mojpes.net

Pozdravljeni,

čestitam za forum in aktivno sodelovanje članov. Bom prešel kar direktno na opis moje situacije. Torej... Star sem 28 let, redno zaposlen (zdoma grem ob 7.30 domov pridem ob 17.00, vikendi in prazniki fraj  :D). Živim aktivno življenje, gorsko kolesarjenje, hoja v hribe/gozdove/urejene poti izven mesta in v mestu. Dolgi sprehodi mi niso problem. Živim na obali, v bloku na približno 65 kvadratih.

Razmišljam katera pasma bi mi prišla prav. Torej od psa pričakujem, da je fizično sposoben teč za mano dokler sem na kolesu in da mu ne zmanjka sape ob vzponu na Slavnik (naprimer). Pes  se ne sme bati vode (še enkrat, živim na obali  ::) ). Želim si tudi da je pes velik (max cca. 50cm v višino; kak cm al pa dva odstopanja lahko preživim  ;D ). Ker živim v stanovanju, ne vem kako se lahko izognem pretiranemu izpadanju dlak, tako da bi mogoče bilo smiselno še ta kriterij upoštevat.

Ker se toliko ne spoznam na različne pasme in verjamem v vašo strokovno presojo oziroma izkušnje, bom vesel vsakega dodatnega vprašanja pri razjasnitvi moje situacije.

Hvala za vsa mnenja in lep pozdrav z Obale  O0 O0

Če človek nima backupa in je dnevno 10 ur odsoten, potem psa nikar. Nobenega. To je moje globoko prepričanje, seveda v dobro psu  :)

O primerni pasmi in nestrinjanju z mano, bo kdo dug napisal več  ;)

Če nimaš back-upa, je res bolje, da si psa ne omisliš.
Res je, da nas je večina odsotna od doma okoli 9 h med tednom, ampak back-up je pa kar treba imeti.

Ja backup je. Nenamerno sem izpustil, da smo doma dva. Nekako sem razmišljal v tej smeri, da bi se moral začeti zbujat bolj zgodaj, da bi lahko peljal ali jaz ali moja punca, psa na sprehod, da se olajša in nahodi (zlufta  ;D ) dokler pač ne pridem spet jaz domov ob petih. Takrat bi ga sigurno še enkrat peljal na daljši sprehod oziroma, ko so daljši dnevi kar s kolesom.

Sej včasih bi lahko tudi starša vskočila. Oče je vajen psov, mama niti ne toliko ampak konča pa hitro z službo (ob dveh) in bi se lahko tudi hitro navadla 

No, to se pa že čisto drugače bere.  ;)
Pasem in mešančkov je kar veliko, ki bi ustrezali tvojemu življenjskemu slogu, nasveti bodo pa v veliki meri odvisni od tega, če imaš že kaj izkušenj, ali si čisti začetnik.  :)

Odsotnost 10 ur je res maksimum. Vsaj tako je pri nas.  :) Potem pa pač takoj na sprehod ali aktivnost.
Kar se tiče teka psa ob kolesu... To se lahko prakticira zgolj v varnem okolju. To pomeni, da ne moreš ob prometni cesti s (sploh ne s spuščenim) psom (sem spada tudi pot direktno z Obale na Slavnik) - vsaj ne več kilometrov. Sem poskusila, pa je precej težko spremljati gibanje psa ob gonjenju kolesa - razen v hrib, ko je lahko pes hitrejši. Vem, da govoriš o gorskem kolesarjenju.
Morda je izjema kakšna vlečna pasma. Česar si na Obali za tek ob kolesu ne bi ravno privoščila. Poleti z njimi vsekakor tega ne moreš početi.
Vem, da to prakticira Lanabela, upam, da ti bo kaj več povedala o tem.  ;)
Hm, dlake pa... hitro boš osvojil postopek prihoda v stanovanje, verjetno je v tem primeru lažje imet "vileda" psa = psa, ki ga lahko za začetek samo obrišeš, pa je večinoma rešeno.  ;)

Začetnik lih nisem, psa mešančka smo že imeli, se je pa za njim izgubila vsa sled  :'( :'( priznam, da sem od takrat izgubil občutek ampak sem pa tudi mnenja da bi se hitro privadil na rutino nazaj  :P bi pa rad imel psa, ki bi mi najbolj ustrezal mojemu življenjskemu slogu definitivno  ;D

Milsim, da mora biti predvsem s tvoje strani tudi precej več odgovornosti. Psi ne izginjajo kar tako. Za njega si odgovoren ti. In, njemu pomeniš ti vse svet.  ;)

luna7 hvala za tvoj odgovor. Bom počakal, če se bo slučajno oglasila še Lanabela in kaj več razložila na to temo :D na obali je res poleti problem ker je preveč ljudi, načeloma se pa ne bi sprehajal s psom tam kjer je res skupina ljudi (na plažah recimo). Kot domačin, se mi niti ne da gužvat na natrpanih plažah, tako da najdem svoj kotiček večinoma  8) Bom počakal, še na kakšen nasvet glede pasme. Verjetno bi pa prišla v poštev kakšna ovčarska pasma...

luna7 vem. Takrat sem bil še "majhen" in so bili starši več al manj "odgovorni" za njega. Tokrat se to ne bo zgodilo ni šans! Preveč se navežem in ga vzljubim, da bi se to zgodilo  >:( :P

Si si sam že ogledal kako knjigo s pasmami? ko sem jaz leta nazaj izbirala pamo zase, sem najprej po 4ih različnil knjigah o pasmah naredila seznam možnih pasem. Ker je bilo na seznamu cca. 30 pasem sem ga še malce oklestila in začela podrobneje spoznavat preko forumov in klicev lastnikov pasme in vzrediteljev...

Za moje pojme je to kar si napisal premalo, da bi ti lahko rekla TO pasmo vzemi :)  Recimo, če nočeš dlak po stanovanju, ti pridejo v poštev psi s skodrano dlako in če je pes zdrav (z zdravim gibalnim aparatom), ko zraste in ga primerno pripraviš, postopoma obremeniš itd. Gre lahko na take zadeve tudi pudelj ali lagotto.

Sicer za tvoje laufanje bi bil bolj primeren verjetno kaki ptičar ali gonič, ampak tu maš več dlake oziroma so si v specifikah različne in je treba pogledat posebej ali je dlaka trda in se zapiči v vse kar je oblazinjeno ali se pa lažje odsrani, ker je mehkejša.

Pol je tu tudi dosti terierjev, ki če so pravilno in redno trimani, dlake po stanovanju skoraj ni...

Tudi polarci pridejo v poštev. Ciljam bolj na kakega haskija ali mešanca z njim. Lahko pogledaš kake pse večinoma imajo ljudje , ki redno tečejo s svojimi psi (tudi na smučeh) ali kolesarijo... So tudi tekmovanja takih dvojic pri nas. Ne več samo v tujini.

Veliiiiiiiko pasem...kaj šele mešancev ;) Ni da ni!

Na plaže se pa obalčani res ne gremo sprehajat ;)

filip7, ker vidim, da vztrajno preskakuješ najosnovnejše, ti moram tole napisat:
Za katerokoli pasmo in kateregakoli psa velja, da kakšno leto+ ne moreš računati na to, da bo pes pasal v tvoj življenjski slog. Najprej boš moral zelo veliko vložiti v psa, torej v njegovo vzgojo in socializacijo, šele potem lahko računaš na to, da bo življenje lahko steklo v utečen ritem. Najprej bo pes lulal, kakal, grizel, trmaril, uničeval ..., kot pasji otrok, potem kot pasji mladostnik, potem pa se šele začel obnašati kot zrel pes, seveda, v kolikor boš vanj 'vlagal' čas, energijo, potrpljenje in znanje. Pes je kot otrok, pravzaprav. Če vanj v mladosti vlagaš samo hrano in mu nudiš bivalni prostor, bo verjetno zrastel in se razvil v samosvojega, lahko zelo nesocializiranega posameznika, s katerim bo sobivanje nadaljnih 10+ let sama muka, pogosto take pse do njihove smrti 'odložijo' v pesjak. Če pa z njim dnevno delaš, ga učiš in usmerjaš v prvem letu ali nekaj dlje, lahko zraste v krasnega sopotnika, s katerim bo nadaljnje bivanje poezija.
Torej, najprej razmišljaj o tem, ali si pripravljen leto in več vložiti vse v to, da vzgojiš psa, ki bo 'pasal' tvojemu življenjskemu slogu. Namreč, takega psa, ki bi ga izbral s poličke po karakteristikah, ki bi jih prebral na listku na hrbtni strani, ni nikjer. Noben pasji mladič se tak ne skoti. Vsakega je treba 'narediti'.
Pa ne pozabi: v prvem letu pasjega življenja ni ne kolesarjenja s psom in ne daljše hoje ali težavnejših pohodov. Iščeš psa, s katerim boš lahko kolesaril čez leto ali dve. Pa še to samo 'morda', ker je odvisno predvsem od tebe in ne od psa, ali bosta lahko kdaj kolesarila skupaj, s povodcem ali brez.

Tole je pa res zajelo vse, kar bi povedala nekomu, ki se zaveda, da išče sebi primernega psa. Jana, odlično povedano.  :)

Ja, so neke zasnove v pasmi, ki pa jih dodelaš v pasji mladosti, da potem res pes paše v tvoj življenjski slog.
Ovčarji - kolikor sama vem o njih, niso ravno psi za tek ob kolesu. Imam goničko doma, pa vem, da tudi ni ravno rojena za tek ob kolesu (česar z njo niti ne prakticiram). Tek čez drn in strn - o, to pa to!  :D In to zdaj že celo naravnost (ne po vseh krtinah in lisičjih luknjah vmes  ::) ). Vzela se zavetiščarko, odsluženo mlado lovsko psico, s katero sva dve leti konkretno delali na tem, da lahko sobivava. Pa sem jo vzela z vsem vedenjem o njej, da bo pasala v moj življenjski slog. Pa vendar ne paše v to takoj. Zavedaj se tega. Vsak rabi čas, da se vključi v neko okolje, življenje, dogajanje... Ona se je morala navaditi name, jaz pa na njo In tako tudi vsi ostali v našem "krdelu".

AngSeter hvala za namige. Si bom sposodil tudi kakšno knjigo/enciklopedijo glede tega. Nisem pa nikoli pomislil na ptičarje/goniče. Nekako sem imel skozi v mislih ovčarje. Bom razmislil tudi o tej varjanti hehehe :)


Jana hvala ker si se tudi ti pridružila in delila tudi tvojo izkušnjo/nasvet. Tudi zaradi tega sem se prijavil na vaš forum ker sem mnenja da več glav več ve :) sem tip človeka, ki, ko se za nekaj odloči, to tudi izpelje. Ne bi si dovolil, da se ne ukvarjam z njim, in v tej smeri niti ne razmišljam. Torej pes bo tak kot mora bit in ne bo na pol vzgojen. Kar sem hotel povedati z mojim laičnim znanjem, je to, da pes katerega iščem bo zmožen prenašati tudi kakšen napor. Torej, tako ga bom tudi vzgajal in razvijal.

Jaz ovčarja imam in ga tudi sama ne vidim v tem življenjskem slogu, ki je opisan, zato ga nisem niti navedla... To je ponavadi ovčarjem dolgočasno. Hm...sicer pa bi znalo bit to laufanje dolgočasno tudi "ta skodranim" in terierjem... Vse je v bistvu odvisno od načina in dolžine. Za samo laufanje so po moje psi, ki so za to selekcionirani - vlečni psi in njihovi mešanci z lovskimi.

Pa tudi sicer ni za pričakovat, da se bo s kolesom norelo kot, če psa ni zraven! Potrebno se je prilagajat psu in ko/če bo želja se zdivjat na kolesu, bo pes kar lepo doma takrat, sicer zelo hitro pridelaš poškodbo.  :-\

Dobra vzgoja je pa seveda temelj. V večje napore (ob kolesu) pa sama nebi nikoli "terala" psa mlajšega od dveh let ali vsaj leto in pol in teka pred ali ob kolesu se seveda tudi uči ;)

AngSeter tudi to sem razmišljal za hitrejšo vožnjo, da se ne bi obneslo in tudi verjetno, ne bi mogel tako kolesarit z psom zraven, kot pa če ga ne bi bilo zraven. Seveda, bi ga moral en lep čas uvajat v to, da bi sploh tekel zraven mene. Bi se verjetno bol obneslo v kakšnih pohodih in podobno ampak bi ga tudi na to navadil :D

torej rekli smo da bi bli nekako "najbolj primerni" ptičarji/goniči, čeprav so večinoma vsi primerni, če jih pravilno vzgajaš :P

No, no... za tek res niso vsi. Sploh ne ovčarji. Dalmatinci npr. uživajo v tem. Imajo pa izjemne dlake, ki jih imaš res povsod (kar ni odtehtalo imeti tega psa doma). Gonička, ki jo imamo, ima tudi kratke dlake, pa so čisto drugačne od dalmatinskih.
Priporočam morda ogled zavetiščarskih psov/psov, ki se oddajajo preko društev, morda se najde kakšen prav zate "narejen".   ;) Tu, na forumu lahko najdeš kar nekaj takšnih zgodb, ki so uspele v tem pogledu.

Eh, tole se čisto čudno bere... Dalmatinko smo imeli z velikim veseljem doma in smo "preživeli" tudi njene dlake.   ;)

luna7 hvala za še eno mnjenje. Sem imel namen it tudi v zavetišča pogledat in še tam kakšno izkušnjo pridobit. Hja, vse je na meni, kako se bom odločil in kako ga bom vzgajal (kristalno jasno). Moram pa še pregledati kako knjigo ali pa dve in pobrskati po netu po dodatnih informacijah.

Trenutno se oddaja prijetna enoletna špringer španjelka Asja, ki za lovsko delo ni primerna zaradi ne-sledoglasnosti in, kar žal ne sovpada s tvojimi željami, ne gre preveč rada v vodo. Sicer bi znali bit špringerji zate zelo primerni, daljšo dlako je lažje čistiti v stanovanju, nagon je obvladljiv (kar za goniče težko rečemo) in kolikor psov poznam so vsi zelo prijetni družabniki.

Glede dlake je pa takole: psa, ki ne bi puščal prav nobene dlake, ni. Tudi, če za nekatere pasme trdijo, da jih ne puščajo.

Ampak v sožitju s tako fajn spremljevalcem, kot je pes (ali več njih) tudi kakšna dlaka tu pa tam sploh ni moteča. Še opaziš je ne!  :D

Ja, goniči so težje obvladljivi glede lovskega nagona. Kakor slišim in imam izkušnje z mojo, ki ji štrikec pač ne uide.  ;)

Pepsi, dlake niso tako hud problem, samo manj kot jih je, toliko boljše... ne bom pa umrl zaradi tega (vsaj za zdaj ne vem če sem alergičen) :D hehehehe...

NikaB hvala za ponudbo ampak bom moral odkloniti. :)

Sem si na hitro ogledal Weimaraner-ja in izgleda odličen pes. Dober približek temu kar jaz iščem. Bi bilo fajn, da se kdo oglasi, ki ima izkušnje z njimi :) :P ;)

Nimam neposrednih izkušenj, ampak bolj "opazovalske" - ena weimeranka je bila naša "sošolka" v pasji mali šoli, pa tudi kolikor sicer vem o njih ... Ja, je športen pes, tudi lastnika te psičke sta bila zelo aktivna, ampak za psa, ki hoče delat, je to premalo. Lahko laufa/hodi/plava, pa se hitro regenerira (če se sploh utrudi ;D ;D) in pričakuje spet akcijo. Ga je treba tudi pridno umsko zaposlit, sicer se zaposli sam na svoj "izviren" način, ki ga seveda nočeš.

Mogoče se bo tudi Alba oglasila ... ona ima huskyco in vižleka, z obema ful teče, ukvarja se tudi s canicrossom. Poguglaj Društvo športnih psov Slovenije :).

Pozdravljen Filip7, glede na tvojo situacijo in na to, da ne razmisljas nujno o rodovniskem psu, bi ti priporocila, da v dobrem zavetiscu ali od drustva, ki resnicno dobro pozna svoje zacasnike (na tem forumu najdes Zavetisce Horjul in Drustvo za zascito zivali Pomurja in oboji so res dober naslov za posvojitev) posvojis kaksnega ze odraslega, mladega psa. Moras pa biti tudi do njih ekstremno iskren, saj ti bodo le tako lahko priporocili kateri od njihovih psov je zate in tvoje potrebe primeren. Na ta nacin bi znal dobiti zase res idealnega psa, saj ti ga bodo priporocili glede na zelen karakter in karakteristike. Tako da, ce nisi nekdo, ki se zapici v izgled in mu je le ta ze v naprej ekstremno pomemben, ampak te res zanima in si zelis psa, ki ti bo karakterno in karakteristicno ustrezalin bosta skupaj odlicen par.

Kar se dlake tice je pa tako - bolj ko je mehka in dolga, lazje jo spravis iz tekstila (tepihi, avto, obleke ... ), bolj ko je ostra in kratka, tezje jo spravis iz tekstila. Na parketu oziroma netekstilnih tleh pa je seveda hitreje videti dolgo kot kratko dlako, ampak s takih povrsin se katerokoi dlako posesa en, dva, tri.

Pepsi, verjemi ali ne, naša lagotto romagnolo ni spustila ene dlake, od kar ima odraslo "pravo" dlako :)

Na obali imajo posavskega goniča starega eno leto, samo tam je treba biti malo previden. Vsaj po mojih izkušnjah izpred nekaj let. Upam, da so se spremenili na boljše...

Tudi pri naših, do zdaj dveh - veliki in pritlikavi, šnavcerjih ni nikakršnega spuščanja dlak, če pri česanju pride ven minimalno.

@No Jinx hvala tudi za tvoje mnenje. Ja res ni nujno, da je z rodovnikom. Iskreno povedano, za zdaj niti nimam nekega interesa, da bi z njim hodil na razstave in različne prireditve. Bi ga res imel zgolj zaradi sebe.  Malček se bojim teh dednih bolezni, ki jih psi imajo. Ko daš veliko denarja za psa na začetku, ne bi rad imel še dodatnih stroškov z raznimi operacijami. Sicer ne vem kdaj se to najpogosteje dogaja (z rodovnikom ali brez/mešančki)?

Bom definitivno tudi tukaj na obali obiskal zavetišče za živali. Sicer sem tudi že dostikrat na tem forumu opazil Zavetišče Horjul. Kaj je njihova posebnost? Nisem ravno razumel izven konteksta.

@sunnyday hvala za kratek opis :D vidim, da sem res našel potem ta moj približek hehehehe...

FIlip7, če si boš želel določeno pasmo, vzemi s papirji, tisti brez so največkrat izločeni strarši, ki iz dol. razloga niso opravili vzrejnega pregleda (slabo zdravje, karakter) - že leta dolgo imajo vsi psi v leglu rodovnik, tistih šestih, sedmih itd ni več. Preberi si več pod 'zakaj rodovnik'. Če ti je vseeno, vzemi mešančka, to je precej bolj varno kot pasemski brez rodovnika.

Posebnost ali pa kar dobra lastnost Zavetišča Horjul je, da pozna svoje varovance, da pove iskreno, kaj se od lastnika pričakuje pri posameznem psu in lahko zelo dobro oceni, ali je zate primeren ali ne. Enako velja za Društvo pomurčkov. Seveda, enako moraš biti tudi ti iskren in povedat, kaj želiš, kaj pričakuješ in kaj nudiš - naslednjih 20 let. Ne velja potem..."smo dobili otroka, pa ne gre več" in podobno. Pri nas smo dobili prav to, kar je bilo predstavljeno plus odlično oceno, ali paše k nam. Pa vedno pomagajo, če se vseeno kaj zalomi.  ;)

Ne bodo te nategnili. Povedali ti bodo dobre in SLABE lastnosti psa, ki ti bo padel v uč, ki jih je možno opazit v času bivanja v zavetišču.
Kar je precejšnja razlika od siceršnjih žvrgolečih opisov, kako je pes oh in sploh kul in perfect, ko pa folk žival pripelje domov, pa pridejo na dan kake umazane podrobnosti, ki so jih v nekem zavetišču zagotovo opazili, vendar so jih posvojitelju zamolčali.
Zaradi tega je Horjulska Polona čisto posebna. Kar korajžno :) O0

Pravzaprav vem premalo o tem, kaj bi s psom radi počeli, kadar ne bi tekel z vami. Ali želite psa, ki bi bil lahko v naravi varno spuščen (po primerni vzgoji in šolanju seveda) ali pa vam je vseeno, če mora biti pes vedno na povodcu. Če želite imeti psa, ki bo lahko kdaj tudi spuščen, odpadejo vsi goniči (vključno z biglom) in huskiji.
Ali bi bil tek/hoja glavna aktivnost s psom, ali pa bi večino časa raje porabili za druge, bolj miselne zaposlite psa? Če se vam s psom ne da intenzivno delat tudi kaj drugega, odpadejo ovčarji, tudi borderji in avstralci. Njih sam tek dolgočasi. Žaliboh tudi ptičarji ne bodo zadovoljni samo s tekom. Nemški ptičarji, vajmeranci, vižle...zahtevajo polno zaposlitev.
Med zavetiškimi psi bi se zagotovo našli dobri tekači, vendar je treba, glede na to, da bo pes veliko sam doma paziti, da nima ločitvene tesnobe.

Tek ob kolesu....odvisno od tega kakšen. Vsekakor športno kolesarjenje s hitrim enakomernim tempom in velikimi razdaljami za pse ni primerno, sploh ne po asfaltu.  Če pa ste se pri kolesarjenju pripravljeni prilagoditi psu (torej greš tako hitro in tako daleč kot zmore pes, tempo se temu primerno spreminja) pa je mogoče lepo strenirati skoraj vsakega psa primerne konstitucije, razen zelo velikih in zelo majhnih. Psa je seveda mogoče naučiti tudi tega, da varno teče ob kolesu čez mesto, seveda v tako bolj upokojenski obliki kolesarjenja. Je pa za psa veliko primernejši tek po mehkejših podlagah.

Od psov z veliko željo po teku bi za v blok priporočala samo dalmatinca. Sicer je v bloku mogoče imeti tudi ptičarja ali celo huskija, vendar bi vam ti psi med vašo odsotnostjo zaradi dolgočasja skoraj zagotovo demolirali stanoanje - ali pa bi morali biti zaprti v boksu, kar pa je (vsaj po mojem mnenju, kdo drug se mogoče ne strinja) pri 10 urni odsotnosti povsem nesprejemljivo.

Aja, še ena pasma bi bila mogoče zanimiva - kelpi - fizično izjemno zmogljivi psi, ki tudi zelo dobro prenašajo vročino, so primerne velikosti, dlaka ni zahtevna za nego, so pa mogoče nekoliko zahtevnejši za vzgojo.

Kelpi - ovčar...
Ali so manj razmišljujoči?  ;D

Niso manj razmišljujoči, so pa od vseh najbolj "tekaški" in daleč najbolj atletski - saj se bodoči lastnik ni izjasnil, da s psom ne misli delat nič drugega kot tečt.

Se strinjam, ja... :)

@luna7 in rava hvala za vaši mnenji glede zavetišča!

@Lanabela
Pravzaprav vem premalo o tem, kaj bi s psom radi počeli, kadar ne bi tekel z vami.

Odgovor: s psom bi rad bil skupaj v naravi, pohodih na hribe, v gozdovih, ko bo zmožen bi ga rad vzel s sabo ko grem kolesarit (gorsko kolesarjenje in ne cestno. Nimam specialke ampak polnovzmeteno kolo, kar pomeni da bi šel dostrikrat s kolesom navkreber po zemlji, kamnih, koreninah, raznih utrjenih poteh, tudi makadam in potem seveda tudi navzdol :D ; tisti ki prakticira gorsko kolesarjenje ve, da povprečna hitrost je dosti manjša kot pri cestnem kolesarjenju ker že sam teren ne dovoli) in poleti bi blo fajn, da se ne boji vode.

Ali želite psa, ki bi bil lahko v naravi varno spuščen (po primerni vzgoji in šolanju seveda) ali pa vam je vseeno, če mora biti pes vedno na povodcu. Če želite imeti psa, ki bo lahko kdaj tudi spuščen, odpadejo vsi goniči (vključno z biglom) in huskiji.

Odgovor: Da takega bi rad imel (sej ga tudi bom, ker ga bom navadil brez povodca). Rad bi da je brez povodca v naravi, še posebej ko kolesarim, zaradi praktičnosti.

Ali bi bil tek/hoja glavna aktivnost s psom, ali pa bi večino časa raje porabili za druge, bolj miselne zaposlite psa? Če se vam s psom ne da intenzivno delat tudi kaj drugega, odpadejo ovčarji, tudi borderji in avstralci. Njih sam tek dolgočasi. Žaliboh tudi ptičarji ne bodo zadovoljni samo s tekom. Nemški ptičarji, vajmeranci, vižle...zahtevajo polno zaposlitev.

Odgovor: Kot laik sprašujem kakšne so to bolj miselne zaposlitve? Glavne aktivnosti so opisane v mojem prvem odgovoru na tvoje vprašanje. Kaj pomeni točno polno zaposlitev?

Med zavetiškimi psi bi se zagotovo našli dobri tekači, vendar je treba, glede na to, da bo pes veliko sam doma paziti, da nima ločitvene tesnobe.

Tek ob kolesu....odvisno od tega kakšen. Vsekakor športno kolesarjenje s hitrim enakomernim tempom in velikimi razdaljami za pse ni primerno, sploh ne po asfaltu.  Če pa ste se pri kolesarjenju pripravljeni prilagoditi psu (torej greš tako hitro in tako daleč kot zmore pes, tempo se temu primerno spreminja) pa je mogoče lepo strenirati skoraj vsakega psa primerne konstitucije, razen zelo velikih in zelo majhnih. Psa je seveda mogoče naučiti tudi tega, da varno teče ob kolesu čez mesto, seveda v tako bolj upokojenski obliki kolesarjenja. Je pa za psa veliko primernejši tek po mehkejših podlagah.

Odgovor: se strinjam z napisanim, da je mogoče tudi primerno psa strenirati. Seveda bi stopnjeval dolžine s kolesom in ne bi ga direkt na 60km vzel s sabo. Sploh 60km pravega gorskega kolesarjenja (ponavljam, ne govorim o cestnem kolesarjenju na asfaltu, ampak gorskem kolesarjenju v naravi brez asfalta) z pravimi višnskimi razlikami, je fizično ekstremno naporno (za človeka). Kot pravim, pot kolesarjenja bi tudi prilagajal psu (z rednimi postanki tako zame kot za njega :P )

Od psov z veliko željo po teku bi za v blok priporočala samo dalmatinca. Sicer je v bloku mogoče imeti tudi ptičarja ali celo huskija, vendar bi vam ti psi med vašo odsotnostjo zaradi dolgočasja skoraj zagotovo demolirali stanoanje - ali pa bi morali biti zaprti v boksu, kar pa je (vsaj po mojem mnenju, kdo drug se mogoče ne strinja) pri 10 urni odsotnosti povsem nesprejemljivo.

Odgovor na tvoj drugi citat: a niso kelpi avstralski ovčarji? kakor si prej zapisala, si to pasmo nekako odsvetovala?

Hvala za tvoj čas Lanabela, če odgovoriš  :-* ;D

Bom začela od konca: kelpi (australian sheep dog - kelpie) je ovčar in je iz Avstralije, a ni ista pasma kot avstralski ovčar (australian shepherd), ki pa ne izvira iz Avstralije ampak iz Amerike. Razlika med obema pasmama je velika, tako po izgledu kot karakterno.
avstralski ovčar
(http://www.sunnyrainaussies.com/JLo/J-Lo-300x380.jpg)
kelpie
(http://www.noonbarra.com/images/Brynn_02.jpg)

nisem odsvetovala nobene od teh pasem, sem pa napisala, da potrebuje bolj drugo zaposlitev kot tek.


odvisno od pasme, a sem štejemo vse od trikcev, poslušnosti, sledenja, prinašanja, iskanja, paše, agilitija.....


Problem je v tem, da nekaterih psov ne moreš imeti (varno) spuščenih v naravi ne glede na to, kako lepo ga nameravaš navaditi, ker imajo premočan lovski nagon. Ne bom rekla, da je absolutno nemogoče naučiti recimo huskija tako zanesljivega odpoklica, da ti ne bi ušel za divjadjo, a jaz  takega ne poznam (pa jih poznam zelo veliko).


Ni ekstremno naporno samo za človeka, ampak tudi za psa. Težek teren pri večji hitrosti pomeni veliko možnost poškodb, tako da mora biti pes primerne konstitucije (lahek, ne prevelik, konstitucija a la kelpi, vižla, nemški ptičar) in odlično telesno pripravljen. 60km pa je za psa zelo veliko celo po ravnem. Večina dobro natreniranih psov ima povsem dovolj 20 - 30km. 

 

Lanabela hvala za tvoje odgovore! Super si.  :D

Jaz še v življenju nisem prekolesaril 60km gorskega kolesarjenja. V kombinaciji sem že ampak takrat ne bi psa vzel zraven ker je prenevarno. Nazadnje sem cca 25km in mislim, da je to tudi čisto dovolj zame in tudi za psa bi bilo.  8)

Kar se tiče pasem, sem razmišljal nekako v smeri avstralskega ovčarja in weimarskega ptičarja. Več kot toliko ne znam bit pameten. Samo me še zanima kak dodaten komentar glede ločitvene tesnobe teh dveh pasem? Mogoče sem preveč osredotočen na te dve pasmi. :-\ ::) :P

Dve vrjetno zelo razlicni pasmi. Zakaj prav avstralec in weimaranec?

Avstralskega ovčarja imam jaz in ne prejšnja in ne zdajšnja ni uživala ob teku s kolesom. Ne rečem...sta šli obe zraven kdaj, ampak bolj s pogledom "naj ti bo"...  ::) :P
Za aktivno življenje so super, če veš kaj imaš. Jih je pa potrebno še dodatno s čim zaposlit.

prehitro zaključila...

Ni vsak pes (pasma/mešanec) lahko spuščen. Zaradi prirojenih karakteristik je nekatere zelo težko naučit zanesljivega odopklica. Kakšnega tudi nikoli, oz. mora imet vodnik izkušnje in tudi nekaj sreče.

Ni res kar se govori, da je vse v vzgoji. Del je v vzgoji, del so pa lastnosti, ki jih ne moreš spremeniti. Lahko jih samo omejiš in daš pod kontrolo. Velikokrat je to tudi fizična v obliki povodca. Pri odraslih psih z izkušnjami pa je to še izrazitejše.

V skupino z obveznim povodcem spadajo (obstajajo izjeme): goniči, hrti, haski, razni mešanci s temi psi, pa še kaka pasma, ki se je trenutno ne spomnim  :-[


Ogledani pasmi sta različni ja. Dobro bi bilo spoznat predstavnike v živo. Več različnih.  :) Škoda, ker si zamudil skupni sprehod avstralcev, ki je bil 3 tedne nazaj. NAs je bilo zelo veliko.

@nOOb nisem pristaš majhnih psov. Rad bi imel konkretnega psa. Imaš še kakšnega v mislih slučajno? Namig? :P

@AngSeter okej, ma si ga probala navajat na to, da teče zraven ali ne? :D Dodatna zaposlitev mislim, da tudi ne bo problem ;) hehehe...

Jaz imam weimaranca. Obcasno tece ob kolesu, recimo da v kondiciji, v kateri je trenutno, pretece 8-10 km v hitrem tempu brez vecjih tezav. Za kondicijo nabirat je cisto ok, da bi pa v tem hudo uzival pa tezko recem. Mu je dolgcas.
Naceloma bi bila pasma ok, pod pogojem, da se ukvarjata tudi s kaksnimi lovskimi stvarmi in drugimi sporti. Bi pa jaz za daljse razdalje raje izbrala psa lazje konstitucije.

Omenil si tudi dlako. Te je toliko, da mene cudi da pes ni nag. Pa psa redno krtacim, tudi posesam ga, pa imam po parih dneh po kotih v stanovanju vseeno majhne kupe sivih kocin. Zapicijo se povsod. Kamor se zapicijo, tam tudi ostanejo.

Kaj pa kraljevi koder? Se mi zdi, da so taki fajn sportni psi, sploh ce so v kratki dlaki.

@filip, moji psi (tudi drugih pasem ;) ) znajo teč zraven. Znajo (so znali) zraven (poleg), stoj ali čakaj, levo, desno, okoli, če so šli mimo ovire po napačni strani, gremo ali naprej pa še vrsto drugih zadev, ampak tele se mi zdijo skoraj nujne, če se šetaš s kolesom ali v mojem primeru bolj pogosto rolerji. Pa psu sem dostikrat dala tudi odsevni "brezrokavnik", če smo šli s kolesom recimo na Gažon in se gre tudi po cesti. Vlekli me niso nikoli.

So pa vsi šli raje rolat kot kolesarit. Od psov, ki sem jih imela pa je najraje šla šibat z mano moja prva psica miks angleški seter. Spuščena ali na štriku. Če so bili ptiči v vidni bližini definitivno na štriku, ker sicer se je vkopala in jih bulila neverjetno veliko časa  :P ;D

No, to je taboljša varianta lovskega psa.  ;) Goniči pač....gonijo. Pri nas se naša nič ne vkoplje, samo "raketo" dobi v noge in bi jo odneslo v vesolje, če bi bila spuščena.  ;D ;D ;D

Moja avstralka pa rada teče ob kolesu :) Je pa res da greva na kolo po ravnem za 5-10 km, razni vzponi s kolesom nama ne ležijo. No, v resnici meni ne ležijo, ker mi zmanjka moči za v klanec :P

Za kolesarjenje pa rabiš psa, ki ignorira ljudi, pse in divjad, tako da bi bilo z vsakim kar nekaj dela v tej smeri. Pomoje bi bilo najbolje, da se takrat, ko dobiš psa, povežeš z ljudmi ki prakticirajo gorsko kolesarjenje s svojimi psi, da ti še oni podajo nasvete. Kar nekaj se jih najde na youtube, če vtipkaš recimo dog mtb :)

Tako kot so ostali že napisali bi zraven teka bilo potrebno s psom še precej delati tudi na raznih vajah in trikcih. Bolj intenzivno vsaj prvih nekaj let, nekateri psi pa potrebujejo stalno miselno zaposlitev tudi ko so starejši, če ne se jim vidi, da jim nekaj manjka.

@n00b super, da si mi povedal, da imaš ti lih takega za katerega se jaz zanimam. Bi mi lahko mogoče kaj več povedal kako se ti z njim ukvarjaš da mu ni dolgčas, če izvzamemo razne športne aktivnosti? Namreč sprehodi so fix, hoja v hribe tudi fix, kopanje v morju poleti (živim na obali, če nisi pregledoval poste nazaj) tudi fix, razne aktivnosti na prostem so tudi fix (tipa vrži-prinesi, preskoči to-tisto, najdi kar sem skril, itd...). Trenutno mi še kaj ne pade na pamet. Praviš dlake odpadajo kot za stavo :D hehehe... Dobro nekaj bo treba vzet v zakup. Se bo pa več sesalo in čistilo (ne bo škodilo sigurno :P ).

@AngSeter ne rolam žal. Se bom pa potrudil da bo pes ob meni. Verjamem, da ne bo lahko ampak bom pa dosti delal na temu. Mislim, da se mi bo splačalo :)

@nadja hvala bogu sem tudi prijavljen na enem forumu za gorsko kolesarjenje in je tudi ta tema in pravijo, da večina njih nima problemov s svojimi psi. Da ratajo v bistvu čisto neki drugi psi, ko jim sledijo po gozdu in zgledajo, da ne rečem bolj nori od svojega lastnika na kolesu hahahahaha...

Samo še pomislek glede kombinacije gorskega kolesarstva in spuščenega psa (saj drugače kot spuščen pri gorskem praktično ne more bit). Poznam oboje in lahko rečem samo to, da je odpoklic izjemno nujen, pa ne samo zaradi varnosti psa.
Če si s psom v gozdu peš, pa ti jo pobriše, lahko po potrebi greš za njim čez drn in strn, z biciklom pa ne moreš. Potem imaš tri opcije:
- pustiš bicikl sredi gmajne in iščeš psa, preden se oddalji toliko, da je izven nekega dosega. Ta opcija pri biciklu odpade, kolikor jaz poznam gorske kolesarje. Noben svojega ˝ljubljenčka˝ ne bo pustil nezaklenjenega nikjer. So predragi.
- zakleneš bicikl za drevo in greš peš za psom po prejšnjem scenariju. Tudi ta opcija v 98% odpade, ker običajno zaradi okornosti in teže noben na gorcu s seboj ne vlači ključavnice, sploh če štarta od doma in se ima namen vrnit direkt domov. Zasede prostor in doda neželjeno težo. In spet - pa čeprav zaklenjen: Noben svojega ˝ljubljenčka˝ ne bo pustil kar sredi gmajne.
- pustiš psa, da tava po gmajni, pelješ bicikl domov in se vrneš iskat psa. tole tudi ne bo šlo, ker pes odluta kdove kam, sploh če je tekač in ima kondicijo.
Spet - odpoklic je eden od zares ključih faktorjev pri tem, kar ti želiš početi s psom.
- pustiš psa da luta po svoje
Druga op

Ups, zadnji dve vrstici sta viška in sta tam povsem po pomoti.

Mene bi pa bolj kot povodec skrbelo pasje zdravje. Mi se tudi namreč gremo "offroad" kolesarjenje, pa psa ne jemljemo s seboj. Ni problem kondicija, težava je tek po klancu navzdol in preobremenitev sprednjih tac. Pri velikih psih je to že samo po sebi težava, ne pa da jih še  dodatno obremenjujemo.

@kocka hvala za konkretne namige. Sem tudi sam razmišljal (v glavi :) ) kako bi jaz reagiral, če bi pes slučajno pičil svojo pot različno od moje. Kar se tiče koles si zadel v nulo. Moral bi me poslušat na vsako besedo in to je to. Kar pa vem, da zahteva dosti dela že od samega začetka. SE ZAVEDAM!  :P ::) 8) :D

@bamfel ne tekmujem v downhillu in ne pičim lih tako hitro. Tako, da ta skrb odpade. Je pa korektno da si izpostavil, ker je mogoče še kdo imel takšen pomislek tukaj na forumu.

DH teren je drugačen kot cross, čeprav verjetno ne voziš samo DH. Navaditi ga boš moral na dve vrsti obnašanja - na cesti, ko pes teče ob kolesu na pravi strani (do gozda imaš običajno vedno nekaj ceste) in na terenu. DH teren je specifičen, običajno je pot ozka, pogosto obdana z grmovjem. Tam naj bi se pes gibal pred (ne priporočam), ali za tabo in to mora vedeti povsem natančno, sicer bo nevarno za oba in se bosta prej ali slej oba v klobčiču valila po koreninah  ::). DH je zelo ˝glasen˝ šport in zelo moraš bit skoncentriran na teren, kar posledično pomeni da psa ne vidiš in ne slišiš na določenih delih proge. Evo, tolk v razmislek  :)

Ojoj, lihkar sem prebrala, da NE voziš DH  :'[
Ampak vseeno to za določene dele terena velja vzeti v obzir.
Jao, sori še enkrat ::)

No, moja dogodivščina z mojo prejšnjo psico: gorsko kolesarjenje - izbrala odlično pot za obe. Malo življenja/hiš na poti in veliko gozdnih poti in gozdnih neobljudenih cest. Obe sva uživali zelo. Ampak, kaj se mi je zgodilo... izgubila sem se oz. sem prišla ven na napačnem koncu. Ok, če bi bila brez psice, bi bilo to pač čisto ok. Pa ni bilo več, ker je bila ona z mano in je bilo ptrebno kar nekaj km prevoziti po glavni cesti v vročini po odprtem (Ne, nisem šla nazaj po isti poti...  :-X). Kaj narediti? Na koncu sem se odločila za dobro psice, da sem jo pustila pri eni hiši (z njihovim dovoljenjem in ob največjem veselju) privezano na vrtu za drevo v senci in ob vodi, pičila po avto in se vrnila nazaj. Ni mi bilo prijetno nikakor.  :( In, potem nisem več tega počela.

Midva trenutno delava kliker lovski tecaj, drugace pa prinasanje (to mu je zelo ljubo) na kopnem in iz vode, obcasno krvno sled, razne trikce, poslusnost... Doma je prakticno neopazen, dokler se ne odloci, da on nekaj potrebuje. Takrat uporabi vse mozne taktike, od nepremicnega strmenja do tihega cvilkanja, prinasanja cevljev, raznih drobnih smeti, dreganja s taco, tlacenja smrcka v moje oko... Zelo je vztrajen in trmast, VES cas testira meje.
Locitvena tesnoba je pogost problem pri pasmi.

Za gorsko kolesarjenje s psom bi jaz izbrala manjso, lazjo pasmo. Ali pa vsaj samico. Moj ima 40 kilogramov, tako da tek po hribu navzdol ni ravno optimalen in tega ne prakticirava.

To je pa meni znano tudi s pohodniških - planinskih izletov ::) ... na srečo sva vedno dva in potem lahko eden s psi počaka, drugi pa gre po avto, če res ne gre drugače. Sicer redko, a se je tudi že zgodilo.

Meni tukaj nekaj ni čisto jasno: ves čas govoriš o psu, ki naj bi imel odlične delovne lastnosti (drugačnega na vsaj malce resnejše gorsko kolesarjenje ne moreš vzet), izbiraš pa med dvema (karakterno in vizualno) zelo različnima pasmama, ki sta jima skupni dve lastnosti: nimata nekega izrazitega veselja do teka in predvsem obe pasmi imata fency barve. Kaj torej iščeš: lepo pobarvanega psa ali tekača?
Pri avstralcih (pasmo sicer kar dobro poznam, a so tu na forumu tudi taki, ki jo popznajo veliko bolje in bodo mogoče kaj od tega kar bom napisala ovrgli). Avstralci so lahko zelo dobri delavci ali pa velike lenobe. Zanimivo je, da vem za veliko enih ali drugih, nekaj vmesnega pa skoraj ne. Pa v istem leglu imaš lahko oboje. Dober delovni aqvstralec je hiter in si želi ustreči lastniku. Nimajo pa tudi ti neke velike želje po tekih na dolge proge. Kot je že bilo napisno, kakšnih 10 km rekreacijskega teka imajo več kot dovolj.
Vajmeranci  kolikor jih poznam kar radi tečejo, so pa mogoče že malce veliki za težak teren. Če si želiš res dobrega tekača tipa ptičar, potem je nemški ptičar ali pa vižla precej boljša izbira.

Včeraj si vprašal tudi glede ločitvene tesnobe. Ločitvena tesnoba ni značilnost pasme ampak posameznega psa. Zakaj nastane ni povsem jasno, verjetno je zadaj tako dednost kot okolje (vzgoja mladiča), pogosto pa je posledica travme. Gre za to, da se pes pretirano naveže na lastnika, je nesamostojen in v odsotnosti lastnika trpi (je pod stresom, ki ga sprošča na različne načine - lajajo, delajo škodo, tudi lulajo in kakajo v stanovanju, čeprav so sicer že sobno čisti)
Druga stvar pa je nepokurjena energija. Psi, ki si jih želiš morajo imeti veliko energije, sicer so zate neuporabni. To energijo pa morajo pokuriti. Za nobeno od pasem, ki so ti všeč  samo tek ni dovolj, z njimi moraš početi še kaj drugega, ker jim je sicer dolgčas. In če jim je dolgčas, se bodo zaposlili sami. Žal je skoraj vedno to, kar je za psa zabava za lastnika škoda.

Pa še kar se tiče ljubezni do vode: nekatere pasme naj bi to imele že v genih, vendar se da prav vsakega psa, ki ni imel nekih slabih izkušenj z vodo s primerno vzgojo pripraviti do tega, da v vodi uživa.

Če jo pes piči po svoje pa je (v primeru da je šel kaj lovit ali raziskovat, ne da je ušel zaradi navala panike) itak najbolje, da se ustaviš on počakaš da pride nazaj. Čiči pa čaki, lahko tudi par ur.

Pa še nekaj sem se spomnila - zelo vztrajni in spretni na težkem terenu znajo biti tudi pitbuli in njihovi mešanci.

Meni se zdi pa take debata zelo fajn - marsikaj je Filip7 vprašal in dobiva različne odgovore, ki osvetljujejo čisto različne vidike. In masikomu, ki šele razmišlja o psu, pokažejo, na kaj vse moramo pomisliti pred odločitvijo ;)

Recimo prav tole o gorskem kolesarstvu in downhillu in teku in "običajnem" kolesarjenju, se mi zdi, da zna še kakemu drugemu bralcu, ki si zamišlja, kako bi bilo, če bi se skupaj s psom rekreiral, bolj plastično predstaviti zadeve. Laiki si na zunaj zadeve predstavljamo precej idealno in preprosto in zato je fajn, da ste tisti, ki dejansko take stvari počnete opisali, kaj vse se v resnici dogaja ;)

Če pomislim na naše kraške gozdove, polne zajcev in srnjadi, si prav navdušenega goniča pravzaprav ne predstavljam (brez povodca) ubrano, brez "incidentov" teči z lastnikom po naravnem terenu ali gozdnih poteh ... in kolikor poznam Lanabeline zapise, bi rekla, da tudi s sibirskim huskijem, ki bi sicer lahko bil idealni tekaški sopotnik, ob obilici "lovskih" vonjav ne bi bilo dosti drugače.

Filip7, po moje bo najbolj prav, da poskušaš čimveč psov, ki so ti zdaj nekako privlačni, srečat v živo, oziroma priti v stik z vzreditelji takih legel in iz prve roke dobiti čimveč realnih informacij ... si boš lažje oblikoval sliko o tem, kaj in kako bi s psom (poleg tega, kar je tvoj hobi že sedaj) še počel.

:) Silverca je zelo dobra za tek ob kolesu ali vleko pred kolesom, spuščena pa žal ne more biti. tako da razna brezpotja odpadejo.

@kocka Tako je. Vozim bolj cross country steze. Če je kaj downhilla, ga je bolj za odtenek.


@n00b hvala ti za odgovor. Koliko časa pa že imaš ti svojeg weimarja? Kako si se ti odločil zanjga? Ponavadi ubiram že sam lahke do srednje zahtevne terene. Drugače mi ni več gušt in samo "žganje" mišic mi ne diši čisto preveč.



odgovor: kot laik iščem psa, ki je po možnosti "fancy barve" in sposoben tudi teči.


odgovor: če je tak potem ga lahko vzamem kadarkoli na sprehod z kolesom iz Lucije do Pirana in nazaj. Kilometrov pa lih prav. Win-win situacija za oba takorekoč (govorim za obe pasmi).


odgovor: sem razumel in kot sem tudi prej napisal, če se za nekaj odločim je to tudi prioriteta. Mogoče punca ne bo vesela ampak bo pa sodelovala ker bo morala :D


@mamaF bom poskušal tudi to urediti kot je treba, da izvem info iz prve roke. Sicer se je tukaj oglasil tudi uporabnik n00b, ki ima weimarja in je malo razsvetlil njihovo področje. Še kakšna info bi zelo prav prišla.

Nisem enciklopedija psov in kot vsi pravite, psa je potrebno vzgajati v takem duhu, da ti bo lahko kasneje odlična družba. Ni pa vsak pes enak drugim iz legla. Tako, da dejansko niti ne veš kaj dobiš dokler ga ne začneš testirati in prilagajat (če bo pomagalo).


P.S. SE OPRAVIČUJEM ZA DOLG KOMENTAR :D

Leni avstralci ravno niso, imajo pa lahko svoje ideje in se je pri nekaterih treba na trepalnice postavit, da se kakšna stvar spelje ;)

Se mi zdi, da je tu poglavitno vprašanje: Ali se jemlje psa za laufanje ali nekaj kar lahko tudi malo poteče, če mu paše, sicer se pa vodnik prilagodi psu :P Če je to drugo ni problem, če pa ni pa...

filip, glede na to, da sva "soseda", če češ lahko tudi srečaš mojo glisto, ki po izgledu sicer ni ravno tipični predstavnik. To pomeni da kar iščeš to najdeš ;) In kako rečeva...

AngSeter z veseljem se lahko vidiva in kako rečeva. Verjetno o avstralskih ovčarjih veš kar precej glede na to, da ga imaš :) kateri datum predlagaš?

Sem se spomnila še eno boljšo, javimo še ostalim primorskim avstralcem in prideš še ti in boš zvedu več osebnih izkušenj in spoznal naše cucke ;)
Javi se ******* in spoznaš še veliko ostalih :)

Od ovčarjev se pozanimaj še o border collie-jih. V primerjavi z avstralci in kelpieji imajo borderji v Sloveniji več legel, kar pomeni, da lahko lažje izbereš kar želiš, moraš pa seveda biti pozoren (pri vseh ovčarjih) na stabilen značaj prednikov in zdravje.

AngSeter vidim, da so bili zbrisani moji komentarji. Verjetno sem kaj napisal kar ne smem :P V glavnem sem všečkal tisto stran.

Žal ti si še nekaj napisala ampak ne vidim kaj, ker je nekako cenzurirano se mi zdi :P

@nadja hvala za nasvet. Bom pogledal tudi borderje!

Smo začeli debato in nebi smel imeti problemov...  :-\

Gustav je star tri leta in pol, tako da toliko minus deset tednov. Zakaj sem se odlocilA za pasmo.. Hja. Vedno sem hotela multipraktik psa, zanima me lov in pticarji so mi bili zaradi svoje vsestranske uporabnosti in elegance vedno zelo vsec. Seveda je tudi izgled pripomogel k izbiri. Kar se karakterja tice, se z Gustavom ne ujameva najbolje, tako da je bil velik del ucenja tudi na moji strani. Meni osebno je premehak in pod pritiskom "ugasne". Pogosto zahtevam zanj prevec in prehitro, tako da moram velikokrat stopiti nazaj, globoko vdihniti in sele potem lahko delava naprej. Ce bi izbirala danes, bi vrjetno izbrala drugo linijo.
Psa ne izbiraj primarno po izgledu, ne bos srecen ne ti, ne pes. Zavedaj se tudi, da je to lovska pasma. Prav tako bo trajalo kar nekaj casa, preden bos ti lahko psa vzel seboj in bo dejansko, ce sploh kdaj, s tabo tekel po naravi, brez da bi odvil za nosom.

Ne vem. Bom pa počakal, da se nadaljuje debata tukaj na tej temi... če se bo sploh nadaljevala :P

@n00b hvala za odgovor! Očitno bodo še muke pri odločanju in tehtanja plusov in minusov...uffffffffffffff  :-\ :-\ :P :P

Pravi se: Dober pes nima barve!  :)

Dodajam še jaz svoje mnenje glede borderja, ki ste ga nekaj postov nazaj omenili.

Sama imam borderja, s katerim tudi veliko tečem (canicross in tudi daljše, 10km razdalje, ko teče ob meni spuščen) a po mojem mnenju border ni preveč primeren zate, če si želiš psa v prvi vrsti zato, da bo tekel s tabo ob kolesu. Če pa si želiš psa, ki bi te med drugim tudi spremljal pri kolesarjenju, pa bi znal biti border čisto fajn izbira (tako kot tudi veliko drugih pasem).

Border namreč nujno potrebuje interakcijo z vodnikom v obliki neke zaposlitve, kar pa tek ni (no, pri canicrossu morda nekaj malega) - da bo srečen in prijeten za sobivanje, boš moral z njim početi kaj s čimer boš zaposlil njegove možgane - npr. rally obedience, učenje trikcev, agility, frizbi, karkoli. Če si mu to sicer (poleg teka) pripravljen nuditi, potem ni nobenega problema, v nasprotnem primeru pa je boljše, da razmisliš o drugih pasmah.

Če se odločiš za borderja vzemi v zakup tudi to, da boš moral v prvem letu poleg vseh ostalih z vzgojo povezanih stvari, dodatno delati tudi na tem, da boš spravil pod kontrolo njegov pašni nagon. V praksi pašni nagon namreč izgleda tako, da te bo pes, namesto, da bi tekel s tabo ob kolesu, pasel = tekel pred kolo in te poskušal ustaviti  :P

Skratka, border je super izbira, če si želiš aktivnega vsestranskega psa, ki si mu pripravjen nuditi dovolj zaposlitve. Kot psa, ki bi bil posebej primeren za tek, pa ga jaz ne bi priporočala.

Mogoče razmisli o hrvaškem ovčarju. Meni zelo, zelo zanimiv pes, po krivici precej zapostavljen pri nas. Velja pa zanj enako, potrebuje dodatno zaposlitev, je pa zelo vzdržljiv, rad ugaja in uspešno opravi naloge, precej učljiv...

....hiter, vztrajen.... LAJA

Saj je ta članek skoraj težko spregledati, pa vendar:  Po kaj naj gredo kupci psov na pasjo razstavo? (http://www.mojpes.net/forum/index.php/topic,49603.0.html)

Eh, en l mi je ušel :(

Saj je ta članek skoraj težko spregledati, pa vendar:  Po kaj naj gredo kupci psov na pasjo razstavo? (http://www.mojpes.net/forum/index.php/topic,49603.0.html)

Lajajo pa res, oz. bolj cvilkajo :P
Ampak štos, Cika od brata od mojega pa ni lajala, no - vsaj ne kar naprej.

sanjusa hvala za odgovor! ja sem mislil tudi med drugim, da je ob meni kdaj pa kdaj z kolesom.

Jaz bi v zvezi s hrvaškimi ovčarji nekaj vprašala. So mi na nek čuden način intrigantni in privlačni, srečala pa v živo žal nisem še nobenega.
A glede na to, da rada gledam FB objave ljudi, ki snemajo agility tekme, sem opazila, da so hrvatki zeloooo "napaljeni", hitri, skratka znajo bit sigurno super športni psi v teh dejavnostih in da v stanju vznemirjenosti PRED tekom, pa tudi med tekom res ful lajajo. Ampak to se da videt tudi pri borderjih zelo pogosto.

Za tiste, ki pasmo bolj poznate: ali je hrvat glasen predvsem takrat, ko se nekaj dela in je vznemirjen zaradi tega ali pa bi zna biti tudi "lajavec brezveze"?
S tem drugim mislim na tisto (za večino ljudi, ki si niso zamislili imeti v stanovanju "čuvaja")neprijetno lastnost nekaterih psov, ki "se užgejo" ob vsakem čudnem zvoku, ki ga slišijo recimo na hodniku bloka ali nekje na cesti. V kdo, kako je generalno s tem (saj vem, da je vsak paski osebek svoj karakter, pa vendar)?

Lajavec... možno da obstaja kaka izjema ;)

Aha, potem generalno/posplošeno gledano ni najboljša izbira za v blok, a ne?

Hrvatki so res hudi lajavci. Ne vem če se prav veliko pasem lahko primerja z njimi na tem področju. Bivanje v bloku se meni sicer ne zdi problem. Jaz sem se z mojimi selila iz enega najema v drugega, brez pritožb, ampak je pa seveda glede tega treba imet kar železno roko. So čuječi in se oglasijo zelo hitro. Sicer so na "domače" zvoke navajeni, ampak recimo v kakšnem hotelu pa Šaj zna bevsknit ob vsakem hrupu z hodnika. Sicer samo enkrat, ker potem utihne na zahtevo (to se jih seveda da naučit), ampak si pa ne more pomagat da nebi vsakič znova bevsknila. Definitivno je boljše, če je hrvat edini pes pri hiši, ker en drugega zelo stimulirajo k lajanju. Predvsem pa seveda lajajo ob vsakem najmanjšem vznemirjenju. Meni sicer uspe držat roko nad njimi v toliko, da lahko v stanovanju delamo shaping seanse brez da bi lajali (niti tisti ki dela, niti tisti ki gledajo). Zunaj ob pravi aktivnosti je pa utišati jih čisto nemogoče. Kar se mogoče ne sliši toliko grozno, ampak mene v določenih segmentih omejuje. Recimo na morju moram iskat RES osamljene plaže, ker je lajanja na kubik. Tudi v kakšnem tivoliju ali na lep dan v PSTju odpadejo vse žogice, frizbiji in ostalo, ker je čisto preveč dretja. Treningi pa itak - norišnica. Prav osvežujoče je imet malinojko ki nekje na robu poligona tiho drži svojo igračko in gleda "televizijo".
Se pa seveda najdejo tudi izjeme. Joey je ko delava skoraj povsem tiho, ga pa "napsihirajo" ostali psi če so aktivni, recimo pri plavanju se dere, kadar ravno ne grabi Če za vrat. Če povzamem - lajanje se sicer da precej dobro obvladovat, ampak nikoli nebi priporočala hrvata nekomu, ki je sam zelo občutljiv na lajanje ali pa živi v okolju kjer je lajanje povsem nesprejemljivo.

Aja pa še moj predlog na temo - jaz bi predlagala kakšnega setra. Je treba sicer imet kar jeklene živce za vzgojit ga, ampak moj je naravnost oboževal tek v vseh oblikah in bil na splošno precej prijeten in prijazen pesjan. Pa še lep kot slika. :)

Tibo ... enkrat bi si želela srečat kje tebe in tvoje. Zdaj slutim, kdo ste ;) Kaj pa legendarna Kiša? Njene filmčke poslušnosti in obrambe sem gledala v bistvu med prvimi ... tako sem sploh izvedela, kakšen je hrvat in kako zna lahko hrvat delat take reči. Pasma je med laiki res zelo nepoznana in "zapostavljena", ampak glede na specifike in zahtevnost glede primernega vodstva in prave zaposlitve verjetno bolje, da je zaenkrat tako.
Pa saj ima že zagrebško društvo HO za slogan tekmovanj naziv "Dajte da laju - let them bark" a ne? :D

Ni problem. Vsak dan kaj počnemo in se ne branimo družbe. Kako Kiša - glede lajanja je za odtenek manj bevskaška kot Šaj, v smislu da manj opozarja na brezvezne šume in zvoke, ampak zato toliko bolj če kdo dejansko stopi v stanovanje in še posebaj ko čuva avto. In ona tudi kolesarjenje/rolanje/jahanje vzame za delo, ker je svoje čase zelo uživala v vleki. Je pa Kiša malo poseben hrvat, tako vizuelno, kot tudi karakterno. Ni ravno čisto reprezentativen primerek.  ;)

Hvala za pojasnila, Tibo :)

ja, veš Kiša ima pa pri meni eno posebno mesto, je malo hecna zgodba ... dokler nisem posvojila mojega hecnega črnega, po hrbtu skodranega Horjulca in me je par ljudi vprašalo, če je to HO, sploh nisem vedela, da to res obstaja. Resno, sem mislila, da se hecajo ;)
In potem me je strašno firbec matral, kaj za vraga je HO, pa sem šla gledat po netu na vse konce. In po nekem čudnem naključju so bili med prvimi viri informacij tvoji filmčki dela s Kišo, kot sem že omenila. In tako imam jaz pod geslom HO v možganih spravljeno podobo Kiše ;D (alora bo treba možganom kakšno posodobitev privoščit) ;D Da ne povem, kako se mi zdi že ime super! No in od tod naprej imam posebno veselje z opazovanjem hrvatkov takole od daleč - tolk sem pa smotana in zapečkarska, da na kako prireditev, kjer bi jih res videla, še nisem šla :-[
Za pravega človeka mora bit tak pes super, ker delujejo strašno vsestranski.
Ampak nismo vsi tapravi za to, jaz sem preveč črnogorska :P

Filip7, ne zameri, ker sem ti s svojo radovednostjo malo zasmetila temo ... ma upam, da vseeno ni nič narobe, če se tudi tule iz prve roke spozna kako pasmo več ;)

PS. Kaj pa o kakšnih (sicer) manjših, a vzdržljivih psih in zelo športnih, kot je Jack Rusell, si kaj razmišljal?

@mamaF ni problema, če ste še kaj dodali v mojo temo :D bom preživel! Manjših psov ne bi rad imel. Sem večji ljubitelj velikih psov. Dva kolega imata Jack Rusell in sta sicer v redu psa, ampak ni to zame :)

Razumem, vsak se po nekem ključu odloča.

Je pa pri večjih psih res tisto, kar pravijo že predhodnice ... obremenitve skeleta (sploh sklepov) na zahtevnih terenih, pri teku, skokih navzdol so močnejše in se to pač upošteva.

(na JR terierja sem se spomnila, ker sem pred časom gledala oddaje o pokojni tekačici in maratonki Ruth Podgornik Reš, ki jo je na treningih teka v naravi, na različnih terenih in pohodih v gore zvesto spremljal mali okretni "neumničljivi" JR in skupaj sta pretekla in prehodila na stotine kilometrov ;)

JR so majhni psi samo po dimenzijah.  :P

Mhm, kadar se odločijo npr. vladati v dnevni sobi in človeka ne spustiti not, znajo dobit prav neslutene razsežnosti  :'[ :'[ :'] &nohtki;

Mama F, še mudije si poglej - čist podobni hrvatom, samo da je več možnih barv (tudi blue merl bi se našla za Filipa, ki so mu všeč take barve, špo velikosti tudi zelo variirajo). Zdej ne vem ali se mi samo zdi, ali pa slučajno poznam same take, ki ne lajajo toliko kot hrvati.

mudi (Bodi):
https://www.youtube.com/watch?feature=player_detailpage&v=-hAMIHQNmMI (https://www.youtube.com/watch?feature=player_detailpage&v=-hAMIHQNmMI)

O, marička kako to šiba po tistih lojtro-štengah gor in dol O0 Vaš reševalski kolega/kolegica, a ne? ;)
Je pa prav hecno pobarvana, pa kak visok glas ima ko oblaja ;)

Mudije sem pred leti tudi gledala, in to spet zaradi Tibo in njenin fotk oz. objav, ko mi ni bilo pa spet nič jasno, kako lahko ratajo eni hrvati tako "šareni" ;D  Joj, kako dolgo lajtngo imam jaz ;D No, sem hitro odkrila, kake vrste "hrvatica" med dvema hrvaškima ovčarkama je bila to. Mudi, seveda!

Ene pasme so za nas, začetnike, ki se ne gibljemo v športno-kinoloških krogih (ali po razstavah), kjer se jih da več videti, res zelo neznane. Takole po mestnih ulicah in vaseh pri nas jih ne vidiš kar tako.

Ne, žal na tem področju med pasmama ni nekih generalnih razlik. Lastnica enega čist norega mudija v Franciji mi je ravno razlagala, da bo naslednji pa hrvaški ovčar, ker so baje manj nori. ;) Kakorkoli že, gre bolj za razlike med posamezniki, kot pa da bi šlo za pasemske značilnosti. Če izvzamemo barve sta ti dve pasmi povsem neločljivi.

OK, zdaj se malo manj blont počutim, huh ;)

Drži. V bistvu je to ena in ista pasma, Samo Hrvati je niso mogli izmakniti Madžarom (tako kot s nam goniče in Bosancem tornjaka), pa so proglasili svojo pasmo z nekimi res minimalnimi razlikami.

Ne vem kdo je komu kaj izmikal, glede na to da je prvi opis hrvaškega ovčarja (ki je BTW povsem natančen še danes) napisan že malo pred letom 1400, napisal ga je pa dr. Stjepan Romić. Vsekakor je pes na hrvaškem (pa tudi madžarskem) ozemlju precej nespremenjen še stoletja, precej dlje, kot obstajajo danes aktualne meje. Zase vem da se težko opredelim komu pasma pripada in po pravici mi je precej vseeno. Škoda se mi zdi, da se je na ta račun izdatno zmanjšal genetski bazen in imata zdaj obe pasmi zaradi tega probleme.

Cez 2 dni dobim psa, ki ga na zalost sedanji lastniki ne morejo vec imeti. Pes je manse rasti in zelo dolgo dlako. Zanima ke kaj vse moram izvedeti od sedanjih lastnikov. Tukaj sem Si ze zapisala nekaj vprasanj, da mi bo cim lazje prepoznati navade in karakter psa. Ce imate se kaksno idejo kaj naj se vprasam mi prosim napisite. Evo vprasanja:
-s cim ga hranite in koliko na dan?
-njegove dnevne navade/potrebe?
-se cesa boji (psov, grimenja, petard, itd....)?
-s cim se rad igra?
-se rad kopa, cese?
-na koliko casa ste ga vozili k frizerju?
-ali gre na sprehod v vsakem vremenu?
-ali tezko prenasa vrocino/mraz?
-je na kaj alergicen?
-ali je navajen biti izpuscen na sprehodu?

Priznam, da ne razumem - čez 2 dni dobiš psa, pa ne veš nič drugega o njem, kot to, da je manjše rasti in ima zelo dolgo dlako?
A je tole resno, al hec?
Ali boš v resnici vzela psa, ne glede na informacije o njem, ali se boš šele po pridobljenih informacijah o psu odločila za posvojitev, pa zato rabiš pomoč pri kreiranju vprašanj?

če je tole res..... - pa dobro se pozanimaj, ZAKAJ ga v RESNICI ne morejo več imeti.....

Vse to bi res morala vedeti že zdaj, preden se sploh odločiš za psa. :-X

Tole
-ali je navajen biti izpuscen na sprehodu?
Khm. Navajen je že lahko, kar pa še ne pomeni, da je to dobro zanj. Bistveno vprašanje je, ali uhaja oz. ali je begosumen, ali ga zanima divjad ipd. In seveda, kako je z odpoklicem.

Pa pomembno vprašanje je tudi, kako je, ko je sam doma. Laja, ga grabi panika, je miren, uničuje ...

In zdravje - morebitne poškodbe, ki jih je imel, ali je prebolel kakšno klopno okužbo ipd.
Pa cepljenja, čip, potni list, prepis lastništva - tudi te formalnosti so zelo pomembne.

Aja, pa koliko gibanja in umske zaposlitve potrebuje. To je po moje eno ključnih vprašanj, ali ta pes sploh paše v tvoj vsakdanjik oz. življenjski slog.

Pa odnos do tujcev, psov, otrok, drugih živali.

In tega ne sprašuj 5 minut prej, preden psa odpelješ, ampak danes, da lahko premisliš in se odločiš na podlagi vseh zbranih podatkov! Aja, pa seveda upam, da si ga sploh že videla v živo.

Če lastniki psa oddajajo zaradi običajnega "pomanjkanja časa in/ali prostora", potem ne tričetrt vprašanj itak ne bodo znali odgovoriti.

BanAncy:
Pa sploh - ali si ti oziroma tvoja družina pripravljena na izziv življenje z dvema psoma? Kolikor sem zasledila, imate že enega, precej energičnega in mladega, ki ima povrh vsega še strah pred psi, ane?

Skratka - nikakor se ne prenagli!

Jap, potem bo treba najprej tole razrešit in šele potem mislit na še enega psa.

Ubistvu ga bo teta sla pogledat in se sele potem odlocila ali ga bo uzela ali ne. Ampak odlocila se bo sele, ko bomo parkrat sli na obisk. Mislila sem, da bi si s temi vprasanji cim bolj pomagala spoznati njegove navade in nacin zivljenja. Sama vem, da si trenutno ne morem privosciti se enega psa, ker se imava se kar nekaj za nauciti. Zdaj greva ponovno v solo:-) s pozitivni motivacijo in ustrajnostjo sva prisla do tocke, da se nenuleze vsakic ko vidi psa, tako da pocasi napredujeva

Ubistvu sem cisto na zacetku malo cudno napisala, da ga dobim (oz. da ga dobi teta), ubistvu gremo ga pogledat :-) vem da psa ne mores kar tako cez noc kupiti. Saj sem sama potrebovala vec kot leto dni, da sem se odlocila.

Am tako odločitev kot je pes jaz nebi prepustila teti. Upam, da greš zraven pojdite skupaj na sprehod tja ker je čimveč motečih faktorjev. Sprašuj vse tudi, če se ti bo zdelo naumno noben vprašanje ni neumen. tega zgoraj ne zastopim veš, da nemoreš imeti še enega psa ampak ga greš še vseeno pogledat? Torej ga dobiš ti ali teta ni mi čisto jasno.

Ja zmedeno je napisano. Nisem hotla tle utrujan in razlagat teta in to. Ja teta ga gre pogledat in jaz grem z njo. Zato sem hotla imeti vprasanja pripravljena, ker je pes odrasel in ne mladic. Tako ima ze svoje navade, dobre in morda kaksno slabso lasnost. Sama sem vzela mladica in je bilo malo lazje. Saj ni 100% da bomo psa uzeli, ker to bi bil tudi sok Za psa. Sama sem teti predlagala, naj ga veckrat obisce, da jo pes spozna in da tudi ona ugotovi ali je to pes zanjo. Ker v parih urah psa ne mores spoznati.

Cist razumem, da ste me nekateri napadli. Ampak raje prej uprasam, kot pa da psa pripeljemo domov in sele po tednu dni zacnem sprasevati. Hvala Za odgovore in porocam kaj smo se odlocili.

Teta se ni odlocila za posvojitev. Prvo kot prvo na polovico prasanj niso znali odgovoriti. Drugo kot drugo oddajajo ga zaradi pomankanja casa. Ampak ne gre mi v glavo, kako nimas casa ce je en od partnerjev brez sluzbe.
Uglavnem zdela se mi je neka muntja in tudi nisem imela dobrega obcutka.