mojpes.net

Lep pozdrav vsem skupaj!
Imam nekaj vprašanj, na katera si ne znam odgovoriti in bi prosila izkušene forumaše za pomoč...

Imam psičko, YT, ki je stara 12let. V zadnjem letu sem opazila, da se ji je sluh izjemno poslabšal - zelo malo sliši, ali pa sliši, česar ni. Ko pridem domov, me redkokdaj sliši in potem ji je nekak "nerodno", ker me ni slišala in še bolj nori od veselja, kot je sicer... Ni veliko sama, saj sem trenutno brez službe, pa tudi sicer gre večkrat kam z menoj. Je pa doživela v življenju kar nekaj stresa, saj jo je do 6ega leta imela moja mama (ki je imela svojevrstno vzgojo :( ) ki pa je potem umrla. Ampak sem za psičko že prej jaz veliko skrbela, tako da je bila smrt zame večji šok, kot pa zanjo. Tudi ko je mama že šla čez mavrico in je še vedno bila na postelji, psička nekako ni občutila tega in se je obnašala do mame, kot da je še tu. Ne vem, bilo je malo čudno vse skupaj...   

Tudi vidi bolj slabo, oziroma ne loči stvari med seboj. Ne vem kako naj z njo komuniciram - ker smo se vedno z njo veliko ukvarjali, se ji sedaj verjetno zdi čudno, saj nas slabše sliši oz. vidi.

Ker se je vedno dobro odzivala na zvočne ukaze, sem sedaj malo nerodna pri tem. Če pa jo želim usmerjati z dotikom, se me včasih prestraši, ker me ne sliši. Ker pa je še vedno prismuknjena kot včasih - vsi mislijo, da je stara 12 mesecev ;) še vedno potrebuje nekaj usmerjanja... 

Ali obstaja kakšen priročnik ali kje bi lahko prebrala izkušnje za ravnanje s starejšim psom? Vseeno mislim, da za to pasmo 12 let ni še tako visoka starost in mislim, da bo kljub slabemu sluhu in vidu še lahko normalno živela nekaj let. Ali se motim? 

Prav tako se včasih sredi noči zbudi in kot bi se ustrašila nečesa, začne s strahom gledati naokrog in se tresti. Včasih temu sledi sopenje - podobno kot je reagirala, ko je bila manjša in je npr. grmelo - skrila se je pod posteljo, se tresla in sopla.

Naj povem, da smo bili pri pregledu pri dr. in dali tudi naredit krvno sliko - razen mrene na očeh, je vse ok. Srce bp, izvidi ok, razen malo povečana kislina v želodčku, ki pa je v mejah normale, če se drži lažje prehrane. Ledvica in jetra bp, brez okvar. Je pa namreč zelo izbirčna in bi jedla samo meso ::)

Vesela bom vsakega odgovora ali namiga, kako se spopasti s tem izzivom!

PS: konec koncev imam z njeno slabovidnostjo in slaboslušnostjo verjetno samo jaz težave ::) me pa to sicer zelo psihično daje, saj se nekako zavedam, da čas teče...za vse nas... 

Huh, sem kar ponovno doživela, kar sva z mojo Luno šli skozi. V njenem zadnjem letu se je sluh in vid na hitro poslabšal. Predvsem sluh. Sem se morala navadit, da ji moram mahat, da me spozna. Poleg tega je postala zelo očitno dementna, saj se je po treh ovinkih njuškanja zgubila in ni več vedela, v katero smer naj gre.
Počasi smo se ji prilagodili. Pač, postala sem veliko bolj pozorna na njo - prej je bilo obratno, Luna je bila veliko bolj pozorna name. Kje hodi, kaj počne, da se ne ustraši, ko me "izgubi", in odbezlja. Bila pa je še vedno zelo hitra in tudi ni kazala svojih let.
Mislim, da samo spremljajte, kaj se ji dogaja, jo nežno usmerjajte in predvsem, zdaj se situacija obrne: vi pazite na njo, kaj počne.  ;)
Želim vama še veliko skupnih let! In zdravja!  :-* :-*

Mermaid, imam nekaj knjig na temo seniorjev - lahko ti kakšno posodim, so pa vse v angleščini, če te to ne moti.

Npr. "Senior Dogs For Dummies" je že ena taka fajn knjiga.

Drugače pa se tvoja Yorkica obnaša čisto v standardu za starejšega kužka. Prilagodiš se ji tako, da malo upočasnita ritem, občasna norenja in obnašanje v stilu "jaz sem še mladiček" so pa tudi čisto tipična za starčke. No, za yorkije sigurno. ;)

Mermaid, če si iz Ljubljane, se lahko kdaj srečamo in ti bom vse razložila "na dolg' pa na širok'". Ostarele yorkice so namreč prav moje področje - če imam s kakšno stvarjo res veliko izkušenj, jo imam pa s tem. Tudi zdaj pri meni stanuje mala psihopatka Sherry, ki bo v kratkem dopolnila 13 let in trenutno se intenzivno ukvarjam s tem, kako jo odvrniti od žalovanja za njeno pred kratkim preminulo najboljšo prijateljico, yorkico  Pepsi.

Malo težje pa tukaj vse napišem, ker bi tudi iz tega nastala cela knjiga in bi se še strežnik sesul.... 8)  Moj mail je deana.p(afna)gmail.com - če želiš, se javi, pa se kaj dogovoriva.

LP

Eh, tile naši starčki...s Švrkom se pri njegovih skoraj 15. letih dogaja podobno. Izkazuje se, da je bila odločitev za mlajšega psa dobra odločitev, čeprav sem bila zares v dvomih, saj je bil naš ljubček edinček celih 11 let. Liza je postala njegov vid in sluh, ga gre kar poklicat in dregnit, kadar se kaj dogaja in on ne sliši.
Ni pa vsak pes enak in tudi yorki naš Švrk ni, tako da knjiga in Pepsi bosta kar pravšnji :)

Najprej vsem trem najlepša hvala za odgovore hu:g

luna7 - zanimivo, tudi sama sem ugotovila, da ima mahanje pozitivno vlogo - mislim, da vidi še vseeno boljše kot pa sliši, zato ji sedaj kažem z rokami, ampak meni se to zdi precej nerodno :(
tudi moja se včasih kr "zgubi" - in kot si napisala, res je sedaj potrebno paziti na njo in te vloge, ki so sedaj obrnjene, me je strah...to sem šele sedaj ugotovila, ko sem prebrala tvoj post...

problem je npr. ko sva prej šle ven, sem ji samo rekla greva, pa je že bila pri vratih - sedaj ji kažem, položaj rok kot policaj, ki usmerja promet - ampak si pride gor šele, ko sem v bundi in čevljih in šele ko ji pokažem flexi ::)
to me ful frustrira, ker ni bila ta izguba postopna, ampak je se mi zdi kar naenkrat "postala naglušna"

Xena hvala za ponudbo glede knjig - ali lahko napišeš kakšen naslov? Bi poskusila poiskat v knjižnici...ne ang jezik mi je ok ;)

Pepsi - vem, prebrala sem tvojo zgodbo in ti tukaj na tem mestu izrekam iskreno sožalje ob izgubi - čeprav sem rekla, da te rubrike (v spomin) ne bom brala, ker vedno jočem zraven :( in pol sploh napisat ne morem nič :(
To je moja prva yorkica (prej smo imeli pudlja) in je precej poseben karakter - kot verjetno vsaka pasma ima tudi ta svoje "posebnosti" ;)

Žal mi je, da nisem iz lj, ampak te bi pa z veseljem kontaktirala na mail, če lahko!

Glede starosti, me vedno sprašujejo, kolk je pa vaša stara - ko pride poplava mladičkov npr. in pol rečem 12 - pa vedno pozabim, da tisti, ki imajo mladička, štejejo v mesecih in pol vsak reče a ja, 12 mesecev - ja ne, 12 let! Ampak tisti, ki so poznavalci, vidijo mreno in vedo, da je starejša, ampak vseeno ji ne bi dali toliko...

Kar me najbolj skrbi je to njeno obnašanje - danes se je vso noč v intervalih tresla in sopla - kot bi jo bilo strah. In nikakor se je ne da pomirit. Spala sem po mojem pol ure. Podobno reakcijo je imela, ko smo kupili nov laptop in je bila ena tipka, ki jo je še posebej "motila" in če si njo stisnil, je naredila enako. Podobno je bilo tudi, ko sem gledala oddajo "biggest loser" ko so hujšali in se vagali in je pol tista vaga piskala - je bilo gotovo za tisti večer. Potem sem nehala gledat tisto serijo ::) Ampak nismo nič takega kupili ali delali, da bi izzvala takšno reakcijo. Sem poskusila s prižgano lučjo, pa se mi zdi, da je še slabše. Kr gleda nekaj v daljavo, kot bi videla pošast :( Sedaj pa npr. na veliko drnjoha - za razliko od mene, ki imam podočnjake do tal ::)

Moj fant pravi, da se poslavlja od tega sveta in ko to reče, me ornk stisne pri srcu in bi ga najraši zadavla! Vem, da je 12 let dolga doba, ampak...

Pepsi, sedaj sem se spomnila - moja je imela eno res dobro prijateljico, sicer iz Nemčije, ampak smo se videvali ziher 1krat na mesec po en teden in poleti skoraj celo poletje - letos jeseni pa je pekinezerčka šla čez mavrico (btw ful lep video v tvojem prispevku, sem si ga pogledala), saj je imela prirojeno srčno napako in stara je bila 13 let (proti koncu je padala npr. kr v nezavest) - in moja je občutla, da je ni več, ko smo se naslednjič videli in ni ji blo nič jasno in je postala vidno žalostna. Pa fora je bla v tem, da itak pri sosedi vse diši še po psički, da tudi pri nas diši po njej in ni mogla dojet, da jo voha, nje pa ni. In jo je ful iskala itd. Psičko sem enkrat celo imela v varstvu, drugače pa je bila non stop na obisku in sta se imele lušno - z ostalimi se nekako ne razume preveč...  Ampak hočem rečt, da je izgleda to (ta izguba, pa čeprav nista živeli skupaj) tudi ful vplivalo nanjo, ker po tistem je šlo samo še navzdol. Soseda je rekla, da se je "vidno postarala" in da "nima več dolgo". Sama sem seveda vse preslišala in mi je še sedaj grozno :(

Silba Mia, vidim, da je bil dodan nov odgovor!
Hvala za delitev mnenja!

A veš, da sem jaz tudi razmišljala o novem, mlajšem kužku, ampak sem našla več razlogov proti - bojim se, da bi bila moja ljubosumna in bi zato še prej "odšla", da bi bil ful stres za njo ipd.
je pa tudi res, da je bila dosti boljpridan, ko je bila njena "prijateljica" na obisku - si pol tok ni zmišljevala, kot si sedaj, ko je sama ::)
po drugi strani pa imaš tudi prav, kako je postala ona kot si rekla, njegova "vodnica" in to se bere odlično!

Ne vem, vsekakor je za razmislit hu:g

Odločitev za mladega psa se je pri nas izkazala kot krasna stvar, ampak je ni za vzeti  kar tako zlahka in brez temeljitega premisleka: tudi če imaš psa, ki ni zahteven glede družbe drugih psov, je na začetku ogromno dela z novincem, starostnik pa ima tudi svoje specifične potrebe in zahteve.  Zavedati se je tudi potrebno, da dobra zdravstvena oskrba starega psa veliko stane in da je oboje skupaj lahko res velik strošek.

sančotova si me prehitela ... točno to sem hotela napisat sama.

Mermaid kontaktiraj tudi sančotovo, ki ima "starega" psa in mlado "opico" staro 10mes.

Kombinacija starčka + mladiča je fajn, ja. Pobere pa kar nekaj energije, zato se je treba dobro pripraviti.

Mail mi pa kar pošlji, veš da  ;)

Pobere na začetku fuul energije ::) ::), ko se ujameta v tim, niti ne opaziš več, da sta dva. Oz. sta povsem izgubljena drug brez drugega.

Ne, lahko pa res ni. Vsak se mora sam odločit, ker najbolje pozna svojega ostarelčka. V večih stvareh je potem tudi kar malo več dela, hranjenje drugačno, animacija drugačna, sprehodi so tudi zahtevnejši...pa še kaj bi se našlo.
Pri nas se je res izšlo, kar pa ne pomeni, da ne maham in signaliziram in vpijem z globokim glasom, da bi me Švrk pošteknil :)

Sem se odločala, če bi vzela kakšnega mlajšega za mojo Luno, pa mi ravno zaradi tako različnih zahtev ni potegnilo. Da bi enega pustila doma, drugega pa vzela na tek, se mi nikakor ni zdelo prav. Namreč, še vedno, ko sem si nataknila copate za tek, je Luna poskočila in bila cela pripravljena it tečt, čeprav ji ni zneslo niti do prvega ovinka. Ravno zaradi tega nisem vzela drugega, ko je bila luna še živa.
Prinaša pozitivne in negativne stvari, predvsem pa je odvisno od tega, kakšen je tvoj način preživljanja časa s psom.  ;)

Lahko je samo posledica opešanega sluha in vida, lahko  da postaja tudi  dementna - ker sicer starost 12 let za majhnega psa sploh ni visoka. Za pomiritev strahov lahko poskusiš s triptofanom, če se ga še kje dobi (je naravna snov in nima stranskih učinkov)

Mermaid, pri nasi hisi smo starckom zelo naklonjeni, odkar smo enostavno (vem, ::) da to ni enostavno!) sprejeli, da je staranje naravni proces in del zivljenja.
Suze je prisla k nam stara 12 let iz zavetisca in ceprav smo bili brez nekih posebnih izkusenj s seniorckom, je bilo jasno, da bo ostala edinka. Sele, ko se je pri 14,5 letih poslovila, smo nabavili novega psa. Sherry, prej edinec pri eni zelo stari babici, je pristal v zavetiscu pri 14 in je prisel mesec dni kasneje k nam (šok - 2 cloveka + 2 psa + 2 macki, prej je poskusal zaklati vse, kar mu je prislo v blizino (kaj cmo, nevarna pasma pac :-# mesanec maltezana), ker je bilo jasno, da se je v azilu predal in da ne bo vec dolgo... pa se je krasno prilagodil (celo v novo psicko, ki je prisla v krdelo za njim, je bil prav zatrapan) in smo ga imeli se 3 polna lepa leta.
Zakaj ti to razlagam? Ker to enostavno cutis, kaj je za katerega seniorcka dobro in kaj ne. Beri, poslusaj in vsrkaj vse izkusnje drugih + opazuj svojega psa, pa sem prepricana, da bos enostavno (spet ::) enostavno) vedela kaj in kako. Srecno!  hu:g

Tudi mi smo do lanskega 15.julija imeli starostnico, skoraj 18 letno Kajo. Ko ji je bilo 15 let smo dobili še Keli in sta tako skupaj preživeli 3 leta. Kaja se je v tem času pomladila, prej se ni hotela družiti z ostalimi psi, po Kelinem prihodu pa smo se veliko družili z različnimi psi in Kaja je z veseljem sprejemala družbo mladih psov. Kondicije je do zadnjega imela dovolj, da je vsak teden dvakrat šla na Rožnik in nazaj (še ko sem jo hotela kdaj nosit v hrib, sva imeli prave borbe).Tudi na ostalih sprehodi je dohajala Keli - seveda ni letala a hodili smo kar hitro. Je pa imela svoje starostne "muhe" npr.lulanje v stanovanju (na svojo posteljo), če kaj ni bilo po njenem. Kako leto preden se je poslovila je tudi oglušela (sicer do zadnjega je slišala, če smo v kuhinji odprli škatlo s priboljški), videli tudi nismo ravno najbolje - motil jo je mrak ali pa močno sonce. Ko smo bili na sprehodu na Rožniku, je bila skoz spuščena - je bilo treba malo gledat kam bo zavila, a ni bilo hudo. Če je ponoči sla pit vodo, je imela v kuhinji lučko na senzor, da je videla kje je posoda in da je znala priti nazaj v sobo. Pa pleničko, če jo je dopoldan tiščalo lulat. Moram reči, da je življenje s strarostnikom zelo lepo, prav posebni so ti seniorčki, Kaja je bila zlasti hecna, ker si je ponavadi našla kakšnega mladega"ljubčka" in se je potem skoz sukala okoli njega. Jaz je nikoli nisem obravnavala kot stare psičke, pazili smo le na prehrano, pa da ni kakšen močan pes skočil nanjo.

Želim ti, da bo tvoja psička se dolgo s teboj, pa razmisli o kakšni družbi zanjo.