mojpes.net

Živjo,

vem, da imamo vsi (no vsaj večina) težave s svojimi štirinožci. Sama trenutno skrbim za 4 (eno muco in 3 peseke). Pajki je moj prvi kuža, ki je z mano že dobre 3 leta. Po dveh letih sta se mu pridružila še Luka in Smoki. S Pajkijem sva obiskovala pasjo šolo pri Xeni, ampak kljub temu je neobvladljiv. No vsaj jaz ga ne morem obvladati. A ja, Pajki je mešenček med beaglom in  balkanskim goničem, ki je približno leto dni sam skakal po gozdu in dodatno razvil lovski nagon. Sprehodi z njim so neznosni, da ne omenjam cviljenja, ki lahko nepretrgano traja tudi 8h (preverjeno). Glede vlečenja sem probala že vse nasvete, sedaj sem se odločla za polzatezno ovratnico, ki pa jo je ob močnem potegu strgal, kljub temu da ima 19 kg. Počasi imam težave že s komolci in rameni. Najbolj moteče je cviljenje (vem da večina psov cvili, ampak vsi so mi pritrdili, da tako nadležno kot to počne on, še nihče ni videl-morda se Xena spomne našeg aobiska pasje šole). Počasi že izgubljam potrpljenje, kar se odraža tudi pri mojem odnosu do njega. Preprosto mi predstavlja eno vleiko oviro v življenju pa kljub tmeu, da se trudim pri najboljših močeh in ga imam tak rada. Sprehodi so postali prava nočna mora. Še najlepši del je cartanje z njim. Pred dnevi sem začela razmišljati o tem, da bi ga dala, čeprav vem da tega ne bi bila zmožna. Ampak v tme primeru mi ostane smao še možnot, da se preselim v mestu (tam je občutno bolj znosen) ali pa dobi smao še tri sprehode na dan, toliko da gre lulat in kakat.
Vem, da imamo vsi težave, ampak tole s Pajkijem je prešlo vse meje, sploh ko gre za cviljenje. Poskušala sem ga peljati posebaj na sprehod, ko je tudi veliko bolj priden, ampak mi ne znese vedno časovno. Kaj naj naredim? Res rabim nasvet, ker se mi bo strgal-dobesedno. OBčutek, da mu ne morem nuditi tisto kar bi si želela in da sva se oddaljila drug od drugega je grozen in boli. Za kakršenkoli nasvet vam bo nadvse hvalžena.

Koliko časa pa sta hodila v Xenino šolo? Treba je vztrajati in biti čimbolj dosleden. Absolutno pa ločeni sprehodi. Sama imam tudi od lani 2 psa in en je pravi histerik, ko je na povodcu. Sva lani hodila čez poletje v malo šolo, jeseni rumenorutkar pri Xeni postal. Sedaj hoidiva k nadaljevalcem In moram reči, stanje resnično se je izboljšalo. Teh izpadov ne opažam več, resnično redkokdaj ga še primejo. Ko je spuščen med psi, ni panike, je ful skuliran, pri njemu je problem, ko je na povodcu. Vsekakor probaj ga motivirati nase na sprehodih, če ima rad igrače, jo imej z sabo in ga zamoti. Vozi ga ločeno od ostalih dveh psov in se mu posveti čimbolj. Delajta na vajah, zaposli ga. Vsekakor nagrajuj ga (ali z igro ali z priboljški-najbolje menjava enkrat eno drugič drugo). Samo vztrajaj in vama bo uspelo :)

Uf, lovski nagon... Tudi Čip mi je kmalu po posvojitvi strgal ovratnico in jo mahnil za srno, drugič pa fleksi namenjen psom do 35kg (takrat je imel cca 20 kg). Poznam tudi sprehode, ko se nos nalima na tla in se začne boj med človeškimi komolci in rameni ter pasjo trmo. Jaz sem pri Čipu opazila da ga dosti lažje obvladujem, ko ima oprsnico, morda ker ga ˝zajame˝ po večji površini kot ovratnica in s tem posledično pridobim na moči. Ja, grozno je, ko lovec zavoha plen in začne zavijat, piskat, sploh ne vem kako naj to oglašanje poimenujem.
Čip se je sčasoma umiril, na začetku je bilo pa kar naporno. Poskusila sem ga utruditi psihično, pred samim sprehodom; doma sva naredila nekaj vaj, enostavnih, sedi, dol itd. In se mi zdi, da je kar pomagalo. S tem da kakšno nagrajevanje na terenu odpade, ker ko zavoha plen, zanj ne obstaja nič drugega. No, vsaj tako je bilo, sedaj je že starejši, bolan in se je lepo umiril.
Ne vem kaj naj ti svetujem, morda res poskusi z vajami pred sprehodom in z ločenimi sprehodi če ti le uspe. In če ne gre drugače, naj bodo kratki, če začne tulit in vlečt, se obrni in konec sprehoda.
Upam, da ti uspe, morda bo še kdo svetoval kaj bolj uporabnega.

Si morda že poskusila s sensi-ble oprsnico proti vlečenju? Številni so navdušeni in poročajo o skoraj čudežnih učinkih.
Poglej na forum pod Oprema - Vodenje in sprehodi.

Tudi tole ni slabo. Glede oprsnice pa z lastne izkušnje lahko povem, da Aska (AM-jka) je na oprsnici mnogo bolj vlekla (samo to naj vas ne zavede, ker ona je vlečni pes in ni rečeno, da vaš tudi bo takšen). Očitno od psa do psa odvisno ;)

Sicer se mi zdi taka oprsnica bolje, v poštev pride tudi še halti.

Pri mojem je bilo na oprsnici boljše, sem ga veliko lažje obvladala, samo ima res samo 12-13 kg.
Kje so bile takrat te sensi-ble oprsnice, ko sem jih najbolj rabila :-\, nad haltijem jaz nisem bila navdušena :(.

Aska ima čez 30 kg n napisala sem najine izkušnje. Bolje ovratnica kot oprsnica. Pri Sparkiju, ki ima okol 18 kg sem uporabljala halti. Vsekakor verjamem, da bi bila ona oprsnica proti vlečenju boljša. Pri Aski ko je imela oprsnico še bolj je vlekla. Kako moč ima ona ob vlečenju, si lahko samo mislite, če ne vidite tega. Zato je po večino na ovratnici. No sedaj, ko ve, da ne sme vlečt, tud kdaj je na oprsnici.

Halti, zatezna, špricanje z vodo, tudi 4h urni sprehodi, tisti corector v spreju,...naj pomislim...nič ni pomagalo. Vlečenje bi še prenesla, kljub bolečinam, ampak cviljenje je prav neznosno. To ni navadno cviljenje, to je tako kot bi ga nekdo na živo odiral. Včasih sem še veliko hodila po hribih in na plezanje, sedaj se je vse spremenilo. Igra ga ne zanima več, razen ko se igra z Lukom in Smoki... Rad ima, da ga lovita in se mečejo po tleh. Samo vleikokrat se zgodi, da hitro uide, pride čez 5 min nazaj. Vem, da bodo kritike glede spuščanja, ampak na igrišču smo vsak dan prijatelji s petimi psmi, ki se lovijo in Pajki rabi tek. ZA marsikaterega psa bi rekla, da so paruni sprehodi dovolj, vendar ne zanj. On bi lahko delal kroge ure in ure, dokler ga ne bi pobralo. Če bi vedeli kak nesocializiran pes je bil pri enem letu, ko smo ga našli. SEdaj je 50% bolje, ampak so tudi moji živci že konkretno načeti. Hotela sem mu za hišo urediti dolgo špago, da bi bil zunaj ko sem z ostalim dvema na sprehodu, ampak ne bo šlo, ker tako cvili, da so se sosedje pritožili. Mi mamo fleksi za 50 kg, pa smo se tudi od tega poslovili. Hvala za vse nasvete. Čeprav nočem, da bi se postaral kdajkoli, ker mava dogovor, da bova do konca življenja skupaj, ampak sedaj si želim, da bi bil star in se umiril. Da bi skupaj uživala v skupnem sprehodu.
Sem probala tudi oprsnico, vendar me skrbi, da ne bo hotel več na sprehode (je bilo že nekaj primerov tkaih, ker se je kar usedel in se ni premaknil). Sem se odločla, da bo zjutraj dobil dozo enournega teka na igrišču, popoldne pa smao 10 min sprehod. Žal, tudi moji živci ne zmorejo več in ne bi rada da zaradi njega trpita še Smoki in Luka.

Imam samo en nasvet...
Takoj kontaktiraj Xeno.

Kar si sedajle napisala kaze, da si mu nezanimiva na celi crti. No, kontaktiraj Xeno.

Tukaj sta po moje 2 zadevi, ki nista nujno povezani, ena je vlečenje na sprehodu, druga pa "cviljenje" kot ga sama
imenuješ.
Prva mi je več kot znana, pri začasnikih imam zelo dobre izkušnje s haltijem, pravkar pa tudi več kot uspešno
krmarim svojo babo na sensi-ble oprsnici, ki se je pri njej res dobro obnesla, ni pa nujno, da vsi psi odreagirajo
enako nanjo.
Pri obeh pripomočkih pa je nujno, da je pes na "poleg", ker lahko pride v nasprotnem, predvsem pri haltiju,
do poškodb vratu, pri oprsnici pa do odrgnin. Ampak spraševala pa ga tudi ne bi preveč, če on BI-NEBI te oprsnice.
Gor in gremo in to s tempom, ki ga določi človek, za nagrado pa je potem lahko tudi krajše norenje.
Pes, ki je hiperaktiven je odličen spremljevalec ob kolesu, ni pa nujno, da bo tudi ta kilometrina zanj dovolj, mogoče
bo nujno treba kombinirati še z umsko zaposlitvijo, ki včasih odtehta vse drugo. Predvsem pa priporočam, vsaj začasno,
sprehode solo, vsaj dokler ne pošteka vseh "novosti" in jih tudi dosledno upošteva.
Sama bi tudi ukinila skupinska norenje s tujimi psi, ker ga očitno še bolj "razštelajo" in ga čim bolj fokusirala na aktivnosti vezane na človeka, pri katerih pa ni nujno, da tudi le-ta spusti dušo  ;)

Druga zadeva pa je "cviljenje". Ne vem ali gre za izsiljevanje pozornosti, "strah" ob osamljenosti ali le nagonsko
"zganjanje" divjadi, ko jo zavoha, ker si tudi sama omenila, da se v urbanem okolju zadeve umirjajo.
Pri taki situaciji, ki je očitno načela vsaj tvoje živce, bi jaz vsekakor probala s tisto "citronsko" ovratnico, ki špricne
psu v gobes vsakič, ko zalaja. Res pa je, da izkušenj nimam in bi bilo fajn prebrati na forumu izkušnje in mnenja drugih.

In ne bom rekla, ga bo čez nekaj let bolje, ker sploh ni nujno, da bo, zato je treba zavihati rokave zdaj, ostali družinski
člani pa se naj bolj posvetijo manj problematičnim  O0. Več kot dobrodošla pa je vsekakor vzporedno tudi šola  :)

Tukaj se v konkreten problem (ki vpliva v bistvu na vse skupaj) ne bom spuščala, bi pa glede na to, da je to tudi izobraževalen forum, predvsem za tiste, ki razmišljate o dodatnem psu, izpostavila sledele:
Če/ko ugotoviš, da imaš težavnega psa (lahko na enem področju, lahko na večih), potem se mi ne zdi pametno in odgovorno - tako do tega psa, kot do drugega ali tretjega, oz. vsakega naslednjega in seveda do okolice, da večaš število psov, pri tem, da še prvega nisi dovolj zrihtal. Pa ne mislim POPOLNOMA zrihtal ampak vsaj toliko, da so glavne težave rešene. Ker domnevati, da bo nov pes kakorkoli "koristil" prvemu, je živa loterija. Seveda, poznam zgodbe, ko se tudi kaj takega zgodi ampak v večini primerov je naizpodbitno dejstvo, da je vzgoja(prevzgoja....) domena lastnika. Z vsakim naslednjim psom se ti čas, ki ga imaš za posameznega seveda malo zmanjša, pozornost na sprehodih razdeljena na več koncev, volja in razpoloženje tudi igrata svojo vlogo.

V tem primeru je trenutno stanje, tako kot je ampak kot rečeno, v razmislek drugim - posvojiti/kupiti/potegniti s ceste ali kaj drugega, mora biti tako kot pri prvemu, tudi pri vseh naslednjih zelo odgovorno in premišljeno dejanje.

Jaz lahko zase rečem, ko sem šla z dva na tri, da je trajalo kar nekaj mesecev, da sem lahko en sprehod z njimi po naselju deklarirala kot popoln uspeh - se pravi niti ene napakice (z moje strani), nobenega potencialnega incidenta ali kaj podobnega..... ko sem šla s treh na štiri, je zadeva podobna.

Pajk, brez zamere, v kolikor rabiš kakšno individualno srečanje, sem ti na voljo. Če moje znanje ustreza tvoji težavi, se bom maksimalno potrudila, da potuhtamo rešitev ali najdemo nekoga, ki bi rešitev poznal.

Katarina

Kaj pa da bi mu dali kaksno funkcijo, kjer bi vsaj malo izzivel svoj nagon? Kako sledenje? Sami sprehodi, ne glede na to kako dolgi so zanj niso mentalna zaposlitev, samo fizicna.

No ja, pomojem mora vsak imeti sebe eno pikico raje kot psa:)

Doma imam 2 čisto karakterno različna psa. Ne glede nato, najbolj ju zmatra prav mentalno delo. Mnogo bolj kot pa fizično.

Pajk, tako , da res kako sledenje, učenje trikcev. Nasploh pa na Xeno se obrni :)

Glede haltija pa takole, sama nikol nobenga psa nisem imela pripetega samo na halti, vendo ovratnica + halti (držala pa bolj tisti del, ki je bil na ovratnico pripet). Se pa strinjam, da una protivlečna oprsnica je definitivno boljša izbira.

HVala vsem za odgovor. Cviljenje je posledica nagona (gonič) in cvili vedno ko kaj zavoha, kar je vedno. Samo primer: se peljemo z avtom in kakšnih 50 m pred nami so prevažali konja. Kljub temu, da smo imeli zaprta okna je zvohal (preko zračnika) in se mu je strgalo. Z njim vedno delam vaje, zlasti tiste, ko skrijem igračo doma in jo išče, ampak nisem videla nobene razlike pri sprehodih. Tudi s kolesom in rolarji sem probala, ampak je prenevarno.
Sedaj bom probala ločene sprehode, ki jih bom morala zaradi časovne omejitve tudi občutno skrajšati. Vsekakor sporočim, kako bo šlo. A ja,špricanje z vodo sem tudi probala ob cviljenju, ampak ga ne gane, ko nekaj zavoha, kljub temu da se boji vode.

ps: za vse tri skrbim sama.

lpe preostanek dneva

Pajk, vsekakor z njim ločeno na sprehode, tudi če boto zato krajši. Čimbolj ga psihično zaposli. To bolj zmatralo ga bo kot fizično. Pri mojem posvojenčku to najbolj deluje. Fizično se nikakor ne zmatra.

Cviljenje samo po sebi nima veze z nagonom. Je "samo" izražanje stiske, vznemirjenosti... Lažje kot prepovedat je z doslednostjo in delom vedenje zamenjati z nadomestnim, z nas sprejemljivim.
Je pa vedno tako, da moramo biti bolj vztrajni od psa, psu pa omogočit, da izživi tudi svoje nagone na nam sprejemljivi način. Vaje samokontrole bi sigurno pomagale, če bi bile izvajane konstantno in povsod.

To, da se je domov pripeljalo nove pse preden je bil prvi "porihtan" je pa največja napaka, ki se jo je lahko naredilo. Manj časa za psa, slabša kontrola nad psom, ker je treba gledat ostale pse itd.

Dokler prvi pes ni tak, kot mora biti se drugih psov preprosto ne sme vzeti. Je neodgovorno do prvega, razmišljanje, da bi prvega oddala pa preprosto prelaganje odgovornosti. Manj sprehodov bo imel, slabše bo. Lahko celo na novo razvije kakšno obsesivno vedenje, lahko celo to prenese nase. Lizanje, grizenje, lovljenje repa...

Občutek imam tudi, da se navodilom iz šole ni dosledno sledilo in da se psu popušča.

Tak primer se preko foruma ne bo rešil. V to sem 100%. Rabiš človeka, ki te bo spremljal in morala boš početi točno tako kot bo rečeno. Če ni medsebojnega zaupanja in spoštovanja ne bo nič! Sploh ko gre za take lutalice.

Mam en tak primer, ko je lastnica enega takega psa  ugovarjala oz. vsaj skeptično gledala, ko sem ji govorila kaj se bo zgodilo, če ne bo upoštevala določenih dejstev. Jih ni, in zgodilo se je vse o čemer sem ji govorila. Ona se je pa raje umaklnila, kot da bi kaj naredila.

Da ne bo pomote. PRi Pajkiju sem bila dosledna in upoštavala vse Xenine nasvete, tudi sedaj. Sicer pa Luka in Smoki pozitivno vplivalta nanj in je tudi vedenjsko občutno bolje. Nenazdanje se doma non stop igrajo, skačejo in skupaj spijo. Skoraj nikoli ne spijo v ločenih sobah. Pri njem je problem to cviljenje, ki je morda res posledica vznemirjenosti, ko nekaj zavoha (kar je skoraj vedno-ali je to pes, mačka, kakšna žival iz gozda-živimo namreč tik ob gozdu-idelano za lovske pse, kaj :) ).

Glede ššole, trenutno nimam niti avta niti denarja, da bi ga vpisala v šolo, vendar Pajki je odlično sodeloval v šoli...hodil poleg, naredil vse vaje, ki sem mu jih ukazala. Tako je tudi v mestu, je vleiko bolj obvladljiv, vendar tu kjer sem doma, se mu pa trga.
Pajkija pa ne bi dala in na ostale prelagala odgovornost. Na to sem pomislila le, ker se mi je zdelo da bi mogoče bilo bolje zanj, vendar ne dam svojega bejbija. Probala bom z oprsnico proti vlečenju, za cviljenje pa tisto ovratnico s špricanjem. Če se pa še to ne obnese, bomo pa morali počakati na starost, ko naj bi se peseki umirili :)

Narobe razumela pol  :)

Vaje za samokontrolo pol...

V eni oddaji o vzgoji psov, ki sem jo gledala na TV je šlo za mlado mamico (z dojenčkom) in za dva
nevzgojena večja psa, od katerih je bil en nevrotično neizživeto hiperaktiven in je delal sr***e tako
doma, s stalnim ravsanjem (mogoče bi ti to imenovala igra  ::)) z vrstnikom, kot seveda tudi vsakič na
sprehodu.
Ženski je zmanjkalo moči, volje ... vsega, ker je bila pač stalno doma, časa za sprehod vsakega psa
posebej, kar je vsaj približno obvladala, in še dojenčka, ni imela oz. zmogla, ata pa so seveda ves dan
delali, zvečer pa , klasika, očitki z ene in druge strani in vrag je resno začel jemati šalo.
No, ta strokovnjak (pa ni bil CM  ;))je svetoval (in ženska se je vsega tudi striktno držala) in ji pokazal
kako naj si na pas priveže psa (povodec, ki ni predolg in ne prekratek) da ji bo prisiljen slediti na vsakem
koraku, ampak res dobesedno, na WC, do pralnice po perilo, k postiljanju postelj, obešanju perila, kuhanju ...
Skratka postati je moral njena senca in vsakič, ko se je ona prestopila je je moral prestopiti tudi on.

Psa, ki je na enkrat začel možgane uporabljati za nekaj drugega kot futer in fight je to tako miselno
utrudilo, da je potreboval samo še tretjino potrebne dnevne sprehajalne kilometrine, predvsem pa
je bil popolnoma drugače vodljiv in ženska lahko ponovno začela s skupnimi sprehodi.
Tako sta, brez kakega hudega treninga, ponovno vzpostavila vez, ker je tudi vso hrano izključno dobival iz
njene roke (ne več iz sklede).

Svetovala sem najcenejšo možno varianto, ki se je meni zdela zelo fajn, sploh za današnji tempo, ko včasih
zmanjka časa, vse večkrat pa energije za pasje razvajene mulce.  :) 

Tudi pri nas imamo 3 pse, 2 sta enako starostno ubrisana in bi se, če bi jima dovolili, po moje tudi ravsala
24/dan. Pa jima ne, ko v stanovanju začneta in vidim, da se stvar stopnjuje, "igro" prekinem, če ne nehata,
gresta na time-out, vsak v svoj bivalni box, včasih samo za nekaj minut, včasih pa v njih kar zaspita.
Pa ima vsak od njiju svoj box (se nikoli ne zmotita v sobici  ;)) zelo rad, trenutno vsak od njiju popolnoma
prostovoljno spi v svojem, pri odprtih vratih.
Tudi na vrtu je podobno. Dokler je samo norenje in nabijanje krogov je OK, ko pa začneta en drugemu dokazovati
kdo je večji frajer in se to tudi sliši, pa je STOP- igra in odpoklic, pa vsak mora narediti kaj za to, da je lahko
potem tudi pohvaljen in nagrajen.
Saj popolnoma enako je pri otrocih, vsaj pri mojih dveh je bilo. Skoraj vsaka začeta igra se je nadaljevala v kreganje
in končala tako, da je ena od njiju tulila, pa nisem nikoli rekla, da je to tuljenje in kregancija fajn, ker se med
seboj tako zaposlita, nasprotno, več energije mi je pobralo kot to, da smo skupaj počele "kaj zelo pametnega".
Zmatrana in cunjasta pa sem bila zvečer v vsakem primeru  ;D

Prepričana sem, da psu, ki ima nerešene probleme drugi in tretji pes ne koristi. Ja seveda se  igrajo med seboj in se zabavajo, a hkrati imaš ti za vsakega posebej manj časa - težave je treba odpravljat najprej individualno in potem še v skupini, torej imaš s tremi psi vsaj štiriktat toliko dela kot z enim - če ne se prej ali slej pokaže problem. poleg tega se psi zabavajo med seboj in so posledično precej manj odvisni od tebe - taki samozadostni pasji skupini pogosto želje lastnika "dol visijo" - rabijo ga samo zato, da jim servira hrano. Zato: dokler nimaš izgrajenega odnosa s prvim psom tako, da z veseljem sodeluje s teboj toliko časa naslednjega psa ne gre jemati.
Za utrudit psa se mi najbolje obnese tek pri kolesu - po neprometnih poteh med polji ali travniki ne bi smelo biti prenevarno - načeloma psi, ki so zaposleni s tekom nimajo časa piskat, pregledovat okolice in početi drugih neumnosti. Lahko se uporabi dvojno pripenjanje - ne oprtnico in na zatezno, zatezno uporabiš samo, kadar pes začne "noreti". Ga je pa seveda treba naučiti. Naslednja stvar, ki psa prijetno utrudi je canicross, tudi tu je pes zaposlen s tekom in nima časa početi neumnosti. a tudi to ga je treba naučiti.  Potem je tu prinašanje predmetov, po možnosti iz vode. Pa seveda coursing, ki je kot nalašč za take norce, a je težje dostopen.
Nabijanje krogov v prazno ali z drugimi psi je najslabša varianta, saj ne vključuje popolnoma nobenega sodelovanja z vodnikom in v nobenem primeru ne izboljša težev, če jih pes ima. Tovrstno zabavo lahko brez škode privoščimo samo tistim psom, ki imajo narejen odnos z vodnikom.

Kakšno ima pa kaj prehrano? Sicer niti pod razno ni isto,ampak bom vseeno tole delila s tabo: iz mojih izkušenj s konji - če je hrana preveč " energijsko močna" so tudi naši konji bolj nervozni  :D.. Čist tako v razmislek. V končni fazi nimaš kaj dosti izgubit, če mu poskušaš malo zamenjat hrano.  :-\ 
Pa vso srečo!

Pes se pri taki hrani glih zredi in še malo umiri, če je ne pokuri  :P

Marsikaj se da narest z lovci, da niso vec tko v svojem svetu. Ampak pravi pristop-instruktor in veliko dela je to. Zdaj je samo odvisno koliko si nekdo zeli postimat psa in koliko denarja je pripravljen odstet. Je pa tko, da ti klasicna poslusnost tezko pomaga pri tezavah v naravnem okolju, vsaj v mojem primeru je bilo tko.   

Naj še enkrat povem, peseki se igrajo med sabo, ampak tudi z mano. Pri Pajkiju delam tudi dolgi sedi in dolgi prostor. Doma naredi vse vaje, ki si jih zmislim, mapak zunaj se spremeni v pravo malo "pošast". :)
tek ob kolesu zanj odpade, ker lahko nekaj časa poleg teče, potem pa že naslednji trenutek tako silovito potegne, da strga polzatezno ovratnico. Z vsemi trei delam, medtem ko en dela vaje, druga dva morata sedeti in čakati, da ne bo pomote.

Včeraj smo bili v LJ in je bil zlati kuža, hodil je poleg, celo ko je bi spuščen se me je držal, o cviljenju niti duha niti sluha.
Tudi dominantnost sem vsem trem zbila iz glave, lahko vsi trije jedo in piejjo iz iste posode, se skupaj stiskajo v boksu.
Bom probala tudi carnicross.

Hvala vsem za nasvete, ja mogoče je bila napaka da sem vzela k sebi še 2, ampak niti za trenutek ne obžalujem. Skupna cartanja in igranje je zame še vedno neprecenljivo ter njihovo veselje, ko pridem. domov.

Predvsem sem rabila nasvet tistih, ki imajo doma pse s tako močnim lovskim nagonom (včasih mi je prav smešno, ko rečejo nekateri moj pes ima lovski nagon in pred sabo gledaš psa, ki bil cel dan samo ležal na travi in se ne zmeni niti za muco, ki se sprehodi mimo). :)

Poslušnost je sicer zelo ok zadeva, ampak samo tako  za zraven. Z dolgimi vajami v mirovanju sicer vadiš disciplino, energije pa ne pokuriš. Bistvo je, da se zdivjajo. Tega, da se ob kolesu ne sme sunkovito ustavljati, je psa moč naučiti. Uporabljaj kvalitetno opremo, ki se ne strga ob prvem sunku. Tudi pri canicrossu se mora pes naučiti dioscipline, še bolj kot pri teku ob kolesu. Mora enakomerno vleči in teči pred teboj (s kolesom ga imaš lahko zraven sebe in ga imaš bolj pod kontrolo) pri hitrih sunkih in nenadnih ustavljanjih te lahko poškoduje ali pa prav tako strga opremo, če je zanič, kot jo je ob kolesu.
Da nimaš dovolj časa za individualne sprehode si napisala ti sama. V tem primeu je bilo to, da si (prekmalu) vzela še dva psa napake, obračaj kakor hočeš. Zdaj sicer je kar je, a mogoče se bo kdo iz te napake kaj naučil in je ne bo ponovil. Seveda je izjemno prijetno opazovati pse ob igri, a če nimaš časa za individualno delo in prvi pes še ni "narejen" si tega užitka ne moreš privoščiti brez škode.
In ni res, da psi, ki ob pogledu na mačka niti ne trenejo nujno nimajo lovskega nagona. Imam huskico, ki je čisti predator, a ob pogledu na mačka, divjad, podgano ali karkoli drugega ulovljivega ne bo piskala, se zaganjala...nič. Mrtvo ladno oceni situacijo, preceni razdalje....če oceni, da je plen izven njenega dosega dobesedno okameni in čaka, da jo bo mogoče spregledal in se približal. Če oceni, da je na dosegu ga povsem mirno in tiho zalezuje, skoči, zgrabi in ubije (odlično za lov na podgane, miši in voluharje, drugega seveda ne more in ne sme). In če oceni, da je plen zanjo povsem nedosegljiv, bo šla povsem mirno mimo, kot da ga ni. Po možnosti bo še pogledala stran. Pes, ki takrat, ko zazna plen piska, se zaganja....je blefer. Ujel ne bo nič, ker plen že na daleč opozori nase.

Živjo :)

No sama imam podobnega zmajčka doma, sicer malo bolj obvladljivega, ampak vseeno setra Knackerja z norim lovskim nagonom in v času pubertete in drugega sicer umirjenega, a noro trmastega setra Garisa. Tako, da pri nas je tako, ko grem sama na sprehod za Knackerja vedno uporabim haltija... drugače zaradi vlečenja ne gre. Sem poskusila tudi oprsnico, a ni pomagala, tako, da ostajamo zvesti haltiju.
Tudi Knacker je imel navado, da se je zaganjal v mačke, ptiče... cvilil, tulil, lajal, ko jih je videl ali zavohal. No mi smo vse skupaj že skoraj odpravili. Glede ptičev čisto, glede mačk pa tudi skoraj. Kako nam je uspelo? Tako, da vedno, ko se je "šov" začel, se je na ptiče moral postavit (tudi zaradi lovskih izpitov) in umiriti, na mačke pa vsesti ali uleči in pomiriti... na mestu smo stali in sem ga z božanjem ter mirjenjem umirjala tako dolgo, da je nehal, ko je nehal sem ga noro pohvalila in poleg smo odšli naprej. Nekaj časa je bilo res nevzdržno... po ulici, ki je polna mačk se je celo pot zaganjal, cvilil, lajal, se tresel... ampak smo ga s prej opisanim postopkom uspeli umiriti.
Sedaj se na povodcu na ptiča postavi in opazuje, ko ga pokličeš in "cukneš" pa se obrne in gre za tabo, mimo mačk še vedno gre zelo napet, spusti še vedno kak glasek, se včasih še zažene, a je mnogo bolj obvladljiv in verjamem, da bomo tudi to kmalu odpravili.
S tem kako ga utrudit imam tudi jaz težave... verjetno bomo začeli z uvajanjem na kolo in izbrali poti, ki niso tako dišeče in zanimive...

Zuzi pri nas halti pride v poštev smao po mestu, ker v gozdu se je izkazal za nevarnega. Sedaj je neka oprsnica, ki je narejena iz elastike in kot kaže je za pse zelo neprijetna, saj je Pajki ko smo jo poskusili hodil čisto poleg, ampak jebil zelo prestrašen (celo v pasjo trgovino noče več oz vleče proč).
Sem probala s kolesom, prvi dan dokaj uspešno (morda zato ker sva šla nekoliko ob neprimerni uri), drugi dan kljub temu da je bil čisto poleg tako vlekel, da sem se moral austavljati...in to ves čas ob cvileči spremljavi. Ne vem če ravno uživa ob tem. In tudi po polurnem tekanju ob kolesu se je obnašal kot da ni bilo nič in še vedno je našel ogromno energije za cviljenje (mislim da je tokrat kriva polna luna, ki nanj še kako vpliva).
Je pa danes v mestu KR kljub temu da je bil spuščen ležal ob meni in se občasno igral z Lukecom in Smoki. Tam mu na misel ne pridejo nobene nore ideje. Mislim, da se bomo kar preselili iz tega konca.

Me pa zanima ali je možno, da je njegovo obnašanje in cviljenje posledica tega, da ločeno hodimo na sprehode?

Kako to, da ga imaš očitno pogosto spuščenega, če pa opisuješ, kako nič ne sliši, uboga, če zavoha kakšno žival?

Seveda je možno -  to je pogosta težava, ki si jo nakopljejo nespametni lastniki, ki si omislijo več psov ne da bi imeli dovolj časa (in znanja) za to. Eni to težavo imenujejo kar sindrom drugega psa. Psi se preveč navažejo drug na drugega, dokler so skupaj vsaj na videz dobro funkcionirajo, ko so ločeni se pa pokažejo težave.

Kot prvo nisem lastnica ampak skrbnica, ker enkrat za vselej: psi in muce NISO predmeti, ampak so čuteča bitja, zato bi bilo fer da začnemo uporabljati besedo skrbniki, čeprav je v večini prierov današnji odnos do živali res kot da gre za lastnino.

Pajki je spuščen na igrišču in pasjih parkih, je pa res da izkoristi vsako priložnost da zbeži (si je že odpiral sam vrata, skakal čez okno ali pa izkoristil neprevidnost tistih, ki so prišli na obisk, ali pa je včasih tako močno potegnil, da sem padla in je ušel). Na srečo pride po 5ih min nazaj.
Lanabela, Smoki (zadnjo psičko) smo pobrali z ulice v ČG, ko je še komaj stala na nogah. Seveda bi jo lahko pustila tam in rekla da moram najprej zrihtati Pajkija in njega obvladati, vendar sem jo pobrala in pripeljala sem. Zakaj se ni našel posvojitelj. Isto se lahko vprašamo zakaj je forum še vedno poln tem, kjer zanemarjeni kužeki iščejo topel dom. Če sem naredila ogromno napako, da jo nisem pustila tam, tudi prav. Hotela sem samo nasvete tistih, ki imajo psa podobnega karakterja kot Pajki, ker samo taki bodo/boste vedeli o čem govorim.
Še vedno čakam na oprsnico iz elastike, upam da bo pomagala. Sicer se je pa kolesarjenje z njim ponovno izkazalo kot "neprimerno" ali bolje rečeno nevarno :) Hvala za nasvete, upoštevam vse kar ste rekli, čas pa bo pokazal svoje.

Naši odgovori niso namenjeni samo tistemu, ki je postavil vprašanje ampak tudi drugim bralcem. Mogoče bo koristilo komu, ki si naslednjega psa še ni omislil, pa ga mika, mogoče celo zato, ker pričakuje, da bodo potem težave s prvim psom manjše. NE bodo. V nekaterih primerih lahko prvi pes pomaga pri težavah drugega psa, obratno pa izjemno redko.
Pri vas ste si pse že nabrali, kar je je, bo pač treba veliko delati individualno s posameznim psom, ali pa se sprijazniti s situacijo in pač živeti s psi takimi kot so.

Kar pa se izrazoslovja tiče, pa sem pristaš tega, da se bobu reče bob. Sem lastnica svojih živali, nobena AR demagogija me ne bo ponižala v skrbnico. Naše domače živali so pač naša lastnina. Svobodna bitja sama odločajo o svoji usodi, sužnje pa označujemo, jih prodajamo, kupujemo ali si jih prisvajamo, jim režemo organe, ki so nam v napoto in jih oblikujemo po svojih željah. Tega ne omili noben izraz, še zlasti ker jim svobodo omejujemo vsak dan bolj.