mojpes.net

pozdrav
imam nemskega prepelicarja starega skoraj leto dni.hodila sva v solo..sem vstrajna..razume sedi,prostor,ne,fuj pocakaj..skratka kr nekaj ukazov..ker ima veliko energije vsak dan teceva,sva v gozdu..veliko plava itd prvic se je zgodilo pred dvema mesecema ko sem ga hotla pocartat in je zarencal...nato ponoci ko je skocil na posteljk in sem ga nagnala dol.takrat sem se vstrasila kajti tega nisem pricakovala.sem ga skregala in je vedel da je nardil narobe.potem je prisel obisk in je zarencal..skocil pred njimi na kavc..nqto so se posedli in ni hotel dol..ko sem ga nagnala je zarencal ponovno.. full sem mu zacela omejevati stvari..ko kuham ni pri meni v kuhinji..skledo s hrano je imel samo tisti cas ko je jedel potem mu je bila odvzta..doma nobenih igrac..vstop skozi vrata zacnem jaz itd.. zadnjic pa se je kr naenkrat zakadil v sosedovega mopsa kr je mops hotel do mojga fanta..komaj so ju spravili narazen kr moj ni hotel spustit..mops je na sreco ok.danes sem bila na obisku pri starsih in so imeli obisk in ko soga hoteli pobozati je zarencal in zlajal potem je bilo ok.Strah me je da bi komu kaj nardil ampak drugac ni tak..ne sili na sprehodu v druge pse..v kolesarje itd..ampak je nepredvidljiv.zdaj sem poiskala pomoc.navajam ga na marker "ja" in ga hranim z roko zunaj ko ga ucim.zacenjam postopoma in vsak dan intenzivne vaje po 5min veckrat na dan....doma vec ni sklede..da se bolj povezema vse poteka z hranjenjem prek roke in nagrada.nebi rada da bi bil agresiven saj je drugac zelo priden.ni kastriran ampak ga nameravam v kratkem.me je pa strah da se spusti vame in nebom znala odreagirati...hvala vsem nasvetom

Oprosti, ampak pri vseh stvareh, ki si jih napisala je res več kot nujno, da takoj poiščeš dobro strokovno pomoč, če je že nisi.
Nasveti na forumu so sicer lahko čisto OK, dejansko pa je pri vas treba gledati zadevo celostno in v paketu, samo nasvet ali dva ne bosta rešila težav, ki lahko postanejo zelo resne in v škodo vseh.
 

Jaz ti priporočam čimprejšnjo kastracijo, pa potem naprej :)

Tudi približno ne bo držalo, da je to najpametnejši prvi korak, sploh ne po "diagnozi" na podlagi enega posta. Najprej dobra strokovna pomoč.

Točno tako. Zadnje čase se celo priporoča, da naj bi se vedenjske probleme povezane tako z agresijo kot s plašnostjo popravilo še pred sterilizacijo/kastracijo. Ker se kljub zagotavljanjem agitk da se bodo s kastracijo rešili vsi problemi, ti lahko še poslabšajo.
Treba je vztrajati pri delu, ki ste ga že začeli (po sistemu nič ni zastonj), hkrati pa okrepiti povezavo vodnik pes. To pa gre samo z skupnim delom. Takim, ki ga ima pes rad (sledenje, iskanje igrač, prinašanje, trikci....) in takim, ki ga nima tako zelo rad (poslušnost, pri kateri je treba vztrajati na hitro in natančno izvedenih vajah). Vse to lahko delati tudi sami, vendar je zelo dobro imeti ob sebi strokovnjaka, ki bo videl, ali delate prav ali narobe in vam pomagal naprej, ko se bo kje zataknilo. Odpravljanje agresije s hranjenjem iz roke zna biti zelo učinkovito, če je izvedeno prav, če se dela narobe, lahko situacijo poslabša.
 

Seveda ne more nikoli SAMO kastracija rešiti vedenjskih težav in je vsekakor takojšnje ukrepanje in iskanje druge vrste strokovne pomoči nujno in prvenstveno, ker le to lahko vodi v nov, pravilen način "rokovanja" s psom.
Samo "nove" tehnike, ki jih poberemo tu in tam, kjer nam jih pač ponujajo, praviloma tudi niso dolgoročno učinkovite, dokler sami ne doumemo in razumemo zakaj ravno tako. Zato je praviloma potreben celostni načrt, ki vključuje vse družinske člane in kot pravi Lanabela, strokovnjaka, ki stvar spremlja in pomaga, ko je treba. Ampak vsaj pri takšnih samcih je ravno kastracija dodatna pomoč, zato jo velika večina poznavalcev tudi upravičeno priporoča.
Seveda pa isto ne velja za agresivne psice.

Saj, to; nam je menda vsem jasno :)

Pri nas smo imeli probleme z ločitveno tesnobo in to hude probleme. Ne me vprašat, koliko člankov, raziskav, forumov sem prerešetala, inštruktorje v pasji šoli spraševala ... brala knjige ... ne, ni dovolj. Enostavno smo vodniki včasih preveč čustveno vpleteni, da bi sami našli jedro problema, drugi ljudje, pa naj bodo še tako izkušeni, ne morejo pravilno svetovati, dokler psa ne doživijo v njegovem domačem okolju. Mislim, da veliko stvari delaš prav  ;) in verjamem, da bosta prebrodila te težave  hu:g , samo ne odlašaj s strokovno pomočjo. Več kot boš čakala, globlje bosta zabredla in več truda bo potrebno vložiti, da se bo problem rešil. Vso srečo vama želim!  :)

A misliš? Bi rekla, da se kastracija prodaja na veliko kot čudežna palčka za vse probleme, ljudje pa nasedajo na veliko.

Danes sem si malo vzela čas in prebiram forum in me resno skrbi. Apeliram na vse novopečene lastnike psov, da si privoščijo individualne trenerje ali vsaj pasjo šolo, ker to kar se da tu prebrat je res zaskrbljujoče. Oprostite mi vse izjeme, ampak da berem, da je OK, da jih psi malo "žvečkajo", ko se jih boža in drug extrem, da se pse stresa... Vas nič ne skrbi? Saj vidim, da je tudi nekaj "trenerk" ljudi, ki vedo kaj delajo na forumu ampak ostali pavšalni nasveti so nevarni, gre večinoma za lastnike začetnike, ki postavljajo vprašanja in bi verjetno vse probali. Samo v razmislek no :/ Včasih sem na veliko pošiljala novopečene lastnike na ta forum, zdaj mi pa tole ni všeč :( Brez zamere.

Kaj pa je narobe z žvečkanjem? Če nehajo, ko jaz to hočem/rečem, je to povsem OK. Za gubo sem vsako ˝stresla˝ ene trikrat in smo zmenjeni za vse večne čase. Pa ni šlo za pravo stresanje, sploh ne, bolj za to, da sem jo zagrabila, brez dejanskega stresanja... in to je to. Ampak obe, jaz in psica sva vedno natanko vedeli za kaj gre - v situaciji, ko bi mi psica še sredinec pokazala, če bi ga imela in si je krepko korekcijo več kot zaslužila. Sicer pa ostala vzgoja temelji na pozitivni motivaciji, priboljških, pohvalah. In to je to.