živali v hiši), ponoči pa bi bil privezan oz. v večjem pesjaku, vendar imamo tudi zelo zaguljene sosede, ki ne bodo tolerirali psov na svoji posesti? Z bernsko planšarko že imam izkušnje - bila je izredno mirna in "lena", tudi na sprehode je nismo mogli zvleči, ker se je preprosto usedla in nas počakala, da smo prišli nazaj :)

Zanima me tudi, kakšna so vaša mnenja glede elektronskih ograj za pse - ima kdo z njimi kakšne izkušnje? Psa namreč res ne bi rada imela ves čas na verigi ali v pesjaku (v tem primeru ga raje nimam), fizična ograja pa žal ne pride v poštev. Da bi bil ves čas spuščen, zaradi sosedov tudi ne pride v poštev.

Kaj pa priporočate glede časovne uskladitve psa in otroka? Je po vaših izkušnjah bolje imeti prej otroka, da je pes, ko pride k hiši, nanj že navajen ali je bolje, da je pes pri hiši že prej in že nekoliko bolj zrel (in posledično morda tudi pazljiv), ko pride otrok? Pri moji polsestri je oče kupil psa, ko je bila stara cca 2 leti in opazila sem, da je pes zaradi svoje mladosti in razposajenosti med igro včasih malo pozabil, da je še majhna, zato jo je pogosto podrl na tla. Zdi se mi, da bi starejši pes bolj pazil, po drugi strani pa se starejši pes morda ne bi tako rad igral z otrokom.

Vesela bom vsakega nasveta, saj bi to res rada speljala najbolje tako za psa kot za otroka.

Lep pozdrav,

Joanfaca

Prvo vprašanje glede na to, da bo pes spuščen čez dan... Imate ograjeno?

Pozdravljena Joanfaca.
Lahko ti opišem mojo izkušnjo. Mladička psa smo pripeljali med štiri otroke, stare od 2 do 10 let. Ko smo ga pripeljali, smo že vedeli, da bo pes z nami v hiši. Zakaj?
Pes, ki je sam zunaj, bo tako vesel družbe, da bo resnično lahko podrl otroka, ko bo skakal po ljudjeh.
Zmanjka ti časa za aktivno ukvarjanje s psom, ki je zunaj, če imaš v hiši otroka.
Majhen otrok- viroze. Cel teden ali več se ne moreš ukvarjati s psom.
Ko pes leži na tleh, se bo otrok ulegel poleg, briga ga, če je tam ravno luža.
Psu bo zunaj dolgčas in bo lajal. Problem sosedje.
In še milijon stvari bi lahko naštevala.

Odločili smo se za to, da je pes z nami v hiši. Socializacija otrok in psa poteka non-stop, lahko jih imaš na očeh. Ko pes leži v dnevni, se otroci lahko cartajo z njim in potem zunaj nimajo želje ležati v lužah s psom.  Vadita lahko kar v kuhinji, hkrati ko kuhaš kosilo in paziš otroka. V času viroz res rabiš varuško za otroka, da gre pes lulat, je pa tudi res, da bi naš v takih situacijah najrajši še te izhode črtal. Naš pes tako skrbi za otroke. Res je malo dlake po stanovanju, vendar je tooooliko prednosti, da res priporočam, da o tem še razmisliš.
Saj to ne pomeni, da imaš psa na sedežni in v postelji. Naš na sedežno ne gre, v posteljo pa uradno :hide: tudi ne.
 Povezava otroci-pes je res nekaj najlepšega, kar lahko starš opazuje. Tisti spontani trenutki, ki ti prikličejo solze v oči. In VEM, da tako vzgojenega psa ne bi imeli, če ne bi bil ves čas z nami.

Lep pozdrav

Bamfel

"Ljubezen do psov" in "veriga" v istem zapisu preprosto ne gresta skupaj, pika. Me sploh ne zanima, da je omenjena alternativa pesjak, ki je za omenjene - izrazito družinske - pasme bolj slaba tolažba.

Najprej otroka, nato psa. Zdaj se vam zdi vse mogoče in v glavi imate tako popolno nasmejano fotografijo vseh vas štirih, ko pa pride otrok, boste pa znali ugotoviti, da ne boste vedeli, kam v vsakdan vključiti še obveznosti do psa, sploh, če bo ta samo zunaj. No, razen, če je zaposlen le mož, vi a boste do nadaljnjega skrbeli doma za otroke in živali. Če bosta zaposlena oba, pridete z otrokom iz vrtca ob npr. 16h, pred 20h otrok že spi. V vmesnem času bi še kaj skuhali, predvsem pa bi bili radi skupaj z otrokom. Kaj pa s psom? Sploh, ko so dnevi krajši in hladni (kar je večino leta)? Pred službo/vrtcem ga boste počohali v temi, enako, ko boste prišli domov, in se mu potem ob 20h koliko posvetili? Zagotovo ne vsaj za eno uro, kolikor bi si jih zaslužil med preostalimi 23-imi..

Jaz bi rekla, da v te pogoje zaenkrat ne psa nabavljat, ker nima nobenega smisla imeti nesrečnega psa, prepuščenega samega sebi, s katerim utegne biti zelo veliko težav in to se ne bo dobro izteklo ne za vas ne zanj.

Na vstopni strani foruma je zgoraj cel kup člankov in izjemno dobrih priporočil, ki se jih splača prebrat in razmislit.
- O odgovornem lastništvu psov
- Odgovorno skrbništvo psov
- Divjad - žrtev prosto spuščenih psov
- Ali sem pripravljen na psa?

Poleg tega imaš tu še ta "predal" v forumu http://www.mojpes.net/forum/index.php/board,29.0.html
Tale forum je neverjetna zakladnica pasjega znanja, res.
Malo naštudirajte.

Pozdravljena oba,

najprej odgovor na prvo vprašanje: ograjeno nimamo, ravno to je težava. Psa si zaradi sosedov ne upam pustiti spuščenega, ker jih je nekaj izredno občutljivih na "mojo zemljo" in "mojo lastnino", poleg tega ne marajo, da kakšen pes hodi po njihovem dvorišču, ker potem razburja njihovega psa, ki je seveda ves živčen, ker ga še v življenju ni nihče izpustil iz 2x2 pesjaka :/ Ravno zato sem razmišljala o elektronski ograji, vendar vem, da imajo nekateri pomisleke, ker naj bi bilo to mučenje živali, spet drugi poročajo, da se je njihov pes po dveh tresljajih navadil in zdaj ve, do kje sme. Prednost je seveda v tem, da imam s.p. in delam od doma, ravno tako je doma tudi tašča, tako da psu pozornosti vsekakor ne bo manjkalo. Nekaj mesecev sem pazila očetovega psa in sem ga imela pod nadzorom spuščenega vsak dan pol dopoldneva in skoraj celo popoldne, tako da sem se že nekoliko navadila, da je psa treba pač imeti pod nadzorom (odraščala sem namreč v bolj samotnem kraju z izredno prijaznimi sosedi, tako da se še privajam, da pes tukaj pač ne more biti ves čas spuščen, kot je bil pri meni doma). Navajena sem sprehodomv in igre.

Bamfel, najlepša hvala za obširen odgovor. Verjamem, da nekaterim res ustreza imeti psa v hiši in da je za nekatere pse to najbrž res edina možna rešitev. Sama žal tega ne morem. Spomnim se svojega otroštva, ko sem vsak dan komaj čakala, da pridem domov iz šole, ker sem vedela, da me doma čaka moja bernska planšarka. Sploh ni bilo pomembno, kakšno je bilo vreme. Mama je vedela, da hočem ven in tako sem cele popoldneve preživela z njo zunaj, četudi je scalo :D Valjali sva se po snegu, skakali po lužah in dirkali po soncu. Pozno popoldne oz. zvečer sem jo nahranila in počesala in šla jaz noter, ona pa v svojo uto (privezana je bila zgolj in samo ponoči in še to bolj zaradi njene varnosti, kot pa kaj drugega), kjer je počakala do naslednjega dne. Nikoli ni lajala, če ni bilo nevarnosti oz. neznanega človeka, tudi potepala se ni, ker ni imela potrebe. In ravno to si želim tudi za svojega otroka - najboljšega prijatelja, s katerim bosta skupaj odraščala in rastla :)

Vesoljka, kot sem omenila že zgoraj, delam od doma, kar pomeni, da imam zelo fleksibilen urnik, poleg tega je doma tudi tašča, ki lahko priskoči na pomoč ob dnevih, ko imam nekoliko več dela. Praktično vedno je nekdo doma, smo pa vsi veliki pasjeljubci. S taščo se moram še celo pogovoriti o nakupu novega pa, ker še vedno ni povsem prebolela smrti prejšnjega, čeprav je minilo že 10 let :) In verjemi, da tudi meni ne dišita niti veriga niti pesjak, ker tudi meni ne bi bilo lepo, če bi morala zaprta/omejena gledati druge, kako se sprehajajo naokoli. Ravno zato razmišljam o elektronski verigi, o kateri pa bi rada slišala še kakšno mnenje na podlagi izkušenj, preden se dokončno odločim.

Lep pozdrav,

Joanfaca

Rava, zavedam se, da je pes velika odgovornost, ker sem že od zgodnjega otroštva odraščala s psom. Ravno zato bi rada dobila čim več informacij, preden se odločim za nakup, ker je nesrečen pes in posledično nesrečna družina zadnje, česar si želim.

Res se mi zdi, da je dejstvo, da sva vedno dve osebi doma (jaz imam s.p., tašča pa je nezaposlena), velika prednost, ker bo tako vedno nekdo imel čas za psa, tako da res ne verjamem, da bo pes zanemarjen in zapostavljen.

Hvala za skrb :)

Najprej malo naštudiraj ta forum in predpise in boš videla, da pes sploh NE SME biti spuščen.
Značaj sosedov nima tle nobene veze.
Tvoj pes nima kaj hodit okoli njih. To je tudi predpisano in tudi sankcionirano z globami.

Res naštudiraj kaj je korektno skrbništvo psa, preden se spraviš v situacijo, ko boste vsi nesrečni, na koncu pa ponavadi grdo nastrada pes.

Rava, hvala. Imaš prav, pes ne sme biti spuščen brez nadzora. Vendar to pri meni niti ni možnost, četudi bi si tega želela in bi bilo dovoljeno. In mislim, da to vseeno ne odgovori na moja ostala vprašanja in dvome :)

Lep pozdrav,

Joanfaca

Kaj več bodo izkušene pesjanarke povedale (jaz sem mačja - z izključno notranjimi mački seveda), ampak to niso pogoji za psa.
Nasvet je iskreno dobronameren  :), ker po moje res nima smisla, da se spravljaš v težave s prijavami inšpektorjem, tožbami ali pa tem, da se ti kdo spravi na psa, ga pretepe, poškoduje ali celo zastrupi.

Rava, hvala še enkrat. Mislim, da je prišlo do rahlega nesporazuma :) Moji sosedje so morda res nekoliko bolj "zadrti" in nekateri s svojimi psi res ne ravnajo povsem primerno, vendar ima v vasi čisto vsaka hiša svojega psa (večina je na verigi, nekaj jih je v pesjakih) in še nikoli ni prišlo do nobenih inšpektorjev in tožb, kaj šele zastrupljanj. Če je že kak pes zašel na tuje dvorišče, je bilo kvečjemu kakšno manjše negodovanje oz. pogovor z lastnikom psa, če je do tega prišlo večkrat - težava je predvsem v tem, da imajo nekateri spuščene kokoši, ki so jih ti psi seveda prav veselo lovili, kar pa jim seveda ni bilo všče (tudi meni ne bi bilo). Tudi mačke so precej pogoste pri nas in priljubljena tarča pobeglih psov (ki seveda povsem ponorijo, ko dobijo priložnost za kratek pobeg) :) Tu sploh ne gre za to, da bi ti ljudje sovražili pse in vsem kar je povezano z njimi. Gre bolj za to, da se mi ne ljubi poslušati negodovanja, ker bi se pes pokakal na njihovem dvorišču, jaz pa tega ne bi pravočasno opazila.

Poleg tega bi rada še enkrat poudarila, da sem kar nekaj časa pazila očetovega labradorca in v tem času ni prišlo do nobenih težav s sosedi, ker je bil lepo vzgojen in seveda vedno pod mojim nadzorom. Tudi ko ga je prijela občasna neposlušnost in je stekel nasproti sosedovim otrokom, s katerimi se je izredno rad igral, ni bilo težav, ker ga kokoši in mačke sploh niso zanimale :D

In res še enkrat hvala za nasvet. Vem, da je dobronameren, in to je pravzaprav namen forumov, da se predebatira vse možnosti in izpostavi morebitne kamne spotike in težave že vnaprej, še zlasti, ker gre tu za živa bitja in ne za nakup npr. stola.

Lep pozdrav,

Joanfaca

Pogosto opažam pri odločitvi za psa povsem napačen pristop, tako tudi tule. Morda se motim, vendar skozi vsa sporočila Joanfaca dobim občutek, da ni zavedanja, da kar tako noben pes ne 'spada' v familijo oz. k otroku, da je do tja, kjer lahko zaživimo polno z otrokom in psom, pot zelo dolga in traja lahko tudi nekaj let, včasih pa se sobivanje, kot smo si ga predstavljali, ne glede na naš vložek, nikoli ne zgodi. Ok, ni nujno in ne vedno, vendar računati, da bo pes kar tako postal tole: "Zdi se mi, da bi starejši pes bolj pazil, po drugi strani pa se starejši pes morda ne bi tako rad igral z otrokom.", je povsem neodgovorno.

Za katerokoli pasmo in kateregakoli psa velja, da je treba v prvem letu ali še dlje (odvisno od mnogih dejavnikov, vsekakor pa najbolj od pripravljenosti in sposobnosti lastnika) zelo veliko vložiti v psa, torej v njegovo vzgojo in socializacijo, šele potem lahko računaš na to, da bo življenje steklo v utečen ritem. Najprej bo pes lulal, kakal, grizel, trmaril, uničeval ..., kot pasji otrok, potem kot pasji mladostnik, potem pa se šele začel obnašati kot zrel pes, seveda, v kolikor se vanj 'vlaga' čas, energija, potrpljenje in znanje. Pes je kot otrok, pravzaprav. Če vanj v mladosti vlagaš samo hrano in mu nudiš bivalni prostor, bo verjetno zrastel in se razvil v samosvojega, lahko zelo nesocializiranega posameznika, s katerim bo sobivanje nadaljnih 10+ let sama muka, pogosto take pse do njihove smrti 'odložijo' v pesjak. Če pa z njim dnevno delaš, ga učiš in usmerjaš v prvem letu ali nekaj dlje, lahko zraste v krasnega sopotnika, s katerim bo nadaljnje bivanje poezija. Bamfel je razloge, zakaj psa imeti v hiši, super predstavila.

Torej, ne gre za to, katera pasma bo zunaj 'pasala k otroku', temveč za to, koliko ste pri hiši pripravljeni 'vložiti' v vzgojo in sobivanje s psom. Ne v varstvo in fizičen nadzor (da gledaš čez okno, ali pes še leži na pragu), temveč v sobivanje, ki vsebuje poleg fizičnega varstva tudi vzgojo. Namreč, takega psa, ki bi ga izbrali s poličke po karakteristikah, ki bi jih prebral na listku na hrbtni strani, in bi bil na kocino enak, kot tisti iz naših spominov, ni nikjer. Noben pasji mladič se tak ne skoti. Vsakega je treba 'narediti'. Tudi takega psa, ki bi ga 'dali' k otroku, pa bi se igrala ali pazila drug na drugega, ni. V vsakem primeru morajo starši otroka oz. lastniki psa vložiti veliko naporov v oba - psa in otroka - da se ne zalomi in da pes ne pristane umaknjen od družine.

Glede elektronske ograje postavljam vprašanje: Kakšen je vaš backup plan, če se bo elektronska ograja izkazala za neučinkovito tudi pri vas, kot se je že pri drugih (če bo tudi vaš pes ugotovil, da ima ograja omejitve, ki jih lahko sam preseže)? Hipotetično: Kupili boste psa in kupili elektronsko ograjo, le-ta pa ne bo učinkovito delovala, pes bo začel uhajati, fizične ograje ne morete postaviti. Pesjak, ketna ali kaj tretjega?

Ne poznam psa, ki bi kar sam od sebe čakal pri odprtem dvorišču na karkoli. Poznam pa pse, ki pohajkujejo okrog v vsakem trenutku, ko dobijo priložnost. Večinoma velja, da pse s svojim neograjenim dvoriščem najbolj vzgajajo prav priložnosti - do prve priložnosti še nekako gre in ima človek še občutek, da pa ne bo uhajal. Ko si pes v svoji glavi 'prvič odpre vrata', je konec. Potem imamo na izbiro: a.) dogproof ograja, b.) nekajkrat večje napore vložiti v popravljanje napake ali 'dvoriščnega' psa nikoli več ne bomo imeli, c.) pristanek psa v pesjaku ali na ketni.

Psu na neograjenem dvorišču ne grozijo samo nevarnosti s strani sosedov, torej batine, strup in podobno. Grozijo mu tudi avtomobili. Argument, da se tam vozijo samo sosedi, je bučka, saj poznamo nekaj zgodb, ko so pse povozili lastniki na svojih dvoriščih. In ne samo to, pes brez nadzora ogroža druge - lahko sosed na cesti (tudi na vaški ali res orto lokalni) pade s kolesom, ko mu prišiba izza grma vaš pes, lahko se pri tem poškoduje, poleg redne kazni za psa brez nadzora vas lahko še toži in lahko boste celo življenje plačevali odškodnino za njegove poškodbe ... Domišljija naj dela na polno, pa si vseh variant, ki se lahko zgodijo psu, ki ima prost izhod, nikoli ne boste mogli izmisliti.

Povsem narobe je predstava iz zgodb, filmov, svojega ali življenja drugih lastnikov, ki jih poznamo ali se jih spomnimo iz preteklosti. Sploh ponavadi neverjetno idealiziramo izkušnje iz svojega otroštva. Vem, ker to počnejo tudi moji otroci, ob čemer vedno znova pozabijo, kdo se je s psi v resnici ukvarjal, da so oni lahko skupaj počeli karkoli. Varovanje tujega psa nikakor ni enako kot skrb 24/7/365 za lastnega psa, ki vsebuje vzgojo, vzgojo, vzgojo, vsakodnevno rutino, veterinarje, oskrbo med boleznijo, pa varstvo, ko gremo na dopust, odgovornost, ko pes povzroči škodo v družini ali drugim ... Ko gledate tujega psa, kako se igra z otrokom, kako lepo spremlja lastnika na sprehodu ali kako mirno leži na neograjenem domačem dvorišču, ne vidite in se ne zavedate, koliko ur vzgoje in treningov ter kakšna medsebojna interakcija med lastnikom in psom je bila vložena v preteklosti in je verjetno tudi naprej vsak dan.

Nekako mi ne gre skupaj tole: otroku bi privzgojili ljubezen do živali tako, da bi njegovega/vašega psa privezovali pred hišo ponoči in ko ne bi imeli časa? Psa bi pustili na verigi (vrvica ponavadi pač ne zadrži psa, če želi oditi) in od njega pričakovali, da se bo igral z otrokom, ko bo vam pasalo in ko ga boste z verige sneli? Glede na svoje, nekaj 10-letne izkušnje življenja s psi in vmes tudi dvema otrokoma, si tega preprosto ne znam predstavljati.

Za začetek bi predlagala, da najprej razčistite sami s seboj (cela družina), koliko ste v psa pripravljeni vložiti, pa tudi, koliko ste pripravljeni vložiti v otroka, da bo bivanje s psom uspešno. V vsakem primeru, ali kupite psa pred rojstvom otroka ali po njem, sta za uspešno sobivanje vzgoja obeh (ne samo psa) in nadzor nad obema nujna. Otroci in psi ne postanejo prijatelji, ki jih lahko prepustiš skupnemu odraščanju, kar sami po sebi. Še posebej ne, če je pes zunaj.

Jana, najlepša hvala za obširen odgovor in utemeljene pripombe. Morda sem se nekoliko nerodno izrazila, res pa je, da tudi ne morete vedeti, kakšne so moje dosedanje izkušnje s psom. Seveda se povsem zavedam, da se pes ne skoti kar družinski pes, ki je povezan s svojo družino, a iz lastnih izkušenj vem, da se to da doseči tudi brez tega, da pes živi v hiši. Z vsemi dosedanjimi psi smo se do zdaj veliko ukvarjali - od sprehodov, pasje šole, pogovarjanja, igre, treningov ubogljivosti itd. Z nobenim psom še nismo imeli težav, da bi bili neprijazni, nesocializirani ipd, čeprav smo imeli različne pasme (čistokrvna bernska planšarja, mešanca z labradorcem in nemškega lovskega terierja) z zelo različnimi karakterji.

In pod nadzorom psa si niti slučajno ne predstavljam, da sem ga opazovala skozi okno, ali še čepi na dvorišču. Bila sem zunaj z njim, hodila sva na sprehode, se igrala (labradorec je npr. najraje lovil frizbi ali svoj kos vrvi), zraven pa je bil tudi med opravili - tako poleti kot pozimi. In pazila ga nisem samo 2 meseca, temveč skoraj celo leto, ker je bil oče izredno službeno odsoten in psa ni želel zapustiti v zavetišču, ampak ga je za ta čas dal meni, ker me je pes že poznal in bil name navajen.

Vem tudi, da noben pes 100% ne ustreza karakteristikam svoje pasme. Zaradi hude displazije kolkov smo morali prvo bernsko planšarko uspavati, nato smo kupili drugo. Bili sta si zelo različni, vendar v osnovi še vedno precej enakih značilnosti.

Kar se tiče elektronske igraje, je moj backup ograditi edini možni del vrta, kar bi pomenilo okoli 10 x 8 metrov veliko ogrado, vendar mi je to res rezerva, ker bi pač rada psu dala čim več prostora za tekanje in igro. Res mi je žal, če nekaterim to pomeni malodane mučenje živali, ker ga nimam raje v stanovanju, meni pač ne.

Lep pozdrav,

Joanfaca

Psu je dosti bolj pomembna prisotnost človeka kot pa to, da ima ''čim več prostora in tekanja za igro''.
Imam izkušnjo, kakšen odnos lahko vzpostaviš, če pes biva v boksu in če je pes zraven tebe, v stanovanju/hiši. Čisto druga zgodba in dokler tega ne doživiš, si lahko misliš, da se samo pretirava in nabija.

Tudi moja mama je prej ves čas govorila, da ''pes pa res ni za v stanovanje''. Po kakšnem tednu dni je spoznala, kako zelo se je motila.

Osebno ne zagovarjam bivanja psa v stanovanju/hiši za vsako ceno, ga pa zagovarjam v primeru, ko namerava psa nekdo 'uporabiti' za sobivanje z otrokom in družino, predvsem iz razlogov, ki jih je naštela bamfel. Pes v resnici za tekanje in igro ne potrebuje ograjenega prostora. Potrebuje nas, da smo, čeprav na neograjenem prostoru, z njim, medtem ko teka in se z njim igramo (ga tudi vzgajamo). Pesjak je za počakat čisto ok zadeva, četudi je za počakat čez noč ali čas med dnevnimi aktivnostmi, ki jih aktiven lastnik opravlja skupaj s psom. Za čuvanje premoženja pa imamo že nekaj časa na trgu veliko cenejše in učinkovitejše alarmne naprave.

Družinskega psa v 21. stoletju res ne vidim kot psa, ki živi v pesjaku ali na verigi. Družinski pes živi z družino, oz. je prisoten pri večini opravil, ki se v družini vršijo. To je, seveda, moje mnenje. Drugače je lahko s psi, ki jim namenimo kakšne druge, predvsem delovne vloge. Pred 15 in več leti so psi brez problema bivali v pesjakih, pa so še vedno (z nekaj vloženega truda) lahko bili družinski psi, saj smo bili vsi veliko več zunaj. Tako otroci kot starši. Tudi sicer smo bili veliko več doma in se ubadali z opravili okrog hiše. Danes je tempo življenja precej drugačen (ne glede na to, ali služimo kruh od doma), predvsem pa je drugačen tempo življenja šoloobveznih otrok in njihovih staršev, kot je bil tempo, ko so se šolali moji otroci ali ko smo se šolali mi. Šoloobvezna vnukinja in njena mlajša sestrica bi sicer radi imeli psa, vendar ga nimata, si pa ne znam predstavljati, kakšno pasje življenje bi to bilo, če bi bil prisiljen v pesjaku čakati na trenutke, ko bo kdo od družinskih članov med vsakodnevnimi obveznostmi našel čas za vzgojo in igro. Tudi slabo vest, ki bi jo obe imeli ponoči, ker bi spali v postelji, pes pa v pesjaku, si znam predstavljati in sem prepričana, da le-ta k vzgoji ne bi kaj prida doprinesla :).

Še nekaj mi ne da miru ;)
Ne predstavljam si, kako naj bi v mladi družini izgledalo družinsko življenje z družinskim psom v pesjaku:

Varianta a.) Recimo, pes pride prej in ga vzgajamo, je v pesjaku, je krasen pes, točno tak, kot smo ga želeli. Otrok se rodi in je, seveda, v hiši. Vsake toliko ga zunaj pokažemo psu, morda celo vzamemo psa zraven, ko gremo z vozičkom na sprehod. Preden otrok toliko zraste, da lahko pride s psom, ki sicer živi v pesjaku, do kakršnekoli igre, bodo minila leta, med katerimi bodo zime, deževna obdobja, bolezni ... Z otrokom med tem časom ne bomo veliko zunaj ... sami pa tudi ne, ker bomo ob otroku. Ko bo otrok tako velik, da bo lahko zunaj s psom, bo minilo vsaj tri, štiri leta ali več. Glede na čas, ki ga bomo (mi, ker otrok je bil premajhen) s psom med tem časom zunaj preživeli ob delu in ostalih obveznostih, je odvisno, ali bo sploh pripravljen deliti našo pozornost z otrokom. Torej, odtrgati svoj čas otroku in ga dati psu? Ko bi lahko imela oba ves čas nas cele.

Varianta b.) Počakamo, da se otrok rodi in ko je iz 'najhujšega', kupimo še psa. Hm, damo ga v pesjak. Vse iz točke a ostane (zime, slabo vreme, dnevne obveznosti, bolan otrok ...), poleg majhnega otroka pa moramo še vzgajati mladega psa. Vsak dan, sicer ne bo kaj prida uspeha. Tole si, kljub izkušnjam z enimi in drugimi, sama ne bi nikoli in nikdar nakopala na glavo, ker je že v štartu obsojeno na dvomljiv uspeh. Namreč, predvideti, koliko časa dnevno bom uspela odtrgati družini in posvetiti psu, je ob majhnih otrocih nemogoče. Zunaj se ponoči psa težko vzgaja, pri mladem psu pa je vsak dan pomemben.

Kaj še ostane za pod c.)?
Psa kupimo pred rojstvom otroka, namenimo mu prostor v hiši, vzgojimo ga v takega, kot želimo. Življenje si organiziramo tako, da opravimo vse pasje in svoje obveznosti brez posebnih težav. Dobimo otroka. Pes je že vajen reda, ve točno, kje in kdaj se počaka, da dobi pozornost in njemu odmerjen čas, sicer pa spremlja dogajanje brez vznemirjenja. Tudi mi smo že vpeljani v rutino pasjih sprehodov, hranjenja, nege, pospravljanja ... Prihod otroka bo s pravilnim pristopom pomenil za psa samo, da je en njegov 'krdelnik' v hiši več. Kasneje, ko otrok pleza okrog, ko shodi, ko mu je vse zanimivo, samo skrbimo za nadzor in vzdrževanje reda: otroku ne dovolimo težiti psu in psu ne dovolimo težiti otroku. Življenje teče brez posebnih organizacijskih prijemov. Pes je zraven, ko je otrok bolan, ko delamo, ko se otrok uči, ko kuhamo ali pospravljamo. Ali bo v napoto, je odvisno samo od nas in našega predhodnega vložka v vzgojo. Otrok je lahko veliko časa s psom (pod našo kontrolo), ne glede na zunanje dejavnike (vreme, bolezen, naloge ...). Veliko več časa bomo tako tudi zunaj s psom in otrokom, saj je treba vsak dan peljati psa na špancir, kamor lahko gre tudi otrok, najprej v vozičku, ko zmore, pa peš.

Komentiram lahko tisto, kar preberem oz. kar iz prebranega sklepam. Veseli me, da sem pomanjkljivo in morda celo narobe razumela predstave o psu v družini. Vsekakor želim, da se vse, kar si želita s partnerjem, izide, tudi v zvezi s psom. Najmanj, kar želim, je pes, ki karakterno ali zaradi vzgoje ne bo tisto, kar od njega v družini pričakujete, zato je zame pomebno opozoriti na različne vidike. To je tudi razlog mojega pisanja. Odločitve bodo vaše, ne moje in prav tako bo vaše življenje z izbranim psom.

Tudi moji starši so bili eno obdobje proti ograji okoli hiše - v naselju na vasi. Imeli smo tudi nevidno ograjo...  ::) Še zdaj mi je žal za vse, kar se je zaradi tega zgodilo predvsem sosedom in našim psom. Danes je fizična ograja in je zelo lepo vklopljena v okolje (zelena, skoraj nevidna), in naši psi, ko jih spusitmo zjutraj in zvečer opravit potrebno, so nam za to zelo "hvaležni". Vedno, kje je meja, ne skrbi nas, ali so že kje, kjer jih ne bi radi videli... Psi živijo z nami in vsaj enkrat dnevno dobijo dozo sprehoda izven ograje. Neke svobode si res ne želijo, kadar so sami na vrtu...raje so z nami.  ;)

Joanfaca, ogromno materiala za razmislek so ti že ostali forumaši dali.

Jaz bi se ustavila tule - ker bi ti rada povedala, da psu "prostor za tekanje in igro" malo pomeni, če se nima s kom igrati. Resno.
Saj si glede na pretekle izkušnje s psi verjetno že zdavnaj spoznala, kako močno rabi pes interakcijo s svojim človekom.
Ne vem, kolikor sem sama opazovala tuje pse, nisem še nikoli videla psa, ki bi se nekaj ur sam zabaval na tak način, kot si mi predstavljamo igro.

Če neke interakcije z "objektom za igro" ni, si pač poišče svojo zaposlitev, ki pa v večini primerov ljudem ni po volji.
Pes rabi miren prostor za počitek, ko pa mu je tega dovolj, rabi nekaj, da ga stimulira, da se dogaja, da je akcija.
Če mu je ne nudimo sami, pa magari "pasivno" - tako kot je Bamlel lepo opisala, ko nas v stanovanju opazuje, ko ga lahko usmerjamo, mu dajemo zaposlitve, ga vzgajamo itd,, si jo bo mašel sam.
Za to se nekateri psi "radi potepajo", zato nekateri psi, pa če imajo še tako krasno veliko ograjeno celo parcel okoli hiše, čele dneve tekajo gor in dol ob ograji in "lovijo" mimoidoče ali jih odganjajo ali pač željno čakajo na njihovo pozornost.
Ali pa kopljejo luknje po vrtu, pulijo šope trave in lupijo debla dreves, veš koliko je takih psov.

Nekateri pa razvijejo močno čuvajsko vedenje, lahko so sicer "pridni in mirni" nekje pred hišo, pa vendar ves čas na preži in počnejo tisto, kar "se jim zdi smiselno" - odganjati vse tuje ljudi in živali stran od svojega teritorija.
In to se lahko razvije v zelo nevarno smer, saj si lahko predstavljaš in 100% poznaš tudi take pse.

To poudarjam zato, da pri celi zadevi pomisliš tudi na ta vidik. Ne samo, katera pasma bi najbolj "pasala" k vaši družini, ampak tudi to, kakšno vlogo bi pes za vas sploh "igral".
Ker če mu je ne boste že sedaj določili vi, si jo bo izbral sam. Psi so pač delavci.

In poznam tudi pse, ki jih lastniki imajo v pesjakih. Pa jim nič ne manjka, ko ljudi ni doma, ker se zanje nič zanimivega ne dogaja, takrat pač počivajo, enako kot moj pes počiva zleknjen na svojem ležišču v kotu kuhinje. Ampak potem, ko sosed pride domov, pes iz pesjaka "oživi" in od veselja skoraj podre vrata. Lastnik mu pesjak odpre, obvezno imata ritual gre z žogico zadaj na vrtu, potem pa gresta skupaj v hišo, od tam pa na dolg sprehod, na njivo, predvsem pa na lov.
Samo bistveno je, da ta lovski pes (NLT) dejansko v vseh urah, ko ne počiva nekaj usmerjenega počne skupaj z lastnikom.

Kar pa verjetno strašansko težko dosežeš, če imaš polne roke dela z majhnim otrokom, skrbjo za hišo in gospodinjstvom in da pes ne more biti v vaši neposredni bližini, kar si nekako pod pojmom "družinski pes" predstavljamo ...

Sama bi pa k vsemu napisanemu dodala tole. Prvi otrok in nov pasji mladič, nikakor ne gresta skupaj.

Vem, da se pred nabavo psa in rojtvom otroka zdi vse enostavno in logistično popolnoma lahko izvedljivo, sploh, če je tašča v backupu, ampak verjemi, da ne bo tako. Sigurno si boš želela pustiti svoj pečat v vzgoji psa (enako tudi otroka), oboje hkrati pa je res težko izvedljivo in seveda praviloma vedno na škodo psa.
In oboje hkrati še zdaleč ni enakovredno vzgoji dvojčkov, ki so sicer za mame tudi naporni, to sta dve popolnoma različni vrsti, z drugačnimi potrebami in načinom zadovoljevanja le teh.
Kot so že zapisali, rabi pasji mladiček za dobro vzgojo in socializacijo, ukvarjanje praktično 24/7 in to več kot le leto dni. Tega ne bo dobil, če bo zunanji pes, nikakor pa ne gre primerjati tvoje angažiranosti pri psu, kot otroka/najstnice, nekoč in zdaj, ko verjamem, da boš kljub porodniški še naprej delala, gospodinjila, vzgajala otroka .... in se enakovredno posvečala vzgoji psa  :*[

In zakaj sploh imeti psa, če bo ta živel zunaj??? Neživih okraskov, ki so mu enakovredni, je moč kupiti na vsakem koraku. Med navedenimi všečnimi pasmami tudi noben ni čuvaj v pravem smislu besede. Obstaja le možnost poslabšanja medsosedskih odnosov zaradi lajanja psa, ki bo živel zunaj, ker so očitno sosedi, in do tega so popolnoma upravičeni, že precej teritorialno nastrojeni.

Po moje idealen vrstni red bi bil vsaj tri leta star, dobro socializiran hišni pes, potem pa dojenček ali obratno, dovolj star otrok, da se mu lahko že kaj dopove in pasji mladič.

Ampak, verjetno tega nisi želela prebrati  ;)

Nimam kaj dodat. Veliko realnega je napisanega.

Tudi zase lahko mirne vesti povem, da če bi imela psa zunaj, ko je prišel dojenček, ga verjetno kar nekaj časa skoraj nebi videla. Mislim pa na kvalitetno preživet čas interakcije. Pa sem bila in zdaj ponovno sem zelo aktivna na kinološkem področju in pred rojstvom sem bila tudi sveto prepričana, da ne bo veliko sprememb. Pa ni tako. Naša psa sta se lepo povezala s ta malim in imajo super odnos, ampak spet realno gledano, ga nebi imeli, če nebi bili psi zraven in spoznali otroka in mu začeli zaupat.

Sem se pa glih nekaj dni nazaj pogovarjala s kolegico, ki je na pasjem poligonu ugotavljala, da je razlika pri obnašanju njenega otroka v odnosu do psov kot pri tistih, ki imamo pse notri. In njen zaključek je bil, da je krivo to, da je njihov večino časa izven hiše, čeprav se ukvarjajo in počnejo vse kar paše zraven, pes je prijazen in odlično šolan zlati prinašalec. Ampak... otrok psu ne zaupa, ker ga ne pozna dovolj. Sicer je to en primer in ni merodajen, ampak...

Preden pride mulc imamo vsi polna usta kaj vse bomo in kaj ne bomo. Na koncu pa je po navadi vse drugače.

Mi, forumaši, lahko sklepamo le po napisanem in moje mnenje do zdaj je: najprej ograja, psa pa ko bodo otroci dovolj veliki, da so vsaj malo samostojni in seveda, če boste ugotovili, da boste imeli takrat! dovolj časa za vzgojo in šolanje.

PS: Tudi če slučajno električna ograja deluje na našega psa, ne deluje na vse ostale vaške cucke bolj ali manj prijazne...

Tudi jaz ostajam pri enakem mnenju glede otroka - najprej otrok, potem pes. Kot pravi AngSeter - moj fantek bo čez 10 dni star 10 mesecev in čeprav sem seveda na porodniški, mi kdaj prav narobe hodi, da je treba it še s psom na sprehod, če je mali slučajno dopoldanski/popoldanski spanec odspal doma, ne v vozičku. Partner pride domov ob 16h, ampak tiste ure do 19h, ko gre mali spat, švignejo ko šus. Pes od zjutraj do 19h ne more čakat, pa tudi, če bi lahko, a misliš, da bi se mi dalo it za eno uro ven.. In kje so vsi ti dolgi sprehodi po gozdu nekajkrat na teden pred porodom.. zdajle pozimi jih skoraj ni bilo, razen čez vikend.

In na podlagi tega, kar sem napisala oz. kako svojega prvega otroka in sicer manjšga psa (starega 6 let), ki pa rabi svojo dnevno aktivnost, hendlam jaz, si ne znam predstavljat, da bi imel pes kvalitetno življenje, če bi bil samo zunaj. Ker mene praktično ni zunaj razen takrat, ko sem s psom na sprehodu, pa še kakega od teh bi kdaj takoj zamenjala za to, da bi se s tamalim naspala doma. Dojenček je prvih nekaj mesecev sicer pri miru, potem se začne pa plazit in to počne v stanovanju, ne na vrtu. Ko pri dobrem letu začne hodit, ga je treba pa držat, pb tem se spet ne moreš s psom ukvarjat, pa otrok je vse manj rad v vozičku, tako da še tovrsti daljši sprehodi odpadejo. Potem, proti drugem letu, pa res lahko začneš normalno uživat na vrtu z otrokom in se hkrati ukvarjat s psom v smislu, kot si si ga ti zamislila.

Jaz se sicer ponavadi ne oglašam, zdaj bom pa napisala, kako je in je bilo pri nas. Imamo dve švicarski planšarki (velikost tvoje želje) in prejšnji teden smo pripeljali še mladička iste pasme. Vse tri so večino časa v hiši, z mano. Same zunaj skoraj ne želijo biti - pa so poleti vrata na teraso ves čas odprta (lahko za par minut) in nikoli se ne zabavajo same - čeprav tudi dvorišča ne zapuščata. Čakajo, da jih peljemo na sprehod :) , me pa seveda spremljajo na vsakem koraku - na vrt, na travnik, v trgovino..  Dejansko s tem, ko imaš psa ob sebi, v smislu prilagajanja ogromno pridobi. Včasih si sploh ne misliš, kako nas spremljajo in kako razumejo, o čem se govori ali pa, če kam gremo. Tudi za mladičko sem prepričana, da bo zelo kmalu obvladala vse, kar obvladata večji dve, ker pa jo imam stalno na očeh, bo tudi zelo hitro čista, saj skrbimo, da jo res velikokrat spustimo ven na travo.

Trenutno nas je v hiši trije otroci (8,11 in 16 let), dva odrasla, dve mački in papiga. Razen, da moraš malo večkrat obrisat ali posesat, ni drugih težav in vsi odlično sobivamo. Če bi bile zunaj, opozarjajo če kaj slišijo, imaš lajanje, ti zbudijo dojenčka, gredo na živce sosedom....  
Tudi, ko je bil  moj sin dojenček, smo imeli pse v hiši z možnostjo izhoda na ograjeno dvorišče - samo so bili vedno tam, kjer smo bili mi. Noben ni bil več mladič, stari so bili dve leti in več (samojedi) in so ga popolnoma sprejeli. Smo pa seveda povezali skupne sprehode - s psi in dojenčkom, da je bilo veselje še večje. Prav zanimivo je bilo, kako so kasneje, ko je bil malo večji, strateško ležali pod njegovim stolčkom - ker je pri  njem največkrat kaj padlo na tla :)

Tako da, kot moji predhodniki, imejte psa z vami v hiši - sploh glede na željeno pasmo in željo, da bi bil dober prijatelj z otrokom. Če vas ni doma, je lahko tudi zunaj v pesjaku - če se bojiš, da kaj uniči. Mi imamo za mladičko sedaj kletko, da v njej ponoči spi in ne hodi po celi hiši - ponoči pa seveda vstanem in jo še enkrat ven spustim.  Če dojenček še ni "na poti",  mogoče lahko psa kupite tudi sedaj in bo tisto prvo naporno obdobje že za vami, ko pride dojenček.