mojpes.net

Zdravo dragi pesjanarji  :)

Lepo bi prosila za nasvete vas, izkušenih lastnikov psov. In sicer, imamo dva psa - psico staro 14 let in 3 leta starega psička, ki smo ga posvojili v zavetišču. S tem kužkom pa je nastal problem. Na začetku se je vedel v redu, po nekaj dneh bivanja pri nas pa je začel kazati agresijo do drugih psov. S psičko se super razumeta, do drugih psov je bil pa strašno napadalen in je čisto popenil že če jih je videl na daleč. Takrat smo v zvezi s tem sodelovali z Davidom iz Alfakana in skoraj popolnoma odpravili agresivno vedenje. Sicer se še vedno ni sposoben igrati ali na blizu ovohavati prav z vsemi psi, ampak je vseeno izjemno bolje kot je bilo prej in v večini primeri se obnaša kot uravnovešen pes, ki nima problemov z drugimi psi ali ljudmi.

Medtem smo dobili otroka, ki je zdaj star leto in pol. Psa sta se ga v redu navadila, je pa posvojenec že nekajkrat šavsnil proti njemu. Otroku ne dovolimo da kakorkoli maltretira pse, ampak pes čisto otrpne že če se mu otrok približa od zadaj. In tega seveda ne moremo ZMERAJ preprečiti. Tako se je zadnjič zgodilo da je pes ob naši prisotnosti šavsnil otroka v obraz do krvi.... Izjemno nas skrbi, da bi pes otroka resno poškodoval, čeprav gre za malega (10kg) psa. Naj povem, da ima opravljen tudi začetni tečaj v KD. Kako naj se tega lotimo, da bi preprečili to nezaupanje psa do otroka? Proti meni ali možu ni planil še nikoli, otroka gleda z nezaupanjem....kljub temu da ga po drugi strani varuje in pazi nanj ko smo zunaj. Ali je to zato ker pes še vedno misli da je alfa v družini?

Še bolj strogo smo mu postavili omejitve, skrbimo za to da sprosti odvečno energijo, ampak strah vseeno obstaja....

Hvala!

Jaz bi se na vašem mestu spet obrnila na strokovnjake, da najprej ocenijo, kaj se dogaja in kje bi lahko bil vzrok.

Mislim pa, da tole vedenje nima nobene zveze z "alfo". Meni deluje to kot "ogroženost" iz strahu. Ni treba nobenega "maltretiranja" s strani otroka, da bi se pes počutil zelo neugodno.
Že sama prisotnost nepredvidljivo krilečega bitja z visokim glasom, ki se zdaj spotakne in pade proti psu, zdaj zgrabi za dlako, zdaj pač meče po zraku lego kocke ... je lahko za preplašenega psa razlog za nelagodje!
Tole vedenje vašega psa me zelo zelo spominja na vedenje mojega. Tudi moj je v družbi majhnih otrok popolnoma nesproščen in odkar sem prvič opazila, da se malim otrokom umika oz. se živčno ozira, se oblizuje, sope, skratka daje razne miritvene signale, sem zelo previdna.
Tudi sicer je "čudak", precej preplašen pes in poznamo njegove reakcije, ko se čuti "ogroženega". Rabi svoj "pas diskretnosti"

Doma majhnih otrok nimamo, če pa slučajno dobimo kake obiske, je pes v hišnem boksu, v javnosti pač pazim, da se ne more zgoditi, da bi ga mali otroci obkrožili ali se mu približeval na hitro, sploh od zadaj.
Laično razmišljam, da mu mali otroci predstavljajo "grožnjo", ker se premikajo nepredvidljivo, so v bistvu v njegovi višini, lahko da buljijo naravnost njemu v oči, krilijo z rokami ... in če tak otrok od zadaj zgrabi psa, se negotov pes na hitro obrne in šavsne, da bi motnjo odgnal ... ker pa je otrok majhen in ima glavo nizko, je ta opozorilni "šavs" lahko hitro zelo nevaren ...
Ko otroci zrasejo (telesno in umsko), ponavadi psu ne predstavljajo take "nevarnosti" in nelagodja.

Ne vem, zaenkrat bi sama naredila vse, da se otrok pač ne more sam kobacati in riniti okoli tega psa. Bi ju ločila, tako, da sta oba varna. Psa v kletko ali drugi, z ograjico ločen prostor, ko se igrate z otrokom. Pa nagrajevat psa, ko je popolnoma sproščen v svojem prostoru, medtem ko je otrok recimo sredi dnevne sobe in se igra.
Dejstvo je, da moraš tule pazit na oba, otroka IN psa - v tej (otrokovi) starosti sta oba nepredvidljiva.
Tako majhnemu otroku pač še ne moreš dopovedati, da se mora med gibanjem po hiši kontrolirati, da slučajno ne ... (vstavi poljubno - teče npr. preblizu na tleh spečega psa itd.)
Zato mislim, da je edina rešitev v prvi fazi, da morebitne zadrege preprečiš! in seveda, da najdeš za nadalnje ukrepanje ustrezno pomoč. Če ste dobro in uspešno že sodelovali z nekom, pokliči ga še zdaj!

Lenčica pozdravljena,
strinjam se s tem, kar je napisala MamaF, predvsem pa vam lahko podam samo svoja opažanja / izkušnje in laično mnenje kot lastnica 2 psov - pri drugem psu (drugi prišlek) so bile vedenjske motnje tako hude, da sedaj že skoraj leto dni izvajamo individualni program in strukturo, s katero smo lahko uspešno "zaživeli". Pot je še dolga, vendar smo iz tedna v teden uspešnejši in navdušeni nad napredkom. In tudi naš pes je majhen - ima 9,5 kg :-)
Tako, zgolj iz opisa, ki ste ga podali zgoraj, bi rekla, da je vaš pes preplašen in ga je motenj (psi in otroci ) strah oz. se na njih odziva z vedenjem, kakršno opisujete oz ga je razvil, ker se ne počuti varnega. Predvsem pa bi vam rada položila na srce sledeče: t.i. dejstvo, da se vsak pes po defaultu želi pozdraviti in razumeti se z vsakim psom, ki ga sreča, žal, ne velja, sploh pri plašnih in histeričnih psih ne. Če je pes takšen, da mu stiki z drugimi psi povzročajo stres ali preprosto pač ni "dejmo se igrat in vse pozdravit", potem vsaj pri naših psih jaz kot lastnica poskrbim, da se takšnim situacijam izognemo oz. smo vzpostavili odnos, da psa vesta, da sem jaz tista, ki bo delala red in ne onadva. Tako smo uspeli tudi omiliti pasje "delanje reda" na sprehodih ali pri srečevanju drugih psov in lahko vam povem, da sta psa veliko bolj umirjena in sproščena. Prišli smo do te stopnje, da se počutita dobro v poznani skupini psov in se drugi pes tudi igra z nekaterimi, prvi pes pa tudi v gruči ljudi ostane bolj zase oz. je najbolj srečen, če ima igračo in se podi z njo. Zato sama psov ne silim oz. se ne trudim, da bi bili na silo družabni ali da bi se srečevali in pozdravljali prav z vsakim, ki ga srečamo (in obratno seveda - tudi vsakemu tujemu psu ne dovolim, da kar pristopi do mojega psa). Mislim, da je to enako kot pri ljudeh, tudi mi se ne ustavljamo in pozdravljamo z vsakim, ki ga vidimo, še manj pa so nam prav vsi, ki jih srečamo simpatični, zato se jim izognemo oz. se v takšne interakcije ne spuščamo in prav je, da to omogočimo tudi psu.
Kar pa se tiče reakcije na otroka oz. na druge motnje, pa menim (oz. vam lahko povem iz naših vsakdanjih izkušenj), da je treba psu jasno povedati in pokazati, kaj sme in česa ne. Torej, grizenje ali kakršnokoli renčanje na otroke je NE in pika. V tem trenutku je najbolj pomembno, kot je že napisano zgoraj, da poskrbite za varno sobivanje otroka in psa - pri našem psu je v času obiskov, prisotnosti otrok itd. trenutno kletka tisto zatočišče, kamor se lahko umakne in je zanj varno in smo vsi zadovoljni - tako obiski kot tudi pes. In seveda počasno navajanje (pod nadzorom) na takšne vrste motnje (pri našem psu je še tako, da je vizuelno precej všečen predvsem otrokom in bi ga vsi želeli božati, vendar to žal ne gre, ker mu to povzroča stres in ga temu ne bomo izpostavljali).
Takrat, ko je postalo odklonsko vedenje tako moteče in nevarno (tudi za zdravje psa) smo uvedli red, red, red in disciplino, ki bo za vedno (kadar ima npr. pes "slab" dan, to pomeni, da je kot z otrokom - naredi to, pojdi tja, na sprehodu strukturirano - lulat, hodi, lulat, domov, jest, boks, ven, itd.) - delamo tako, kot reče vodja - torej vodnik. Neželena vedenja (lajanje, zaganjanje, cviljenje, itd) preusmerjamo in nagrajujemo vedenja, ki jih želimo - in lahko vam povem, vsak sprehod je izziv - živimo namreč v urbanem okolju, kjer smo obkroženi z zvoki, ljudmi, otroci, kolesa, motorji, avtomobili, itd. Skratka, to kar ste opisali zgoraj, je podobno kot so (bile) situacije pri nas. Naš drugi pes enostavno ne "prenese" oz mu povzroča stres vse, kar je glasno, se premika hitro, se vrti, je presvetlo, prehrupno, itd. Če srečamo otroka ali se nam približuje kakšen otrok na kolesu, poganjalcu, začne pes kazati tipične znake stresa (oblizuje se, hitro diha, cvili, poskakuje, se otresa večkrat zapored, včasih je lajal tako neumorno, da se ni mogel pomiriti in se zaganjal) in takšne situacije bodisi preprečimo (če je možno) ali pa ga preusmerimo. Pes se dejansko teh stvari boji in odreagira, vendar to ni dominanca, temveč strah in slabe izkušnje (žal ne vemo kakšno zgodovino je imel, ker je posvojenček), njegove reakcije pa so bile nekakšno priučeno vedenje, s katerim se je zaščitil oz. je tako reagiral na "grozote", kakor jih je doživljal.
Da ne bom preveč dolgovezila - se pridružujem mnenju zgoraj - posvet in delo z vedenjskim strokovnjakom/-injo, struktura in doslednost ter delo, delo, delo s psom in prepričana sem, da vam bo uspelo. Predvsem pa vam svetujem, če vam čas dopušča, da psa opazujete, popisujete njegovo vedenje in reakcije (tudi vaše reakcije!), ker vam bo to v veliko pomoč (predvsem pa boste lažje prepoznali znake in signale, ki vam jih bo pes "sporočal").
Če potrebujete še kakršnokoli info, z veseljem delim naše prigode in izkušnje. Dejstvo je, da je vsak naš dan izziv, da imamo dobre in slabe dneve, ampak resnično vidim, koliko smo napredovali in da so psi srečni takrat, ko imajo vodnika, ki jih vodi in ima glavno besedo ter jasna navodila kaj ja in kaj ne ter da ima vsak NE oz. prepoved svoje nadomestno vedenje in da nagrajujemo vedenje, ki ga pri psu želimo :-)

Zatorej, čimprej po nasvet in ustrezno pomoč.

Veliko sreče vam želim!

Pa naj dodam samo še tole: tudi naša dva psa sta šolana, oba več kot rada obiskujeta pasjo šolo za azilaše, glede poslušnosti sta nad-pridna, rada se učita in na poligonu sta prava piflarja, oba tudi uživata v agilityju. Vendar pa sama poslušnost ni "učinkovita" oz. recept za soočanje in odpravljanje vedenjskih problemov. Za to je potreben individualen pristop in delo s strokovnjakom.

Glede otroka - čaka vas še kako leto zelo težkega obdobja. Otroci rastejo in zadeva hitro mine, otrok bo pri najkasneje treh sposoben delat s psom natančno tako kot je treba. Moji trije lumpi so pri enem letu pili iz pasjih skled in kradli brikete, hoteli nekontrolirano preizkušat pasji/mačji kožuh, mu iz veselja sedeti na glavi, motit ko je jedel, ga nenadoma zasuvat s pozornostjo ko je spal... Nismo pretiravali s kreganjem, ker nismo želeli, da bi pes doživljal naš stres vsakič ko pride mali zraven - prisotnost otroka, ki bi bila vedno pospremljena z mojim strahom, vikom, krikom, paniko in jezo. Smo rajši mirno odmikali sto na uro, hodili so z menoj celo skupaj na stranišče, malo smo zapirali vrata, malo psu dajali oddiha za ograjicami, a vendar skušali gradit predvsem na pozitivnih izkušnjah. Psu smo se skušali posvečati ko so bili ta mali zraven, da ga poveže s čim prijetnim in ne ko so šli spat, da bi recimo ustvarjali neke vrste tekmo, ko nam je fino le, kadar otrok spi. Z otrokom smo skupaj pripravljali hrano in jo ponudili psu. Otroci so bili tisti, ki so smeli psa nagraditi ali recimo po zajtru (pod nadzorom) odnest psu v posodo kak sirček ki je ostal.  Čimveč pozitivnega skratka in odstranjevanje moznosti za negativne izkušnje. Smo pa imeli neskončno srečo, da imamo psa, s katerim razen previdnosti, ki je nujna, ni bilo absolutno nikakršnih težav - nasprotno, otroke obožuje in bi se jim (reva uboga) z veseljem pustila celo matrat, vse za pozornost.

Glede vas - ljudje imamo povečini do psov pogojevano ljubezen - načeloma imamo lastnega psa neskončno radi in ga razumemo, a le dokler se ne zgodi... Ko/če se, nam večinoma v trenutku vse naše pomilovanje in ljubezen začneta strmo plahneti. Zato je edina pot da varno obstanete, da preprečuješ in si na rezervo previdna še in še.

Glede psa - dajte mu svoj prostor in vam bo hvaležen - otroške zaščitne ograjice delajo čudeže, stanovanje razdelijo na pol, pes bo srečen, ko ga boste umikali sem ali tja glede na to, kje bo otrok. Počasi se mu bo sam naučil umaknit. Poleg tega bo preko ograje lahko varno opazoval in kontrolirano od otroka tudi kaj dobil - priboljšek ipd. ne da bi dozivel karkoli slabega, kar ga bo z varne razdalije spodbujalo v prepričanju, da ga ta mali ne misli pojest. Vi pa boste ob ograjici tudi precej bolj zadovoljni, ker bo pol manj strahu in dela. Mlade mame se potrjeno brez tezav naučimo redno preskakovat tovrstne ovire ;).

Še to - ne pravim da je pri vas tako (lahko da gre za resen strah ali pa imate podrto pasje 'uboganje' ali pa kaj čisto tretjega, kar vam lahko pove samo strokovnjak in ne mi forumaš), ampak včasih smo lastniki tisti, ki kaj pretirano zakompliciramo. Če damo npr. psu ves čas vedet, da je otrok pri njegovm repu resna situacija in je pes bolj senzibilne sorte, dejansko situacija tudi postane stresna. Mogoče bi se dalo probat trikec pozornost na vodnika kljub otroku. Kot če ga učiš pozornosti v motečem okolju - izbereš besedo na katero te mora pogledat in nagrajuješ vsak (v začetku nenamerni) pogled, potem podaljšuješ in otežuješ situacije, npr. od koles do ta velikih mimovozecih kamionov. Isto z otrokom - pasji pogled v oči na komando in potem počasi podaljševanje pozornosti in nagrada, kljub otroku, ki se v bližini mirno igra. Izbereš res nenevaren moment in sčasoma zmanjšuješ razdalijo. Včasih je stvar precej lažja, če si jo zadamo kot trikec kot pa če jo vzamemo za težko in morečo nalogo...

Evo, iz naše zgodovine - tole je med dve in pol in tri leta star otrok, da ne boš mislila, da traja večno preden se naučijo bit 'normalni' človečki  ;).
Pol je vse lažje, tudi psi pokapirajo, da jim niso več tolko nevarni. Do takrat pa oči na peclje, ne puščat samih, preprečevat in ločevat. In po možnosti ostat v navezi s kakim stručkotom.
http://www.youtube.com/watch?v=JrkfqWvIJjM

Ja, tole je pomembno! Tudi moj ima za sabo poligonsko "osnovno šolanje", pozna in izvaja vaje na ukaz, pa vendar se na vse te naučene stvari ne moremo zanesti, kadar raven stresa zaradi take ali drugačne motnje, preseže raven, do kjer je pes še toliko sproščen, da je dojemljiv za naše zahteve.

Ko pa je zanj motnja prehuda (dajmo za primer otroka, ki teče okoli njega in po možnosti še maha s kako palico ali igračo), bo denimo tisti "prostor" še naredil, pa vendar bomo opazili, kako mu je neprijetno in kako bi se najraje čimprej umaknil. Sope, ušesa so nazaj, celo telo je napeto ... in ukaz "prostor" bi bil z njegove strani "razveljavljen" takoj, ko bi ta otrok pritekel čisto do njega. Takrat bi pes najverjetneje skočil pokonci in poskušal šavsniti.

Tu je velika razlika med "prostorom", ki ga vadiva recimo v mirnem okolju in so motnja moje namenske intervencije s postavljanjem hrane malo stran ali drugi pes, s katerim bi se rad igral ali namensko mahanje z igračo itd. To so zanj "nestresne" motnje, zato je sposoben delati osredotočeno na ukaz/vajo.

Enako je s prihodom tujcev v našo hišo. "Silom ili milom" smo nekoč poskušali v trenutku, ko se je zaradi "vdora nevarnosti" začela pasja histerija, psa pač "parkirati" v nek položaj (sedi, prostor) in upali, da bo tako pač dal mir, medtem, ko bomo mi sprejemali in pozdravljali gosta. Naivno smo mislili, da če zna držat "prostor" na poligonu, ne glede na motnje, bo tudi v tem primeru to delovalo. Japajade :-\

Itak smo bili vedno prepozni, ker je pes že zdavnaj "padel v svoj film" in takrat je bilo izvajanje nekih naučenih vaj čisto maltretiranje sebe in psa. Ker je bilo popolnoma brezplodno, mi smo bili v tistem trenutku histerični, pes pa še bolj. Tako da je bilo zanič vodstvo, dojemljivost psa pa itak. Živčno glasno kreganje s psom "sediiii, sediiiiiiiiiiiiiii" itd. je bilo kvečjemu kontraprodukrtivno.
Pod stresom ne jaz ne ostali v družini nismo bili sposobni normalno odločno funkcionirati, pes pa itak v svoji histeriji ni videl dlje od svojega gobca in "grozote na dveh nogah", ki se mu bliža. Sploh, ker je tudi iz našega histeričnega obnašanja verjetno razbral le to, da se "nevarnost" res bliža! Saj smo delovali kot en velik alarm z vsem kričanjem in cukanjem za povodec!

To sicer ni trenutno vaš problem, a da končam zgodbo, bom opisala še, kako zdaj nekako rešujemo zadeve. Sprijaznili smo se, da je pes pač tak in da se sam od sebe ne bo spremenil čez noč. Zato smo se odločili, da mu raje kot "boj s pošastjo" omogočimo drugo, bolj prijazno možnost (prijazno in varno za vse udeležene). Tega pa nas je naučil pes sam, ko smo se le dovolj sprostili, da smo ga bili sposobni malo bolj natančno opazovati brez nekih predsodkov "kaj bi moral".
Ko smo se (končno!) odločili, a v bistvu ni nobene potrebe, da skupaj z nami še pes sprejema naše goste (ja, smo rabili kar nekaj časa, trde buče :P ) in da kamot počaka v svojem varnem zatočišču, boksu, smo začeli prakticirati to, da smo ga že ob prvih znakih vznemirjenja preprosto poslali "v kučo".
In ko smo videli, kako hitro teče tja, nam je bilo jasno, da mu to v bistvu ustreza, da tega ne dojema kot neko prisilo, saj gre tja prav z nekakšnim "olajšanjem", če se lahko tako izrazim (da ne bo preveč počlovečeno zvenelo).

Skratka, pes se ob znakih prihoda večine "neprijateljev" v našo hišo še zmeraj vznemiri, pa vendar se mu zdaj "ni treba" z njimi soočati in "bojevati" s tem strahom. Ponavadi začne na histeričen način lajati, kar nas opozori, da se približuje "zunanja nevarnost" in še preden izrečem magične besede: "vse OK, lahko greš v kučo", se ponavadi obrne in se skrije v kletko, svoj varni brlog.
Saj se tudi od tam še oglasi, če se mu zdi kak glas še posebej problematičen ali če tujec vstopi prav v stanovanje, a zdaj smo napredovali toliko, da v kletki, vpričo gostov, ki sedijo pol metra stran za mizo, tudi zaspi ...

(drugi del zgodbe pa je sodelovanje s tujci, ki se jim da ubadati s psom in našimi problemi in skupaj z njimi poskušamo delat z njim prijazne reči, pa se ponavadi hitro sprosti)

No - kot sem rekla, tole s tujci ni vaš primer, je pa morda v njem kaj, kjer boste prepoznali vašega psa.
Bistvo obeh zgodb je, po mojem, preplašen pes in osebni prostor, ki ga tak pes rabi.
Torej zavedati se, da so razne t.i."agresivne" reakcije velikokrat posledica pasje nemoči in stiske in tudi tega, da (sploh tak) pes nujno potrebuje prostor, kjer se počuti varnega pred vsemi "vdori nevarnosti". In umirjenega vodnika, ki mu je v oporo.
Alora, poleg strokovne pomoči mu omogočite tudi prostor za miren počitek, saj ni treba, da se okoli njega ves čas nekdo mota.
Poskusite s hišnim boksom ali ograjico za med vrati, preko katere otrok ne bo segal oz. plezal. Po moje bo olajšanje vidno.

Pa srečno!
želim vam, da bi kar najbolj uspešno sobivali vsi v družini hu:g

Res lepa hvala vsem, MamaF, Casperjanc in fižolova župca. Fižolova župca, kako sta luštna kužek in malček!

Imate pa verjetno res prav - ne gre za dominanco ampak najbrž strah ki izvira iz nam neznanih izkušenj. Na žalost si v tem trenutku pomoči strokovnjaka ne moremo privoščiti, a verjamem, da bomo s pravo vzgojo psa IN otroka preprečili poškodbe in trenja.

Se popolnoma strinjam tudi s trditvijo, da se pač vsak pes ne rabi razumeti z vsakim ali se celo z njim igrati. Tega se zavedamo in ga v tovrstne stike niti ne silimo, razen če sam z govorico telesa (veselo mahanje z repom, vabilo k igri) ne pokaže želje. Ampak najbrž se pa vsi strinjamo da je nesprejemljivo če pes dela "scene" na cesti, ko le na daleč vidi psa. Mora biti sposoben lepo mirno mimo motečih dejavnikov in to smo z delom tudi v večini primerov dosegli.

Kar se tiče otroka bomo upoštevali vaše nasvete. Boks že ima in se v njemu v redu počuti, tam je tudi takrat ko nas ni doma (imamo sicer občasne probleme s tuljenjem ko nas ni doma - še ena prtljaga iz preteklosti) in res bomo poskušali fizično ločevati otroka in psa. V smeri pozitivne motivacije v družbi otroka že delamo - ko dobi hrano mu malček postavi posodico na tla, tu in tam dobi od njega priboljšek, skupaj hodimo na sprehode....ipd.

Casperjanc, morda pa se še obrnem na vas!

Hvala in lep vikend!

Pogumno in srečno, Lenčica!

Glede na njene tri otročke, ki so praktično shodili ob psički, pa so nasveti Fižolove župce še posebej dragoceni, zato upam, da bosta še kaj v kontaktu - saj vemo, da so osebne izkušnje neprecenljive ;)