mojpes.net

A lahko tole kar tukaj vprašam, če pa sem zgrešila, me prosim prestavite, hvala.
Že nekaj časa se ubadam z mislijo, da bi pomagala tudi z začasno oskrbo muc, mogoče tudi
kuncev (ker imam z njimi največ izkušenj, pa zadnje cajte se kar množijo  ::)).
Sicer ne še zdaj, kasneje, ker mi zdravje trenutno precej nagaja (v kratkem grem v bolnico in ne bom zmogla, pa še moža moram prepričat), ampak
proti koncu leta, recimo.

Vse sem že premislila, kako in kaj, veliko prebrala, samo ena stvar me muči:
živalco imaš nekaj časa doma, pač odvisno, nekateri so zelo dolgo v začasni oskrbi.
Kako se ne preveč navezati? Jaz se zelo navežem, po mojem bi mi spet pokalo srce,
ko bi jo oddala, pa čeprav v dobre roke. A se tega sčasoma navadiš?

Do sedaj sem imela samo eno začasnico, z njo je bilo veliko težav (še v antirabično sem morala),
pa sem bila čisto hin, ko je šla v novi dom.
Pa še komunikacija z ljudmi mi ne gre najbolje, tako da bi mi pogovori z morebitnimi posvojitelji
bili prava muka. Mogoče pa to ni zame? :-\
Saj samo sebe težko razumem, sicer znam biti pravi zmaj  :P, ampak pri živalih...
Se pa mislim tega lotiti (če se bom) odgovorno in pravilno, zato rajši prej razčiščujem take in drugačne dileme.
Povejte, a postane sčasoma lažje? Potem si pa spet mislim, da razmišljam egoistično, najbolj važno je ,da je
za žival dobro poskrbljeno, jaz bom že...ali kaj. :-[
Uh, če je kateri od začasnih skrbnic razumljivo tole skrpucalo, bom hvaležna za vsak odgovor.
Hvala

Meni ni lažje, meni je z vsako oddajo težje.

Pa ne zaradi moje čustvene navezanosti na žival, ampak zaradi skrbi, če bo za žival primerno
poskrbljeno, če bo res šla vsaj "na enako dobro ali (raje!) boljše", sploh pri živalih, ki so na
karkšenkoli način "specifične" glede karakterja, potreb ali vzpostavljanja stika z okoljem
in ljudmi.

S svojo čustveno navezanostjo na žival v bistvu precej zlahka opravim, skrbi me pa navezanost
živali name in stres v katerega jo spravljam, če ji podrem vse, česar se je v začasnem domu
oprijela (in večina je v začasnem domu po mesece) in jo preselim nekam, kjer si bo morala
vse zgraditi na novo.

Je pa odvisno od živali do živali, kako reagirajo na nove ljudi in spremembe. Najtežje je meni oddati tiste,
ki se "z vsemi štirimi" upirajo odhodu v nov dom in potrebujejo tam nato ogromno časa, da
zafunkcionirajo.

No, tole , kar sem napisala, je zdaj res opogumljajoče  ::)

Meni ni težko se poslovit od začasnikov, ko gredo v nov dom. Imam sama s sabo razčiščene pojme - jaz sem zanje samo vmesna postaja. Jih imam rada, tudi tiste problematične ali naporne, vsakega bi potihem obdržala, ampak na koncu jih brez samotravmiranja pospremim v nov dom. Ker je tako prav.

Naporno mi je komuniciranje z interesenti za posvojitev. Ker je med klicatelji mnogo pacientov, prepotentnežev, padalcev, "gozdnih vil", "hostarjev" in drugih človeških profilov, ki jim svojega začasnika ne bi dala. In ravno med takimi se večkrat znajdejo agresivni, nesramni,.... ljudje. Ki človeku izpijejo vso energijo za en dan.

Težko mi je tudi, ko se za nekega interesenta za posvojitev odločim, da je pravi. Ga zaslišim odspredaj, odzadaj, ga spoznam, se ta spozna z mojim začasnikom, vidim, da je vse kul. Pa se potem še kar nekaj časa sprašujem, če sem človeka prav presodila, če me ni nategnil,... Tisti stres, če sem naredila prav... huh.

Jaz na srečo se tega ne grem sama, nas je ene par v tej naši pomurski navezi, s katerimi lahko vsako stvar predebatiram, da se malo manj sekiram, ali sem človeka prav ocenila. In tudi, če ugotovimo, da s posvojiteljem neke živali ni vse, kot bi moralo biti, nisem sama, ko se je treba lotiti takega oreha.

Lažje s časom? Kaj pa vem. Razkuri/prizadene/iztiri me še vedno vsak agresivec in prepotentnež, ki ne posluša, ne razume in samo ZAHTEVA, kar si je zamislil.
Meni najbolj koristi "skupinska terapija" ::), ko se s puncami dobimo in predebatiramo. Sem kuj prec spet zdrava :)

Jaz sem imela tri ekspres začasnike.

Prvi je šel nazaj domov čez tri dni, ker se nikakor ni ujel z mojo mačko in je bil cel cirkus. Jokala sem se k dež.

Drugi čez pol ure ni več bil začasnik. Posvojila sem ga.

Tretji je bil pri nas tri dni, odšel je v fenomenalno dober dom in sem še vedno presenečena, da sem njegov odhod prenesla z manj travm, kot sem pričakovala. Mogoče zato, ker sem pred njegovim prihodom bila stoprocentno naštimana na to, da bo tukaj le kratek čas. Pa je res hitro šel, čez tri dni. Če bi namesto tega bil tukaj tri mesece ali tri leta, si ne znam predstavljati, kako bi se od njega ločila. Imela sem srečo, očitno. ;)

Težko je včasih bolj, včasih manj. Odvisno od posamezne živali. Mene je nazadnje zvilo pri Tigi in sem vesela, da so mi dekleta navijala za posvojitev, ker enostavno je tako zelo moja. Tak malo čuden pes, ampak paše k moji duši.
Težko je pri nekaterih, tvoj gangster je že tak primer. Ko je pri tebi leto in več in ga ne moreš vtaknit v kategorijo najbolj pridnih in se bojiš, kaj če ne bo šlo. In gre, pa prebediš mnogo noči in čakaš... In ja, se zjočeš od sreče, ko vidiš, da je dobil DOM.

Jaz sem imela problem z eno od mojih prvih začasnic-ko je odšla v nov dom sem jokala kot dež in bila presrečna, ko je naslednji dan prišla nazaj (alergija v familiji). Sem se že odločila,da bo mačka ostala z nami, pa je sama pokazala, da ona ne bi bila pri nas (lulanje po hiši, ipd...). V novem domu o tej težavi ni bilo ne duha ne sluha.
Sem pa takrat pogruntala, da se začasniki (večinoma) pri nas ne počutijo najboljše, ker jih na daljši rok žal ne morem imeti ločeno od mojih mačkov in le-ti niso preveč naklonjeni novim prišlekom.

Odkar imam polno hišo (2 psa in 3 mački) pa za stalno ne sprejmem več niti bolhe. Začasnike sprejemam samo še "po sili razmer" in uživam, ko se odpelje v nov dom in se pri nas doma spet spet vse normalizira.

Jaz imam pa podobne skrbi kot Slavica. :-[ Zelo si želim nekega dne pomagati kakšnemu začasniku, vendar sem bolj "jokica" in se prehitro navežem še na stvari kaj šele na živali. ::) Potem so tu težave s komuniciranjem s potencialnimi posvojitelji, groza. :-X Najhuje se mi pa res zdi - kako oddati tako bolj delikatno živalico, ki je super navezana nate. Tak je moj Sen in si ne moram predstavljat kako bi bilo, če bi sedaj moral v drug dom.  :o

Ampak bo verjetno prevladalo srce nad razumom in bom nekoč vseeno poskusila. V najslabšem primeru bom pač imela 4 pse in 4 mačke. :D

Če imaš svoje živali in nimaš možnosti ločiti jih, je mogoče najprej za razmislit, kaj pretok določenega števila začasnikov pomeni za tvoje živali. Nekaterim menjavanje sostanovalcev pomeni velik stres, hkrati pa je treba računat, da vedno obstaja nek procent možnosti, da ti začasnik prinese neko bolezen (tudi, če je že izven karantene, ni nujno, da je bila pri njem zaznana oz. se je izrazila). Sicer je možnost majhna, ampak zavedati se je pa moraš.

Kar se tiče čustev in navezanosti na žival - ko ti je enkrat jasno, kaj delaš in zakaj delaš, potem ni tako zelo težko. Nasvete in izkušnje je pripravljeno deliti veliko ljudi.

Navadiš se pa ne. Vsaj jst se nisem nikoli.

Se strinjam in bi pomislila najprej na to.

V bistvu bi mene najbolj težilo to, ali sem izbrala prave posvojitelje, ali je živalci dobro.

Ker res ne znam z ljudmi. V službi ni problem. Imam službo, ki je osovražena s strani večine "blokarjev", zato dnevno kasiram marsikaj. Ampak dolgoletne izkušnje so mi dale sposobnost, da hitro pogruntam, kakšen pristop ubrati pri komu, zato me še zelo malokrat pošljejo v p.m. :P.
Ampak to je samo služba.

Problem je, ko so vpletena čustva, kar bi pri tem vsekakor bila, vsaka živalca bi bila vsaj malo vedno tudi moja. Bog mi je priča, da pri meni čustva in pamet ne hodita z roko v roki, konec koncev sem že dvakrat ločena  ::) :P.

Takole bom naredila: najprej bom poštimala zdravje, potem pa se bom poskusila povezati s kakšnim društvom, če bo katero zainteresirano za sodelovanje z mano. Punce v društvih in na forumu imate veliko izkušenj in mi boste lahko dale koristne nasvete.

Za ločevanje in karanteno ni problem, živimo v dvostanovanjski hiši, en štuk je prazen (opremljen in z ogrevanjem sicer).

Yo, stokrat ti hvala za gangsterja  :). Ko pride vsako jutro k meni v posteljo, se z glavico drgne ob moje lice in prede kot za stavo....se topim od veselja in ganjenosti,  :-*.

Hvala, še kakšno izkušnjo bom z veseljem prebrala.

Mogoče ne bo odveč, če si prebereš tole:
http://posvojime.si/content/5-porocila-preverjanja

in tole:
http://www.mojpes.net/forum/index.php/topic,16758.840.html

P.S. čeprav točno vem, da me ima brihtnež najrajši takrat, ko je po njegovem čas za zajtrk  ;D.

Kot rečeno, bomo videli po bolnici. Če bo zdravje OK, pa bom vsekakor naredila korak v to smer, ne morem drugače. Eh, Lavanda, ušeska bi ti bilo treba naviti, srčica  :-*

Hvala, pridna, to sem že prebrala, pa bom še.
Itak "goltam" vse na forumu, sem odvisna čist  ::)

Ne morem, da ne bi :P.
Slavica... pa, a ne bi ti raje punce palila (/zagrevala/vstavi poljubno) čez eno leto, ko boš vedela kako in kaj? Ker meni se zdi to kar nekaj... pozornost?

Ali ni bolje, da se človek o zadevi že prej pozanima ter razmisli in se ne vrže nekam brezglavo? Se mi ne zdi to taka lahka odločitev, da bi jo mimogrede naredil.

Žužka, se strinjam.
Ne vem s čim bi naj Slavica sploh dala vtis 'iskanja pozornosti'. Ker ne najdem baze za tak očitek, se mi zdi pokroviteljski in zatorej žaljiv.
Jaz bom samo vesela, če bo imela pogum za to vrsto pomoči, pa četudi čez X-let.

Patapižu, tudi jaz ne vidim v tej temi niti kančka iskanja pozornosti slavice. Ne vem, kje si ti to našla  :)

Saj se lahko pripravlja v naprej, a ne ? Pa zbere mnenja ostalih, je lepo napisala, da je v dilemi, in da bi rada čim več nasvetov. A ni to fajn, da je možnost, da kmalu dobimo novo začasno skrbnico živali, ker jih tako in tako vedno primanjkuje ? Meni se zdi tako. PA še komu bo ta tema prav prišla, ne samo njej.

Punce, prav imate. Naj namešča, ko bo pripravljena. 8)

:-* :)

 :)