mojpes.net

Živjo,

ker bomo verjetno kmalu dobili pasjega družinskega člana, bi rada "rešila" eno zadevo, ki mi ne da miru že od otroštva: pri prijateljici doma so imeli psa (precej podobnega rotvajlerju, ampak je bil mešanec), ki nama je delal družbo pri igri praktično vsak dan - skupaj smo tekali, se lovili, ... večkrat sem mu prinesla tudi kaj za glodat, če je pri nas ostalo pri kosilu. Enkrat pa se je vse spremenilo - ko sem prišla na obisk, je pes popolnoma ponorel name, tako da ga je prijateljičin oče komaj ujel, da me ni napadel. In od tistega dne naprej me pes ni več prenesel, takoj ko me je zagledal, me je želel napast in tako je moral biti priklenjen vedno, ko sem prišla. :( Že takrat sem poskusila razumet, kaj se je zgodilo, da se je kuža v enem dnevu tako spremenil, pa mi še danes ni jasno. Vem, da do njega nisem bila nikoli groba, čeprav sem bila še otrok (stara sem bila približno 10 let), ampak so me starši že zgodaj naučili, da je treba z živalmi ravnat lepo, imela sem tudi mucko, hrčka, papigo, ... tako da to res ni bil problem. Ima kdo idejo, zakaj se zgodi kaj takšnega, ker bi res rada razumela.

Točnega odgovora ne boš nikoli dobila, ker samo on (pes) ve, kaj se mu je takrat zgodilo. Vendar psi zaznavajo gibe, vonje, si upam trditi da tudi čustva oz. psihična stanja ljudi velikokrat boljše, kot mi. Možno da ga je ravno takrat kaj zmotilo na tebi: vonj, gib, zvok... in je prišlo do preobrata. Možno je, da sploh ni bilo povezano s teboj, lahko je zaslišal oddaljen zvok, ga povezal s teboj in stresel jezo ali strah nate.
Svetujem ti, da nehaš iskat odgovor, si dopoveš, da nisi naredila nič napačnega, saj si bila le otrok. Novega člana družine sprejmi neobremenjeno s tem dogodkom, drug pes, drugo obdobje.

Nairwen, naj te potolažim, da sem bila že v ranem otroštvu "ugriznjena" od domačega psa, ker se nisem znala obnašat do njega, tvoja izkušnja pa me je spomnila tudi na podobno mojo, ko je do tedaj prijazen sošolkin nemški ovčar en dan ob mojem obisku pikiral direktno na moj vrat (ampak hvalabogu ni stisnil), brez nam vidnega razloga in še danes mi ni jasno kaj se je takrat zgodilo. Je pa res, da se sama psov kljub slabim izkušnjam nisem nikoli bala (norc na pse, kaj češ ::)) in me spremljajo skoraj celo življenje, sem pa ko sem malo dozorela spremenila odnos do njih in se od takrat ni zgodilo nič več podobnega :).

Tudi jaz sem bila redno pogrizena od domačega psa (pudlja), tako da sem imela skoz poštempljane roke, ampak tista prava pasja izkušnja pa me je doletela ko sem bila v OŠ, ko je sosedov NO skočil skozi odprto okno ko sem prišla k njim na vrt in me ful ugriznil za komolec (imam še vedno spomin nanj tam na komolcu). Pes je bil tudi sicer moten - predvsem zaradi lastnika in je kasneje tudi do smrti pogrizel našega pudlja, ki je bil privezan na vrvici na sprehodu, NO pa je priletel odvezan in ga napadel.
Nikoli ne boš vedela, kaj je psa zmotilo da te je napadel, tako kot jaz ne, saj me je dotični NO sicer poznal in ni bil nikoli napadalen do mene, takrat pa se mu je snelo.
In kot je napisala Royalty - mene naklonjenost do psov ni nikoli minila, pa čeprav sem jih v otroštvu velikokrat fasala, prav tako naš pudelj.
To tako pač je - ali si pasji, ali pa nisi.

Hvala, zgleda res ne bom nikoli popolnoma razumela, kaj se je zgodilo. Sem mislila, da bo komu, ki pse bolj pozna, tudi bolj razumljivo. Sama sem vedno ugibala, če je kuža mogoče zameril, ker sva se s prijateljico lovili in kričali (pač otroci), pa je narobe razumel, da jo mogoče hočem poškodovat. Kakorkoli, pse sem še vseeno imela vedno rada, sem pa žal malo izgubila zaupanje oz. sem se jih od takrat naprej malo bala.
Pa gremo novim kužkom in dogodivščinam naproti! :)

ja marija pomagej ... pa kva ste mel to zaene kukr pudlje??  :o :o :o

vsaka pasma, pa naj bo katerakoli, grize (največkrat) zaradi lastnika oz. nepravilne vzgoje. prav besna sem, ko berem kako so pudlji živčni in kako grizejo. pa tudi vsaka kosmata kepa ni pudelj  ;)

kocka ne vzet tega osebno, lepo te prosim  :-* vem, da si bila premlada za vzgojo. pudlji so pa dejansko tako inteligentni, da točno vedo kje in koliko lahko.

Rodovniški že itak psihič, ki sem ga dodatno še redno vlekla za rep :-[ in moji tastari pač niso primerno ukrepali ;^*, da bi to preprečili, potem pa sem kasneje plačevala reden davek na budalost :-X

Tudi jaz lahko opišem svojo dogodivščino.

Kot mnogokrat smo se z avtom pripeljali na obisk k eni družini.  Pes na dvorišču, kot vedno.
 Ko smo lezli iz avta (troje vrat- šli smo z glavo naprej iz zadnjih sedežev) je pes priletel in me zgrabil za vrat. Ne močno, šivati ni bilo treba, je pa tekla kri.  Lastniki so se skoraj onesvestili. Pes do sedaj ovčka, potem pa takole.
Ko smo premleli zaporedje dogodkov smo gotovili, da je istočasno z mano moj oče iz avta vzel bergle, ki jih je pa imel že leta in nanje sploh nismo bili več pozorni. Ker se je pes "palic" ustrašil je šavsnil, po meni.
Edina posledica je to, da nikoli ne pustim otrok brezbrižno s psom samih. Nikoli. Saj ne vem, komu manj zaupam, otrokom ali psu.

O, tam pred 30 leti, ko je imela vsaka družina z malim psom pudlja in so bili izjemno popularni, ker drugih malih psov preprosto pri nas ni bilo, vzrejal ali štepal pa jih je vsak 10. Slovenec, so bili histerični psihiči, tudi rodovniški, zelo pogosti. Ampak saj se to zgodi pri vseh pasmah, ki se popularizirajo in nekritično, predvsem pa nestrokovno razširijo čez vse mere. Zaslužek ali ali popolna zagamanost in šlamparija, tudi poštempljana s strani ustreznih institucij? Verjetno oboje.
Sicer pa nekih slabih izkušenj, ki bi mi trajno ostale v spominu, nimam.

Ponavadi gre pri teh ugrizih največkrat za nepoznavanje psov. Pes skoraj vedno pokaže neke znake vzburjenja (rep, naježena koža, spuščena glava) in dober lastnik bi jih mogel poznati. Moj se je nekaj časa se tudi kar zaganjal v starejšo gospo na koncu travnika, dokler nisem videl da ga pravzaprav moti, da je pokrita z ruto. Sem opazil tudi kasneje, da mu ni všeč če ima nekdo zakrit obraz. Pač psi imajo svojo logiko in potrebno jo je razumeti in če je potrebno, popraviti.