mojpes.net

Jana, če je ta tema že kje odprta, jo prosim prestavi. Jaz nisem našla.

Namreč, včeraj v pasji šoli smo načeli hudo debato kam pes paše. Kljub temu, da je naš pes velik, je v hiši. Eden od udeležencev šole pa ima psa zunaj. Že v mali šoli je bil izredno neposlušen, sedaj pa je milo rečeno moteč. Pes bi se samo igral in zaganjal v sošolce. Na manjše samce je pa hud. Enega je napadel, ko je vodniku ušel.
Sama sem mnenja, da psa, ki je v stanovanju veliko lažje socializiraš. Naveže se na lastnika in na ostale člane kardela. Zunanji pes, sploh mladič, je noro navdušen, ko mu lastnik nameni nekaj časa. V tem navdušenju ne sliši in ne uboga nič. Posledično je potrebno veliko več dela z psom.
Toplo sem priporočala lastniku dotičnega psa, naj ga imajo v hiši, ko so doma.
Prišepnite mi še kakšen argument, zakaj vse je bolje, da je pes tudi v stanovanju.

Moje mišljenje je tako, da pes paše tja, kjer sem jaz. To so socialna, kardelna bitja in jim samota škoduje. Opisano vedenje je tipično, pretirano navdušenje nad pasjo in človeško družbo, katere pes vsakodnevno nima dovolj.
Moji psi so bili vedno pri meni, ne glede na velikost. Bivanje v hiši-stanovanju, gibanje zunaj in to je to.

Jaz menim, da so lahko nekateri psi tudi zunaj, nekaterim to tudi bolj ustreza,  vendar morajo imeti dostop vsaj do enega prostora, kjer bivajo ljudje, če naj se normalno razvijejo. Zelo zelo redki so lastniki, ki zunanjemu psu namenijo res dovolj časa za družbo in socializacijo.
Najbolj blesavo se mi zdi, ko grem ven iz bloka s svojima psoma, pa ju kakšni "natur ljubitelji psov" pomilovalno ogovorijo: Ja, reveža uboga :'( :'(, a gresta končno ven, saj to je pa res hudo za psa, da mora biti v bloku, a ne." Pa takim izjavam kar ni konca, čeprav sem mislila, da so  stvar preteklega tisočletja.
Pa še nekaj: bratranec ima od nekdaj nemške ovčarje, hišo z ogromnim vrtom, psi pa imajo dostop v hišo. In trikrat lahko ugibate, kje so njegovi psi, ki si lahko izbirajo sami,  več kot 20 ur na dan.  :P ::)
 

Ja, saj je naš tudi tak. Če ga reveža ven zapremo mi laja pod oknom :-\. Potem je pa ves srečen, ko gre lahko not.

Saj bi jih povabila na kavo, pa mi je gospa takooooo antipatična. Zagotovo bi izračunala, da bi za denar, ki sem ga namenila za brikete lahko kupila lestence. Pa vse dlake na tleh bi mi preštela. Joj, kako je ne maram :(. Pa ima ona tri najstnike doma, ki bi ji lahko pomagali.

Ja, idealno je imeti ograjen vrt in psa, ki lahko sam izbira kje bo.

Ma, veš kaj, mislim, da bi 90% psov izbralo hišo, vrt pa izključno, če je tam družina oz. za lulanje in kakanje. Vsaj vsi NO od bratranca doslej so bili taki - bi jasno (kot moji pudlji) šli tudi v spalnico in na posteljo, ampak jim morata zadostovati kuhinja in dnevna soba. In se požvižgajo na vrt, čeprav seveda uživajo v sprehodih z lastnikom.
No ja, za mojo blesavo divjakinjo nisem še čisto prepričana, če bi prišla sama v hišo, razen jest in spat.  >:D >:D

Bamfel, kako mi jo to poznano. Ko sem prišla v našo molo šolo, sem bila edina, ki sem "si upala" glasno povedati, da sem psa izbrala zato, da bo živel mano. Ena "sošolka" z mini šnavcerjem mi je potem zunaj potiho povedala, da ima seveda tudi ona svojega v stanovanju, da pa jo je bilo to sram povedati pred ostalimi, ki so bili v večini mnenja, da "pes ne rabi biti v hiši" oziroma - če že, ima svoj prostor v hiši, ki pa ni del "človeškega" stanovanja.
Zanimivo je, da moj "staronemški" inštruktor sploh nikoli ne proreka temu, da imaš psa v hiši, zaradi njega pes člahko spi tudi na postelji s tabo, vendar pod pogojem, da imata med sabo razčiščeno, kdo je kaj določil - pa da seveda vedno človek postavlja pravila in ne pes. Večini tečajnikov pač ni blizu ta ideja, da bi imeli psa v stanovanju. Vzroki so različni od klasičnega "pes je prevelik za v hišo, bodo dlake povsod, kdo bo pa čistil za njim, bi delal kažin ..." itd.
Tudi sedaj, med nadaljevalci sem samo jaz in še eno dekle, ki živi v bloku, taki, da imava pse ves čas pri sebi v stanovanju - oziroma, da so psi v hiši tudi v času naše odsotnosti.
Vsi ostali imajo svoje v pesjakih zunaj. To tudi mene čisto nič ne moti, ker so se tako pač odločili in nikakor ni videti, da bi psi zaradi tega kaj trpeli ali kaj takega. V glavnem so to vsi ljudje, ki resno delajo s svojimi psi, jih jemljejo s sabo tudi v mesto, na dopuste itd., skratka njihovi psi niso samo "vrtni palčki" na njihovem vrtu.

Nekateri pravijo, da se jim zdi čisto "prenaporno", če bi morali ves čas paziti, kaj dela pes v stanovanju ... na žalost niti pomislijo ne, da psu v stanovanju postavlja "pravila igre" človek, tako kot povsod drugje. Zunanje bivanje se večini ljudi (sploh pri nas na podeželju) zdi še zmeraj bolj "svobodno" za psa in ni jih malo, ki trdijo, da psa z "zapiranjem v stanovanje omejujem in da to ni prav" (to sem ravno zadnjič slišala od enen sorodnice. Ko sem ji povedala, da zame pač ni nobena "svoboda" to, da pustiš psa, da se klati povsod po svoje, je pripomnila, da ni mislila tega ampak pač "svobodo na ograjenem dvorišču in uto". OK, vse lepo in prav, če se ta ista oseba hkrati ne bi pritoževala, da pes non stop laja na vse, kar se premika za ograjo in da izrabi vsako priliko, da se izmuzne skozi vrata, da pride za njo v hišo. In je seveda v hiši čisto skuliran in zadovoljen - malo žica pod kuhinjskim pultom, sicer pa leži ob mizi in spi.
Ampak tudi jaz te osebe ne bom mogla nikakor prepričati, da ne bi škodilo ne njej, ne psu, če bi pač skupaj bivala v njenem pritličnem stanovanju v hiši. Vsaj spat ga daje v garažo, ko nastopi bolj mraz, vsaj to. Sicer pa je prepričana, da pes rabi "svež zrak" in je "nehumano, da ga zapiraš v hišo". To je pač njeno mnenje in mnenje večine lastnikov psov tule okoli. In prav težko ga je spremeniti ... :-\

Zelo podobna situacija je bila pri mojem bratrancu pred 30 leti, ko je dobil prvega psa, pa je bil že odrasel in na svojem - sram ga je bilo, da ga ima v hiši in ga je vedno napodil na vrt, ko so prišli obiski. Je to prav potiho zaupal samo razumevajočim, pa živi v Ljubljani. No, zdaj so psi lahko notri, tudi ko kdo pride ... Meni se sicer to zdi smešno, namreč da ne upaš povedati.

Saj pri meni bi bilo enako, ne verjamem da bi bil Čip dolgo sam na vrtu, prilepek moj  :-*. Razen če bi kakšna muca šibala okoli, pa še to bi se verjetno naveličal.

Tudi jaz sem zagovornik tega, da so psi noter oz. tam, kjer je človek. Imam pa doma psico, ki sicer živi v bloku oz. v hiši, ko sva doma in je najbolj srečna, če je lahko na dvorišču. Včasih sploh noče v hišo in jo moram zvečer zelo lepo prosit, če bi lahko prišla noter spat. Edino ko je mraz, dež ipd., takrat se pa noter po posteljah valja. Tako da verjamem, da so psi, ki so raje zunaj, vseeno pa sem prepričana, da so psi za v hiše/stanovanja.

točno tako, nekaterim to ustreza. Vsekakor pa se strinjam, da zraven spada tudi, da imajo lahko tudi dostop do prostorov, kjer bivajo ljudje. Moje dva sta čez dan povečini vzunaj na vrtu, čez noč notri.

Predsodkov o tem, kje naj bi pes živel je toliko, kolikor je mnenj o tem kakšna sploh je njegova vloga danes. Nekateri si še vedno kupijo psa, da jim čuva njivo in jim je že čisto odveč to, da mu enkrat dnevno nesejo pomije. Tak pes seveda ne more biti socializiran, ne more imeti zdravega odnosa do ljudi, ne do živali. 
Drugi imajo svojega psa za enakovrednega člana družine in si ne predstavljajo življenja brez kosmatinca skozi za petami. Pripravljeni so mu dopustiti in odpustiti vse in tako pripomorejo k spet drugače nevzgojenim in nesrečnim psom.
Velika večina pa jih je vmes med tema dvema poloma. :)

Argumenti zakaj imeti psa v stanovanju so vsekakor najprej vezani na specifike psa, v drugi vrsti pa seveda na to, kaj človeku pes pomeni in zakaj ga ima. Če pogoji dopuščajo tako možnost, kot ste jo zgoraj omenili - ograjen vrt in dostop k ljudem po mili volji ... je to za psa najbrž idealna rešitev, čeprav mislim, da bi večina psov bila predvsem ob svojem gospodarju, ne glede na kvadraturo, pogled na hribe ali morje, najmodernejšo uto s talnim gretjem ali čudovito preprogo ali travico kot na golf igrišču.

Poznam nesrečne pse na velikem ograjenem vrtu in srečne nemške doge v bloku.

:) Že znotraj družine so pogledi na to lahko precej različni. Pri nas je že tako. In pač sklepamo kompromise. Prilagajam se različnim situacijam in uporabljam različne kombinacije (izmed teh, ki so mi pač na voljo). Psica je navajena tako stanovanja kot tudi ograjenega vrta in pesjaka (s tem da sem ji pustila prosto šetanje po vrtu šele, ko je osvojila 'pravila igre'). Priznati pa moram, da si po teh dveh skupnih letih težko predstavljam, da bi morala biti v času, ko nisva skupaj zunaj, stalno v stanovanju. Včasih je raje zunaj, četudi smo mi noter...

...sploh, ko po teh dooolgih in teeemnih zimskih mesecih končno zasije tooopel spomladanski sonček, pa še ni čas za sprehod.  :)

Mene je malo groza misli, da v takih blatnih dnevih pridem z velikim in kosmatim v stanovanje.. Čeprav opažam, da pač funkcionira, pa tudi ljudem se očitno ljubi čistiti (psa in/ali stanovanje). Moja nima veliko dlake, je ima pa OGROMNO v primerjavi s prejšnjo pudlo. Sem seveda za to, da je pes tam, kjer mu paše, ampak trenutno meni ne paše še več dlak oz. še več čiščenja.. (bi/bom pa tudi to pretrpela, če/ko se mi bo kak kosmati velikan hočešnočeš pridružil na življenjski poti).

Zanimivo, da tam, kjer naj bi se ukvarjali z vzgojo psov, ne razumejo pointa 'življenje s psom' :)

Zame je predvsem pomembno, da je pes ves razpoložljiv čas z nami v hiši tudi zato, da ga lahko neprestano korigiram in usmerjam, kaj je prav in kaj ne, oz. katero njegovo vedenje toleriram in katerega ne, kaj od njega želim in podobno. Torej, psa 'vzgajam' ves čas, ko sem z njim. Če to pomeni nekaj ur na dan (ok, pri nas je to cel dan), tudi medtem, ko pospravljamo, kuhamo, gledamo TV ali se s psom igramo v hiši, pomeni to zagotovo več, kot samo čas, ko se s psom intenzivno ukvarjamo, če je zunaj in gremo mi za določen čas namensko ukvarjat se z njegovo vzgojo. Predvsem to velja za mlade pse. Namreč, v času, ko je pes zunaj sam, nimamo nadzora nad njegovim početjem, torej tudi nad njegovimi 'slabimi navadami' ne. Običajno se pri zunanjih pojavljajo težave, ko ne vemo, kje je neko neumnost pobral in kako ga zdaj tega odvadit. Po mojem mnenju zagotovo težje, če je zunaj, kot če je ves čas z nami, čeprav se v resnici ne ukvarjamo intenzivno z njim. Če je ob nas, ga mimogrede 'popravimo' ali 'usmerimo'.

Je pa ena od for 21. stoletja, da so na voljo tehnično zelo izpopolnjene alarmne naprave, predvsem pa so mnogo cenejše ob nakupu in za vzdrževanje, pa še navežeš se ne nanje. Za rekreacijo so na voljo fitnesi, gore, plesišča ..., če imamo psa samo zato, da se spravimo mi rekreirat. Če imamo psa zato, da zganjamo vzgojitelja in plačujemo tečaje, je najbž bolje najti kakšen drug hobi :P. Torej, pasja vloga v 21. stoletju je po mojem mnenju v tem, da je naš sopotnik. Najbrž je razumljivo, da ne bomo nekoga, katerega vloga je, da nam dela družbo in nam bogati življenje, pospravili v pesjak, klet ali pač nekam stran.

Čistočo se da vzdrževat enako pri majhnem, srednjem ali velikem psu. Greš z njim ven in ko prideš nazaj, ga pač 'opereš', zbrišeš ... Imam izkušnje s kratkodlakimi in dolgodlakimi, z majhnimi in velikimi ;).

Tale tema je prav fina za opozarjanje kupcev/posvojiteljev, na kaj morajo misliti pred nakupom/posvojitvijo. Ne mislim na to, da jih pričevanja o blatnih tacah in kocinah odvrnejo od nakupa/posvojitve, temveč v smislu, da je treba meje prvi dan postaviti tja, kjer bodo potem ostale. Recimo, sredi poletja kupimo/posvojimo kocastega psa in ga vsi veseli, ko je tako lep okrasek kavča, spodbujamo pri njegovem raztegovanju. Ko pride jesen in dež, nam ne bo več tako všeč, ko se bo čez kavč raztegnil ves moker in blaten, vendar bo takrat že pozno za razmislek. Popravek vedenja zahteva mnogo več časa in energije, kot če že na začetku postavimo jasna pravila, ki veljajo v vseh situacijah. Pasji kot s pasjo posteljo ob našem kavču, na katero damo pralno prevleko, je idealna rešitev :D

Saj tako je tudi moje mnenje. Sama vidim, da otroci ogromno časa posvetijo psu, ko je v stanovanju. Se crkljajo in skupaj ležijo. Ko pa pridemo ven, pa ni tiste evforije, ne iz strani psa in ne otrok. Prav tako ne bi pustila otrokom sedaj, da bi se valili po tleh zunaj. Se precrkljajo že v stanovanju in zunaj to ni potrebno.

Evo, to je tudi moj osebni argument, ko se o tej tem pogovarjamo v naši šoli. In edini, ki ga čisto zares sprejme, je moj ljubi inštruktor, ki sicer s svojimi petimi vzrejnimi psicami živi na drugačen način (pesjaki, točen urnik hranjenja, dela, sprehodov itd:).
Ostali pa so v dvomih, ker se jim zdi to "prenaporo" in "prezahtevno". In predvsem "nezdružljivo" z njihovim vsakdanom. Po mojem pa je tako - če ne poskušiš, pač ne veš in česar ne veš, tega ne poznaš in česar ne poznaš ... te je lahko tudi malo strah ;)
Okolica, žlahta ... različni pogledi, različni argumenti in "argumenti".
Se pa strinjam z eno od predhodnic - so srečne nemške doge v garsonjeri in so tudi nesrečni pinčki na 1000 kvadratnih metrih zelene travice - sam prostor ni merilo za zadovoljstvo ne psa in ne vodnika. Vsekakor pa je prav, da vsak izbere možnost, ki je optimalna za sobivanje njega in njegovega psa :)

Meni je občasno žal kot 100 mater, ko pomislim, da sem imela bernca zunaj, ampak smo pač imeli takrat drugo glavo in druge izlušnje, kot zdaj  :-\, za kraševca pa se mi zdi, da ni bilo tako hudo, ampak je bil vseeno neznosno srečen, ko smo ga za Silvestrovo vzeli noter, kadar je pokalo  ???
Zdaj, ko imamo Micke noter, pa tud če bi imela kravo, ta ne bi bila sama na vrtu  ::) ::). Mica se je že navadila, da ˝pokliče˝, ko se naveliča bit na vrtu, Lila pa še ne zna  :-*

Se povsem strinjam.

Če bi bilo po Nejkino, bi bila ona vedno zunaj in v pesjaku, ampak ima to smolo, da jo jaz želim imeti poleg sebe. :P Je bila čez poletje več zunaj, pa se je kar precej "razpustila". Začela je lajati na avtomobile, traktorje, mimoidoče, zmešalo se ji je, ko je šla mimo veverica, srna... Zaradi tega in zaradi invazije močeradov na naš vrt (ne vem, zakaj ravno to jesen :-\), je zdaj več z mano v hiši, zunaj pa vedno pod nadzorom. Rezultat: njeno obnašanje se je "normaliziralo". :P :)

Ja, tudi pri nas bi bila rada Bindi zunaj bistveno več kot je. Seveda predvsem zato, da špila šefico in kontrolira 3 strani
našega "posestva" in nadira vsakega malo hitreje hodečega soseda, da o otrocih in psih sploh ne govorim  :')
Čara, ki ji je v stanovanju stalno vroče in ima alergijo tudi na pršice, pa bi umrla od tihe žalosti, če bi morala ostati
zunaj, ko gremo mi v hišo. Sta pa, kljub velikosti, v stanovanju popolnoma nemoteči, ker vsaka pač zasede svoj
prostor in se med sprehodi zelo malo gibata  :-* :-*, za razliko od našega miniča, ki je pri miru samo, če smo tudi
mi okameneli, drugače pa stalno na preži in v akciji  -*:

Zato me ne bo noben prepričal, da so mali psi za blok primernejši kot veliki, če seveda izvzamem stopnice  *^

Se pa jasno vsi, ko nas spoznajo, zeloooo začudijo in praviloma tudi zgrozijo, ko povem, da so 3-4 psi stalno
v hiši in to ne v kurilnici ali garaži, ampak z nami, v bivalnem prostoru  :P ;D.

In res je kar pravi Jana, vzgoja psa, ki živi z lastnikom, poteka tako ali drugače 24/7/356, česar ne more zagotoviti
noben še tako velik ljubitelj psa, ki živi zunaj. Ne vem, če bi v današnjem dnevu posvetila svojemu zunanjemu psu
kaj več kot redne sprehode, priznam  ::)

Se mi zdi, da pesjak kaj kmalu postane neka potuha, da se s psom ni potrebno pretirano ukvarjati. Namesto, da bi psa naučili kako naj se vede, kadar je sam zunaj, ga enostavno zaprejo v pesjak, da je mir pred njim. In potem jih briga, kaj počne tam notri – tuli, meče posode, se zaganja v mimoidoče ipd. Samo, da ne razkoplje kakšnih svežih rož na vrtu.

Moram povedat eno anekdoto. Pred kratkim me je v Tivoliju ustavila ena starejša gospa in me vprašala, kako veliko hišo imam za 4 pse. Z nami je bila namreč tega dne na sprehodu tudi Čopka. Vsi, ki me poznate, veste, da Čopi in Trio Adijo vse skupaj niso za polovico enega Maršija od Ane J.

Pa sem rekla, da nimam hiše, temveč stanovanje. Nakar je bila gospa takole:  :o :o  in je postavila še dve vprašanji. Najprej, "ja kaj pa pravijo sosedje?" - Tukaj sem bila še prijazna in sem ji razložila par stvari o lepo vzgojenih psih, o tem, kaj dovoljuje zakon in še, da imam zelo fajn sosede, ki imajo tudi sami pse, in bla, bla, bla....  - Samo kaj, ko je pa temu sledilo še vprašanje oziroma ugotovitev: "ampak psi so vendar tako umazane živali, a jih potem vsak dan perete?"
- Tukaj si pa nisem mogla več pomagat in sem rekla ja, gospa, dvakrat na dan v pralnem stroju.  :P

Potem sem jih seveda še slišala, da sem smrklja. Kar je v bistvu kompliment, saj to že vsaj 30 let nisem več... 8)

No, kje pa vi perete svoje umazane notranje živali? ;)

MI smo imeli zdaj dva dni "srečo v nesreči" :P "Nesreča" je pomenilo, da pada dež kar naprej in durhmarš in da je treba natikat gumijaste škornje in se borit z dežnikom, "sreča" pa je bila, da ta dež tako krasno opere mojega psa, da ima dlakico mehko kot bi bil opran s "Pervolom black" in da je zelo čist.

Sicer sem Roka s šamponom oprala dvakrat v življenju - obakrat po prihodu s Hribčka, sicer pa zgolj z navadno vodo poleti - zaradi hlajenja, ker sam v vodo ne gre. Tudi če se mi povalja po kakem fajn mastnem merjaščevem sr****, ga fajn otrem s toplo vodo in brisačo samo na tistem mestu, ko pa se posuši ni nič več vohat, tako fajn dlako ima. Tudi blato se ga ne prime oz. je zadosti samo brisanje z brisačo, ostalo pa gre vse kar samo z dlake. Ga pa vsak dan prekrtačim, to je pa tudi vse :)

In ja, guspa, moj notranji kužek se tudi po postelji valja :)

Danes, ko je vreme kot nalašč >:D.
Ko smo bili "na snegu", smo bili umazani do konca >:(. En cm snega, spodaj pa žlofta :'). Ko je bil čas, da gremo notri, sem najprej štela do deset :*[. Potem sem Freda poklicala v kurilnico in ga močno obrisala z rjuho. Brisače so premajhne. Na vrsti je bilo lupljenje otrok, o.k. eni že znajo sami -^. Po vročem tušu in čaju so obsedeli na kaminu z posodo, polno mandarin. Otroci bodo dali mir. Potem je na vrsti Fred. Dodobra posušen je potreboval samo še krtačo, da sva otresla še zadnji pesek iz dlake. To je to. Ne uporabljam ne pralnih strojev, ne mikrovalovk za sušiti.
Res je, da je moral počakati v kurilnici (cca 10 min.), pa vseeno je bil potem do večernega sprehoda z nami :-*. Če bi bil v pesjaku, ga ni denarja, da bi prebila toliko ur ob njem  :(.

Aja, pa še nekaj o pesjaku. "Moja" dva ljubčka, prijateljičina borderja, živita eden v pesjaku in eden v hiši. Bajka je "štartala" s pesjakom, vendar kmalu postala hišni pes. Po petih letih se ji je letos smomladi pridružil takrat 7 mesečni Boris. Seveda je bil namen, da tudi on pride v hišo, v pesjak ven bi šla oba samo dopoldan, če je lepo vreme, ko nikogar ni doma, pa jih pridejo stari starši malo na sprehod odpeljat in tako naprej. ČE bi sploh bila v pesjaku ;)
No, na veliko žalost moje prijateljice Boris sploh nima obstanka v stanovanju :-\ Dobil je svoje ležišče, celo ljubosumnico Bajko se je dalo prepričati, da tam pa res nima "prava glasanja", a ta pes se v hiši nikakor ne umiri. Po petih minutah ležanja na tepihu (ležišča sploh ne šmira) se postavi pred vrata, začne praskati in hoče ven. Pa ga "big sister" Bajka nič ne maltretira ali preganja, da bi bil to vzrok.
Če pa prijateljica že vztraja pri tem, da je notri več časa, dela tak kažin, da je že nevarno ... dvakrat si je že povlekel s police neko rožo, še sreča, da mu ni lonec na glavo padel, da ne govorimo, da se loti gristi magari rob banje :-\, pa kotliček pri WC.ju, pa sifon ... take reči. Kolikor različni fint so uporabili (od tega, da pridejo gor po triurnem pohodu in divjanju, do tega, da se igrajo v hiši ipd. ... ) ne pomaga nič. Zdaj je Ana vsa nesrečna, ker prihaja zima, pa jo skrbi, koliko bo Borija zeblo v njegovi "kuči". V bivalno kletko pa si ga v hiši tudi ne upa zapirati, ker močno sumi, da se bo poškodoval ... sem tudi jaz na lastne oči videla, kako se je iz čistega dolgčasa začel ubadati z mrežo, ki je okoli pesjaka - on kar grize in zvija :-\
Itak, pes rabi še neko dodatno zaposlitev, zdaj se vsak večer še jaz z njim in Rokom igram "nemško šolo" in "tolerančne igrice", da ga malo izmozga, da potem vsaj v garaži, kjer spijemo še kako pivo ali čaj, zdrži tiste pol ure pa da so v miru vsi trije psi... ampak potem pa se naenkrat vzdigne, se postavi pred vrata in teče k pesjaku in prav vesel je videti, ko gre v svojo kočo.
V soboto je bil pravi mali čudež, sem sedela na klopi in na desni strani mi je ležal Roko, na levi pa Boris in sta oba spala pri miru od desete zvečer do enih. Še lulat nisem upala iti, ker sta bila kot angelčka :-*

Vidite,tule je pa obraten primer - ženska bi rada imela psa pri sebi v hiši, pa njemu očitno ne paše :(

Joj, mene je že dolgo časa nazaj ustavila gospa, ko sem sprehajala prijateljičina dva borzoja. Klasično vprašanje, če živita noter (nič ali v hiši, ali v stanovanju). Ko sem odgovorila, da ja, je bilo naslednje vprašanje: "Ali jih imate v kleti?"  :o Ne spomnim se kaj sem odgovorila, verjetno čim manj in šla naprej. Saj ne veš kaj bi...  ::)

Pa saj ne moreš imeti psa zunaj samo zato, ker je zasvinjan, no, hudiča. :o :o K skrbi za psa sodi tudi skrb za njegovo higieno, tako kot pri otroku. In če imam dva, mi gre vsaj pol ure na dan za čiščenje - in kdo mi je kriv? Saj ni  pes sam kriv, če je zunaj blato do vratu.

Ampak to je izredno pogost argument, če ne najpogostejši. Pes ni za noter, ker so potem povsod dlake. Moja "spreobrnjena" starša pa pravita, da dokler nimaš psa v hiši, sploh ne veš, kaj resnično pomeni imeti psa oz. živeti z njim. Da ni lepšega kot žival, ki se stisne k tebi na kavču. Pa take. 8)

ma ga ni lepšega, kot kavč in tri kosmate bejbe okol mene  >3

samo ... sem začela študirat, kdaj mi bodo zobje izpadli in zakaj mi še niso  :P :P RAZLOG .... tukajle (http://vizita.si/clanek/bolezni/zaradi-tega-vam-lahko-izpadejo-zobje.html)   ;D

 :o ;b  svašta...TEGA pa še nisem slišala.

natis, zdaj si pa izdala, da imamo vsi pasjeljubci že od mladih nog proteze! ;)

vsaj do srčne kapi mi še kakšno leto manjka po temle članku  ;b ;b ;b

ja ja, jaz verjetno kar od rojstva nosim protezo. pa verjetno še kdo ... me prov zanima kdo tele članke tam piše.  :-X

Ampak tole je pa res lepo prebrati :-* :-* :-*

To pa čisto zares :D