mojpes.net

Pozdrav vsem skupaj,

sem lastnik 6 mesečnega Nemškega ovčarja, pa imava eno "težavico".

Ko se sprehajava s povodcem se kuža pri nekaterih velikih objektih-stavbah kar vleže. Vidno ga je strah neke stvari.  Če se sprehajave brez povodca teh objektov skoraj ne opazi. Mislim, da sam ne počnem nič narobe. Včasih ga potem prosim, božam da greva lahko mimo, ali pa ga probam na silo potegnit, samo to se mi zdi, da ni rešitev.

Lepo vas prosim za nasvet ker vem, da ima večina od vas mnogo več izkušenj.

Moja prejšnja psica se je nekaterih predmetov tudi bala in kar ni hotela mimo (no, niso bile stavbe, kot v tvojem primeru, temveč mngo manjše zadevce). Načinov, da se je sprostila je bilo več - mirno prigovarjanje, priboljški, kombinacija enega in drugega, se mi pa zdi, da je še najbolj "zapalilo", da sem se - ko sva se potencialni "nevarnosti" začeli približevati - začela igrati z njo, teči malo naprej pa malo nazaj, levo desno in v tem stilu (brez oklevanja!) tudi mimo strašnega predmeta :) No, ene zadeve pa nisva nikoli premagali - stopiti na betonski pomol (in to je tudi edini močan strah moje zdajšnje psice, pa res ne štekam zakaj) ::)
Poskusi še ti s preusmerjanjem pozornosti na nekaj prijetnega, mislim da bi moralo pomagati, samo vztrajati je potrebno kar nekaj časa.

Kakor sem jaz prebrala v teoriji ni dobro, da psa tolažiš na katerikoli način (božanje, prigovarjanje, ...) če se nečesa boji.
Tako kot je napisala moksa - če se boji velikih objektov poskrbi da se bo tam vedno nekaj prijetnega zgodilo - ampak pazi da se to prijetno (npr. vlečenje s cufo - to lahko narediš tudi, če je pes na povodcu) vedno zgodi preden se bo ustrašil, da ne boš po pomoti nagradil tega, da se boji visokih stavb. Poskusiš lahko tudi s treningom poslušnosti tam mimo - bo fokusiran na delo, ne na svoj strah. Pa še prijetne zadeve, kakšni priboljški med treningom padajo.  ;)
Pa pazi da boš vedno med vodenjem mimo teh objektov ti samozavesten vodnik. Tako z svojim vedenjem daješ zgled, da ni razloga za strah.

Največkrat se nama to zgodi, ko ga želim peljati "poleg". Takrat se malo ustavi in uleže, še najraje pa bi mi ušel po desni strani. Ali menite, da lahko vztrajam pri ukazu in ga na silo odvlečem mimo? Ali bo to pregrobo? Res sem v dilemi kaj storit, da bo prav.

S silo boš dosegel samo to, da bo pač šel (oziroma ga boš odvlekel) mimo, strahu pa na ta način ne bo premagal.

Ne božaj ga, če se boji, ker s tem njegov strah toleriraš.

Najboljše je, da ko ga prime strah, si timiren in ne delaš panike, ker če jo, pes to takoj začuti in potem se njegov strah le še stopnjuje. Ne mu naklanjat pozornosti, ne božaj ga, ne ga podkupovat s hrano, ker se bo hitro naučil, da če ga je strah in se vleže za "nagrado" dobi čohanje ali hrano. Preprosto idi mimo, NARAHLO ga cukni in pa predvsem bodi miren, ker se panika dobesedno prenaša po vrvici na psa.
S časoma in s pravilno vajo vama bo uspelo, pa dosti potrpljenja želim!

Hvala vsem.

Se najprej sam potrudim sebe obvladat.
Upam, da nama uspe.

Naš petmesecni kužek se trese, ko se pelje v avtomobilu. Ima kdo kakšne iskušnje s tem?

Kako ste ga pa pripeljali k sebi, z avtom?

Kužek izraža stres zaradi pričakovane spremembe.. sčasoma, po nekaj vožnjah, ki se bodo prijetno končale, bo minilo. Saj ne, da vožnjo povezuje z neprijetnim (prihodom k vam), ampak v njegovem malem mladem svetu je šlo za ogromno in hočešnočeš stresno spremembo.

Hvala za odgovor.
Ko smo ga pripeljali k nam z avtom je bil star 2,5 mesecev. Med 100 kilometersko vožnjo je v glavnem spal in ni bilo sledu kakršnegakoli tresenja ali bojazljivosti. Nakar smo se sprehajali in tekali le peš.
Po približno  dveh tednih smo ga zadaj spodaj peljali na krajšo pot in se nam je zdelo vse v redu.
Nakar ga je mož čez dva tedna zopet peljal z avtom na krajšo pot in ugotovil, da se trese. Naslednjič sem šla še jaz zraven in ga držala spredaj v naročju, pa se je kljub temu zelo tresel. Še enkrat smo vožnjo ponovili in zopet se je  tresel. Spoštovana še enkrat hvala za hiter odgovor, ki ga bova upoštevala in ga vadila. Po določenem času napiševa kako nam gre.
Lepe dneve želimo!

Predvsem tistemu tresenju nikar ne posvečajte nobene pozornosti in ga ignorirajte, bodite sproščeni. Če se bo vožnja v začetku čim večkrat povezala s prijetno izkušnjo (sprehod v naravi, obisk pasje trgovine, kjer dobi priboljšek ipd.), bi se kmalu morala spremeniti v veselo pričakovanje.
Veliko je mladih psov, ki se bojijo neznanega in zelo verjetno avto ne bo edina stvar. To je čisto normalno, psu samo ne smemo takšnega vedenja utrjevati.

Res je. Moja, posvojena-odrasla psica pri prvi vožnji tudi ni kazala stresa in ni npr. bruhala, se je pa potem še kako leto kazal njen potlačeni stres v tem, da je obvezno bruhala, če je prej kaj jedla (zdaj to ni več relevantno) in obvezno je imela skoraj drisko takoj, ko smo prispeli na cilj. Prvih nekaj mesecev se je pa tudi v sam avtomobil bala skočit, čeprav sta bili prvi dve vožnji v njenem življenju povezani z res lepo in dobro spremembo v njenem življenju.
Vendar, tudi po vsem tem času, jo je zbegalo, ko se je prvič z nami peljal nekdo tretji ali če smo se peljali v drugem avtomobilu. Te zoprne spremembe.. ki jih psu ne znamo obrazložit. :)

Prva moja psička je bila pa kot mladička pripeljana zjutraj iz Domžal v Ljubljano, bila je zadaj v avtomobilu skupaj z bratcem. Isto je trajalo kakšno leto, da se je nehala trest in cvilit v avtomobilu. Zanimivo, ker se je rada peljala, z veseljem je skočila v avto, ampak potem je podzavest ven butala (tisto prvo leto).

Kaj mi vemo, kaj se vse našim kužkom dogaja.. :) Marsikaj očitno pride šele z zamikom, šele podzavest poveže neko dogajanje s potencialnim stresom..  :-\

Mah, jaz mislim, da sploh ni nujno stres zadaj, zgolj strah pred neznanim. Prva vožnja iz starega v novi dom ni pomembna, ker gre v enem dnevu za toliko sprememb, da jih glava psa (ponavadi mladiča) sploh ni sposobna sfolgat.
Moja psica se je kot mladič npr. bala sprehajati po temi in neznanem okolju, bala se je skočiti dol s pločnika in prečkati cesto ::) ::), se peljati z dvigalom, velikih psov, neznanih stvari v hodniku bloka (vreče smeti), ej, pa še česa ... Pa je tja nekje do 8. meseca postala čisto normalna in samozavestna žvau, ki je je sedaj večina teh stvari žur.  Proces socializacije pač, je bila pa zadnja stvar, ki bi mi padla na pamet, tolaženje in dvigovanje.

Aja, bi dodla samo še to, da je morda strah pred vožnjo primerljiv s strahom pred veterinarjem: medtem ko se drugi psi tresoči stiskajo v naročjih lastnikov v čakalnici, mora moja bejba že od prvega dne ležati na trdih golih tleh čakalnice in mirno čakati, da pride na vrsto. In stresa pri veterinarju bi lahko imela v 8 mesecih tedenskega (!) obiskovanja in preiskav z obveznim puščanjem krvi res prepolno mero, če bi jaz  zganjala cirkus pred njenim stresom. *:-
Tako pa je skulirana, kot da gre na sprehod, in je po nekaj tednih dobesedno že sama iztegnila taco za odvzem krvi. Bi postala komot krvodajalka :-*, če ne bi bila premajhna.
Je pa vsakemu koncu pregleda seveda sledila nagrada.