mojpes.net

Jutri bo teden dni odkar si odšel Solze so še sveže in težko se je vračati domov, ker tvojega črnega repa ni več tam. Težko mi gredo besede s tipkovnice in še težje spravim kakršnekoli misli na papir.

Bil si najboljši pes, ki smo si ga kot začetniki s psom lahko nabavili. Da smo izbrali točno tebe je bila najboljša možna sreča za našo družino. Nobene naše začetniške napake nisi nikoli izkoristil, tako nisi zlorabljal nobenega privilegija, ki si ga imel od prvega dneva v naši družini. Nisi se povzpenjal po lestvi navzgor, ampak si vedno ostajal prizemljen. Bil si tipični gladkodlaki prinašalec, le višina in teža sta ti ušle izpod nadzora in si ostale Flate presegal za krepkih 10cm v višino. Bil si štorast klovn, ki je do zadnjega trenutka vihtel repek in imel nagajive iskrice v svojih čokoladnih očeh. Nisi maral drugih psov, ampak psičke so bile tvoja strast. Za svojega si vzel vsakega človeka, ki ti je naklonil le 5 sekund svoje pozornosti. Znal si kljub svoji pojavi, nastopiti tudi pri ljudeh, ki so se bali psov. Prav tako si imel srce za potolažit človeka, ki je izgubil svojega prijatelja. Ljubil si vodo, pa potapljal si se rad. Vedno smo se ti smejali, ker si iz vode bezal največje možne skale. Včasih tako dolgo, da ti je šla na koncu voda že v nos. In potem si smešno kihal in ti ni bilo jasno kaj se je zgodilo. Nekoč si nam iz morja na neki pasji plaži potegnil leščurja, na vsak način si ga želel odnesti v avto. Pa vse tiste palice, ki si jih v igri pokončal. Imel si jih za hobi. Bil si najbolj gurmanski pes kar sem jih poznala, jedel si le domače pečeno pecivo. Če ti je kdo ponudil kaj kupljenega v trgovini si se samo namrdnil. Znal si tudi izvrstno prebirati in iz briketov polizati samo konzervo, če se ti je tako zahotelo. Bil si nezahteven, kolikor si lahko bil. Vse kar si želel, da si bil zraven. Pa te ni zanimalo kje smo, samo da si poleg nas. Oboževal si vožnje z avtom in vedno radovedno gledal kam se peljemo. Ko smo hodili po izletih si vedno svoj smrček vtaknil v vsako luknjo, ki smo jo mi pogledali. Nekoč si mi skoraj izpahnil ramo, ker sva midva že odšla naprej mami pa se je ustavila, da pogleda v notranjost neke cerkve. S takšno ihto si stekel nazaj pogledat, kaj je tam tako zanimivega....

In potem je prišel lanski december. Vedno bolj očitno si šepal na zadnjo tačko, ampak te to ni oviralo pri skakanju po snegu. Odstranili so ti prstek za katerega se je izkazalo, da je bil rakav. Vsi tvoji organi so bili bp in veselili smo se, da je to to in da boš še dolgo z nami... Skakal si po snegu, ki si ga oboževal skoraj tako kot vodo. Zima je bila letos obilna, nismo vedeli da je bila tvoja zadnja. 9.8 sva z Rokom odšla na morje in mami sem še rekla naj te pazijo, ker se mi zdiš bled. Pa si potem baje bil boljši in tudi barvo si nazaj dobil. Vse do 15.8. Vedno smo bili pri veterinarju na praznik. Nič drugače ni bilo tokrat. Preiskave so pokazale, da krvaviš v trebušček. Vsi ostali organi so bili brez posebnosti in videti kot pri mladem psu. Samo tvoja kri,... niti vzeti ti je niso mogli tisti četrtek. Pričele so se infuzije.  Bil si boljši, v nedeljo so bili zelo optimistični. V ponedeljek pa spet kot bi te odsekal. Težko si dihal, nisi imel energije... ampak pri veterinarju si zbral moč in ga z repkom pozdravil. Čeprav smo se vsi že poslovili od tebe, smo te tisti dan pripeljali nazaj domov. Vse do petka smo vsak dan s tabo na veterini sedeli pod drevesom in čakali, da se ti zdravila stečejo v žilo. Zadnja dva dni si bil tako živahten, da smo te komaj prepričali, da je potrebno to še storiti. Izvidi so pokazali, da se je krvavitev ustavila. Vsi so bili optimistični, veterinarji so bili tako veseli zate, za nas... V ponedeljek so ti celo vzeli kanilo. Pa je prišel naslednji dan. Komaj si se držal na tačkah, tresle so se ti. Spet si krvavel. Tokrat so bili veterinarji tisti, ki so rekli, da ne vedo če je še smiselno vztrajati. Da se vsakič po končanih infuzijah sesedeš nazaj. Da te ta prekleti rak premaguje. Tako ga sovražim, ker nam je vzel naše črno zlato.

Atil težki so dnevi brez tebe, ati ne ve kaj bi počel ko je čas za sprehod. Jaz ne vem kako bo, ko bo potrebno kdaj prespati doma pri starših. Ne bo tvoje črne rite, da bi jo stisnil k meni za lahko noč. Ostale so tvoje igračke, tvoji komaj odprti briketki in predvsem so ostale tvoje črne dlake po stanovanju, ki jih je tako težko pogledati ker nas spominjajo nate.

Nekaj pa je kar hočem, da veš. Vedno boš ostal naš kuža, ne glede na to kje si. Še vedno ti vsako noč zaželim lahko noč in potem začutim tvojo dlako med mojimi prsti. In upam, da veš, da če še kdaj v družino pripeljemo kužka bo to zaradi tebe. Ker si bil najboljši kar si lahko bil in v vseh okoli sebe vedno iskal in našel najboljše.

Pogrešam te, Atil. Vsi te pogrešamo.

(http://shrani.si/f/2w/Jx/EEcSEFy/139131015156559703171911.jpg)

Moje sožalje, retrieverka  hu:g, Atilu pa  :-* :-* :-* na mavrico

retriverka, iskreno sožalje!  :'( 
Drži se hu:g Ne pozabi, da je vedno ob tebi, vas, četudi ga ne vidiš.

Tako grozno težko je ostati in nadaljevati, ko odidejo.

Iskreno sožalje vsem, ki ste ga imeli radi.

Zelo lepo napisano... Iskreno sožalje! :'( :'(

Retriverka,
iskreno sožalje :'(

Atil, :-* na mavrico!

Iskreno sožalje :'( Atil, naj ti bo lepo na oni strai mavrice :-*

Iskrene sožalje tudi od mene... :'( :'(

Atil tebi pa poljubčke gor na mavrico... :-* :-*

Iskreno sožalje :'(

Iskreno sožalje :'(

Moje sožalje.

Sožalje :'(

sožalje..

Hvala vsem. Res je težko iti naprej. Človek bi želel, da se skupaj z njegovim srčkom ustavi čas. Pa se ne in moraš naprej ter normalno funkcionirat.

Ena izmed slikic njegovega zadnjega tedna na drogah, ki so nam omogočile lep zadnji teden...
(http://shrani.si/f/2i/dd/4Uqig8vL/117458710151910059311719.jpg)

Retriverka, sploh ne vem, kaj naj napišem ... vsekakor iskreno sožalje. :-* :'( Velikan Atil, upam, da ti je zdaj (spet) fino.

Atilu poljubcka na mavrico. Podozivela sem vse za :'( :-*dnje dogodke z mojo luno na tisti klopci.. :-*   je pa zelo lepo napisano..

retriverka, žal mi je  :'(

Hudo je, ko se poslovijo. Hudo je tudi meni. Iskreno sožalje :'(

Moje sožalje za Atila.

Hvala. Včeraj sem šla domov k staršem. Nobenega še ni bilo doma in tako hudo je bilo, ko ni noben piskal za vrat, ker sem ključe iskala 10 minut. Pa noben pri pritekel pozdravit. Kar nisem vedela a bi šla naprej ali se obrnem, pa počakam da še kod pride. Prazno je bilo. Potem sem spakirala nekaj priboljškov, ki so ostali za njim pa 1 igračko. Jih bom dala psički od fantove sestre. Zraven pa sem imela tak občutek slabe vesti, sploh ne vem zakaj. Kot bi mi nekaj govorilo, da če to nardim Atil ne bo imel tega. Ampak Atila ne bo več nazaj in ne bo mogel poglodat svoje najljubše kosti s peteršiljem...

1 teden je bil včeraj. Ah lupma moja, kaj si mogel že oditi.... (http://shrani.si/f/Q/2q/2dM15aX4/59281474066581718964245n.jpg)

Moje sožalje, retriverka, tebi in tvojim. Da bi čim prej nehalo boleti  :'(

Solze so oteževale branje, pa sem vseeno prebrala do konca. Prelepo napisano, za prelepega Atila, za žival, ki nam pomeni največ.  :'( :-*

Moje iskreno sožalje, se sigurno spet srečata. Verjamem v to.  :-* Drži se!

Stari moj, rojstni dan si praznoval v teh dneh... 10 let bi jih štel. Upam, da si dobil velik paket daril in da so ti jih tudi na mavrici dovolili samemu odpreti. Vem kako si užival v tem, kot majhen otrok. Pa da je bila ena peteršiljčkova kost v paketu tudi upam.

V teh dneh mislim dosti nate in saj veš da računam nate, da boš izbral enega super škrata za naju. Pa mami od Roka tudi verjamem, da si že srečal. Je obljubila, da te poišče...

Pogrešam tvojo črno dlako in zadnjič sem videla, da ati še vedno ne zmore pospraviti tvojega potnega lista, v njem je šop tvoje dlake. Še vedno diši po tebi.

Pogrešamo te vsi....

Retriverka :-* hu:g

Atil je dal za rundo Bitu in G. Psu, sigurno so užgali kak nori flatovski žur po gozdovih in jezerih gor na mavrici >3

UUU ja, zagotovo so šli na eno pasje pivičko, potem pa vsi trije skupaj kamne tauhat. Valda one najtavečje, tiste, ki jih moraš še s tačko malo ven bezat, ker drugače ne gredo ven :). Upam samo, da se je Atko lepo obnašal v njuni družbi. Pa še eno kolegico so imeli s sabo, je bila Atilova lubica :)

Eno lepotico sem včeraj "spoznala", na žalost samo po fotki. Ena gospa, ki mi je naročila sliko svojih italijanskih hrtic, mi je pokazala fotko svoje prve psičke, flatke, s katero sta bili skupaj 14 let in 3 mesece :-* Tudi ona se je sigurno pridružila čofotanju in norenju z Atilom in ostalimi hu:g

mamaF hvala, kar objela bi te  hu:g ker se spomniš na naše črne žverce...

Saj nekoč pridemo za njimi, takrat bo šele velika zabava  :) do takrat jih pa lahko le pogrešamo in jim želimo vse najlepše in da naj čuvajo na vse nas

So mi kar solze stopile v oči ko to temo berem.. :'(  Atil, pozdravi še mojega Bončka gor na mavrici če ga kje vidiš..
Zate retriverka hu:g in drži se :)

Saj ko je šel, mu je bilo naročeno, da mora pozdraviti vse mulce in mulke, ki so začasno morali oditi stran od nas.

Še vedno ugotavljam, da je še vedno mi težko iti domov in da ko pridem pod blok staršev mi vedno naraste utrip... pa tudi ob odhodu še vedno pogledam gor, če se bučman še poslavlja :) ah zlati so...

To si nam ti uštimal, a ne... pravim tako, ker je jutri točno 1 leto od kar si se poslovil od nas, mami in ati pa gresta pogledati eno leglo črnih letečih in malo cvilečih... Pa ker je nekdo v zadnjem hipu odpovedal rezervacijo za enega mladička in so kontaktirali mami. To si ti uštimal, a ne? Glej, da bo vsaj pol toliko legende kot si bil ti in pa prooosim zmeni se, da ne bo videl najbolj kakovostne malice v mojih činčilah. Tako a veš, ker ga imam namen zaplenit in ga na Mariborski zrak na vadit...

Letos sem na morju pregledala vse plaže, za katere sem ti obljubila, da če se pozdraviš greš z mano... malo je bilo težko.. potem pa je priletel metuljček in še en in se vsedel name. Rok pravi, da si ga ti poslal, ker se je na vsak način želel usesti na mojo ramo, tudi po tistem ko sem ga štorasto odgnala misleč, da je osa...

In saj veš, da je tamala letos postala polnoletna. No, v čast temu sem ji naredila album in potrebno je bilo predelati tudi tvoje sliko. Še vedno tečejo solze, to bi lahko tudi poštimal, da ne bi tako več bolelo... no, ampak nočem ti to povedati. Tole sliko sem našla. (http://shrani.si/t/3u/1x/1dtyV6i7/maj-3c.jpg) (http://shrani.si/?3u/1x/1dtyV6i7/maj-3c.jpg)
Tu si ravno dobro prišel k nam. Paše v tale forum, tako čisto zato, ker je notri tvoja zadnja slika, zakaj ne bi bila še ena izmed prvih, ko si bil mulc. No in enega takega si nam spet uštimal :) ampak saj veš, da boš ti še vedno manjkal in manjkal in da zagotovo ne bo isto. Bo pa dobil tvojo cufo, je še vedno pri meni. Edina stvar, za katero se nisem mogla prepričat, da gre drugam... aja pa tvoj povodec še vedno visi v predsobi, čaka nate že eno leto... Uživaj in nekaj kamnov nam stauhaj za boljši dan...

 :-*

Bo že prav tako... :-*  :-*

Retriverka hu:g Atil, ti pa z Bitkotom tam gor fajn žur naredi :-*

Pa komaj čakam novic in fotk od Tamalčka Črnega, iiiii >3

Moje iskreno sožalje.  Atil, bil si čudovit pes  :-* :-* :-*

Ne, saj sem že čist neumna  :-[ :-[, upam, da ne zameriš. Ne vem kje se me glava drži...  :-[ Atilu tisoč poljubčov nad mavrico  :-* :-* :-* Oprosti, ker sem zmešana... Ampak vseeno: PREKLETI RAK!!!  >:(

Ja, pravim enako ta prekleti rak! Eno leto ke bilo vceraj kar je sel na mavrico. Nam je pa namenil cudovitega mladicka. Se 2 tedna in bo mulc nas. Atila pa bomo se naprej tako zelo pogresali, ker.manjkajo vse njegove traparije...