mojpes.net

Živjo

Doma imam mešančka, ki gre v šesti mesec starosti. Za gospodarja si je očitno izbral mene, na kar sem sila ponosna :D
Problem je v tem, da je pes neverjetno navihan. Kar se mi včasih zdi neskončno zabavno in smešno in zanimivo, pa vendar je večino časa nadležno, saj vsekakor ta navihanost ni primeren način obnašanja psa.

1. Pes ves čas skače v ljudi
-Sem poskušala metodo s kolenom, ne vžge, ker me začne naskakovat v hrbet in potem se obrnem in seveda že misli, da se igrava.
-Sem poskušala metodo s pohojanjem na zadnje tačke, sem takoj opustila, ker se mi pes zasmili in sploh ne skoči na tla, ampak se me oprime.
-Ga odrivam, ali pa pokleknem, da me povoha po obrazu, takoj zatem se začne zopet zaganjati vame  :(
-Problem je velik tudi zaradi tega, ker je to ogromen mladič (vsaj 15kg) (mama podobna nemškemu ovčarju, oče veliki šnavcer in zlati prinašalec).

2. Pes grize
-Na živce mi gre, ker ga velikokrat (res velikokrat) ne morem lepo pobožati po smrčku ali pod brado, ker takoj začne grizti mojo roko, kot da bi bila krača. Mi gre zelo na živce, ker sem že vsa pogrižena, spraskana, ker pa se mi zdi, da je čisto brez občutka, sem po rokah tudi vsa v modricah. Lepo ga lahko pobožam samo takrat, ko je utrujen ali pa da najdem kakšno posebej njemu ustrezajočo točko, ki pa je običjno po trebuhu in me tako ali tako ne more grizti. Zagotovo me ne grize, ker mu ne bi ustrezalo, da ga božam, samo bolj všeč mu je, če prežvekuje mojo roko, ampak mene to moti. Velikokrat, ko je razdražen, če na primer česa ne sme žvečiti in mu to potegnem iz ust (zraven vztrajno vpijem ne ali fuj), se začne zaganjati v mojo roko in jo grizti, enkrat me je že tako ugriznil, da se mi je čisto utrgalo in sem ga z roko udarla po smrčku, ja vem, narobe ! Pa kaj naj !
-Naj povem, da ima še večino mlečnih zob in ves čas grize lesene dele lopat, motik, palice, posebej rad grize tudi želez (mu morda manjkajo kakšni vitamini?)

3. Pes uboga samo za priboljške
-Ne vem, mogoče so vsi psi taki, ampak moj uboga samo takrat, ko bo imel od tega korist. No, ni čisto tako, je pa podobno. Največkrat me zignorira, če nimam v roki briketka ali piškotka ali salame (sploh za salamo, bi naredil vse  ;)) Kadar izpolni ukaz, sem res zelo vesela, ga počoham, božam, ga hvalim, sem zadovoljna z njim in mu to tudi jasno pokažem.
-Uboga ukaze: sedi, lezi, prostor (kar pomeni, da se mora postaviti v mojo bližino in nekako dati mir), sem, na bok (se prekucne na bok, da ga lahko čoham po trebuščku, njegov najljubši ukaz, ki ga vedno izpolni :D ), v kočo, fuj, ne.
-Ukaze uboga, kadar sem res neskončno jezna, da sem ga prej že udarila s časopisom in se zraven zverinsko drla in ostala brez glasu, včasih pa tudi z roko ali za posladek.
-Bistvo moje tretje težave je v tem, da vem, da pes razume ukaze, saj jih izpolni, ko sem jezna ali če jih dobi po riti, vendar me ignorira. Lep primer je ta, da rad krade copate iz garaže in ne uboga ukaza fuj ali ne, potem tečeš za njim po celi vasi in ko ga ujameš si ves znerviran in se začneš nanj res grdo dreti in šele takrat spusti copat. Ali pa ga ne ujameš in se dereš nanj in potem steče v pesjak za kočo, copat spusti na vhodu v pesjak. Torej, točno ve, da je naredil nekaj narobe, ne vem pa zakaj že na prvo besedo ne uboga ! To me blazno jezi, sploh zato, ker vsi ljudje, ki pridejo k hiši težijo, da je nevzgojen, zakaj sploh imamo takšnega psa, da naj si preberem kakšno knjigo ... blablabla (in ja prebrala sem ogromno člankov, v knjižnici pa imam rezervirano knjigo Moj pes in še eno, nekaj v zvezi s težavami s psi).

4. Svojega psa imam rada in z njim neskončno uživam, meni se sicer ne zdi tako zelo problematičen, vsekakor pa bi raje imela psa, za katerega bi vedela, da me bo ubogal v vsaki situaciji in ga bom lahko na sprehodu brez problema spustila. Zelo mi je lepo, ko je tako osredotočen name (v bistvu na briket), ko imava učne urice. Tudi, ko ga krtačim, mi je zelo lepo z njim. Sem pa opazila, da me pes, ko ni v pesjaku sploh ne gleda v oči, samo kadar ga božam čez mrežo pesjaka, me lepo gleda in je tudi osredotočen samo name, kot osebo, takrat se mi tudi pusti lepo božati brez grizenja in teh stvari.

5. Prosim za pomoč, to je tudi razlog vpisa na ta forum. Upam, da nisem bila predolga, res pa bi rada videla, da mi kdo, ki ima malo več pojma o teh stvareh razloži, kje v moji vzgoji tiči problem.

Majal., kot prvo - pes, ki ga opisuješ, si tebe prav gotovo ni izbral za gospodarja, kvečjemu za svojo igračo in najbrž za poligon, kjer se izživlja, kakor in kadar mu paše. Nujno bi bilo potrebno prebrati vse rubrike v tej temi - na račun vzgoje, vedenjskih problemov in podobnih zadev je tukaj toliko zapisanega, da boš prav gotovo dobila odgovor na marsikatero vprašanje (v temu je tudi poanta foruma - najprej si preberi že zapisano, nato postavi vprašanje, če odgovora res ne dobiš med obstoječimi zapisi).
Bi ti rada volje odgovorila na vsa tvoja vprašanja in dileme, vendar jih je toliko, da enostavno ne vem kje začeti, se mi zdi, da v vajinem odnosu ne štima prav nič, oprosti :-\


Glede na vse napisano, pa je obisk kvalitetne šole nujen in to res čimprej, preden gredo stvari predaleč. Glede poudarjenega teksta: brez zamere, nočem te užaliti, ampak očitno je, da tega sama ne boš dosegla, zato se res obrni na kvalitetnega inštruktorja, za dobro psa. Pes je mlad in imata še ogromno časa, da se (oba) naučita prijetnega sobivanja, res  :)
Pa še nekaj: pes, ki ne obvlada odpoklica, nima kaj divjati naokoli spuščen - za njegovo dobro.

Jaz bi zelo priporočala pasjo šolo. Je to tvoj prvi pes? Psu nabavi igrače (vrvi, žogice), kupi mu žvake namenjene psom in ko grize tebe, ga zamoti z neko igračo recimo. Glede cokel in drugih stvari-seveda bo grizel, dokler to počne, ti ne preostane drugega kot, da umakneš čisto vse kar bi lahko zgrizel in ti tega nočeš. Psu nikakor ne pusti, da skače po tebi, odrini ga dol in ignoriraj. Glede letanja po celi vasi za psom- imej psa pod nadzorom, torej privezanega, če ne uboga, ga nimaš kaj imeti spuščenega. kupi ali sposodi si knjigo Psi za telebane (pač res je tak naslov, nočem nič žaliti ;) ), notri imaš lepo napisano kaj in kako s psom ravnati. Mi imamo zdaj spet mladičko, smo imeli prej 12 let mešanca med nemškim ovčarjem in sama vidim, kako je vsak pes individualen. Tudi moja bi me malo grizla medtem ko jo čoham, pa ji v gobec dam njeno igračo iz vrvi pa tist gloda medtem, ko jo jaz lahko čist zmečkam.
Pozornost nase izven pesjaka pa preusmeri s kako igračo, namenjeno psom, igraj se z njim, da bo vsak na eni strani vlekel-pusti mu zmagati, to sem nedolgo nazaj prebrala, da naj bi vedno pustil psu, da zmaga. Igraj se samo takrat, ko ti želiš in ne, ko ti bo igračo sam prinesel. tako boš v njegovih očeh vodilna in imela avtoriteto kar je najpomembnejše. Ko mu daš hrano, naj se prej usede, počaka, potem mu dovoliš jesti. Na tem forumu prebrskaj, boš našla ogromno dobrih informacij o vzgoji mladiča.
Pa še enkrat: res priporočam šolo, da vam pes ne zraste nad glavo, ugotovite, da mu niste kos in pes pristane sam cele dneve v pesjaku ali pa ga oddate, ker mu niste kos. Z ubogljivim psom je življenje krasno ;)

P.s. vidim, da je že moksa pisala, pa bom vseeno moje pustila.

Branje in šolanje! Najprej tebe, potem še psa!
Drugega recepta žal ni!

Hvala za vse odgovore.
Mislim, da si pes JE izbral mene za gospodarja. Nikoli ne gre z nikomer na sprehod prostovljno, kot z menoj. Nikogar sploh ne uboga, kot samo mene. Za nikomer ne hodi, če spremeni lokacijo, kot za mano. V Bohinju je skočil v vodo in plaval za menoj, čeprav ne mara preveče globoke vode in za nikomer drugim nikoli ne plava. Torej sem jaz njegov gospodar oziroma oseba, za katero ve, da se je mora držati. Mogoče sem slab gospodar, sem pa človek, ki trenutno psu največ pomeni. Morda sem res čisto preveč plastično in spotencirano opisala situacijo. Moj pes uboga ravno toliko, kot pes prijateljice, ki ima opravljeno pasjo šolo. Moti me le, da je od časa do časa popolnoma neobvladljiv in počne opisane stvari zgoraj.
S psom se igram tako, da vlečeva vrv ali pa staro brisačo in pustim mu zmagati, potem mu jo spet vzamem in ponoviva igrico, to igro obožuje. Včasih se loviva. Mečem mu palice pa žogice (žal ni preveč zainteresiran za takšne igrice, vsaj ne za dolgo časa) ... Glede grizenja imamo žvečljive kosti in posebne poltrde gumijaste žogice, ki jih kaj kmalu izpljune in ponovno začne grizti mojo roko pa mu jih lahko še ne vem kako vztrajno porivam v usta. Na sprehod ga lahko peljem brez povodca, saj ne uhaja z drugimi ljudmi ali psi in se me drži. Je pa res, da je doma, kjer pozna okolje podivjan in neubogljiv. In je tudi res, da sedaj ko že dobro pozna sprehajalno pot včasih traja precej časa, da pride k nogi, saj ga smrdljive gnile žabe in polži in drekci očitno bolj zanimajo kot jaz. Ja, najbrž ravno odpoklica ne razume najbolje ali ga razume po svoje. Pa čeprav sem poskusila že milijon fint. Na začetku so briketi zažgali, sedaj pa tudi to ne. Če je blizu, vedno pride k nogi, ko pokleknem in položim roko na tla (seveda samo če smo na sprehodu, v bližini doma to ne vžge).

Poglejte, res bi rada vzgojenega psa, ki ga lahko brez oklevanja peljem kamorkoli, zato sem pisala na ta forum, ker vsi vemo, da se psi med seboj razlikujejo, pač sem upala, da se da težavo rešit takole, da napišem en post vseh težav, ki jih imam s svojim psom in mi bo nekdo rekel, poglej to moraš narediti, da te bo pes začel spoštovati in boš v njegovih očeh nekaj absolutnega, ko boš to storila, bo začel ubogati vse tvoje ukaze. Mogoče sem mislila, da je vzgajanje psa lažje delo, vendar sem resnično že sita tehnik, ki ne prinašajo željenega rezultata. Ali pa sem morda prezahtevna do svojega maldiča in včasih tudi čas prinese določene spremembe?

Pes se res sčasoma malo umiri, a mu moraš vseeno postaviti meje kaj sme in česa ne. V njegovih očeh on dela vse prav, v tvojih je to drugače in to mu moraš ti dopovedat. čarobne paličice ni, to se močno motiš, je pa vztrajnost in trdo delo in upoštevanje navodil. Res preberi malo bolj tale forum, saj najdeš vse odgovore na tvoja vprašanja. Si pa očitno že od majhnega pustila, da skače po tebi. Našo imamo zdaj 2 tedna pa že ve, da ne sme skakati po meni in po očetu, mamo pa še preizkuša. Smo pa že imeli v pasji šoli predavalno uro, v ponedeljek začne hoditi v šolo tudi psica. Bomo vsi hodili, predvsem pa starša, ker je pes njun. Pa smo že prej kakor sem rekla, imeli 12 let odlično vzgojenega, popolnoma neproblematičnega psa, ki je ravno tako hodil v to pasjo šolo. Zakaj se ne odločiš za pasjo šolo?Tam te naučijo kako preprečiti nezaželjeno vedenje, doma je pa vaja vaja vaja.

Nažalost ne gre tako, da ti nekdo nekaj pove, ti da par nasvetov in potem to uporabiš v realnem vsakodnevnem življenju s psom in tako odpraviš težave. Zato toliko poudarka na kvalitetno šolanje - ker v določenih primerih brez napotkov "v živo" s strani strokovnjaka enostavno ne gre. Moja prejšnja psica je bila taka, da sem jo naučila samo ukazov "sedi" in "tačka" - nič drugega (no, poleg tega, da se lulati in kakati ne sme v stanovanju, itak) - vse ostalo je prišlo samo od sebe, pri njej je bilo samoumevno da ne grize, ne vleče, hodi poleg itd. Popolnoma idealen pes, če želimo.
Zdajšnja psica je druga štorija in z njo bo učenje potekalo celo življenje, dan za dnem ji poskušam vcepiti v njeno lovsko bučo, kdo je kdo pri hiši - enkrat vžge, trikrat ne vžge, pa gremo naprej jovo na novo. Drugačen pes, drugačen način vzgoje in sobivanja.

Zakaj to pišem? Ker univerzalnega recepta ni. In ker nismo vsi kos vsem psom, ker nimamo vsi enakega kinološkega znanja, ker ne vemo vsi vsega o vodenju tropa, ker pač nismo vsi za vse - in ko nismo vsi za vse, je potrebno poiskati pomoč strokovnjaka, da nam bo z njegovimi nasveti in napotki, ki jih potem dalje razvijamo in negujemo, sobivanje prijetneje.
Zato ti res toplo priporočam eno fejst pasjo šolo (pa ne čisto vsako, ker ene so ostale enih trideset let nazaj, na žalost) - z nasveti preko foruma je sicer vse lepo in prav, ampak zadeve je potrebno videti v živo, popravljati sproti napake, katerih se magari niti ne zavedamo in tako naprej.
Jaz tudi teorijo bolj ali manj obvladam, jo je pa včasih presneto težko prenesti v prakso, priznam  ::)

Res, najlepša vam vsem hvala za vse odgovore ! Zelo sme vesela, da me niste še naprej tako očitujoče napadali. S pasjo šolo je tako, da je oče precej proti temu, saj ni vzgajan v tem duhu, da mora pes nekaj znat, čeprav si želi, da ne bi toliko skakal v domače člane in nas grizel, še posebej nas tri sestre, ki se največ ukvarjamo z njim. Tako mi je tudi jasno povedal, da denarja za pasjo šolo ne dobim. Vseeno ste me prepričali, da bom šla s psom v pasjo šolo, zagotovo bo lažje in zagotovo se ne bom ves čas spraševala, kaj delam narobe  :'( . Denar pa bom tudi napraskala skupaj, če bo potem kaj bolje, bo vsak cekinček vreden. Upam samo, da ne bo tako kot pri prijateljici, katere pes je še vedno precej svojeglav. Tega ne želim.
Imam pa eno vprašanje (sicer še nisem kaj dosti pogledala o tem): Kdaj sploh lahko prijavim psa v pasjo šolo, saj sem nekje prebrala, da šola poteka samo jeseni in spomladi in da sem za jesenski rok že prepozna. Je to možno?

Pokliči v pasjo šolo za katero se zanimaš in se pozanimaj, če se je že začelo in koliko si zamudila, ter če se še zmeraj lahko vključiš zraven ;) Moja se recimo začne v ponedeljek.

v kateri pasji šoli pa ste, če smem vprašati? jaz študiram, če bi mojega peljala v domžale, ker sem iz tega okoliša.

no, ne bo šlo, ker sem zamudila že vsa predavanja, ki bi jih morala opraviti pred tem. Me pa zanima, kaj menite o pasji šoli ***?

Težko je preko posta na forumu reševati specifične probleme. Vsak pes je drugačen in prav tako je drugačen njegov lastnik. Če tvoj pes tebe recimo uboga toliko kot prijateljičin s katerim se šolata, bi mogoče vidva skupaj pod strokovnim vodstvom dosegla še toliko več. Nekatere pasme in mešanci z njimi so bolj trmasti, nekateri imajo več energije, nekateri manj,  imaš takšne, ki radi sodelujejo, pa taki ki raje ne bi ...

Moje osebno mnenje je, da če pes pri 6 mesecih dela na priboljške, to ni nič nenavadnega ali čudnega.

Jaz bi nehala poklekati k tlom, ko hočeš nekaj doseči. Napisala si, da poklekneš, da ga umiriš ko skače, poklekneš, da ga pokličeš nazaj ...
Poskusi doma s krajšimi vajami, odpoklic vadi na dolgem (recimo 10 m povodcu). Priboljške lahko menjaš tudi z igro (tudi pravilne igre te naučijo v šoli), če imaš psa, ki se igra rad. Preberi si, kako se pravilno izvaja kako "vajo" in jo vadita tako (ne toliko zaradi pravilnosti vaje, ampak ker so tako tudi praktično uporabne). Jaz bi, če ti ne rata to jesen v šolo kljub vsemu doma vadila, vse lepo od začetka "po reglcih".  Poskusita mogoče z uporabo klikerja (prej si obvezno preberi kako se kliker uporablja).

Glede šole, so se jesenski semestri ravno začeli, verjetno bi te kdo še "vštulil" samo moraš pa pohiteti. Očetu pa lahko razložiš, da tu ne gre toliko, da pes nekaj "zna" ampak zato, da boste lažje sobivali. Šola je itak za nas dvonožce, od samega obiska tam, pes ne odnese kaj dosti. Je pa tako, da tam izveš kako pravilno ravnati s psom, kako ga pravilno učiti, inštruktorji vidijo in potem tudi poznajo tvojega psa in ti lahko bolj specifično svetujejo pa tudi povedo, če in kaj počneš narobe oz. bi lahko izboljšal :). Izberi dobro šolo (cene se spet ne razlikujejo tako zelo) in bodi vztrajna. Domžalskega konca ne poznam glede šol, je pa, če greš po stari cesti iz Domžal proti BTC - KD Krim, glede zasedenosti boš morala pa poklicat.

Pa veliko sreče.

Majal, medtem, ko čakaš na vpis v pasjo šolo, lahko treniraš pohvalo. Ko pes naredi kar ti hočeš, ga pohvali. Vedno. Pohvala je lahko beseda, priboljšek, igra, dotik,... Npr., ko spusti copat, ga pohvali - priden. Ne teci za njim. Pokliči ga k sebi z veselim/prijetnim glasom. Naj ti prinese copat. Potem pa menjaj copat za priboljšek. Ko spusti copat ga nagradiš s priboljškom in besedo priden. Sčasoma bo za pohvalo dovolj samo beseda. Podobno je pri ostalih zadevah. Zaželjeno vedenje pohvališ, nezaželjeno grajaš. To je vsa čarovnija. Smernice za "čaranje" ti bodo pa dali v pasji šoli.

Mi smo v pasji šoli Gali v Podutiku ;)

Živjo!

Proti grizenju lahko poskusiš tudi s tabascom; si ga namažeš na roko in ko te ugrizne začuti tabasco in te spusti - vendar samo v primeru da mu ni všeč ::) drugače pa lahko poskusiš tudi z limono. Jaz sem to delala ko je imela moja tibetanska terierka v približno taki starosti napade grizenja in norenja (to se je sicer zgodilo samo parkrat pa vseeno); je po dnevni sobi začela šprintat in grist vse kar ji je prišlo pod zobe in tudi  mene je poskušala, pa sem si namazala roke s tabascom pa je mene in kavč kar kmalu nameru pustila. Tabasco/limono lahko uporabiš tudi v primeru ko ti hoče gristi kakšne stvari (naša je vsakič ko je šla mimo rože malo listov dol odtrgala potem pa nič več).


Glede neuboganja oz. dela na priboljške pa moje osebne izkušnje: moja je tudi bolj svobodomiselne narave in vsakič preden kaj uboga razmisli, če se ji splača. To je delala že kot mladiček in tudi zdaj. Vendar sedaj sva se glede tega nekako zmenili, čeprav je od začetka kazalo da bo to skoraj nemogoče. Ko sva začeli hodit v malo šolo ni imela nobene pozornosti name, ker so bili bolj zanimivi drugi psi. Tudi na sprehodih sem se lahko na trepalnice postavljala, zgubljala živce, bila jezna nanjo in nase. Vendar sva to s pomočjo male šole in še naslednjega tečaja vsaj toliko odpravile, da je v šoli sodelovala z mano vsaj 75%. V šoli sem bila po mojem najbolj cvileča in navdušena nad vsako vajo, ki jo je Tashi naredila, ker sem bila res vesela čisto vsakega napredka.

Doma sem jo tudi ves čas učila trikce in delala poslušnost, sam na sprehodih je bila pa to druga pesem, ki pa sva jo z veliko potrpljenja, veliko priboljškov in še enkrat veliko potrpljenja izpilili do te meje, da je tudi na sprehodih delala poslušnost (vendar ne odpoklica) ,ampak v bližini ni smelo biti nobene živali. Skratka še vedno me je vsakič preizkušala. Pred enim letom sva začeli hodit na agility in sprva (3 mesece približno) je delala tako, da je za sabo vlekla štrik, da smo ji pravočasno preprečil "pobeg" k njenim pasjim prijateljem. Šele spomladi (vmes nismo imeli zaradi snega) je lahko začela delat brez štrika ne da bi čisto vsakič pobegnila.

Takrat so mi dali soagilitaši z inštruktorco na čelu nasvete, kako naj povečam svojo avtoriteto, ker je Tashi prevzela mesto gospodarja, ker sem bila premalo odločna in dosledna. Razložili so mi, da bo pes prevzel vodjo "krdela", če bo ugotovil, da tisti, ki naj bi bil vodja to ravno ne zna biti. Ker je pes pač krdelna žival, rabi imeti odlično vodjo, drugače bo to sam postal, vendar ne zaradi tega, ker je dominanten, ampak zaradi tega, ker nekdo pač mora imeti vajeti v rokah in če vodja tega ne zna, ga bo on nadomestil. Tako sem začela delati naslednje: jaz grem prva po stopnicah navzgor, jaz grem prva po stopnicah navzdol, vendar mi mora Tashi slediti in ne sme ostati na vrhu (višji položaj), jaz grem prva čez vrata, preden dobi zajest se mora usesti, nato mora narediti kakšen trikec in šele nato gre lahko jest (jaz ji moram to dovoliti), ona se mora meni umikati, imam pravico njo "izgnati" iz njene postelje in se sama gor usest itd. itd. Ukaz ji enkrat rečem (odločno in naglas, vendar brez vpitja) in stojim vzravnano ter jo gledam v oči (telesna govorica je fuuul pomembna), če ne uboga udarim z nogo v tla, če še vedno ne uboga, ker pač preverja, če resno mislim jo samo po imenu pokličm (z odločnim, strogim glasom) in potem uboga (če ne letijo japanke v njeno bližino >:D). Sedaj mi dela odpoklic 95%, poleg hodi tudi do 100m naenkrat, ima pozornost name in vse to dela tudi, če so zraven drugi psi, kar je za njo velikanski uspeh  :D Sicer mi dela na priboljške, vendar tega ne jemljem kot nekaj slabega, ker imave sedaj tako, da ona mora proti svoji volji mene ubogat, jaz pa ji (občasno) proti svoji volji dajem priboljške, tako da sva obe zadovoljni :)
Priporočam pa tudi kliker, ker meni ful pomaga, ker se opazi, če jo učim kakšno nov trikec z klikerjem (se hitreje nauči) ali brez klikerja (rabive veliko več ponovitev), ampak prej preberi kakšne knjige, članke na internetu, kako se ga uporablja.

No en mal sem se razpisala, vendar vem, da pomaga če veš, da so bili tudi psi, za katere sedaj misliš, da so bili angelčki že od kar so na svet prišli, nekoč blazno trmoglavi, ves čas preizkuševalci in povsem neubogljivi. Za našo lahko rečem, da se je iz čisto neubogljivega hiperaktivnega mladička spremenila v (pre)mirno, neverjetno ubogljivo (glede na neslavni začetek) pridno agilitašico, ki ne pobegne sredi tekme k drugim psom (trkam)  8)

Tako, da veliko potrpljenja, potrpljenja in potrpljenja ter branja in pridobivanja nasvetov ti želim, ker se na koncu neverjetno izplača :D :D :D ;) In od veliko ljudi slišiš, kako imaš ti pridnega psa in potem zrasteš za 1m od ponosa 8)

1. glede skakanja. Kadar hoče skočiti v DRUGE ljudi, ga ŽE PREDEN, skoči v ljudi, ga cukni nazaj. Pomembno je, da to storiš že preden skoči, kajti ko skoči je že prepozno. Tace mora imeti še na tleh, kajti če ima dve gor ali eno, je že dosegel svoje. Kadar želi skočiti v tebe-> Ko prideš do vaših vrat, ne pridi tako dolgo noter k psu, dokler se ne bo umiril. Ko se umiri pridi not in ga pohvali.

2. Ko te vgrizne, ga primi okrog gobca in ga drži tako dolgo dokler ne zacvili. Zacviliti NE SME od bolečine, temveč od tega, ker se ne more osvoboditi. Tako mame psice kaznujejo svoje mladiče. Ko se umiri ga pohvali.


3. Odvetovala bi "udrihanje" po psu prav tako kričanje. Raje mu z pozitivno motivacijo pokaži kar je prav in kaj ne. Kadar ti pobegne, preprosto začni teči v drugo smer ali se mu skrij za drevo. Ko bo prišel vklikni " priiiiiideeen" (POVDARI i), ter daj nagrado.



Vso srečo!

Hvala lepa za nasvete. Najbolj posrečena se mi zdi ideja s tabascom in danes začnem prakticirat, sem si pa zmešala čili in poper zalit s kisom in res upam da vžge.

No, zdi se mi, da moj pes obvlada odpoklic vsaj 50% :D včeraj sva bila na sprehodu in vedno hodiva na sprehod po neobljudenih krajih (v gozd, po pozabljenih cestah ...), psa pač ne želim imeti ves čas na povodcu, ker se ob mojem tempu sprehoda žal ne utrudi dovolj, zato ga spustim, da malo vohlja in brsklja po svoje, vsekakor pa se ne sme oddaljiti za več kot 20-50 metrov, takrat ga pokličem z besedami SEM ali pa samo zakličem njegovo ime (Jerry). Včasih moram poskusiti večkrat, sploh takrat, ko najde kakšno izjemno zanimivo nagravžno smrdečo stvar, vendar vedno pride k meni. Če pride na prvo besedo pa dobi pedigrejkota. Včeraj pa je zavohal v gmajnici nekaj, kar ga je blazno pritegnilo in takoj pošibal tja, ampak se takoj odzval na SEM in prišel k meni. Ker pa je v gobčku držal ptičjo taco (že vso gnilo), sem se začela nad njim dreti fuj, spusti ... Začel je bežat pred mano (tekla sva vsaj 500m), potem pa sem se ustavila in začela govoriti SEM, seveda v izjemno besnem tonu, pes se je ustavil in začel zelo zelo počasi prihajati k meni, vmes pa je zmazal celo taco s kremplji vred. Ne vem, kaj naj naredim v takšnem primeru, ko psa niti ujeti ne morem in mu pomočiti vse te svinjarije v tabasco. Jaz sem ga namahala po riti s povodcem, potem je bil celo pot priden in je hodil ob meni.

Samoyed lover, joj tako težko se je kontrolirati, ko izgubiš živce. No, nazadnje sem jih spet včeraj, ko sva s psom sedela na travniku in je bil popolnoma miren. Potem pa ga je kar naenkrat nekaj pičilo in se je začel zaganjat vame in me ?napadalno? grizti (zaenkrat še lahko obvladam te izbruhe). Potem sem vstala in ga udarila po riti ter ga prijela za kožo na vratu in ga dvignila, da je zacvilil, popustila sem za toliko časa, da se je umiril, ampak potem, ko sem ga spustila je zopet skočil vame in me začel grizti. Nikoli me ne grize močno, ampak je pa zraven kar malo agresiven, saj se zaganja vame. Res ne vem, se morda to samo igra... Opazila sem, da takšen postane največkrat takrat, ko je umirjen in potem kar naenkrat hoče skakljat nekaj po svoje, ampak mu ne dovolim in mu govorim prostor ter ga zašponam s povodcem nazaj. Morda kakšna ideja, sem preveč agresivna do njega?

Zanimivo se mi zdi tudi to, da je psa potrebno ves čas nagrajevat (to počnem), nekateri ljudje, ki imajo izvrstno izurjene pse (tudi brez pasje šole) pa mi pravijo, da je psu potrebno dati jasno vedeti, kdaj je nekaj naredil narobe in to s kaznijo, ki si jo bo zapomnil, torej s tepežem po riti ali spravljanjem psa v prisilni položaj, da se umiri ali kakšno drugo kaznijo. Gospod, ki ima krasno  vzgojena dva pitbulla (res, vsa čast mu, psa dobesedno prosita, da jima nekaj ukaže, da ga bosta lahko ubogala in bo njun gospodar ponosen nanju), mi je rekel da psa ne smem pohvaliti, če bo naredil nekaj narobe in bom jaz z zvijačo pritegnila pozornost nase. Takrat naj bi ga kaznovala z lažjo kaznijo, na primer, da ga dam na povodec ali pa zaprem v pesjak in mu poberem vse njegove igrače. Če pa na primer na sprehodu ne uboga in ne spusti kurje tace, mu moram jasno pokazat, da sem jaz šefica in tudi če pride k meni, ko je že zmazal kurjo taco in pravzaprav dosegel svoje, ga moram namahat po riti in biti arogantna do njega. Kaj mislite o tem?

Zdejle bom oddala too much dolg post, pomoje najdaljši do sedaj (sem imela nekatere dele že od neke druge prilike spisane na srečo) :P. Kar ni se nehalo, ko sem pisala... Predvidevam, da tegale ne bo bral nihče ;) razen tebe, pa je vseeno vredno, če se boš potrudila in skušala kaj tudi v praksi spremenit. Res ti skupaj z ostalimi tudi jaz najprej svetujem, da obiščeš šolo. Vsega se takole ne da izvedet. Pa teorija je eno, praksa drugo. Poleg tega preberi čim več literature o pozitivnem šolanju psa. Pojdite skupaj vsi domači vsaj na nekaj uvodnih privat ur, kjer vas bodo poučili o osnovni teoriji.

Torej:
Nehaj psa tepst. Pravilo št. 1. Lahko te bo celo ubogal, a ga boš zlomila. Bedno je gledat 'ubogljivega' psa z repom med nogami, ušesi zasukanimi nazaj in prestrašenim pogledom izpod čela. Zakaj imaš že psa in ne recimo plišaste igračke? Ker si bila prepričana, da vama bo skupaj LUŠTNO. Skupaj - torej obema. In če te pes iz strahu 'uboga', je njemu preklemano ne-luštno. In posledično tudi tebi. Torej... Raje med pregrobo igro malo preusmerjaj, če gre predaleč pa prekini igro in spokaj psa na hitro domov (na njegov prostor, v pesjak itd.). Trenutnoo je kot malo podivjan pubertetnik in njegovih presežkov energije ti absolutno ni treba prenašat v smislu modric - poskrbi, da bo zlaufan (kolo, rolerji, dolgi sprehodi), če nori kljub temu, pa prekini in psa umiri (pesjak, prtljažnik avta, njegov prostor v hiši, ga za minutko privežeš, da se skulira).

Drugič - ne govori mu 'prostor', sem itd. kadar vidiš, da ima polno rit pasjih muh, ker te ne bo poslušal. Poleg tega se bo zgodilo nekaj odločilnega. Ugotovil bo, da poleg opcije 'poslušaj', obstaja tudi varjanta 'ne poslušaj', ki si jo glede na razpoloženje lahko izbere. Morda sledi sicer dve po riti ali celo kaj hujšega, ampak če je dovolj zanimivo, se tudi to splača potrpet. Kako učit, da pes tvoj 'ukaz' dojame kot nekaj, kar nujno mora izponit? Recimo 'sedi'. Takole - 'ukaz' izgovoriš samo, kadar:
- je dovolj zlaufan (ne zmatran, ker spet ne bo delal), da ne bo trapal po svoje
- ko ukaz celo že sam od sebe izvršuje (slučajno ravno takrat daje rit dol)
- ko je dovolj motiviran z igračko, hrano itd., da se mu to absolutno splača
- ni pes zaposlen z nečim, kar ga motivira bistveno bolj od nas, zaradi česar nas sploh ne sliši (tek za mačko, recimo)
Na ta način dosežeš, da pes ne prekrši ukaza, kar bi mu spet potrjevalo idejo 'ukaza lahko tudi ne izvršim'. Psu tako raste samozavest, ker se število pozitivno izvršenih ukazov zviša in se počuti uspešnega, vedno raje dela, ker se ima pri tem luštno in delo ni moreče (kot je, če ga za kazen recimo stresaš ali se zdiraš nanj). Pomembno (tu se dela ogromno napako) - nehaš, še preden se utrudi, preden mu postane dolgčas, preden mu priboljški postanejo nezanimivi. Takrat, ko bi on še delal (ker delo prinaša nagrado), ga osamiš, daš na prostor, v pesjak, prtljažnik ali preprosto prekineš igro. Ti si tista, ki določaš koliko časa, to je bistveno tudi za avtoriteto.

Za psom torej NE tekaš in vpiješ 'fujfujfuj' ali 'sem Fifi!', ker nima nikakršnega razloga, da pride k tebi. V trenutku, ko bi se te odločil ubogat, bi se zanj a.) zabava s kurjo taco končala (vedel je, da mu jo boš vzela), b.) bi jih dobil ali vsaj slišal c.) bi ga zapovrh še pripela in mu odvzela svobodo. Zakaj bi torej spustil? 'Fuj' torej vadiš doma, ko ima v gobcu nekaj na pol zanimivega, do česar mu ni preveč, ti pa imaš za nagrado nekje v bližini skrito recimo pečeno hrenovko (nagrade ne sme videt, sicer ne bo delal, ko je ne bo). Vedno nagradiš (nagrada je lahko tudi božanje, igrača, na katero je nor), nagradit je potrebno v par sekundah, sicer pes ne naredi povezave med dogodkoma (velja isto kot za kazen, časa imaš samo nekaj sekund). S tem ustvariš zaupanje, on 'fuj' izvaja kot neke vrste trikec, ob katerem mu ni psihično prav nič naporno. To je super popotnica za trenutke, ko bo res moral spustit.

Ampak pazi (tu se spet stalno dela napake) - delo na priboljške ne pomeni, da ga kupuješ z njimi, mu jih dobesedno tlačiš v usta, tekaš za njim ali mu mahaš z njimi pred nosom in ga 'prosiš', naj ga le vzame in se te usmili. Včasih pride zaradi tega tako daleč, da pes (ki ve, da ga skušaš kupiti in da je on v bistvu tisti, ki kontrolira situacijo) še tako dober priboljšek enostavno izpljune. S tem ti sporoča: 'ko te j*b*, jaz se mam rajši fajn, kot da žrem tvoje 'nagrade' in moram zato ubogat. V tem primeru je pes torej skalkuliral, kaj je boljše - pasji piškot ali kurja taca. In absolutno se bo odločil za slednjo. Torej (pomembno!!! ) - nisi ti tista, ki strašno hočeš, da on recimo na povelje 'glas' zalaja. On ne sme dobit občutka, da ti blazno hočeš, da te uboga. Reci mu - solit se pejt, ni ti treba ubogat, ampak če me boš zelo prosil (boš torej sodeloval, t.j. recimo zalajal) potem ti ga mogoče dam. Ne prosiš ga za izvedbo vaje in ga pri tem podkupuješ in se mu tudi ne zahvaljuješ s priboljškom. ON z izvedenim ukazom TEBE prosi, da se ga usmiliš in mu daš priboljšek.

Naprej - ne tekaj za njim, ampak tudi 'sem' vadi, ko že teče proti tebi. Kadar počne druge reči, te besede ne izgovarjaj, ker se bo navadil ne je poslušat. Torej - spet: 'sem' ukažeš samo, ko:
- ni toliko strapan od preveč energije, da ga zanima vse drugo in okrog njega ni sto novih, zanimivih motečih dejavnikov
- ukaz že izvršuje (sam od sebe že teče proti tebi). Tako mu beseda 'sem' zleze pod kožo in potem enostavno ne more drugače, kot da priteče k tebi
- je tako zmotiviran, da se mu to res splača (ne prosiš ga s priboljškom!! , ampak on tebe prosi z a priboljšek, za katerega že pokaže zanimanje, s tem ko res pride 'sem').
- ni že zaposlen z drugo zabavo, zaradi katere so se mu 'zamašila ušesa' (ko teče recimo za poštarjem, te dejansko ne sliši - takrat ga samo pobereš in odpelješ, ne kličeš stokrat 'sem' in 'ne', ker ne pomaga, samo škodi, ker mu postane sčasoma vseeno za ukaze).

Problem je tudi, da ti samo zahtevaš v ključni situaciji (recimo ptičja taca itd.), ne vadiš pa prej, ko bi bil pes neobremenjen s premočnimi mamljivimi zadevami. Ko ti bo brez problema dal štumf, ki ga je mimogrede pobral v stanovanju (recimo ker ti 'slučajno' ješ čokolado in ga z veseljem na tvoj veseli, sproščeni ukaz 'fuj' spusti in v zameno dobi nagrado), boš na pravi poti, da morda nekoč spusti tudi omamno smrdečo crkovino. Ko bo prišel 'sem', kadar ga bo čakala skleda hrane, kadar boš z njim delila kos štrudla in predvsem, kadar ga NIKOLI ne boš klegala, ko bo končno prišel, pa tudi če prepozno ali če je pred tem delal neumnosti (sicer poveže - če pridem, jih dobim, pa še vse mi vzamejo - torej raje ne pridem) - no, takrat boš na dobri poti, da bo nekoč prišel tudi, ko si bo želel početi kaj strašno zanimivega.

Naprej - s psom si SEDELA na travniku. Prva stvar, ki jo narediš je, da vstaneš. Ti si višja, si šef, s šefom se ne sme igrat na vse načine. Pri šefu nimaš dostopa do vseh njegovih delov telesa, ne smeš se jih dotikat, jih cufat itd. (tako je v krdelu). Obmiruješ, gledaš gor, ga ne j* pet posto. Naj nori kolikor hoče, ti si glavna in te njegove norčije ne zanimajo. Ne tlačiš ga dol z rokami, ker je to znak igre (tlačijo se mladiči). Roke imaš ob telesu, lahko v žepu, če te cufa zanje. Pes se sam od sebe počasi umiri, sčasoma se čas do umirjanja krajša. S tem mu tudi pomagaš, da se nauči brzdat, ne pa da trapa, potem jih pa revež še sliši, čeprav samo ne zna drugače. Če se nikakor ne umiri in te recimo na dvorišču ful grize za roke (verjemi, to je igra, ni napadalen, samo grob je, ker so pasje meje višje od človeških), ga v skrajni sili na brzino priveži (lahko ima dokler ga učiš osnov, pogosto eno mini vrvico gor, da ga lažje kontroliraš) in pejt stran, ven iz vidnega polja. Osamitev je bistveno hujša kazen od tepeža. Ko se umiri pridi nazaj. Ponovo vajo, ko te spet začne grizt (najprej - si čisto mirna, če se teženje stopnjuje, odločen in dolg 'neeee', če ni miru, priveži in odidi). Ne cukaj ga za kožo (tako psi morijo, primejo za kožo in stresejo, torej žrtvi zlomijo tilnik), ker mu res ni jasno, zakaj se on IGRA, ti pa ga hočeš resno poškodovat - bohve kaj si misli ob tem...
Gospod s pitbuli je verjento mislil prav to - ne da ga ti, ker je bil baraba in je bežal stran, s kračo pršuta privabiš nazaj (zvijača) in mu jo potem daš (pohvala za beg). Morda bo tokrat prišel, ima pa občutek, da sam kontrolira situacijo in se odloči, ali je krača dovolj slastna in velika, da se mu splača. Ne - ko že beži, ga ne loviš. Magari če požre svinjarijo (drugo je, kadar je res življenjsko ogrožujoče), se obrneš in greš, se mu skriješ. Obvezno vadi 'bežanje' in 'skrivanje' - bolj kot bo navezan nate, bolj kot bo vedel, da mora pazit, da mu ne uideš (ne da ti paziš, da ti šefe pes ne zbeži), bolj te bo tudi gledal, ti sledil in prihajal k tebi. Pravo ravnanje ob lumpariji - brez histerije greš, pobereš psa, če nimaš priboljška mu magari odpreš gobec in vzameš taco. Greš naprej, ne kompliciraš, kaznuješ, rjuješ nanj. Pes ni stoprocenten na odpoklic, sploh ne z obremenilnimi dejavniki ne - torej ni za pričakovat sodelovanja, dosežeš samo nasprotno. Bilo bi ti tudi v veliko pomoč, če bi bil pes na dolgem štriku, fleksiju itd., da ga v takem primeru ni treba lovit, ampak ga samo približaš s pomočjo vrvice. Spuščaš na začetku kontrolirano - med igro, ko je recimo vnet in veš, da bo ubogal, potem tako pripneš.

V splošnem je čisto fino, da je pes 'napaljen' nate. Šefovstvo boš lahko utrdila po korakih, vsak dan kaj dodaš in se vzpenjaš po lestvici. Problema ne bi smelo bit, pes je še mladič in nič ni zabetonirano. Osnove: ne spuščaš ga pred seboj v in iz prostorov (počasi odpiraj vrata, pojdi ti prva, ne da se on gužva vmes). Naj ima omejitve - na kavč samo na povabilo ali sploh ne. DOločene sobe so prepovedane. 'Ne' izgovarjaš samo enkrat, ukaze prav tako. Pes ni gluh in te je slišal. Večkratno ponavljanje je zanj neke vrste prošnja. Morda ponoviš v obliki 'grožnje' samo ime 'Fifiiiiii', glas naj bo globok, odločen in ne iii in oooo. Najprej zvadi vajo na domačem terenu, nato z motečimi dejavniki. Nagrajuj. Ko bo stoprocenten (šele takrat!) tudi ob prisotnosti motečih dejavnikov, od njega tudi zahtevaj. Če ga preobremeniš, ne bo sodeloval, potegnil se bo vase, vohljal, počel druge traparije in bo skratka odklopljen, ker mu bo pretežko ali prestresno (kar se zgodi tudi, če si izvajanje vaje dosegla na silo). Vadiš tudi prijetne reči (recimo kak trik, naprimer namesto da vadiš spusti na kosteh, ki jih obožuje, ga raje naučiš prijemat in spuščat perilo - naj ti ga zloži v stroj ;) ). Take vaje so sproščujoče, povezujejo vaju, imata občutek, da sta tim, on zato raje sodeluje. Kljub temu stvari, ki jih obvlada od njega tudi zahtevaš. Po gostih recimo ne sme skakat, ker to pač ne gre. Tepiha tudi ne sme trgat in bezljat po bajti kot kak teliček tudi ne. Opozoriš (enkrat), nato kaznuješ (ne fizično!!), ampak z osamitvijo.

Vse prijetne stvari naj si ali zasluži (naj nekaj izvede, magari en 'sedi', pa malo menjaj, da se bo moral trudit) ali pa naj se zgodijo na tvojo pobudo (sprehod, božanje...). Pozitivna motivacija ne pomeni, da ga prosiš za izvajanje vaje in splošno uboganje. Lahko si pozitiven in 'trd' hkrati. Recimo: božaš, ko ga pokličeš 'sem' in dobi dozo čohanja. Ne božaš, ko se gospod pes spomni in te izsiljuje (ti po možnopsti pleza v naročje, te grize, taca po tebi), ne božaš tako, da se valjata po tleh, ampak si ti više nad njim. Božaš kot sprostitev po več pravilno izvedenih vajah. Ti si tista, ki božanje zaključi, naj te ne cigani za še in teži. Danes imaš mogoče čas, že jutri pa te bo njegovo sitnarjenje strašno živciralo. Poleg tega z njim tudi ohranja kontrolo on, namesto da bi jo ti. Potem - ne hruliš ga za vsako figo (navadi se ukaze izgovarjat potiho, naj bo on tisti, ki ti mora prisluhnit, ne da mu gospodu po desetkrat na glas serviraš svoje želje), ga pa fejst glasno nadereš, če počne hude traparije in ve, da se tega ne sme (pomembno, da res ve). Ampak ne čez uro, ampak izključno, če ga dobiš pri dejanju samem.
Poskrbi, da bo prestopkov v dobi odraščanja čim manj, da se ne bosta ves čas nekaj prepirala. Odstranjuj prilike, kjer se lahko zahakljata. Če recimo vedno hoče pojesti nekaj iz kupa smeti, mimo katerih hodita, ne hodita več tam, ker so še prevelika skušnjava. To preizkusita šele, ko bo krasno delal poleg in znal recimo spustiti. Prepogosto prepiranje zvodeni pomen graje. Naj raje raste v pozitivnega kužata, ki zna stvari delat prav. 

Madonca, skoraj sem knjigo napisala ;)
Obvezno se vpiši v šolo, res... Plus obvezno preberi čimveč novejše! literature plus vse o vzgoji s tega foruma. Pa še enkrat ti svetujem par svetovalnih ur za celo družino. Ne boste bankrotirali, včasih je že v treh urcah jasno, kaj se dela narobe in kaj prav. Potem sledi samo še resen dogovor družine in to je to.

 (sem sedajle opazila delgo posti Fižolove župce, tole moje bo samo kot dodatek, ker se popolnoma strinjam z njo)

Kazen in prisila so metode "stare" šole. To je bila pri nas prevladujoča metoda le kakih 10 let nazaj, nekatere šole jo uporabljajo še danes, nekatere pa so šele v zadnjih nekaj letih prešle na metodo pozitivne motivacije. Vsi tisti, ki so se tako šolali "pred časom" so se seveda šolali po tej metodi in če se s šolanjem od takrat niso več ubadali ne poznajo nobenega drugega načina. Ne pravim, da je nujno napačen (meni osebno ni blizu), ampak če uporabim besede nekoga drugega, zakaj bi psa silila, da sodeluje s tabo iz strahu, da ne bo kaznovan, če lahko sodeluje s teboj prostoviljno, zato, da bo nagrajen? Kot je reka FŽ - rep med nogami, prestrašen pogled, poklapana ušesa - to je ubit duh psa, tega pa verjetno nočeš, tudi zavoljo ubogljivosti upam, da ne.

Tole sedaj ne bo letelo nate ampak če grem v velik ekstrem je seveda veliko lažje psa premlatiti (in zraven še izživeti lastno frustracijo neuspeha), kot z njim vztrajno vaditi, ponavljati in ne izgubiti živcev, ko nekaj ne gre kot bi bilo treba.

Ti imaš še mladiča, oz. zelo mladega psa katerega vzgoja pot se je šele začela. Tudi v pasji šoli bi pristala šele v mali šoli in ne glede na vse potrebujeta še veliiiiiiiiiko vaje in dela (ki se nikdar ne konča).


Za preprečevanje neželenega obnašanja pri nas uporabljamo sedi! ali "prostor". Ko v kaj preveč "not pade", recimo v igro ali veselje ob našem prihodu domov, ga posedemo in počakamo, da se umiri. Šele potem nadaljujemo z igro ali ga pozdravimo ...
Včasih, ko med igro preveč ugrizne, se jaz naredim, da me grozno boli, rečem au! in ne! in sebe ali psa odmaknem iz dosega ter prav tako dam na sedi in malo ignoriram.
S tabaskom in ostalim pekočim bodi previdna, ker nekateri psi to izredno slabo prenašajo.

Paziti moraš, da si zelo dosledna. Da nikdar ne pohvališ nečesa kar ne sme (pa četudi v tistem trenutku recimo ni moteče) in da nagrajuješ stvari, ki so ti všeč.


Če ti pobegne, ga ko pride nazaj nikdar ne kaznuj. S tem mu boš dala vedeti, da je to, da pride k tebi zanj slabo, saj je kaznovan in ga boš ob "pobegih" samo še težje priklicala nazaj, ker bo vedel kaj ga čaka.

Razumem te, da ga mogoče nočeš imeti vedno na povodcu ampak zavedati se moraš, da tudi pri psu velja, kar se janezek nauči - in je veliko težje kasneje popravljati napake, kot že v štartu naučiti dobro. Zato mogoče res raje nabavi 10, 20 m dolg povodec, s katerim imaš psa še vedno pod kontrolo. Greš v eno teh naredi sam trgovin, kupiš 20m primerne ne preveč tanke vrvi in na njej narediš vozle. Pes potem vrv vleče za sabo, ti pa jo lahko pohodiš, če vidiš, da se kam preveč oddaljuje in potem kontroliraš njegov prihod nazaj. In nujno še vedno vadi odpoklic tudi na povodcu (tega ne vzemi kot sprehod in zlaufanje tvojega psa ampak kot delo in vajo).

Glede spuščanja stvari, ki nočeš, da jih nosi, je ...  Že prej imaš omenjeno metodo zamenjave. pri sebi imej priboljšek, ki ga ima pes zelo rad in ga navadi, da pride stvari k tebi "zamenjati" za priboljšek.

Prav tako lahko vadiš "fuj" ali karkoli bi rada uporabljala kot ukaz. Psa daš na povodec. Nekam na tla nastaviš priboljšek, kurjo taco.. pač bilo kaj. Psa na povodcu sprehodiš mimo zaželjenega predmeta in ko se mu približa dovolj, da bi ga lahko pograbil izrečeš povelje. Če sam ne reagira pravilno (in na začetku seveda ne bo, ker niti ne ve, kaj želiš od njega), ga fizično, s pomoćjo povodca in/ali druge vabe odpelješ mimo (spet ne preveč grobo), ne da bi stvar vzel v gobec. Ko sta mimo, ga sprva nagradiš, če je bilo kolikor toliko dobro, potem pa postopoma zaostruješ kriterij. Ko na povodcu dela 100 %, preideš na isto vajo brez povodca (verjetno boš morala nekaj korakov nazaj).
Zavedati se moraš, da kar se mrhovine tiče psi to večinoma vidijo kot hrano in ne skozi naše oči in dopovedati jim, da nekaj kar ima vonj in okus po hrani ni hrana ...

Zavedati se moraš tudi tega, da določene pasme imajo določene nagone bolj izoblikovane kot druge (in isto velja za mešance). Nekaterim psom je lov bistvenega pomena, spet drugim neka druga stvar. pri psih, kjer je nek nagon izrazit, je boljše kot zatiranje le-tega, da se ga uporabi na drugačen način. Se ti mogoče sanja kakšnega mešanca imaš?

Jaz osebno grabljenja za gubo ne bi uporabljala, prav tako ne stresanja. Strinjam se s samoyed lover, da bi lahko uporabila držanje gobčka, ampak res ne smeš pustiti, da prevlada jeza. Primeš le toliko, da držiš in ne dovolj, da bi ga bolelo.  Seveda je včasih potrebna kazen, ampak ne skuščaj se v fizično "obračunavanje" s psom. Doma mu začasno vzemi privilegije recimo (igra, kavč, priboljški), v kakem ekstremnem primeru uporabiš osamitev psa (ne za vsako figo in ne za ure in ure).


Vsekakor pa bodi pazljiva glede spuščanja psa s povodca, dokler še nimata čisto porihtanega šefovstva, tega kaj se sme in kaj ne in kako se uboga. Je seveda lažje zlaufati psa, če to stori sam, ni pa vedno to najboljša ideja, kar se tiče vzgoje. Odredi čas za igro (tudi na sprehodu) in čas za delo. Predlagam ti, da sprehod izgleda tako, da najprej malo hodita na povodcu, potem malo delata in resno vadita (pretežno na povodcu, različnih dolžin), šele potem je čas za igro in eventuelno spuščanje (tu o samem spuščanju ne bi).


Ampak vse to in še več, ti bodo razložili v šoli. Je veliko preveč, da bi ti vse napisala. Še vsi skupaj ti ne moremo :)

Lep pozdravček vsem skupaj in naj se vam najprej zahvalim, da si sploh vzamete čas zame in odpisujete takšne krasne poste ! Hvala v mojem in Jerryjevem imenu ;)

Sem ravnokar prišla iz jutranjega sprehoda in bilo je super. Šla sva brez povodca (ker smo ga izgubili!! :( )v našo gmajnico, s sabo pa sem vzela posebne nove priboljške. Sva malo nevede trenirala odpoklic :D Vedno, ko ga je kaj preveč zamotilo sem šla mimo njega in se potem čez kakšnih pet metrov začlela "spraševat" kje je Jerry in klicati ter gledati v nebo: Jerryyyy, kje siiii ? Jerryyy? No in pes je vedno prišel k meni, češ - tukaj sem, poglej me. Bilo mi je tako smešno. Seveda je vedno dobil super okusen nov priboljšek. Na koncu mi ga sploh ni bilo potrebno poklicat, sem se samo ustavila in ga pogledala pa je pridirjal :D Bil je super sprehod. No, po sprehodu pa sva imela še učne urice in sicer mora hoditi za menoj in skočiti tja, kamor mu pokažem. Skočil je na prvo klopco in dobil navadnega pedigrejkota, potem sva šla okrog hiše in sem mu pokazala naj skoči še na drugo klopco pa me sploh ni poslušal, ampak je vohljal po tleh in našel neko gnilo hruško ali pa polža (ne vem točno). Sem ga poklicala Jerry sem, ker me ni šmirglav, sem šla do njega in rekla - takoj v kočo. Sva šla v kočo in sedaj je tam. Danes sva poskušala brez slabe volje, mirnih živcev ... Upam samo, da je naštudiral, zakaj je moral kar naenkrat v kočo :S .

Ker sem zamudila večino vpisov v pasje šole (vsaj te, ki so v okolišu), sem si priskrbela knjigo Psi za telebane, zaenkrat se mi zdi super. Pasja šola pa bo počakala do spomladi.

Nov povodec si pa le takoj nabavi.

Oh ja, saj mi je fant prinesel iz trgovine flexija, ampak je tako ogromen, z najdaljšim in najdebelejšim štrikcem. Se mi zdi malo pretirano težek, da bi za sabo nosila tak cegu. Tako, da grem jutri menjat. Sedaj pa šibam naprej še malo h kužku, da vidim, če je sedaj kaj bolj pripravljen sodelovat z menoj, držite pesti ;) .

Lepo, da napredujeta. Mirni živci in potrplnje ter vztrajnost so skoraj najbolj pomembna stvar ;) - zelooooooo dobri priboljški pa pri stvari pomagajo

Glede fleksija pa takole - meni se zdi malo potuha za vodnika. Mi ga uporabljamo redko, vzamemo ga za kak piknik kje, ali pa če gremo na divjanje kam ... sicer za sprehode pa ne, ker se mi zdi da na začetku ko smo ga bolj redno uporabljali smo se vsi razvadili tako Yin kot midva in potem je bil mnenja, da lahko kar vedno hodi na tistih 10 m od naju. Iz lenobe se je potem flexi vedno popuščal, ko je potegnil in, ko smo kdaj bili na navadnem povodcu se je vleklo kot da bi bl husky sredi dela ...  Pazi tudi na odrgnine od hitrega potega vrvice flexija - je zelo boleče.

Tako da mi smo sedaj že dolgo na navadnem povodcu, tistem 3 stopenjskem, ki ima karabina na obeh straneh. Ne previm, da je flexi kak bav bav, če si dosleden z njim, samo po mojih izkušnjah se človek hitro poleni ;)
Aja pa pri uporabi pazi tudi, da ne oviraš drugih ljudi. V gmajni ne bo panike, na kaki poti je pa skrajno neprijetno, če moraš stopat, čez tuj fleksi, da ne govorim o tem kaj se zgodi če si na kolesu ...

Oh kje pa, sploh ne vem, zakaj sem dala fantu navodilo, naj mi prinese povodec z najdaljšim štrikom ?? Se mi zdi čisto preveč, če gremo na intenziven sprehod pes ves čas hodi ob meni in se oddalji izključno tri metre, kolikor je dolg štrikec v povodcu, nima časa za druge stvari, edino če ravno sproti najde crknjeno miš, kot se je zgodilo včeraj ! Seveda nisem uspela mahati s super pekočo omakico, ko je enkrat miš že v gobčku. Drugače pa je bil včerajšnji sprehod kar prijeten. Ne vem, ampak zdi se mi, da pes razume besedo počasi, saj se (skoraj) vedno ustavi ali pa upočasni tempo. Skratka, potrebe po dolgem povodcu res nimam, edino za učenje odpoklica bi prav prišel. V gmajni imam pa vedno spuščenega, ker je priden, pa tudi pot v gmajni je izjemno strma in bi bilo za oba težko, da bi se zapletala med drevesi s povodcem, če nama ta pot ustreza tudi brez le-tega.

Prejle sva pa imela nadaljevanje treninga in nama je šlo kar dobro :D Je lump naštudiral, da skoraj vedno, ko rečem bravo ali priiideeen, dobi priboljšek, je že kar sam skakal po najinem "poligonu" vnaprej :D , tako, da sem morala malo spremeniti vrstni red vaj ... Pa naju je zmotil sosedov pes, ki je prišel pogledat, kaj zganjava in je bilo konec veselja zame :D Sva se na hitro zmenila in spet je moral v pesjak.
Drugače pa mi nekako na svoj način uspeva, da ne raznaša več copat in ostalih drobnarij iz garaže okrog hiše. Vedno, ko ga zagledam, mu rečem -sem- in mu na dolgo in široko razložim, kako zelo poreden je in kako ne maram takšnega kužka. In če pride k meni, zagrabim stvar, ki jo ima v gobčku in mu rečem -spusti-, potem pa mu pokažem pedigrejkota. Itak vedno spusti :D, bolj problem je, če mu je stvar neznansko všeč (na primer crkovina), takrat tudi meni nekako ne uspe, da bi se obrnila in ga ignorirala ...

Oh, resnično upam, da vam ne morim, ko kar opisujem, kaj delam s psom ... Ampak doma so me že vsi naveličani :( . Pa se malo razživim in razgovorim tukajle.

Seveda pa je vsak nasvet še kako dobrodošel, sploh, kako pripraviti psa in mu razložiti, da mora hoditi za tabo, to nama še zelo ne uspeva.

Mi uporabljamo izključno fleksi in smo z njim zadovoljni. Takratek povodec pa samo za v mesto, do veta ipd.

Nadaljuj tako, da mu rečeš spusti in ne pokažeš priboljška, ampak ko spusti mu ga preprosto daš (ne da bi mu ga prej kazala).


Glede na to, da vama ta metoda ustreza razmisli o delu s klikerjem. Poanta klikerja je, da psu v pravem trenutku poveš da je nekaj naredil pravilno, tebi pa da še nekaj več časa, za pripravo dejanske nagrade. Klikerji so taki majhni pripravki, se skrijejo v dlan.
Psa najprej "naklikaš". S klikerjem klikneš in mu takoj za tem daš priboljšek, klikneš, daš priboljšek, klikneš daš priboljšek ... sprva to počneš kar tako, ne da bi od psa karkoli zahtevala. Lahko se recimo prvič klikata z nekaj priboljški, potem se zvečer klikata z večerjo in mu pol večerje daš klik-briket, klik-briket. Glavno je, da pes poveže, da ko klikneš sledi nagrada. Potem začneta z delom. Sprva lahko delata vajo, ki jo že znata recimo kak sedi ali podobno. Ukažeš sedi, ko se usede klikneš in daš nagrado (priboljškov med tem ne sme videti, omisli si kako torbico za priboljške za na pas). Tole vse skupaj lahko traja od enega dneva pa tam do parih dni. Ko si prepričana, da je pes dojel začneš kliker uporabljati pri novih vajah, tudi v vsakdanjem življenju. Pazi samo, da res vedno sledi nagrada (to pomeni tudi, da če se ti zmotiš in klikneš v nepravem trenutku, to pripišeš sebi in psu daš priboljšek). Kasnje lahko čas med klikom in nagrado podaljšaš itd. O tej metodi je veliko napisanega in glede na to, da pravzaprav delaš točno to,  samo brez klikerja, bi se vama moralo obnesti :)


A tudi sicer je pedigree? Ali ima to samo za priboljške?



Jaz mislim, da je pri fleksiju bolj odvisno kakšen skrbnik si in pa, če ga znaš pravilno uporabljati. Če imaš tendenco biti malo len, potem ni tako fajn. Mislim, da isto velja za neizkušenega vodnika.
Meni recimo gredo hudo na živce psi, ki so na koncu 8-15m flexija, levo desno čez pot, levo desno bevsk bevsk, njihov skrbnik toliko da ga drži globoko v debati z nekom poleg njega, pes ves zafecljan v nek drug povodec, drugega psa, zraven kolesar na tleh ... in potem, ko si malo jezen je opravičilo, da veste drugače ga je tako težko nadzorovati, ker tako naprej rine (pa gre recimo za 5 kg psa). To sem mislila. Jaz osebno sem pri sebi opazila polenobljanje, zato sem, preden bi se res čisto polenobila raje prešla na navaden povodec za običajen dan in na flexi za posebne dni :). Ampak kot sem napisala, ni pa nek bav bav flexi in načeloma nimam prav nič proti njim, če se ga ne uporablja za potuho.

Ja, malo nepraktičen je, če je pes v gužvi, ob cesti ipd. Takrat se pa skrajša, pa ni težav. Bistvo je v roki, ki drži fleksi, res je  :)

Ah ne vem, meni se zdi ta povodec, ki sem ga dobila včeraj, preogromen. Mi ni všeč, je pa res, da izgleda kar kompakten in trpežen. Ampak mislim, da ni potrebe po takšnem, saj veliko raje vidim, da pes v množici hodi ob meni in imam nad njim ves čas kontrolo, v gmajni je pa tako ali tako spuščen. Prej sem imela čisto navaden povodec, ki je imel kakšna dva metra in se je tudi super obnesel, sploh zato, ker se je pes navadil, da me ne sme (preveč ;)) vleči. Ampak sedaj, ko smo ga izgubili, bi raje malo daljšega, oziroma tega na poteg, saj daje več svobode psu, da lahko malo zaostane in je malo hitrejši ... vseeno ga pa lahko fino zašponaš, če je potrebno :)

Glede klikerja, bi ga mogoče lahko dobila tudi v Tukanu, morda kdo kaj ve? Ker grem menjat tale povodec, ki je bil precej drag in predvidevam, da bo ostalo kar precej denarja s katerim bi mogoče lahko zraven kupila še kliker, da ne bom nabavila za trideset evrov priboljškov.


Ne vem, prisegam na domačo hrano. Malo polente in kakšna konzerva rib ali pa nekaj makarončkov, korenčkov, peteršilja in goveje meso pa kakšna dobra kost ... Pedigrejkoti so bolj prigrizki, se je pa tudi že zgodilo, da jih je na hitro dobil pest v skledo, ker ni bilo nič skuhanega. Nisem preveč pristaš briketov, so pa precej uporabni ;)

Klikerje takšne in drugačne imajo skoraj v vsaki trgovini za živali, tako da bi ga u Tukanu skoraj zagotovo morali imeti. Imaš take čisto mehanske, pa malo bolj osfisticirane. Je pa čisto vseeno, samo da tisti klik zvok spušča :). Če ga boš kdaj menjala (ker se bo recimo polomil, bil zgrizen ...) boš mogoče psu morala na novo razložiti, da je to to ker bo drugačen zvok (poznam en tak primer, Yinu je pa recimo vseeno kateri kliker je, samo da on dobi priboljšek).


O briketkih bi pa samo še tole rekla, da glede na to da Pedigree spada bolj na rep lestvice, kar se kvalitete tiče (skupaj z vsemi ostalimi supermarket, muller ipd. briketi), pa da to ni redna hrana za vašo pasjo radost, pa da imam nekako občutek, da ne gre za velikega psa tule ;), bi mogoče razmislila o malo bolj kvalitetnih briketkih? Bodo malo dražji, ampak so za psa veliko bolj zdravi, ne tako slani, brez čudnih aditivov ... pa kot praviš, jih ne rabiš za hranjenje nasploh. Jaz sicer ne kupujem nobene znamke, ki jo imajo v Tukanu, ampak če boš briketke uporabljala bolj za priboljške in potem svetujem kaj ribjega (zelo ribjega), ker fajn smrdijo in to psom običajno diši (kaj vem kak Orjen, Acano, Fish4dogs...). So tule po forumu tudi temo o tem, pa si morda malo preberi, skoraj v vseh trgovinah imajo tudi testerje različnih pap, samo rečt jim je treba ;)

Uf ja, briketi, bom kupila ribje, ker tudi meni ribe neznansko dišijo :S...
Naš pes ima pri dobrih 5 mesecih že nekaj čez 30 kilc, sem bila kar malo šokirana, ko smo ga na približno zvagali. Če skoči vame pa je malo manjši od mene. Tako, da bo vsaj velikosti nemškega ovčarja. Najbrž sem že kje omenila, pa vseeno - je super mešanec :) mamica je mešanka, izjemno podobna nemškemu ovčarju (lepa kužika <3), atko je pa nek križanček med velikim šnavcerjem in zlatim prinašalcem. Se mi zdi tole ultra mešanica pasem skupaj :) Ampak je srčkan kuža, ne preveč eleganten, tak kmečki, neroden, preprost navihanec, ki misli, da bo on ta glavni, ampak mi vi, s pomočjo telih enkratnih postov pomagate, da bo počasi le naštudiral sistem in ugotovil, da sem šefica jaz :).

No še nekaj o povodcu - sem šla v trgovino in zamenjala tisti konjski povodec za malo manjšega s 5-metrsko kompaktno vrvico, sva šla včeraj na sprehod in se super obnese !Kupila sem še en povodec, popolnoma enakega kot prej :), če bova slučajno še kdaj zašla v mesto. Seveda pa so me premamile še pasje igračke in je sedaj srečni lastnik kompaktne špage, s katero se bova danes popoldne igrala, potem pa še frizbi (bo še malo počakal v omari). Kupila sem tudi kliker, tak čisto enostaven. Bova jutri zjutraj trenirala in skupaj zajtrkovala :D, ker bi rada imela popoln mir, da ne bo kdo preveč pametoval in me motil ob mojih vzgojnih metodah. Veste, forumovci, je kar težko se truditi vzgajati psa, če se ti vsi posmehujejo in te prepričujejo, da pes na vasi pa res ne rabi bit vzgojen. Ahhh ...
Sedaj pa držite pesti, da opravim še zadnji izpit za letošnje leto. Če bi se vsaj toliko ukvarjala z izpitnim gradivom, kot se z našim psom, bi zagotovo dobila desetko, "žal" pa je pes zanimivejši od žuželk in ostalih drobnih živalic :).

Na začetku je napisano nekaj o pohojanju zadnjih tačk, kar se mi zdi skrajno nehuman ukrep in tudi nevaren glede poškodb. Nisem vsega prebrala, upam, da je še kdo odsvetoval pohojanje tačk.

Jaja, tačk mu ne pohojam :D se tudi meni ne zdi preveč dobra ideja, se je pa baje stara šola kar precej posluževala te metode.

No, danes sva ravnokar končala s treningom. Moj navidezni poligon pa je bil danes super uspešen. Najprej je moral naš Jerry skočit na klopco (odlično! - dobi briketek), potem dol iz klopce, in za mano po stopnicah (nezadostno - ne dobi briketka, niti ni okaran, ker se ne posvečava preveč tej vaji, ne vem točno, kako bi mu dopovedala, da mora hodit za menoj, morda kakšna pomoč?), potem na drugo klopco (odlično - briketek), zatem dol iz klopce in se spozna s svojo novo špago za igranje, par dirk z vrvjo, ki jo vlečem po tleh, ko jo ujame je pohvaljen in dobi vrv. Jo malo gloda in potem mu jo vzamem, se malo igrava, jo skrijem in ukažem sedi (odlično, dobi vrv). Jo še malo gloda, potem mu jo vzamem. Greva naprej na klopco (odlično - briketek), na novo klopco, na katero prej še ni skakal (nezadostno) greva naprej in se vse skupaj ustavi, ker se odloči, da ne bo več ubogal, se sprehaja prosto po travniku, sem ga šla najprej iskat pa sem se odločila, da grem raje v drugo stran. Sem se ustavila, dvakrat zaklicala -sem- in ni prišel. Potem sem s ploskajočimi rokami tekla mimo njega in je pritekel za mano, zato sem mu dala briketek. Sva naredila skupaj še en krog okrog hiše, potem je spet zavil po svoje. Ko sem spet ploskala in tekla v drugo stran, je ponovno prišel k meni. Še en krog okrog hiše in sva skupaj prispela do pesjaka. Je priden in vedno, ko mu ukažem v kočo, gre prostovljno v kočo, dobil je še tri briketke, ki so mi ostali v žepu.

Morda kakšna pripomba glede načina igranja, mu s tem, ko ga ves čas hvalim sploh izkazujem svojo avtoriteto in nadoblast?
Mi je pa zaenkrat uspelo, da ne skače več toliko (vsaj vame ne) in sicer tako, da mu še preden skoči vame ukažem sedi, se mi zdi da bi se najraje kar iz sedečega položaja pognal naravnost v moje naročje, zato ga hitro začnem čohat in zaenkrat kar gre. Tudi preden vstopim v pesjak ali mu dovolim izhod iz njega, mora spoštovat ukaz sedi, drugače grem nazaj v hišo in čez par sekund pridem ven in ponoviva vajo (to sem naredila samo dvakrat). Je to pravilen pristop?

Oooo, pa beremo, beremo! Tudi taki, ki imamo zaenkrat samo mačke, pa se tolažimo, da bomo tudi tole znanje kdaj rabili  ;)
Res super sta vse opisali FŽ in Houdini! Razumljivo tudi "tablontnim"  :)

Majal., tebi pa čestitam za vsak napredek, uživajta s tvojim razposajencem  ;)

Majal, glede na to, da imaš mladega psa, je res prilika napsihirat ga, da ti z užitkom in stalno sledi.
Priveži si, ko si z njim, nekaj na hrbet, čevlje.... recimo vezalke ali drug trakec, za katerim se mu splača tečt, puščaj za sabo priboljške. Naj jih ne vidi, preden ti sledi, sicer gre za priboljškom, ne za tabo. Recimo lahko si nabašeš v usta koščke sira, potem pa vsake toliko pljuneš kakega za seboj. Važno je tudi, da izvor ugodja poveže s tabo. Glede na to, da ga imaš v pesjaku, imaš morda glede tega eno malo prednost. Ko si z njim, mu daj možnost, da uživa s teboj, ko se ti zdi, da bi znal bit utrujen in bi zato ne bil več zainteresiran zate, ampak bi raje vohljal, kopal, jedel travo ali packarije... takrat takoj zaključi zadevo. Pospravi ga v boks, motivacija je padla, ves užitek, ki bi ga od tega trenutka doživel, ne bi bil povezan s teboj, ampak z njegovim samostojnim raziskovanjem okolice. Sporočilo zanj: splača se mi oddaljevat od moje ta stare, ker se mi potem dogajajo zabavne reči. Na ta način ga odklopiš, motivacija je padla, pes rabi počitek. Ne pretiravaj s količino in dolžino vaj, da ga ne prekuriš. Delat mora z veseljem in navdušenjem, ne pa da mu je vse težko in predolgo. Poskusi naredit vse, da se bo on sam trudil zate. Recimo, da si navežeš okrog noge eno reč, ki pušča brikete. On ti mora sledit. Delaj to pogosto, redno. Potem vleči za seboj zabavno staro brisačo, s katero sta prej trenirala vleko. Potem naj bo za tvojim hrbtom skrita žogica, ki jo obožuje. Pa recimo, da hodi za tabo, ti pa med nogami spuščaš briketke, ki jih potem on med hojo za teboj išče. Lahko nosiš s seboj katero od njegovih igrač recimo. On ti bo moral sledit, ker ne more drugače. Predno mu daš jest, gresta lahko z njegovo skledo po dvorišču kak krog - daš jo za hrbet in on bo moral sledit, če le ne bi rad bil lačen. Skratka, naj se navadi, da se za teboj splača hodit.  :P (še dost ga boš imela, hehe ;))

Če želiš doseči, da bo hodil za teboj v smislu ˝v gosjem redu˝, kadar gre za ozke prehode, on bi te pa kar potacal in se zrinil naprej, potem si izmisli eno komando, npr. zadaj, ali kaj podobnega. Pojdita kam, kjer je bolj ozko in pojdi pred njim (npr. med dva avtomobila - domača po možnosti, da te kakšen lastnik ne bo preganjal za podrgnjen pleh), hkrati pa izreci ukaz, pes naj bo seveda na štriku. Če se bo rinil naprej se ustavi in ne hodi naprej (pa tudi njega ne pusti), dokler ne neha rinit naprej, potem gresta dalje. Ko prideta ven iz prehoda, ga pohvali+priboljšek. Na začetku sem jaz trenirala z Missy na ožjih mestih ki se jih ni bala, da je bila prisotna tudi fizična omejitev (ožji prehodi, ožja brv čez potok...) in me ni mogla z lahkoto obiti. Tako sedaj ve, da ko rečem zadaj, mora iti za mano po ožini, vendar pa nikoli tega ne prakticiram na odprtem terenu, ker se mi pač ne zdi potrebno in nisva tako natrenirani, da bi na odprtem hodila za mano na ukaz.

No, danes je bilo na sprehodu prav živahno, malo nadležno, ampak upam da nama nekoč uspe. Sem imela v enem žepu v vrečki salamo narezano, v drugem pa piškote. Zraven še nadišavljene roke od salame, ki sem jo prej pripravljala za sabo. Vse lepo in prav, pes je bil več kot 100% osredotočen name, kar je pohvalno. Je pa noro skakal vame in me s svojim nadležnim skakanjem izsiljeval za salame in piškote. Sem ga odrivala na tla pa komanda sedi, ki jo je ubogal, ampak če ni bilo salamice spet skakanje vame. Pa sem ga odrivala in hodila zraven in se je malo umiril. Potem sem mu na palico naštimala salamo in mu jo vrgla in spet in spet (palice seveda še ne prinese nazaj, včasih mu uspe - 1x na 30 poskusov :) ) Sprehod je bil zame noro naporen, zato sva prehodila celih 200 metrov. Nova zgodba je bila na dvorišču, ko je zopet prišel sosedov cucek in je Jerryjeva pozornost iz mene presedlala na sosedovega psa. Takoj, ko se je cucek zrinil nazaj pod ograjo na domač teritorij in je moj pes poštudiral, da mu je ušel, je prišel nazaj k meni. No in potem je bil čas za pesjak pa se je odločil, da bo brkljal nekaj po svoje. Sem ga poklicala in me je ignoriral. Nato sem se obrnila stran od njega in hodila v nasprotno smer. Je takoj pritekel za mano, ampak sem se obračala stran od njega in hodila vedno v drugo smer. Je ves čas šibal za mano :) . Potem sem se ustavila in mu rekla v kočo pa je takoj šel. V pesjaku je sledila doza čohanja, ker je bil priden :-/, zatem je ušel iz pesjaka, ker sem vstala in so bila vrata odprta. Se ponovno ni odzval na klic, pa sem šla kar za njim in ga odvlekla noter pa malo zaloputnila z vrati pa še rekla sem mu lump! In sedaj sem tukaj in pišem tole. Zanima me, če je mogoče psu takrat že padla koncentracija in se je zato odločil teč za psom in me ne ubogat? Na sprehodu sva pa bila kakšne pol ure.

Pred sprehodom sem ga pomoje kar sama malo posračkala, ker sem mu na hrbtu kazala piškote pa sem jih malo previsoko dvignila, tako da je moral pes skočit na moj hrbet, če ga je hotel dobit in potem je ves čas skakal vame :(.
Pohvalno je pa tudi to, da sva na cesti srečala povoženega močerada, ki ga je Jerry samo povohal (mogoče ni bil dovolj nagnit :o) potem pa na ukaz -sem- takoj prišibal k meni in seveda dobil ogromen košček salame (prej mu je nisem pokazala) in pa dozo čohanja. To sva pomoje vredu speljala.

Na močerade sploh pazi, ker so nad-strupeni!

Pozdravljeni nazaj,

med tem časom, ko nisem napisala nobenega posta, se je zgodilo kar nekaj, zame rahlo šokantnih stvari.

Pes ne uboga nič več nič. Kljub mojemu neznanskemu trudu, me sploh ne pogleda več v oči in sledi in dela dejansko samo še za priboljške. Včeraj pa se mi je na sprehodu čisto na koncu pripetila hudo nerodna stvar, zaradi katere me je dobesedno zabolelo srce in sem se razjokala. Psu so se zafecljale tačke v povodec. Hitro sem pritekla k njemu, vendar me je začel grizti in z zafocljanimi tačkami teči naprej, seveda je hitro padel in spet sem prišibala k njemu in mu lepo prigovarjala, da bova rešila tačke. Pes pa me je začel nekontrolirano grizti po rokah zatem pa, če sem se ga samo dotaknila skakati vame. Zraven je renčal in kazal zobe in me seveda grizel. Vmes mu je uspelo še parkrat skočiti vame in me obgrizti, mimogrede pa mi je na glavi prebil obrv in izlila se je kri. Psa sem nekako umirila šele, ko sem ga prijela za gubo na hrbtu. Takrat se je tudi rešil povodca in jo takoj ucvrl stran na razdaljo petih metrov, kolikor mu povodec dovoljuje. Psa sem takoj izročila fantu, sama pa sem šibala za skladovnico drv in se zjokala.

Naj omenim, da pes od časa do časa rad zarenči, čeprav večinoma nikoli ne renči, če mu na primer vzameš skledo iz katere je, če mu vzameš igračo, stvar, ki jo je našel. Samo vsake toliko kar podivja.

Morda kakšen predlog, kako naj psa umirim v takem primeru? Če pa se bo to ponovilo, oziroma mu ne bom več kos, gre pes zagotovo od hiše.

Majal., preden niti pomisliš na kaj takega, se obrni na strokovnjaka inštruktorja. Verjamem, da ti je težko, vendar so tudi take neprijetne stvari del življenja in težave se rešujejo, ne brišejo. Tako, kot so pri resnih težavah z vzgojo otrok na razpolago strokovnjaki in ne sirotišnice ali oddaja v posvojitev, tako je pri psih - če sam ne zmorem, poiščem pomoč. Vzgoja psa ni vedno enostavna zadeva in nisi edina s takimi težavami zato ponavljam in te prosim - poišči strokovno pomoč, za vajino dobro (tebe in psa). Samo korajžno :)

Ni problem v meni, problem je v starših. Pes je opraskal že najmlajšo, dobesedno razril ji je hrbet (sicer v igri, ker se sestra ni mogla rešiti iz njegovega primeža). Sedaj pa tole renčanje in postavljanje nazaj. Mogoče pa pes rabi trdo roko in samo izkorišča mojo dobronamernost in me resnično jemlje kot njegovo super igračko (kot je nekdo tu to že napisal), ki mu za povrh vsega servira še krasne priboljške. Včasih se mi res zazdi, da je mali hinavec, ki dela samo takrat, ko se mu res izplača. Pa saj sploh ne vem, res sem zmedena in pretresena. Sama pa nimam vpliva na odločitev staršev, konec koncev živim pod njuno streho in zagotovo ne bosta gledala psa, ki je vsak dan večji in močnejši, ki se mu nihče ne bo upal približati in bo navadna lajalnica v pesjaku. Teh je na vasi dovolj. Je pa res, da se z močno voljo in trudom pride daleč, trenutno sem mogoče opešala v volji.

Majal., problem ni v starših, tebi ali v psu - težava je očitno nekje v odnosu in zato sem svetovala in še vedno svetujem strokovnjaka - zato pa obstajajo. V nasprotnem primeru sem žal skoraj prepričana, da se bo vse skupaj končalo z oddajo psa kot posledica nepravočasnega in neustreznega ukrepanja. Oprosti, če sem tako direktna, ampak pes je v tej zgodbi oškodovan mogoče bolj kot vsi ostali, ker bo v primeru neustreznega ukrepanja ali celo neukrepanja najbrž trajno zaznamovan, tako ali drugače.
Svoje sem povedala, upam da se javi še kdo in pove svoje mnenje, predvsem pa upam, da se bodo stvari reševale na primeren način.

Glej, če se tečeš skrit za skladovnico drv jokat, ko te pes ne uboga, ali se celo postavi nazaj in ga v tem trenutku izročiš še nekomu drugemu, potem odnos NE štima in tudi ni nič čudnega, da pes rešuje svoje težave na svoj način. Ti nisi zanj to, kar bi vodnik moral biti. Če želiš biti vodja, se moraš znati tako obnašati tudi in PREDVSEM v kriznih situacijah.
Jok in šus za drva to zagotovo niso, pa še kar nekomu si ga predala, ko vama je šlo najbolj slabo (pa čeprav fantu, ki ga pes pozna).
Očitno oba, predvsem pa ti, potrebujeta fejst izobraževanje na področju vzgoje psa. Poišči pomoč strokovnjaka, če ti kvalitetne knjige niso dovolj, očitno pomoč zelo potrebuješ.
Pes te ne more imeti za vodjo, če ima občutek, da mu nisi kos.

TAKOJ poišči pomoč strokovnjaka, če hočeš dobro sebi in psu. Tudi zaradi primerov, kot je tvoj, so zavetišča prepolna. Zato še enkrat - takoj, še danes telefon v roke in se že za jutri dogovori za prvo srečanje!  Vsi nasveti, ki si jih dobila tukaj, ti ne morejo pomagati, če jih v praksi ne zmoreš.
 Mi je žal za psa in tudi zate, zato upam, da boš res poklicala.

Tak pes, ki bi vse grizel in klal okrog sebe, bi bil dejansko takoj za od doma. Ampak tole ni podivjana zver, ki te samo če se približaš okolje. Samo pošteno nevzgojen pes je. Tak, ki ti lahko izbije zob, ko skoči nate, lahko te opraska, podre na tla in te tudi resno poškoduje. On te ne sovraži, po vsej verjetnosti te ima po pasje prav močno rad, samo resno te ne jemlje. Je pa to v bistvu dobra novica, ker pomeni, da pes ni 'žleht', 'nor', 'totalno zavožen' ali karkoli že, ampak da se bo dalo še vse rešit. Dajte vzet opozorilo zares in bejžite v dobro šolo in po nasvet. Ne bo takoj bolje, boste pa dobili orodje, kako ravnat, da se bo začelo premikat v pravo smer. Potem pa rabiš samo še sodelovanje vseh, pa kar nekaj potrpežljivosti in dela.

En nasvet bi bil, da ga čimbolj telesno utrudi. Tek ob kolesu (po varnih poteh, ker očitno ni zanesljiv), ob rolerjih, karkoli, kar ga bo res zmatralo. To preverjeno izganja hudičke iz pasjih riti. Šele potem z njim delaj, ga uči itd.

Druga stvar - ne ga prosit, vabit in s priboljški moledovat, naj sodeluje. Priboljški so nagrada in ne podkupovanje, prošnja. To je ogromna razlika! Priboljška nikoli ne sme videt, ker sicer si misli, da ga z njim prosiš za sodelovanje in to dojame, kot da on vodi igro - lahko izbere, ali se splača sodelovat ali pa priboljšek morda ni dovolj dober. Bodi inovativna, naj bodo nagrade enkrat v enem žepu, drugič v drugem, tretjič v rokavu, skatka nepredvidljivo. Tole s pesjakom se res splača izkoristit, ker imaš možnost zapret ga. Delaš z njim po malo (2 min recimo), ampak le dokler je navdušen iin vesel dela. Če se ti zdi, da mu motivacija pada - zaključi: In še bolj - če se ti zdi, da začenja noret - končaj takoj, odloži ga v pesjak. Zadevo ponoviš čez uro - se igraš, ko začne noret, ga mirno (ne z občutkom, da je kaznovan, ampak zato, ker ga učiš mirnosti) spet odložiš v pesjak. Naj mu bo delo s teboj nagrada. Če pretirava, te grize, tepe z nogami itd., ga ne kregaj, ampak obmiruj. Ne odrivaj ga, ne tlači ga z rokami, ampak ga brez besed takoj zapri in odidi.

Zelo pomembno - igrajta se mirne igre, hodi počasi, ne poskakuj in veseljači pretirano. Bodi ljubeča, ampak odločna in resna. Ti nisi njegova igrača in če tako misli, mu moraš pač s telesno govorico povedat, da temu ni tako. Govori potiho, ukaze mu probaj dajat čimbolj s kretnjami (da te bo moral tudi gledat) in ne samo z besedo. Recimo, čisto na tihem mu rečeš 'pridi sem' in pomigaš s kazalcem - in ko pride, dobi najboljši košček surovega mesa. Naslednjič samo še pomigaj s kazalcem, nič več ne govori - cilj je, naučit ga, da se stvari dogajajo mirno, predvsem pa, da mora gledat tebe, če hoče vedet, kaj sledi.

Pomisli tudi na to, da psu ni lahko preit iz stare šole na novo, pozitivno metodo. Kot bi razredu podivjanih pubertetnikov, ki si jih prej vodil s prisilo, ukinil ocene. Prva reakcija bi bil totalen kaos. Od tu naprej pa se šele gradi notranja motivacija, ko jim kažeš, da se splača učit tudi kar tako, zaradi sebe, ker je to lahko luštno. In pri psu je enako.

Btw. mene je včeraj moja štirimesečna hčerkica s svojimi miniaturnimi nogicami na previjalni uspela našutirat natančno v pleksus, da mi je ornk vzelo sapo. Pa ne gre v rejo ;). Tudi tvoj pes ni za oddat, ampak za naučit kako in kaj in to s pomočjo nekoga, ki obvlada :). Malo bo verjetno tudi za počakat, da preraste, odraste, se umiri. Trenutno mu ni nič jasno, sploh ne takrat, ko je v stiski in ves povit s povodcem. Pa ko si ga za grbo, ni začel sodelovat zaradi kazni, ampak se je, ker bil dražljal dovolj močan, streznil in preusmeril pozornost od panike.

Sem prepričana da ima tale podivjani mladi teliček čisto ok potencial, da bo nekoč lušten pasji kolega. Renčanja ob skledah, igračah itd. pa nikdar ne dovoli, odločno vzemi zadevo, ne se znervirat, ker pes to čuti, samo končaj merjenje moči in ga zapri.

Pod nasvet od Pepsi se pa podpišem, takoj poiskat strokoven nasvet, da te naučijo delat s psom tako, kot temu konkretnemu psu pritiče. Mi ga ne vidimo čez ekran in težko povemo, kako in kaj - pa še navadni amaterji smo.

Predvsem pa je čas, da se teli kilometrski posti z miljon enih navodil nehajo, ker je ravno pri vzgoji psa bistveno (sploh če si bolj začetnik), da VIDIŠ, kako se zadeve delajo, da ti nekdo POKAŽE, kako se dela. Pri pisani besedi je namreč tako, da če avtor še tako misli, da je razumljivo napisal, praksa kaže, da skoraj vsak drugače prebere, oz. razume. Ve, ki pišete nasvete, vam je JASNO, ker ste v glavnem večino zadev, o katerih pišete, skusile na lastni koži ampak to ne more biti v kvalitetno pomoč v situaciji kot je ta.

Če pes ne bo videl nekega strokovnjaka, pasje šole, oz. nekaj kar je najbližje PRAKTIČNI pomoči, potem se ne bo dobro končalo.

Da se razumemo, so teme, kjer so nasveti dobrodošli in razumljivi ampak nisem sigurna, da je to ta.
 
katarina

S tem se pa zelo strinjam. Marsikdo od skrbnikov piše in misli, da dela prav, v bistvu pa ni niti blizu temu, kar bi moral počet. Ko poskušaš obvladati psa, šteje vse, od mimike, kretenj, glasu, ukazov, odločnosti, vztrajnosti, avtoritete in tega ti čez ekran ne more nihče pokazati, kako naj delaš, sploh, ko se gre za težje primere. 

Pa kakršen koli problem se pojavi, je fajn vedeti, da se ne reši čez noč. Včasih je potrebno vztrajati mesece in mesece, da se pokažejo rezultati.

Majal. , upam, da boš poiskala stik s kakšnim strokovnjakom, da ti pomaga in ko bo tebi pomagal, lahko mogoče ti pomagaš staršem in jih podučiš, kako naj delajo s psom.

Ljuba Fižolova župca. Hvala! Res hvala za vse vzpodbudne besede napisane v tej temi, ki sem jo načela jaz. Vsi nasveti, ki ste mi jih posredovali, so se še kako zabeležili v mojo bučo in strašno sem vam hvaležna za vse izmenjane besede.

Ostali, ki pa menite, da kljub neštetim nasvetom vse skupaj postaja tako brezpredmetno in postaja že rahlo brezveze, se močno motite. Meni, nevednici, vsaka beseda - tako tolažilna, da je moj kuža vseeno čisto ok ali pa koristni nasveti - močno veliko pomeni in pomaga k moji vzgoji, ki se je v tem tednu ali dveh konkretno spremenila pa tudi pes je postal drugačen, ima pa vsekakor še vedno ogromno vedenjskih napak, ki jih je potrebno odpraviti in me od časa do časa razočara, da je kaj.

Naj pa vam povem, da sem se naročila na osebni sestanek s pasjo vzgojiteljico in resnično upam, da se bo vsaka minuta obrestovala in seveda tudi vsak tolar.

To se dobro bere O0
Nihče ni menil, da postaja brezveze, zato smo ti prav vsi svetovali strokovnjaka, ker včasih brez njega ne gre ;)
Želim ti veliko potrpežljivosti in vztrajnosti in lepih trenutkov ob pesjanu.

Lepo za prebrat.  :) Srečno!

Hehe, "vsak tolar"... ;) sem že skoraj pozabila na to valuto  ;)

Hvala za lepe želje :).

Menda imam težave z avtoriteto, ostalo naj bi bilo ok. Lump pasji, me izkorišča :). Oktobra pa sva se vpisala v pasjo šolo ! Se že veselim !

Mogoče malo off the topic ampak za moj problem nisem videla določene teme. Mi imamo doma 4 mesečno prikupno mešanko, ki se ji pa 1x ali 2x na dan malo zmeša. To pomeni, da brez razloga grize, teče po stanovanju, laja, skače na kavč in kamor doseže,... Na sprehode hodimo tam cca. 4-6x na dan, tako da porabi večino energije za to in ne vem iz kje ji ta energija. Ko sem jo dobila tega ni počela! Ko ni v tem stanju je najbolj scartan in prikupen ter poslušen psiček. Doma nismo nikoli imeli psa in me zanima, če je to nekaj običajnega pri mladičih velikih pasem? Večina časa ko se to dogaja mene ni, vendar se ji je tudi pred mano takole že malo zmešano, tako da mislim, da ni povezano z mojim odhodom? Hvala za odgovore in lahko noč

Oh ja, to se dogaja mojemu psu, ne vem pa zakaj vedno ob koncu sprehoda. Menda ga moraš takrat umirit. Ujameš ga, jaz mu vedno ukažem sedi, če se ne usede ga pa kar sama porinem na tla in če me grize za roke, ga primem za ovratnico, da ne doseže rok. Potem pa mu v prijaznem tonu prigovarjam, da se umiri. To lahko traja kar dolgo časa. Zraven ga skušam božat po hrbtu in trebuščku. Potem ko se umiri, ga vsaj še nekaj časa čoham in mu prigovarjam kako je priden ... Potem ga počasi spustim, če spet zdivja, ponovim vajo. Do sedaj je užgalo :) To je samo en nasvetek, kako ga umirit, da pa ne bi več divjal pa ne vem nasveta, mislim, da se zna s časoma umirit, ker mladi psi imajo neskončne zaloge energije, kljub sprehodom.

To pri nas pomeni gremo se igrat, še vedno imava polno energije

Mladi psi imajo veliiiiiiiiiiiiiko energije in 4 mesece je še res mlado. Naš je blizu 2 letom pa še sedaj z mački take zganja včasih po stanovanju, da verjet ne moreš :)