mojpes.net

Živijo!
Imam psičko ki je prosto gibajoča na našem vrtu ki je zelo velik. Navajena je biti zunaj, všeč ji je da je v naravi in večinoma hoče spati zunaj saj sovraži naše ploščice po stanovanju.
No, stvar je taka da ko je zunaj nevihta je grozno nemirna. skače in laufa na vso silo po vrtu, laja kot obsedena in prav nič je ne odvrne od tega, razen to da jo pred nevihto pripeljemo v stanovanje(takrat je mirna, upoštevala sem nasvete naše veterinarke da naj vžgemo tv in se obnašamo normalno, pogovarjamo normalno kot da ni nič). Zdaj me pa zanima če bo tole ona vzela za potuho, ker vsakič ko jo odpeljemo nazaj ven začne lajati in me gleda s tistimi ogromnimi očkami. Jaz bi jo z veseljem imela v stanovanju, ampak ko pa vidim da je zmedena glede ploščic ker se ji drsi in želi na vso silo na balkon spati ven (notri noče spati) . Zmedena sem, nevem kaj naj naredim. Naj omenim da smo se v kratkem preselili na večjo parcelo. Psička je stara 9let in se je vsega zelo hitro privadila, samo strah pred nevihto nosi še zmeraj s sabo  :-\

Pa ima zunaj kakšno varno zavetje, kamor se lahko skrije pred nevihto?

seveda, naredili smo še večjo kučo in notri ima svoje igrače na katere je navezana in njeno dekico.Rada bi jo odvadila da hodi v stanovanje med nevihto in da se tudi zunaj tega nekako navadi...

Vprašanje, če bi koča pomagala.. nekaj hiš stran ima mešanec NO/AM pravzaprav kar leseno vrtno uto za svojo kočo (ima svoj vhod vanjo), pa ne zadošča, ga med nevihto spuščajo v stanovanje. Star je že 13 let.. Običajne pasje ute so pa seveda bistveno nižje in mojo boječko moti že ropotanje dežnih kapelj..

Aha, si že odgovorila. Torej, si ne predstavljam, kako bi jo odvadila. Saj nevihte niso vsak teden čez celo leto, da bi bil to tak problem.

ja, tole je res. Naša je stara že 9let in je še vedno zeloo živahna. Zadnje čase so nevihte resnično problem ker jih je dosti-pri nas grmi vsak dan in ona se vsak dan vznemiri, tudi če čuje nevihto ki je zelo daleč. Niti ni problem da je v hiši samo smili se mi in pomagati ji hočem ker mi je hudo gledati da se boji. no hvala za odgovore!

A veš, na starost postanejo nekateri psi tudi bolj razdražljivi in če nimajo problemov s sluhom, se tovrstne težave lahko naenkrat pojavijo ali pa se le stopnjujejo.. Pri moji prejšnji psici je bilo namreč tako, da se 10 let ni bala grmenja in petard. Če sva bili na sprehodu in je kaj od tega počilo, sem jaz prva in edina skočila. No, po 10-em letu se je pa začelo.. in to tako, da je začela na kljuko od vrat skakat, če je bila sama zaprta v sobi.

Če ti ni problem, da je v hiši, naj bo tam, dokler najhujše ne mine, ker psica prav v hiši išče svoje zavetje. Če bi jo puščali zunaj, bi bilo še huje. Če je v hiši OK in ne zganja hudiča, si lahko še vesela..  :)

Sicer psička ni več mlada, a boš vseeno morala nekaj storiti, če boš hotela, da preneha s tem paničarjenjem ob nevihti. Takega problema se je zaradi njene starosti in same resnosti problema treba lotiti celostno. Ker pač moraš vedeti, da želiš psa rehabilitirati, prevzgojiti.
Kot prvo moraš spremeniti njeno obnašanje. Nevihta ne sme pomeniti skakanja, jokanja, ker v končni fazi ni tako strašna kot izgleda. Predlagam ti, da si nekajkrat med nevihto z njo zunaj (še najboljše v pesjaku) in se nikakor ne zadovolji z njeno histerijo. Za cilj si zadaj, da bo psička lepo mirno sedela ob tebi. Med paničarjenjem je ne božaj, ker s tem vedenje še bolj spodbujaš. Lepo mirno stoj in vedno, ko bo hotela skakati, cviliti, popraviš z NE! Lahko jo miriš tudi z rahlim dotikom. Pohvališ šele, če je mirna, pa še to ne pretiravaj. Tudi občasni priboljšek ne škodi. Počasi jo potem poskusiš dati v prostor, jo uleći, masirati. Zadnji korak pa je hiška. Na umirjen način jo poskušaš spraviti v hiško - lahko z nastavljanjem priboljškov, igračko. Če ne gre, jo pač zapreš v pesjak in najprej od blizu, nato pa od daleč opazuješ ter popravljaš njeno paničarjenje. Saj pes slej kot prej zakapira, kaj se mu hoče dopovedati, le vztrajen je treba biti. Ti le ohranjaj mirno kri, strogo prepovej vsako cviljenje in ji pokaži, da grmenje ni nič strašnega. Lahko odvračaš pozornost z igro, lahko ji daš hrano, lahko jo takrat treniraš, daš na povodec in narediš z njo par krogov po dvorišču (če grmi od daleč) ... Treba je biti iznajdljiv in eksperimentirati. :)

To sem tudi jaz nekoc trdika, ampak se ne strinjam vec.
Zakaj pravzaprav ne bi tolazili/mirili nekoga, ki mu je zares hudo? Zaresno fobijo se ne da kar s besedico Ne in parimi nagradicami odpraviti. Tle trda roka nima kaj iskat.
Priznam pa, da je marsikomu tezko lociti pravega strahu od napacno naucenega vedenja, je pa to bistvo pri nadaljnjem ravnanju s psom.

V vasem primeru bi psu vsekakor omogocila ta cas preziveti v hisi, takrat pa lahko tudi po osovrazenih ploscicah pogrnes tisto poceni kopalnisko preprogo na metre recimo in ji tako ustvaris varno in nedrseco pot za ta cas, ko je z vami noter. Jaz osebno bi ji to itak ze takoj omogocila, ce so edino ploscice ovira, da noce stopiti notri in bi drugace rada prezivela nekaj casa z vami tudi v hisi.

To ni res, je zastarel mit, ki je naredil več škode, kot koristi. Pa tudi dretje NE na psa, ki se boji ne bo prineslo nič dobrega. Pri takih problemih wannabe cezar milan metode ne pomagajo oz. lahko poslabšajo zadevo.

http://fearfuldogs.com/myth-of-reinforcing-fear/ (http://fearfuldogs.com/myth-of-reinforcing-fear/)

Zakaj pa psička ne bi smela bit notri v času grmenja? Se mi zdi ful ne fer do psa, da se ga namerno izpostavlja nečemu, česar se boji. Pač daš psa not, sej hudih neviht z grmenjem pa res ni tako veliko..

ja, stvar je taka da je moja biba zelo poslušna, ampak glede neviht je pa joj pri nas doma. hvala za nasvete, jaz se bom še naprej trudila, res pa je da ko jo dajem v hišo ji je lepo, zaenkrat je mirna in ni problema, tudi ploščice je počasi začela kapirati da pač mora dati krempeljčke notri. ko hoče, se vse da :)

sicer pa, celih 9let je živela zunaj, komaj ko smo se preselili je dobila mesto v hiši vsake toliko, naučena je osnovnih stvari, zelo poslušna, ampak kadar ima pa nekaj v glavi kot recimo tole z nevihto se ne in ne pusti prepričati. tudi mačko imamo v hiši in si nista ravno v dobrih odnosih, pa še po stopnicah mora hoditi do stanovanja, zato obiske v hiši omejimo na nujno.

Gre za to, da pes tvojih besed "ubogi, saj bo, saj si priden, kar miren bodi ..." ne razume tako, kot bi ti hotela, ampak to zanj pomeni spodbujanje tistega, kar trenutno počne. Božanje trpečega psa bo on razumel kot "priden si, ker jokaš". Hitro lahko pride do izsiljevanja, ti pa zasedeš mesto tolažnika med vsakim hujšim pokom. Enako je z agresijo.
Kar se pa "NE"-ja tiče, pa sem jaz tako zagovornik, da je treba pri psu uporabljati čim manj besed. NE je lahko le primer. Vsekakor bi brezglavo ponavljanje "Ne, ne, ne, ne .." zadevo le stopnjevalo, zato je treba biti pazljiv. Jaz uporabljam "ŠŠŠ" in učinkuje.


V takšnih razmerah je treba v prvi vrsti ohranjati mirno kri. Nobeno dretje ne pride v poštev. Pride pa odločnost. Umikanje težavam ali tolaženje žal nista rešitev. Pes se mora s situacijo soočiti, človek pa mu mora pokazati, kako. Saj sem rekel, da jo lahko redirecta na različne načine - z igro, vadbo, hrano ... Ne pa s cartanjem, ko cvili.

saj biba sploh ne cvili, ona ponorelo laufa po celem vrtu, skače in laja na vsak grom. po obrazu se ji prav vidi da zelo pozorno posluša in takoj skoči in začne noreti ko zagrmi. včasih sem že razmišljala da se sploh ne boji, ampak to tako ne pride v poštev ker je najbrž edina možnost da se pes boji, samo obnaša se vsak na svoj način.

jaz bom počakala na nevihto in bom bila pri njej. pesjak ima tako velik ker smo ji naredili novega, da gre človek skoraj sam notri :) in bom poskusila s tem pzorko, ...

pzorko, a si si prebral tole povezavo od capke?

Vsi začetniki v pasjem svetu smo se učili kar nekaj takšnih mitov, kot je ta, da ne smeš psa božati, če ga je nečesa strah. In tako se to ponavlja naprej in naprej. Je kar nekaj takih mitov, katerih se še dandanes mnogi držijo kot edino resnico, pa so že bili znanstveno dokazano "razbiti" .

Ta je le eden med njimi:


Iz svojih lastnih izkušnjah s takšnimi in drugačnimi psi in neglede na razne članke na to temo lahko rečem, da tole ne drži.

Tvoji nasveti pridejo prav le v primerih, ko ne gre na strah kot strah (panični, fobični) ampak kot neko pridobljeno vedenje iz nesigurnosti.


Tudi pri ljudeh obstaja marsikatera fobija, pa me zanima ali bi jokajočega otroka, ki se strašno boji grmenja, tolažil ali ga pustil zunaj da se sooči s situacijo in mu govoril "šššt" in "ne"?

Po napisanem sklepam, da se še nisi in dvomim, da si se kdaj srečal s spom, ki ga je resnično strah.

Citiram:



--> http://eileenanddogs.com/2013/07/02/reinforcing-fear/

Jaz imam tudi plašnega Kylieja ki se recimo panično boji kolesarjev pa zaenkrat nism odkrila da bi karkoli pomagalo ko se prestraši, ne ignoranca, ne oster mirno, ne tolaženje.. On ko se prestraši začne vlečt in begat še najbolj po mojih ugotovitvah pomaga mirno prigovarjanje v smislu "lepo mirno Kylie". Ko je pa nevihta ki se je pa tudi boji pa ne sme bit sam v prostoru tudi ce je v sosednji sobi ga je strah, če pa je z nami v sobi se pa umiri in tudi zaspi kljub nevihti.

"Iz svojih lastnih izkušnjah s takšnimi in drugačnimi psi in neglede na razne članke na to temo lahko rečem, da tole ne drži.

Tvoji nasveti pridejo prav le v primerih, ko ne gre na strah kot strah (panični, fobični) ampak kot neko pridobljeno vedenje iz nesigurnosti."

Skogkatt, tole mi je dalo misliti.
Kako naj ugotovim, za kakšne vrste strah gre? Ali bi mi to znal povedati kdo, ki ima več izkušenj s psi?

takole torej je tale reč,...bila sem pri psički zunaj, med nevihto in mi je sploh ni bilo potrebno miriti, ker se očitno pomiri že samo ko je nekdo zraven nje. če me pa nebi bilo bi pa lajala tako kot zmeraj,....odločila sem se da jo bom med nevihto imela v stanovanju da bo pomirjena kar je zaenkrat najbolj učinkovito!

Super, drzim pesti da boste ok :)

Macja, naceloma bi ti moral kak izkuseni znat pomagati, ce nisi sigurna, je pa res da je treba poznati vse okoliscine ;)

Tudi mi imamo 9 let staro boječko in nevihte so na vrhu seznama. Ona že prej ve, če bo pokalo in si gospa odpre vrata v hišo in kopalnico zleze v bano ter počaka da mine. Včasih pa je paničarila po vrtu po stanovanju, da je še nas čist znervirala. Takoj, ko si je našla ta varen prostor se je umirila (trese se še vedno) drugače je pa večino časa na vrtu.
Če se bolje počuti v hiši jo imej notri, zanimivo mi je, ko si napisala, da če si z njo zunaj je mirna ker naša se trese in paničari če je okrog nje vsa družina.

no torej, bila sem pri  bibi ponoči, ko je bila nevihta, moram reči da me je bilo na začetku tako zelo strah da sem se morala it umirit da nebi začutila mojega strahu.,...torej, bila sem pri njej v kuči in seveda, bilo je vse uredu. niti enkrat ni zalajala, samo poskusila je zacviliti ampak ko sem jo stisnila h sebi me je pogledala in se pomirila. toreeej, ko sem odšla iz kuče je takoj začela lajati. odločila sem se pač da jo bom med nevihto imela notri, ker očitno potrebuje samo družbo...

 O0

saj zato ne vem kakšen strah je to? strah jo je, paničari če je sama na vrtu in je res neobvljadljiva, ampak ko je spala najprej v moji sobi po tleh na blazini je čez čas potuhnjeno zlezla v mojo posteljo....tam je še poskušala zacviliti ko je zagrmelo, ampak je bila večinoma mirna, nič se ne trese, nikoli. samo blazno jo uznemirjajo teji zvoki....

Tudi naše Missy je strah pokanja in grmenja. In meni se ne zdi to nič ful čudnega. Pač se boji. In se ne sprašujem zakaj, samo poskušam ji to stanje čim bolj olajšati tako, da ji omogočim, da pride do svojega safe spota, kjer se bolje počuti. Pa malo bolj se v tem času ukvarjamo z njo, kakšen priboljšek pade, peljemo jo na sprehod pred nevihto, če vidimo da bo deževalo v času običajnega sprehoda, ali v času petard poskrbimo, da ob najhujših kanonadah ni zunaj. Vsekakor pa je ne tolažimo v smislu booooga revca  ;)

Ja, saj meni je tudi razumljivo, ampak najprej sem mislila da je jezna,glede na njeno obnašanje ko je tekala okoli, bila v pripravljenosti, glasno lajala, nikoli se ni skrivala in tresla in cvilila...zato sem pomislila na kaj drugega kot strah, oz. strah v kakšni drugi obliki samo zato da ji bom znala najbolje pomagati. in seveda, saj tudi jaz je ne tolažim v tem smislu, ona se je sama stiskala k meni in ko je grmelo in je videla da sem jaz mirna, se je pomirila še ona s tem da sem se pogovarjala z njo kot se pogovarjam vsaki dan:)

In tvoj nasvet je kakšen?

Nesiguren pes se skloni, počasi umakne, panični pa podivja, je nemiren in na vsak način poskuša zbežati iz situacije. Če se recimo zateče v uto, se lahko notri trese, cvili.

Evo, brez poznavanja konkretnih okoliščin in po mnenju forumskih poznavalcev od nekoga, ki se s paničnim psom še ni srečal.

Naj dodam še to, da lahko vsak strah, ki ga potenciramo, preraste v paniko. Ta se izraža v afektu - ki je lahko, kot sem prej omenil, brezglavo brežanje, hudo tresenje, lahko otrpne, lahko pa postane agresiven (tudi nasproti vodniku).

Moja prva psica je recimo skakala v petarde in jih hotela "razmesariti", drug pes pa zbežal v hiško in se tresel.