mojpes.net

Pozdravljeni.

Naj vas najprej pomirim, noben dojenček ne kupuje psa :-))) ampak s punco januarja 2011 pričakujeva otroka a hkrati razmišljava o nakupu psa. Če sem bolj konkreten, sva se odločila za labradorca (hvala vsem, ki ste odgovorili v moji prejšnji temi) in glede na to, da otrok zahteva v začetku kar veliko večino pozornosti, me zanima, kdaj je pravi čas oz. prava starost dojenčka za nakup psa, kot je Labi?
Sam se nekako nagibam k ideji, da bi psa kupil enkrat poleti, ko že otrok začne lezti okrog in zakaj se pa ne bi mali kepici spoznali med igro po tleh...

Že vnaprej hvala za mnenja in lep pozdrav vsem skupaj

Jaz nikakor nisem za nakup psa, predno otrok ne doseže določene zrelosti - recimo da je prag nekje vstop v šolo. Tudi zato ne, ker oba zahtevata ogromno pozornosti.
Moj nečak je od rojstva dalje časa prebil skupaj z mojim psom pri moji mami  "v vrtcu". Vsaj prva štiri leta ju nismo nikoli puščali sama, četudi je imel pes zelo visok prag tolerance do otroka. Tudi zato ne, ker nismo želeli, da postane otokova igrača za cufanje.
Sedaj je star pet let in trdno odločen, da bo imel "svojega" psa. Njegovi starši se strinjajo, vendar kot pogoj postavljajo starost osmih let. Jaz pa pravim, da ne bo prav nič narobe, če bodo počakali še leto ali dve, čeprav bo pes  seveda skrb odraslih.

Moj enoletni sin odrašča z dvema psoma (zlatim prinašalcem in nerodovniško miniaturno pinčico), kar se mi zdi več kot super. Je pa res, da si ne predstavljam, da bi bil kateri od obeh psov zdajle mladič. Ko se kakšen od mojih spravi delat kaj, kar mi ni prav, samo zatulim in dva od treh ubogata (oba psa, seveda  ::)).
Jaz osebno sem med nosečnostjo in prvimi meseci otrokovega življenja (do prvega r.d.) v svoj dom sprejela dva mačka in psičko, pa še eno pomursko psičko - mladičko sem imela na začasem in dva mačka (ne naenkrat). Da se, ni pa enostavno. Vidva vesta, koliko sta pripravljena vložit v to - časa, energije,... Upoštevajta pa, da odveče energije ob dojenčku ni, pa je vseeno treba peljat psa ven, počistit za njim, če naredi neumnost, najti čas za crkljanje, šolanje itd. Meni osebo je ukvarjanje z živalmi tiste pol ure, ko je otrok spal, napolnilo baterije. Če tega ne jemlješ tako, potem ne bo šlo.

Aja, pa labradorec se mi zdi super izbira. :)

Lp, 5ra

Razmišljam podobno kot Vixen in bi rekla čisto preprosto: malo počakat. Če boš tam nekje aprila ali junija še vedno trdno prepričan, da se ti ljubi vsako jutro v trenirko in na sprehod, ob popoldnevih pa v šolo; da imaš čas in energijo za dodatno količino čiščenja... se lahko začneš razgledovati po leglih. Če pa bo tvoje razmišljanje v stilu ma kaki pes, samo spaaaat me pustite... kar je tudi zelo verjeten scenarij... se začneš po leglih razgledovati, ko dete malo zraste in se približno naspiš.

Ja, je fajn, če otrok že odrašča med živalmi, ker se skozi čas čisto naravno in neprisiljeno nauči primernega odnosa in ravnanja. In labradorci so prijetni psi, tako da, ob pravilni vzgoji, tudi s te strani ne bi smelo biti težav. Ampak res je pa treba dobro premisliti, da se ne preforsiraš, ker v tem primeru se pa ponavadi nič krivo žival potisne nekam v kot.

Zame je največji faktor vajin karakter. Če sta (oba) skulirana in recimo ne izgubljaš živcev ko zvoni telefon, tvoja pretirano na glas gleda TV, hkrati pride na vrata nenapovedan obisk, tebi pa se ravno neznansko nekam mudi, potem je OK. Če sta človeka, ki hočeta imet vse urejeno, pod kontrolo, če si večkrat dnevno zaželiš malo miru in samote - potem pozabita.

Jaz sem se za (mlajšega odraslega) psa odločila med nosečnostjo. Doma si, časa je ogromno in do prihoda dojenčka je pes že vklopljen v nov dom. Seveda to gre, če je ženska tip človeka, ki kljub trebuhu ne komplicira in živi aktivno.

Je pa pri mladem psu še nekoliko drugače - trgalo se mu bo nekako pri 8 mesecih in potem do leta in pol sigurno. To je 'pasja puberteta', ko naenkrat ne slišijo nič in je treba to sicer omejevat, a hkrati razumet kot razvojno stopnjo, ne pa pretirano travmirat psa in sebe. Takrat bo mali/a ravno začel raziskovat okrog. Vse bo moralo bit pospravljeno, sicer ti bo požrl kak košček česa, kar si pozabnil na tleh. Štefnal ti bo po predalih, uničeval zadeve, ves čas padal in se spravljal v nevarnost. Lahko si prepričan, da bo takrat, ko boš imel najbolj nakravžljane živce, svoj lonček dodal tudi pes. Ki ga bo treba peljat ven in se veselo igrat z njim tudi, kadar se bo malo bitje drlo pol noči. Včasih se počutiš, kot bi imel dvojčke, hehe.

Je pa definitivno izvedljivo in ko mali zafunkcionira (tam enkrat okrog dveh in pol je življenje že dokaj normalno) imaš ti že zrelega psa in družino, ki deluje. Meni ni niti malo žal za tako odločitev, pa sem morala (in še moram) marsikaj sama, ker moj večinoma dela do večera, pa še pes je (bil in je še) nekako bolj moj projekt. Premisli še, če imaš poleg vsega razrešene še dileme okrog varstva - ko bo tvoja v porodnišnici kak dan ne boš imel ne moči ne časa za nič, pa potem bo še večkrat kaka taka situacija, ko si boš z veseljem oddahnil od psa, ali pa ko bo nekdo pač moral imet dojenčka, medtem ko bosta vidva oba v pasji šoli... Ne pomeni pa niti biti starš, niti vodnik psa neke stalne panične situacije in obsedenega stanja - če si lepo zorganiziran in predvsem skuliran, se imaš lahko super, le vedet moraš, da onboje pomeni določen 'lajfstajl'. In ko se enkrat odločiš, da sprejmeš vse minuse, si komot omisliš tudi za psa takoj zdaj, zakaj pa ne. Bosta imela lušten hobi, odklop od mularije. Meni recimo neznansko sede zvečer se zluftat, odklopit familijo in počet kaj pasje otročjega :).

Moje mnenje pa je, da psa najprej, dojenčka pa potem, pa itak dokler začne dojenček že puzat naokoli ali hodit, pes že kar odraste.
Zakaj? Zato ker eno,dveletni otrok in mladič se meni zdita najbolj konfuzna kombinacija. Tamal (otrok) vleče na vse konce (ušesa, rep, mal ugriznit...), in preden mu kaj dopoveš traja in traja, in do takrat gre lahko otreok maldiču že na živce. Prav tako imajo otroci do manjšega psa manj rešpekta, kot do nekoliko večjega - taka je vsaj predpostavka.
Vse to seveda pod pogojem, da bodoča mama sprejema, da bo dojenček odraščal v svetu sline in dlak (ane Vixen ;))
Vsekakor pa se jaz nagibam k mirnim psom in lahko rečem, da je bila pri Missy puberteta samo p od pubertete, ki bi lahko bila pri kakšnem drugem psu. Torej je praktično ni bilo. S psom kot je Missy bi komot lahko imela psa in dojenčka naenkrat.
Če pa bi imela zelo živahnega in igrivega mladiča in dojenčka, bi pa bilo fejst naporno in si v bistvu tega ne želim.
Torej je pomoje vprašanje kakšnega psa želita (mirnega ali živahnega) in kakšna sta vidva po karakterju (kontrolfrika in pedantneža, ali bolj na izi).
Druga kombinacija, ki smo jo pa mi ubrali je pa bila, da je bila tamala stara že tri leta in pol in smo šele takrat vzeli psa, ki pa je bil star že kakšnih 5 mesecev, pa smo imeli še vedno precej dela s tamalo, da smo ji dopovedali, da pes ni igrača in da je ne more stiskat kot pliš in vlečt za vse pritikline, kot se ji zljubi.

Jaz sicer nimam izkušenj, je pa po moje res veliko odvisno od karakterja psa in lastnikov. Jaz npr. si ne morem niti predstavljati, da bi morala poleg Nejke, ki išče mojo pozornost kar naprej in izrabi vsak trenutek nepozornosti za špičenje kozlarij, poskrbeti še za majhnega otroka. Bi me verjetno kmalu ta beli odpeljali. :-X Zdaj je stara 8 mesecev in jo na polno meče. Je pa tudi res, da  nisem ravno v izi in imam rada stvari vsaj približno uštimane. Jaz si torej mladiča in otroka hkrati ne bi umišljevala.

Poleg karakterja psa, ki ga še ne poznata, in  lastnikov nikakor ne pozabit na karakter otroka. Če dobiš kakega fanta s temperamentom živega srebra  in nenehnim iskanjem ter postavljanjem mej dovoljenega, pa še malo ludega psa, zna biti sila pestro ...  :*[ ;^* ;^*

No, mi tudi čakamo dojenčka, pse pa imamo in bi se pridružila tistim ki so mnenja, nabavite psa zdaj, na jesen je dovolj legel na razpolago in bo pes do prihoda dojenčka če ne drugo že vsaj sobno čist. Verjemite, da vam bo lažje. :)

Jaz imam 3 mesece starega otroka in 13 mesecev starega psa in moram reči, da je pri nas kar pestro  ['*
Pes je bil moja velika želja in zanj skrbim skoraj izključno sama (pa še občasno poslušam, kaj vse bi lahko naredila v tem času, ko se ukvarjam s psom). S psom in otrokom sem večino časa sama, ker ima partner tako službo, da pogosto hodi kasneje domov, poleg tega urejava stanovanje in je tudi tam ogromno za postoriti. Aja, pa pes ima neizčrpne zaloge energije in mu na kraj pameti ne pade, da bi se v času med enim in drugim sprehodom/igro/vajami valjal po kavču. 24/7 hoče kaj početi. Seveda vedno kaj novega in zanimivega. Še dobro, da je vsaj dojenček ekstremno priden in praktično nič ne joka.
Če se da? Seveda se da, ampak je naporno. Ponavadi kaj drugega trpi na ta račun (pri nas je stanovanje npr. čisti "rastur" pa jaz sem pogosto precej izmozgana in neprespana). Najbrž je lažje, če je pes bolj umirjene narave ali morda že malo starejši. In verjetno je veliko bolj enostavno, če je skrb za psa v domeni obeh partnerjev.
Moj pes je bil star 10 mesecev ob prihodu otročka in takrat je bil že dovolj zrel, da mi je (seveda z veliko truda) nekako uspelo skrbeti za oba naenkrat. Ne predstavljam si, kako bi bilo, če imel moj pes takrat tri ali štiri mesece, ker v tistem obdobju je bil hujši od tornada  >:D. Z oči ga nisem mogla spustiti niti za trenutek, neprestano je bilo treba letati za njim in gledati, kaj že spet nosi v gobcu/kaj bo zdemoliral ali požrl/opazovati, če ga slučajno tišči lulat itd. itd.
Tako, da se strinjam s tistimi, ki pravijo: odvisno od vajinega karakterja, življenjskega sloga in navad, odvisno je precej tudi od psa in verjetno kasneje tudi od otroka. Dolgčas vam vsekakor ne bo  :P

Še nekaj bi jaz nujno uvedla, če se bosta odločila - notranjo bivalno kletko. In to na način, da se pes navadi po potrebi tudi ko ste doma noter prebit kako najbolj živčno uro. Kupite dovolj veliko, da mu bo udobno in naj jo počasi sprejema za svojo - tako boste recimo medtem, ko bo mali vpil na vse grlo, lahko vsaj drugi moteči dejavnik za pol urce zaprli, mu dali kako žvako/igračo in ga 'izklopili'. Ali pa ko bo ta mal raziskoval stanovanje, da boste lahko vsaj lulat skočili ;).

Mladega in živahnega psa polnega energije ni za puščat samega z otrokom, naredil verjetno itak ne bi nič, lahko ga pa že fejst potaca ali poleži in je dovolj. Pa za otroka bi si tudi kasneje stajico omislila. Jaz je pri prvi nisem imela in je je bilo stanovanje dobesedno polno (stopiš samo do vrat, ker zvoni poštar in so medtem že tri neumnosti). Pri ta mali jo bom sigurno uvedla vsaj za uporabo sem in tja, ker to precej poenostavi zadeve pa zaradi psičke, da ne rine ravno čisto skoz vanjo (ker ravno to z največjim veseljem počne) pa hkrati je tudi pes varen pred izlivi otroške 'ljubezni'.

Še ena pomembna zadeve - da si psa res želita oba. Primer kot od Laetitie je na trenutke kar naporen, imam tudi jaz nekoliko podobnega (poleg obveznosti si potem še občasni krivec za vsako pasjo neumnost) in ti ga svetujem samo če imaš res debelo kožo in dobre živce ;). Drugače je pa pes pred otrokom res tudi prednost, tiste prve socializacije ga bo tvoja lahko super učila, če bo kak mesec ali dva z njim doma še preden pride naraščaj.

Moje mnenje je podobno zgoraj napisanim. Sama imam 7 letno psičko in 1 mesec staro hčerko. Tik pred nosečnostjo sem si izredno želela še enega psa, pa sem potem tekom nosečnosti premišljevala in prišla do zaključka, da dve živi bitji, ki bi hkrati odraščali in zahtevali res veliko pozornosti ne bom imela. Predvsem zaradi tega, ker kljub temu, da sploh ne kompliciram, mislim, da psa ne bi mogla vzgojiti tako kot ga lahko, če imaš res več časa za posvetiti le njemu. Jaz bi na vajinem mestu počakala, da bo otrok malo starejši. Kljub temu, da moja dojenčica zaenkrat ni zahtevna, sem mnenja, da bi težko folgala.

Vsekakor pa mi ni lepšega, da otrok odrašča s kakim psom ali drugo živalco doma.

Sori za OT - Alba, čestitke :) :)

Jaz pa sem si vsako nosečnost nabavila mladička (enkrat celo dva), ker se mi zdi, da nikoli v življenu nimaš tolk časa kot tisto leto, ko si na porodniški.
To velja za take, ki hodimo v službo vsak dan , najmanj do 4h popoldne, kar meni predstvalja mnogo večjo obremenitev kot skrb za enega dojenčka, pa še doma nisi po 10 ur skupaj, kar je za mladiča izjemno neugodno..
Je pa res,da ne smeš bit komplikator in moraš imet srečo, da je otrok zdav. Ker če je bolehen, si u rit.

Da je kletka obvezna oprema, se absolutno strinjam s FŽ.
Dam samo en banalen primer: pasja brihta je že prvi dan mojega prihoda iz porodnišnice pogruntal, da kadar dojim on lahko počne neumnosti po hiši, ker sem jaz takorekoč "priklenjena" na kavč/posteljo/stol in mu tega ne morem preprečiti. Pa sem vse njegove nadaljne izpade zatrla tako, da sem psa preventivno zaprla v boks in šele nato šla hranit otroka. Po nekaj tednih je pozabil na neumnosti in zdaj mi mirno leži pri nogah, ko dojim ali pa debelo gleda, kaj se to dogaja :)

da ne bi on tud to probal :):):)

catjusa, sem prepričana da bi z veseljem  :P :) :) :)

  ;b hja, glede na to, da je vedno prvi v vrsti, če se kje pojavi kaj hrani podobnega...   :*[ :*[

Drugač je sm rekla da ko zvem da sem noseča bo zadnji čas za psa... in pol maš 9 mescov za vzogojo... in ga že v štartu pripraviš na to, pa... ja vrjamem da kdaj ne sfolgaš, sam... kjer je volja tam je moč. Pa moji otorci se bodo od malega učili o odgovornem lastništvu...

Ja moj primer je bil približno tak. Samo, da sem jaz najprej pripeljala težko pričakovanega psa domov in čez par tednov ugotovila, da sem noseča ??? Na koncu se je kar dobro izšlo vse skupaj, mogoče bi bilo malček lažje, če bi počakali še toliko, da psa mine puberteta, ampak v življenju se ne da čisto vsega splanirat, ane? Se pa res veselim, da bo moj sin odraščal s takim fajnim psom in da se mu bo kmalu pridružil pri zganjanju lumparij po bajti. To bo še žur  >:D

hihi pri nas je vse težko pričakovano... sva se pa odločila da bova vzela zavetiščarja... odraslega... ja ok seštela sva vse + in - in veva v kaj se spuščava in ne poznava zgodovine psa... ampak bo. enkrat. oboje. Ah ja ...

Dobro, samo saj tudi če se ne pozna zgodovine psa, to ni nujno tak bav bav. Se je treba temeljito pozanimat o psu, če gre za zavetišče, kjer pse dobro poznajo bodo znali svetovat že sami, tista zavetišča, kjer se s psi ne ukvarjajo toliko imajo pa navadno možnost, da pse spoznavaš sam (magari s kako bolj izkušeno osebo) ...

Preskok pubertete se meni zdi kar fajn ideja :)

Mene pa zanima, kako uskladite izhode s psom in dojenčkom, tisti, ki živite v bloku? Ne znam si predstavljat, da je mamica sama doma z dojenčkom in psom, le-ta pa mora nujno ven (če ima npr. kakšne prebavne težave), kaj storiti. Zbudite otroka, da ga porihtate za ven ali ga pustite samega za nekaj časa, ali kakšna druga rešitev?

Hm, jaz sem malo posebna mama očitno  ??? Otroka nič ne budiš, ampak ga pač popokaš. Simpl kot pasulj. Če smo preživel ob Amazonki, se da tudi pri nas  ;)

Tudi jaz nič ne kompliciram. Ko se gre ven, se gre ven, ne glede na to ali mulc spi ali je buden. Na sprehodih tako ali tako otroka nosim v nekakšni culi in tam notri vedno spi

Jaz nisem v bloku. Imam babyfon, ki nese 800m, en osnovni 15min krog torej, metanje žoge po travniku ipd. nam je s tem omogočeno. Več počaka za takrat, ko je mularija vsaj približno pri volji. Bi pa ogromno pomenil ograjen vrt. Kadar je stiska s časom pač samo spustiš in sam opravi svoje.
Bolj je problem, kadar so bolni in jih sredi zime z vročino res ni fer ven vozit. Takrat se žal tudi pes mora prilagodit, malo stisnit in za vse kar ni zelo nujno počakat na boljše čase. Sicer pa včasih malo sitne otroke, ki se ne bi sprehajali, pač popokam, mlajšo v vozek, starejšo na rame ali mlajšo v ruto in starejšo v voz. V bloku bi v mojem primeru definitivno rabila voziček za dva ali tisto 'kočijo'.
Rešujejo me tudi rolerji - pustiš otroka čez dan spat v košari od vozička, ko je čas za sprehajanje pa ga enostavno odpelješ ven. Tko mi vsaj na dva dni laufamo, za ornk zmatrat psa bi mi sicer definitivno zmanjkalo časa.
Če gre samo za lulat, je pa to 5min sprehod. Ko otrok fajn zakomira, se ga da tolko časa tudi pustit. V najhušem primeru, če si narobe ocenil, joka tri minutke, ampak se ponavadi ne zgodi. Isto kot če greš recimo pod tuš, ne slišiš, da se je zbudil in mora silom prilike počakat. Ampak za tole zadnje mora bit vsaj drugi otrok, pri prvem bi menila, da gre za hudo zanemarjanje in si česa podobnega ne bi upala privoščit ;).

 ;D ;D ;D ;D ;D ;D uglavnem... probaš čim manj komplicirat pa vsak mal zobe stisne  :D

;b ;b ;b ;b ;b ;b ;b ['* :*[  :-X

FŽ, vi morate kdaj k nam na obisk prit. Midve bi si imeli fejst veliko izkušenj za izmenjat ;D ;D ;D

Ampak res, hehe :P.

V pozni nosečnosti (december) smo dobili mladega labradorca, ki ga je bilo treba za lulat, kakat še nosit po stopnicah, ker se jih je bal. Nisem nič komplicirala. Popokaš pa greš. Nekega marčevskega dne, je pa nekaj zbruhal. Jaz grem s trebuhom brisat ploščice, mož pa pelje kužka na zrak. Ko se vrne, mu rečem: "Treba bo it!". On pa meni: "Kam?". Ja rodit, ker sem še sama naredila lužo, saj mi je začela oddtekati porodna voda (razpok mehurja). Sedaj pa imamo že (17. oktobra) že skoraj 13letnega Tedya in 12,5 letnega sina + hči. Minilo je, kot bi mignil. Vse lumparije so že davno mimo in vse slabo (kakšne razgrizene stvari) pozabljeno. Kar šlo je.
Labradorci so super družinski člani. Rad ima otroke, nikoli nobenih težav. Rad ima mucke. Ni, da ni!
Pogrešali ga bomo.

Tudi če se jih ne bi, nosit, predvsem dol, dokler se le da. Zaradi kolkov.

pozdravljeni!
se opravčujem, ker si bom malo izposodil tole temo, ampak mislim, da lahko nadaljujem kar tukaj in ne bom odpiral nove...
 tudi mi imamo doma skoraj leto starega otroka in se odločamo za prvega psa...do sedaj imamo izkušnje samo z mačkami in ptiči in mi je prebiranje tega dalo že precej novega znanja...imeli bi nezahtevno manjšo pasmo, katera bi bila povsem primerna za bivanje z nami...živimo v trosobnem stanovanju v bloku, kar je imelo pri izboru pasme velik vpliv...no, pa vseeno je najbolj pomembno to, da bo to naš prvi kuža in moramo gledat predvsem iz tega vidika :)
 v ožji izbor smo uvrstili tibetantskega in bostonskega terrierja, francoskega bulldoga in pa mopsa..aha pa še cairn terier je v igri :)...kakor sem razumel so te pasme povsem primerne za življenje v bloku, pa čeprav so med njimi ogromne razlike...zavedamo se odgovornosti, ki jo bo kuža prinesel, pa vseeno bi rad kakšen nasvet in mnenje glede mojih izbranih pasm...po pravici povedano se sam najbolj nagibam k mopsu in bulldogu, pa čeprav bom moral na kolo montirat košaro hehe...sta mi najbolj simpatična in verjetno sta tudi do otrok preeeeecej tolerantna...mopsa lahko verjetno dobimo takoj, za drugo ne vem, saj so strani psarn precej neažurne in podatkov o leglih ni...
 prosim za kakšno mnenje in predlog...hvala

Karakter ni popolnoma odvisen samo od pasme psa. Veliko je na vzgoji. Pa saj najbrž to že sami veste  ;)

Na misel mi pride še pasma King Charles španjel in shi tzu.

ja, seveda vem da na karakter vpliva tudi(mogoče največ) lastnik...se ne bojim, da bi ustvarili neko pošast  :D...me bolj skrbi to, da ga bomo preveč crkljali  ::) ...
 saj ne da bi izbiral samo z očmi, ampak vaša predloga mi pa res nista všeč  ;D ...pa brez zamere...še vedno sva bolj za lenuščka mopsa hehe...nama je skoraj najbolj všeč in skoraj upam si trditi, da bo to tudi pes, ki bo naš novi član

Razen cairna sicer ostalim pasem ne poznam v detajle po karakterju, ampak upala bi si pa trdit, da nobena od pasem ne ustreza pridevniku nezahtevna, karkoli si vi že pod tem predstavljate. Po mojem mnenju ste tudi izbrali najbolj neprimeren trenutek za nabavo psa, 1 leto star otrok se že na veliko plazi, počasi bo shodil, je pa še premajhen, da bi razumel kako in kaj. Jaz bi na vašem mestu z nabavo na sploh nekoliko počakala. Po mojih izkušnjah je potem s 3-4 leta starimi otroci lažje, vendar še vedno izredno težka naloga. Mislim pa da boste na tej temi težko dobili konkretne odgovore glede pasem, pomoje povprašajte na posameznih temah, kjer vam bodo lastniki lahko odgovorili kar vas zanima o posamezni pasmi. Hkrati obiščite vzeditelje in se pozanimajte iz prve roke, potem pa sestavite seznam plusov in minusov za posamezno pasmo, to je pomoje edini način da se pametno odločite.

bi najprej samo čisto na kratko napisala o psih in otrocih tole.  Kot mladič noben pes najbrž ne bo miren in pohleven in če bo imel kot mladič z otroki slabe izkušnje jih verjetno  kot odrasel ne bo maral. Cukanje, grobost, nerodnost, še ne izoblikovan čut za moč in primerno obliko ljubkvanja psa ... vse to je pri majhnih otrocih zelo pogosto. Noben mladič ni miren in potrpežljiv in kot otroci tudi mladi psi sprobavajo meje.
Nekaj se je o tem pisalo tudi tule, čeprav gre za popolnoma drugačno vrsto psa pa vse kar je vmes napisanega o odnosu otrok- pes ni zanemarljivo (80 stran, pa morda 81, potem se pa tema spet spremeni):klik (http://www.mojpes.net/forum/index.php/topic,39594.1185.html)

Osebno moram priznati, da z mopsi nimam preveč izkušenj - le posredno. Bi pa mogoče še tole dodala... glede na to, da ste mlada družina verjetno oz. morda počnete ali pa boste, ko bo otrok malo večji počeli kaj izven stanovanja? Vsi mopsi, ki jih poznam (poznam 3, da ne bo pomote, da gre za kako ogromno število) niso ravno najbolj hodeči. V Ljubljani jim je sprehod na Rožnik in nazaj dol, po glavni in ne ravno dolgi poti vsem trem vrh glave  (je pa popolnoma možno, da so prav "moji" trije izven povprečja), eden izmed njih je z otroci skregan, in čeprav je drugače nekarakteristično tih jih vedno tako nalaja, da je groza, božati se jim pa ne pusti. Vsi trije so doma hiperaktivci le hodit se jim ne da :)
Moram pa reči, da najbrž na moje mešane občutke glede te pasme vpliva tudi ena noč preživeta z mopsom v sobi, ki je smrčal tako glasno, da je preglasil celo mojega dragega ;)

Mislim, da ljudje "potlačene noske" velikokrat napačno ocenijo kot zelo lahko pasmo zaradi tega svojega grdkanega videza (se opravičujem vsem, ki so jim najlepši na svetu :) ) in tistih njihovih očk in obraza, ki daje vtis, da še muhi ne bi storil žalega, pa še razne ameriške strani o psih prav nič ne pomagajo pri zadevi.


V vsakem primeru res dobro preverite psarno, mamico, leglo. Če vsega tega ne vidite (ker je mamica ravno kaj vem kje), se ne spuščajte v nakup. Na dobro leglo se običajno čaka in mladički niso kar takoj na razpolago (so seveda tudi drugačni primeri). Če se odločite za mopsa opozorila o požrešnosti vzemite resno, ker je linija med normalnim špehcem in preveč špehca zelo tanka, poškodbe kolkov pa niso hec.

Glede na to, da ste tudi cairna (ki je terier  >:D) uvrstili na seznam, pa da so vam očitno všeč knedeljčki. Kaj pa kak norwich ali pa norfolk (pasem ne poznam, sta mi pa vizualno všeč in sta mi zato padli na pamet)?

Se mi pa zdi večina francoskih buldogov prevelika za v košaro :)


Se pa z vsem strinjam z McKruster

Pred videzom (ki je sicer tudi pomemben dejavnik), naj vam bo pomemben karakter psa, ki ga izberete v leglu. Npr. - ko se že odločite za določeno pasmo, si potem v leglu s pomočjo vzreditelja izberite psa, ki bo po predvidevanjih laže vodljiv, pa čeprav vam je drug, ki je bolj živahen in je lepše obarvan sicer vizuelno bolj všeč. Če imate zelo živahnega otroka, bo veliko prask, padcev na rit, polizanega lulanja..., ker je leto dni star otrok še veliko na tleh, kamor bo pes delal luže. Majhen pes je v otrokovih očeh tudi nadomestek za plišasto igračo, s to razliko, da ima ta ˝igrača˝ izredno ostre zobke in krempeljce, ki jih brez pomisleka v igri tudi uporabi.
Pomoje boste imeli veliko dela, da boste otroka navadili, da se psa ne vleče, stiska, ščipa...
Sicer pa je za otroke odraščanje z živaljo neprecenljivo.
Močno se pozanimajte pred prihodom psa, kako ravnati tako z mladičem, kot tudi z otrokom. Torej, vi se izobrazite. In bodite pripravljeni na neprestano lulanje, nošenje pred blok, možno grizenje stvari..., da vas to ne bo kasneje popolnoma iztirilo, ker nekaj časa pač traja, da navajanje na čistočo mine.
Ravno sedaj spremljam primer starejšega para, ki so imeli ZP in je pač bila stara in bolana, in so jo morali peljati uspavati, po dvoletnem zdravljenju. Pa so vzeli mladiča španjela. Gospa je popolnoma iz sebe, ker na vse pasje mladičkaste fore sploh ni bila pripravljena. Je že omenjala, da ga bodo po treh dneh vrnili vzreditelju in sploh ne bodo zahtevali kupnine nazaj, samo da se psa znebijo. Prvo psico so dobili staro 7 mesecev in sploh niso vedeli, kaj pomeni imeti mladiča v hiši. Prve noči je jokal nonstop, lula neprestano, ko sem jim povedala, da ga je treba po vsaki igri, spanju, hranjenju, razburjenju spustit lulat, sta me samo debelo gledala... Skratka, do sedaj sem bila tam 2x po 15 minut, pa so pobrisali vsaj 5 lužic... in pes dirja gor in dol nonstop. Imeli so namen vzelti psa iz zavetišča, pa si je sicer odrasla hči, ki ne živi pri njih omislila, da bi imela španjela. Ko so ga šli skupaj gledat, so potem vzeli mladiča še oni. Za vse povrh je hči večkrat odsotna in potem pazijo še njenega mladiča in potem brišejo dvojne luže..., pa še na vnukinjo dnevno pazijo popoldan. Skratka, premislite kako in kaj...

hmmm...sem čez noč premislil o nasvetih in sploh o tem, da bi bilo bolje počakati in verjetno bo to najboljše...otrok res v usta vtakne vse kar na tleh najde, občutka za nežnost ni, dopovedati, oz naučiti ga ravnanja z psom bo težka...verjetno bi bilo lažje z živaljo, ki se umakne in je manj družaben kot pes...recimo maček, papagaj...sicer pa se nam nič ne mudi, pa čeprav je želja po živali velika...bomo šli pa večkrat na obisk, kjer ima sestrična nemško dogo(5mesecev) in pudla...za enkrat pa hvala za nasvete

o mačkah ne vem kaj dosti, ampak papige pa če so zdrave niso kaj manj družabne kot psi po mojih izkušnjah
in znajo tudi prav grdo uščipnit če kdo ne ravna z njimi dovolj nežno

... ali pa vzemite odraslega ali mladega psa iz zvetišča npr., ali kakšnega društva za zaščito živali - tukaj se jih oddaja kar nekaj, tudi majhnih. Mi smo s tako rešitvijo zelo zadovoljni. Luž je bilo zelo malo (pes je bil ocenjen na 5 mesecev starosti), s tamalo, ki je bila stara 4 leta pa smo se vseeno malo ˝vzgajali˝, da je dojela, da pes ni pliš. In vedeli smo približno, kakšnega karakterja je pes. Saj pravim, kljub vsemu je življenje otroka s psom (pa tudi drugimi živalmi seveda) nenadomestljivo.

Spet moja tema in sem se razpisala ;).
Bom komentirala z vidika mame  - ni si treba premislit, otrok od umazanije ne bo umrl, mi pač več čistimo, kakšenkrat pa tudi kaj nese v usta, res pa imamo odraslega psa in je lažje, ker ni luž, da se mu dopovedat, kaj je za v usta in kaj ne. Jaz bi se na vašem mestu pripravljala, se veselila njegovega prihoda in lepo počasi planirala, nadomestne živali bi kar opustila, ker če si res želite prav psa, lahko že v dobrem letu tudi pride. Čakanje ni izgubljen čas, bo že pri otročkovih dveh letih vse ful lažje. Imam manj kot leto staro punčko, ki me še lasa in vtika prste v moje oči... pri letu in pol se spomnim od ta prve (ki je zdaj stara tri), da je bila že dokaj socializirana, mojih mačkov ni več zasledovala, ni bilo treba pazit na cukanje ipd. Skratka, otrok se tam do dveh let navadi živet z živaljo 'kot da je ni' oz. je njegova igra z njo smiselna, tako da je tudi psu v veselje (meče žogice, vlečeta se za špagco itd.) Še nekaj, otrok do dveh let je dokaj nestabilen, hodi kot 'pijanček' in nima ravnotežja. Mlad pes, ki se mu mota pod nogami in ga povsod doseže, je zanj dokaj sitna reč. Glede tega je izbira nečesa manjšega, ne preveč hiperaktivnega najbrž res pametna. Tudi jemat je takega psa laže s sabo, lažje ga je za kako popoldne 'obesit' žlahti, ga vzet v apartma na dopust. Bi pa sama misel na terierje, ki so včasih kot žogice skokice, zaradi vsega povedanega opustila.

Karkoli boste izbrali, lahko pričakujete prvo leto ful dela. Prve tedne sploh (večina kar letni dopust takrat pokuri) - vstajanje ponoči, da se pes navadi lulat zunaj, podnevi na dve urci ali v začetku še pogosteje izhodi za opravljat potrebo... Potem pride mala šola, ki je skoraj obvezna in perfektna stvar, s katero zmanjšate možnost kasnejših težav, tudi nekaj učenja z branjem in konkretno ukvarjanje s psom. Otrok bo hotel bit pri vsem tem zraven, včasih bo tudi nadležno... Ali pa trenutki, ko vam bo pes poskakoval, ker je prišla ura, ko je navajen it kakat, vi boste pa spravljali spat eno malo kričalo, ki se je odločilo vam popestrit večer ;).

Razmišljate tudi o odraslem psu iz zavetišča? To možnost vsekakor priporočam. Skrbno zavetišče vam kot mladi družini ne bo dalo težavnega psa, ker nima smisla, da ga čez mesec obupani vračate, vam pa zna svetovat že 'izdelanega' psa - bo sicer nekaj prilagajanja, je pa vse laže, če ima žival recimo dve leti in se vidi značaj in drugič ni več tiste otročje 'bezljavosti', ki je ob otroku še težavnejša. So stvari, ki bi jih samo ob psu lahko prenašal, ko jih je pa več na kupu, so ti pa sitne utrudljive... recimo ko ti en otrok sam pripravlja pijačo in se voda cedi s pulta, drugi nekaj vlači iz omaric, pes pa teka sem in tja (kar samo po sebi ne bi bilo nič takega), ker ve, da je čas za odhod in bi po vsej sili rad zraven (takle nekako imamo mi zjutraj).

Govorim iz lastnih izkušenj, je včasih kar težko, čeprav ne bi bila več brez psa za nič na svetu. Pomaga sistem, ko si ga ustvariš (recimo sprehajanje ob vozičku ob uri, ko otrok pridno spi v njem, naštimaš aktivni čas namenjen psu na uro, ko je z malim manj dela, hoja na manj problematične kraje, kjer se zabavata oba - otrok in pes ipd., naučiš psa na hišni boks, kamor ga 'pospraviš', ko ti vse pride preko mej in bi od otroškega in pasjega šundra najrajši zbežal). Pomagajo pomagala za zmatrat psa (sprehodi na rolerjih, ob kolesu) in pa že v štartu 'nezahtevna' pasma (manj lovskega nagona, da bo lahko kdaj spuščen, namesto da bi se z dolgo špago motal okrog in se zapletal okrog malih neokretnih nogic). Pomaga, če niste sami in imate partnerja, ki ne prihaja domov ravno ob 8ih ali če imate blizu kake stare starše, kjer popoldne lahko odložite otroke za pol urce, ko si rečete, da je čas za vas, za zadihat in za vašega psa, da tudi on lahko 'zadiha' ob vas. Zelo pomaga ograjen vrt ali atrij, kjer imate lahko 2 in 4nožca spuščena, se igrate z njima izmenično ali enega prepustite njegovemu trenutnemu navdihu. Najbolj pomaga skuliran karakter, da ne komplicirate in se prilagajate sproti - če ste taki, v končni fazi lahko imate tudi zahtevnega energičnega psa in še otroke, zakaj pa ne. Važno je splanirat prihodnost - mogoče pride še en otrok - sprehajat dve miniaturci in še psa je včasih mali umetniški podvig, ampak spet - se da, če se res hoče.

Sama mislim, da boste glede pasme že nekako izbrali... bolj je važno, da se naštelate na stanje 'imeti psa'. To ni pridobitev, ampak lajfstajl, vsak dan, vseh 15 let, ampak je pa tudi neizmeren užitek. V bistvu čestitam, da boste še počakali, s tem kažete, da veste, da pomeni pes tudi odgovornost in delo in morda ste ravno zato ta pravi bodoči vodnik ;)... Še to - zame je bila to vsekakor ena lepših odločitev v življenju :)!

Jaz bi vsekakor bolj svetovala odraslega psa, takega potrpežljivega in mirnega, kot mačko. Bi znal otrok fino skasirat ob kakšnem potegu za rep ali kaj podobnega...

Ste dobili veliko zelo dobrih nasvetov, ampak bi samo dodala še eno svojo izkušnjo. Zelo majhni psi so velikokrat neprijazni do otrok, saj se počutijo bolj ogrožene pa tudi bolj "lomljivi" so. Vendar mopsov ne poznam dovolj dobro, da bi lahko sodila za njih.

Meni se zdi odločitev, da se še malo počaka dobra. Če niste prepričani, da ste vsi skupaj pripravljeni je bolje, da se počaka. Vse se da, to dokažejo mnoge zgodbe tudi tu na forumu, ampak če lahko počakate je to mogoče še boljša odločitev.
 Če bi sicer gledala na svoje otroštvo sem "gor rasla" tako s dvema psoma, kot tudi z mačko, ampak živeli smo v hiši kjer sta poleg mojih staršev živela še moja stara starša, hiša je imela nadstropje kamor psi in mačka načeloma niso hodili (ne ker ne bi smeli, ampak podnevi smo bili vedno vsi spodaj in gor ni bilo ničesar zanimivega), pa tudi psa sta bila že odrasla, vsaj napol, ko sem privekala na svet ...

Bi pa rekla še nekaj glede mačk. Ne da absolutno odsvetujem, ampak razlog zaradi katerega razišljate o njej je zgrešen. Namreč. Za v stanovanje je najbolj primerna izključno notranja mačka (na tem forumu boste težko dobili drugačno). To pomeni, da je mačka samo znotraj stanovanja in ne hodi ven. Istočasno to pomeni, da mora imeti mačje stranišče ... Še ena stvar, ki se mi zdi pomembna je, da bi mačka morala biti izredno prijazna, scrkljana ... taka je večinoma venomer v naročju in se niti ne umika prav veliko in bi bilo škoda in zelo narobe jo natravmirati do te mere, da bi začela (mačji mladič + otrok je "dobra" kombinacija za travme, pa tudi že odrasle mačke niso imune). Bolj plašna mačka, ki se pa že itak umika je pa lahko otroku nevarna, če jo kdaj slučajno recimo spravi v kot, ker bo pač reagirala kot mačka ...  
enako velja za recimo kunce, morske prašičke in papige
 (pri papigah se zavedajte, da prav tako potrebujejo razgibavanje in načeloma ne smejo celega dneva preždeti v kletki, radi so z nami, se pogovarjajo ... in živijo enako dolgo kot pes, če zanje ustrezno skrbimo. Poleg tega so otroci nad njimi mnogokrat razočarani, ker prav božati se jih ne da in glede na majhnost otroka se bo papiga verjetno navezala na enega od staršev, ker je za otroka spet precej nezanimivo ...

Glede na razlog zakaj premikate nabavo psa, bi jaz pravzaprav potem počakala to leto, ali leto in pol, da otrok postane malo bolj stabilen in potem nabavila psa, ki si ga dejansko želite ...
Če ste odločeni, da bi ga radi že sedaj spoznali z živalskim svetom in ste v tem neomajni, bi pa mogoče predlagala hrčka. Večina bo sedaj skočila v zrak, da je to najbolj neprimerna živalca od vseh za majhne otroke. In se strinjam. So izjemno krhke živalce, ki znajo pa tudi ugriznit, imajo določene prehrambene posebnosti (na katere vas običajno pozabijo opozoriti), so nočne živali, kar tudi ni zanemarljivo ... ampak, če zanj skrbite vi in otroku ne dovolite direktnega rokovanja z njim (mu ga ne dajete v roke, lahko pa recimo vodite kako božanje, kjer ga držite vi), kletko postavite dovolj visoko, da malček ne vtika prstkov med rešetke ... bo malček sicer v stiku z živalco, kdaj pa kdaj jo bo pobožal, pomagal nahraniti, ko pa bo hrček dejansko dejaven (in ga boste recimo zvečer spustili na razgibavanje) bo malček že spal ali pa bo v odhajanju v posteljo. Naučil se bo tudi omejitev, da živali niso igrača, ki je vedno na razpolago (ker bo podnevi večinoma spal, česar se mu ne sme odrekati), pa tudi neke osnove skrbi (pomaga pri hranjenju, potresanju nove stelje...)se bo že začel učiti. Hrčki imajo kratko življensko dobo, večina jih doživi nekaj čez leto dni, zato jih ni prav pametno nabavljati v trgovinah z živalmi. Niso pa vse majhne živalce tako kratkožive zato previdno, ker se je potrebno zavedati, da je potrebno za življence primerno skrbeti do njihovega konca, pa četudi potem pride še kaj novega, bolj zanimivega.


Bi pa tudi jaz svetovala mogoče razmislek o posvojitve odraslega psa ali pa odraščujočega psa (ti so zame tam med 6 meseci in letom in pol...). Prvi bo že imel formirano osebnost, ki jo bodo v dobrem zavetišču (to na tem forumu je recimo takšno) znali preceniti in vam pomagati pri izbiri primernega, drugi bo pa vsaj že sobno čist ali pa bo s tem bistveno manj dela, še vedno pa boste tudi del njegovega odraščanja (z vsemi tegobami, ki jih prinese  >:D)

res sem dobil en kup nasvetov...mačke in papagaje sem omenil, ker imajo eni stari strši muco že 20 let, drugi pa  dve nimfi...priznam, da sem sam bolj mačji kot pasji, pa čeprav imam seveda rad vse živali ;) ...osebno mi je všeč mačka maine coon, papagaj pa sivi jako...slednjega občudijem že vrsto let, ampak zgleda, da nikoli ni tisti pravi čas, da bi ga prinesel domov..poznam kar nekaj parov, kjer imajo jakoja in dojenčke ali male otroke, pa mislim da nihče ni bil nikoli poškodovan...muca, ki jo imajo doma starši, pa je že stara in se že iz tega razloga raje umakne pa čeprav jo mali potegne za rep...tudi prej ni bila recimo nikoli alergična na stisk repa...je pa muca vseskozi v stanovanju, kjer razen dlak nikoli ni bilo problema...k nam je prišla stara 6 mesecev in je že prvi dan potrebo opravljala v svojem peskovniku...nekaj izkušenj z živalmi torej imam in hrčkov ali morskih prašičkov res ne bi imel samo zaradi malega, saj lahko spozna male živali pri starih starših...
 psa sva pa izbirala predvsem po karakterju pasme, velikosti, primernosti za stanovanjski blok in na koncu seveda tudi po izgledu...zdej ne narobe razumet tistega o nezahtevnem psu, ampak kar sem prebral recimo o mopsih, jim ni težko ustreči in so do otrok nežni, prijazni, potrpežljivi, igrivi...zgleda, da je bolj treba pazit, da jim ne ustrežeš preveč(krat) hehe...mops se mi je torej zdel povsem dobra in primerna izbira za nas...iz zavetišča psa ne bi jemali, saj kot prvo hočemo dobiti mladega oz mladiča, kot drugo pa so v družini s tem slabe izkušnje...
 v glavnem bomo premislili kaj in kako...sam vem samo to, da bom enkrat 100% imel še sivega jakoja  ;D ...v kombinaciji z mopsom bi bil to res cirkus   :D

Glede mačke - je veliko ljudi, ki imajo majhnega otroka in tudi notranjo mačko, veliko jih ima že odraslo mačko in potem dobi dojenčka in čisto normalno funkcionirajo. Mislim, da je pač pri vsaki živali treba malce previdnosti, tudi pri psu ni rečeno, da bo vse toleriral. Na vsak način katerokoli žival si boš omislil, boste morali paziti, da otrok do nje ne bo grob in da je ne bo razdražil, ker v tem primeru se bo vsaka žival branila na svoj način.

Našo muco smo navajali na majhne otroke takoj ko smo jo dobili in jim nič ne naredi, tudi vreščanja se je s časom navadila, če ji je pa zoprno, se pa skrije ali pod posteljo ali pa na omaro in iz varne razdalje opazuje. Vedno ko je zraven majhen otrok, jo imamo na očeh, otroku če je treba, jasno povemo, da muce ne sme cukat in jo vleči za rep (naše muce sicer vlečenje za rep sploh ne moti), boža naj jo po vratu in hrbtu ne pa po tačkah ipd. Otroku povemo, da ga bo muca opraskala, če bo grdo delal z njo. Tudi dviguje naj je ne. Če so otroci preveč razposajeni, muco tačas rajši odnesem v kak drug prostor, ponavadi se pa itak že sama umakne in opazuje iz razdalje.

Ko bom dobila svojega otroka, bo muca na vsak način ostala v hiši, otrok se bo moral navaditi na njo. Pri bratrancu imajo tudi odraslo mačko, potem pa so dobili 2 majhna otročka in funkcionirajo brez problemov.

Obstajajo pa tudi po naravi bolj flegmatične pasme mačk, ki se dobro razumejo z otroki, čeprav po mojem je tudi tukaj čisto odvisno od tega, kakšne izkušnje imajo z njimi. Če boš vzel muco, je po mojem boljše, da vzameš kakšnega mladička (12 tednov), da se bo lažje navadil na otroka.

Logihack, tudi jaz se pridružujem vsem predhodnicam, posebej FŽ, ki je lepo opisala izkušnje iz "prve roke". Sama imam dva mlajša najstnika (12 in 14 let) in sem se šele pred slabimi štirimi meseci odločili za prvega psa. Kljub temu, da sem pred "dnevom D" skoraj leto dni prebirala "pasje" knjige in forume (ker je to pa prvi pes in prej dejansko nisem imela nobene resnične izkušnje z bivanjem s psom) in se mi je zdelo, da smo kar dobro pripravljeni na prihod novega člana, moram priznati, da sem bila prve dneve kar precej okupirana s psom in privajanjem na nov režim v hiši.
Resnično si težko predstavljam, da bi vse to zmogla (brez prehudega stresa) ob majhnih otrocih.
Prav zato, ker omenjaš, da bi bil to vaš prvi pes, vam svetujem, da res počakate vsaj leto ali dve, da se vam stvari malo "sprostijo" (beri: da otroček shodi, da se ne zbuja več ponoči, da zraste toliko, da ni več 100% prilepljen na vas, ampak se z njim kratek čas lahko ukvarja tudi druga odrasla oseba in podobno). Za vse, ki prvič postanemo pasji lastniki, pomeni prihod psa v družino res nekaj novega in velikega in nas vsaj za nekaj časa zelo fizično in mentalno zaposli (vsaj mene je:) - dobiš pač novega družinskega člana s svojimi potrebami, ki jih je potrebno pametno vkomponirati v naš vsakdan, a se vsi udobno in sproščeno počutimo.
Mi smo imeli to srečo, da smo posvojili 4 mesece starega mladička, tako da je navajanje na "zunanje stranišče" steklo lepo in v 14 dneh je bil pes popolnoma sobni čist. Vendar je bilo za to potrebno dosti pozornosti in doslednosti ter sodelovanje vseh družinskih članov + še sama sem 24 ur na dan doma, da sem si lahko privoščila v začetku mladiča res na vsako urco do dve peljati ven na potrebo + imamo stanovanje v hiši v pritličju, od koder je direkren izhod na vrt/dvorišče (kar pomeni, da mi ni bilo težko ob dveh zjutraj peljati psa ven tudi v coklah in pižami), če pa sva bila odrasla člana družine odsotna, sta za "lulanje" brez težav poskrbela najina najstnika ... manjši otrokom take obveznosti pač ne moreš naprtiti.
Če bi morala vse to opravljati 10x dnevno iz stanovanja v bloku, pri tem pa še puščati majhnega otroka samega (če bi bila takrat pač sama doma), priznam, da bi mi bilo zelo hudo.
Poleg navajanja na potrebo zunaj je tu seveda tudi navajanje psa na nek osnovni bonton oz. "hišni red", ki ga pri psu bistveno lažje vzpostavljaš, če imaš doma čim manj "šundra" in razpršene pozornosti, kar pa je ob tako majhnem otroku skoraj nemogoče ;)

Upam, da boste tudi vi uživali v pasji družbi, le nekaj časa še počakajte, da otroček malo zraste in postane samostojnejši ter "razumnejši", kar se ravnanja s psom tiče, medtem pa lahko ta čas izkoristite za izbiro prave pasme oz. vzreditelja ali pa iskanje "pravega" psa v zavetiščih, pa seveda za zbiranje čimveč koristnih informacij o vzgoji in življenju s psom. Je pa tudi po mojem mnenju v tem trenutku za tako mlado družino bolj primerna opcija posvojitev odraslega, bolj umirjenega psa. Srečno!

V prvi vrsti se zavedaj, da je zadeva obojestranska in nikakor ni samo pri psu za pričakovat zgornjih lastnosti - tudi otrok mora biti nežen in potrpežljiv, vsak pes pa rabi določen svoj mir. Za nadzor nad obema (otrokom in psom) so zadolženi (tudi odgovorni) starši in nikakor ni normalno pri nobeni živali, da jo otroci vlačijo za rep ali karkoli drugega, od psov pa se naj bi pri tem pričakovala prijaznost in potrpežljivost. Tudi psa je treba jemati podobno kot jemljemo starši otroka - psu ne dovolimo, da sili v otroka, ko le-ta počiva ali ko jé, enako je treba pričakovat od otroka, oz. od staršev, da bodo poskrbeli, da otrok pusti žival pri miru, ko ni čas za (nadzorovano) igro. Posplošeno pričakovanje, da bosta pes in otrok kar tako krasno rastla skupaj in da že sama "pasma" ponuja pogoje za krasno skupno bivanje, se pogosto izcimi v vse kaj drugega.

Torej, ob nakupu/posvojitvi katerekoli živali bodi v vsakem trenutku pripravljen poleg omejevanja psa omejevati tudi otroka.

se zavedam vsega kar pišete, zato komentar niti ni potreben...družina bo pa za enkrat ostala tako, kot je in se ne bomo širili...vsaj v živalskem smislu ne ;)...čez kako leto dve, pa gotovo pride še kuža...mislim, da je to najbolj smotrno in da bomo tako najmanj trpeli mi in prav tako tudi žival...čeprav bi nam verjetno zneslo, saj ne bi bili ne prvi, niti ne edini, postavljeni pred tako preizkušnjo...res pa se mi ne zdi smotrno silit v nekaj, če ni po tem potrebe in če to lahko povrh vsega še počaka...hvala za nasvete

Jaz imam doma enega 5-letnega Chihuahua samca in 13 mesecnega otroka. Moram reci da sem srecna da imam tako pridnega in neproblematicnega psa, ker s kaksnim kompliciranim trenutno ne bi prezivela. Ko si nosecka pricakujes vse najlepse in najboljse in ne pricakujes komplikacij. Ce res tako ostane potem fino, ce pa se pojavijo komplikacije pa je problem. Lahko si naprimer zrtev poporodne depresije, pa si predstavljaj imeti takrat doma se enega mladicka polnega energije. Si popolna cunja, vstajas na 3 ure ponoci, potem pa se mladic ob 6h zjutraj cvili za lulat  :o ... skratka, treba je predvidit vse mozno.
Sama se bom za naslednjega mladicka odlocila cez kaksni 2 ali 3 leta (ceprav priznam da me noro mika  ;)), ko vem da bom imela cas in energijo za vzgojo.

lp

Ja, odrasli psi so čisto nekaj drugega, imajo svojo rutino, so vzgojeni. Jaz vidim zdaj pri 4-ih odraslih in 3 mesece stari punčki, nobenega problema. In tudi zdaj pripeljat mladiča, ko tamala še niti ne plazi, kaj šele hodi, bi pomoje nekako šlo, to naslednje obdobje, plazenja in hoje, pa je pomoje najbolj problematično v povezavi z mladičem.