mojpes.net

http://www.delo.si/clanek/96749

Berem v Delu:


Z krepko pisavo sem označila tisto, kar mi je vzelo sapo - avtor namreč predstavlja fotografije pasjih bojev.

Ta trenutek se nimam časa poglobit v stvar, toda zdi se mi, da je ta družbeno sprejemljiva zabavna dejavnost  ::) prepovedana, in, da bi odgovorni državljan J.B. moral tako reč prijavit in ne služit slavo in denar na račun tega. Ali se pač motim, ne bi bilo prvič.

Sprasujem enako kot Cats.

Vir delo.si (http://www.delo.si/clanek/96749)

Na tem linku je pod fotografijo Katalog razstave. http://www.galerijafotografija.si/slo/razstave/trenutna//62/441

Na nekaterih fotkah bi se morda dalo prepoznat lokacije. So komu znane?

Ne. Samo se mi zdi, da bi se tukaj dalo podati prijavo za mučenje živali oz. za sodelovanje pri tem na podlagi prikrivanja podatkov? Ali?

Saj. Sodeloval je že s tem, ko je bil navzoč pri bojih in ni ukrepal, poleg tega še prikriva podatke. Je pa najbrž možno, da tele fotke sploh niso nastale v Sloveniji.

Glede na tole:

"Lokacija in izvor fotografij sta namenoma zamolčana, četudi se fenomen odvija praktično na domačem pragu. "

... Bi najbrž moral znati pojasnit, kje je fotografiral vse skupaj?

Ah, površno branje. :-[
Si bom šla ogledat tole in brskat za informacijami.

"Prakticno na domacem pragu" verjetno pomeni ena nasih sosednjih drzav, se pa ne bi cudila ce bi bila zadeva posneta znotraj domacih meja  :(. Umetnost ali ne, tole se mi zdi moralno strasno sporno in kar ne morem verjeti da oseba lahko popolnoma hladnokrvno slika tako kruto aktivnost kot so pasji boji.

lp

Meni se zdi sramotno, da v Sloveniji to kdorkoli smatra za umetnost... Poleg vsega ostalega, seveda.

Naloga sodobne umetnosti je vedno znova šokirati gledalca. V 19. st. so fotografi upodabljali bitke (oz. stanje po bitki) in so se ljudje zgražali nad slikami, tako kot se danes nad to razstavo. In danes te stare fotografije štejejo za umetniška dela. Umetniki pač iščejo različne načine, kako sprovocirati gledalca, pa tudi če je to z zadajanjem poškodb samemu sebi, komu drugemu ali z dokumentacijo česa takega.

V priznani moderni galeriji v Torinu imejo v eni dvorani s stropa obešenega mrtvega konja. In to je umetnost. Zame neokusna, vendar je. Od Duchampa, ki je leta 1917 občinstvu razstavil pisoar kot umetniško delo, se ta tradicija provokacije nadaljuje. In tudi ta razstave je namenjena temu: šokirati gledalca, da fotograf doseže prepoznavnost v umetniškem svetu.

Če je ta fotograf posnel fotografije v okolju, kjer se pasje boje zakonsko tolerira, potem ni storil ničesar nezakonitega. Zgolj (za naše kriterije) neetičnega. Tako da moj odgovor bi v tem primeru bil: ja, tudi to je lahko umetnost.

Zato me pa zanima, kje so te fotografije nastale.

Saj vem. Moj odgovor je bil namenjen komentarju, da to pa že ni umetnost ;)

Umetniki, predvsem mladi in  neuveljavljeni, so, kot pravi šogunka, že od nekdaj iskali morbidne, patološke, eksentrične, perverzne snovi. da bi šokirali in še veliko bolj zato, da bi opozorili nase in na svoje ime. Menim, da nobeno  od teh umetniških del, gledano s stališča umetnostne zgodovine oz.  tistih, ki nekaj vedo o umetnosti, ni imelo prave, trajnejše vrednosti. Enkraten, šokanten happening, privabljajoč široke, senzacionalizma željne  ljudske množice in njihovo pozornost. In če je posneto v domačem okolju, zame zrelo za prijavo. Sredstvo ne posvečuje cilja.

Pardon, zamenjala vzrok in posledico. Cilj ne posvečuje sredstva.

Btw., članek je objavljen tudi v Mladini z datumom 8.januar. Sem šele zdaj videla.


Se strinjam!

Točno tako.
Ko res imaš kaj pokazati in je to wauuuuu, ne rabiš posegati po takih ekstremnih bolanih orodjih. In kakorkoli, razstava je pri nas, ne nekje bogu izza nogu, torej... Sramota. Za vse nas.

Temo sem začela ne zato, da bi ugotavljala, če gre za umetnost - ne čutim se poklicana za kaj takega - ampak zato, ker se mi zdi predstavitev cele zadeve, vsaj tako, kot jo je povzelo Delo, legalno dvomljiva.

Dejansko tukaj gre za konflikt kaj je bolj pomembno - ustvarjanje umetnosti ali dolžnost državljana, da spoštuje zakone. Če bi bile te slike posnete v Sloveniji, potem domnevam, da gre za prikaz prepovedane dejavnosti. Naj me pravniki popravijo, če narobe mislim, ampak če si navzoč pri nečem nelegalnem in ne narediš nič da to preprečiš si sokriv, ali ne? Sploh v primerih, ko gre za trpinčenje.

Tudi če te slike mogoče niso bile narejene znotraj domačih meja, se mi do nezavesti upira spremni komentar, v katerem z eno samo besedo početje ni obsojeno, ampak se ga celo relativizira  kot "družbeno uveljavljeno in sprejemljivo".

Tudi če niso posnete pri nas... In to poveličujemo kot umetnost... Hm, gre morda vseeno lahko za napeljevanje h kaznivemu dejanju in to množično v bistvu? Je kje kdo, ki je podkovan v pravu?

Pravkar je tip na dnevniku RTV I (zadnji prispevek) in pravi, da je zadeva na Balkanu.
Samo to sem ujela.

Kakorkoli. Razstava je pa pri nas. In daje kot "umetniški dogodek" neko sporočilo. In ker očitno ni nikakršnega indica, da bi jo jemali za poučno (kvečjemu jo lahko jemljemo kot reklamo za "pri nas" prepovedane "dejavnosti") in glede na to, da take stvari pritegnejo množice, v tem primeru k nečemu, kar je ne samo nezaželjeno, temveč tudi kaznivo in moralno nesprejemljivo... Kaj zdaj?

In še nekaj iz članka:

"Portreti psov so potreti ljudi in prej kot o nasilnosti, ki je produkt človeške manipulacije, govorijo o ljudeh in o tem, kdo so ali kdo želijo biti."

Kdo... da ne bom uporabila česa, kar ne sodi v javnost, lahko s tako prepričanostjo mene tlači v tak kriminal? Jaz si TO ne želim biti, niti NISEM TO!

"Kljub eliptičnemu značaju samega eseja, da v središču ni človek, temveč zgolj njegov odnos do psa, niz fotografij razkriva dejstvo, da si človeška narava nasilje in borbe uzurpira kot tisto polje, na katerem udejanja svojo moč."

A bomo dovolili take označbe? Mi, skrbniki psov, ki ves čas stremimo k nekemu humanemu in normalnemu odnosu? Mi, ki se borimo proti mučenju živali? Ki se borimo za to, da živijo dostojanstveno življenje?

Trenutno sem take volje, da bi šla na t.i. razstavo in nekoga ornk na g*

Je torej vojna fotografija napeljevanje k zločinu? Ne, gre predvsem za sporočilnost predstavljenega dela in odnos, ki ga gojimo do tega, kot je že Cats omenila. Spremni tekst v članku po mojem mnenju obsoja človeško naravo, ki privede to takih družbenih anomalij, kot so pasji boji. In v opozarjanju na družbene probleme avtor še zdaleč ni prvi.

Pa še malo o.t.: niti najmanj se ne strinjam z izjavo, da je provokativna vsebina značilna zgolj za mlade, neuveljavljene umetnike in da nima trajnejše vrednosti v um. zgodovini. Eros in tanatos sta bila vedno v centru umetnikove pozornosti. Brez tega bi bili omejeni na politično korektni akademski kič. Courbet, Toulouse-Lautrec, dadaistična smer, nadrealizem itd. ne štejejo kot nepomembni v slikarstvu niti Brassai v fotografiji.

In če koga ta provokacija zelo jezi: najboljši odziv je ignoriranje. Potem pač ni želenega uspeha.

Se popolnoma strinjam z yo, to ni nikakršna umetnost, ampak nagnusno dejanje, da iz neke tako okrutne stvari kot so pasji boji poskuša nekdo narediti umetnost.. :'] :'[ :e

A pol je v redu? Mislim, ne štekam komentarja. Blond, kaj čem. Če se grem jaz nekam streljat, je to moja osebna odločitev. Če pošljem v ring psa, ki sem ga za to "zdresirala", je to še vedno moja odločitev, dvomim, da se je pes tako odločil. Če to postavim na nek piedestal... Hm... Komentar v članku NIKJER ne omenja, da gre za prepovedano ali pa vsaj nehumano, nezaželjeno, karkoliže dejavnost. In potencialni obiskovalci? Kakšno sporočilo bo to pustio na njih? Aja, pitbulli ubijalci, ne znajo spustit, ugriz imaj bogve koliko ton ipd. (že vse slišano). V takem kontekstu zame osebno popolnoma nesprejemljivo!

Namen takih, predvsem fotografskih, razstav naj bi bil v prvi vrsti šokirati ljudi in opozoriti na izkrivljenost družbe oziroma podati ogledalo. Nekaj let nazaj je bila v Rimu fotografska razstava fotografij, posnetih v terorističnih zaporih (verjetno mi  ni treba posebej poudarjati, da so bile nelegalno posnete ;)) z nazornimi prizori mučenja. Verjetno nihče ni posebej zahteval podnapisov oz. indicev, kaj naj bi bil namen tako morbidne, provokativne razstave.

Napeljevanje ni kaznivo, dokler ne pride do kaznivega dejanja, potem je treba dokazat, da je bil nekdo dejansko napeljan s tocno temi slikami.
Spomnimo se trgovine in strupa za podgane.

Mene taka umetnost dejansko ne zanima in se strinjam s sogunko, da jo je za ignorirat, me je pa zanimalo, kje so bile fotke posnete. Sem bila skorajda prepricana, da avtor nima jajc, da bi jih posnel pri nas in potem tako promoviral razstavo. Najbrz toliko soli le ima, da ve, da so pasji boji pri nas z zakonom prepovedani. Ceprav najbrz dobro ve, kje se odvijajo. Vendar je to ze druga zadeva, ki z njegovo umetnostjo nima veliko skupnega.

Ja, se popolnoma strinjam, samo potem me pa uiber zanima, zakaj pozivi k podpisu neke peticije, ko je nek t.i. umetnik nekje v J Ameriki oz. kajjazvemkje imel razstavo, kjer je razstavil psa, sestradanega do smrti. Potem je to dvoličnost. Mogoče je tudi tisti hotel samo opozoriti, kaj se zgodi, če... Ne vem, meni je blesavo. Se pozivamo k podpisovanjem peticij za nekaj, kar se dogaja daleč stran od nas, to, kar je pa tu, nam pred nosom, pa toleriramo? Hm?

Šogunka, vem da se s fotkami ne strinjaš, ampak moram pokritizirat tale koncept umetnosti, o katerem pišeš.
Nek podoben princip umetniškega ustvarjanja danes slišimo na vsakem družboslovnem faksu. Jaz ga strašno težko sprejmem, ker se sprašujem, kako daleč lahko to dejansko gre? Ne gre samo za bel kvadrat na belem listu papirja, se pravi totalno razgradnjo vsake vsebine, distanciranje od realnosti in popolno avtonomijo umetnosti, ampak za precej več. Popolna ograjenost od sveta, drug svet, kjer je dovoljeno vse in v imenu umetnosti padejo vse meje... tak koncept, ki ga propagira umetnost sama (papagajsko pa jo ponavljajo časopisni kritiki in njim podobni) nas brzinsko zapelje v slepo ulico. Se sprašujem recimo, če se v Sloveniji lahko razstavlja 'umentiške' pornografske fotografije in incestne prizore otrok, če so te posnete v kateri od dežel, ki se ji s tem problemom ne ljubi ukvarjat? A se sme vsak večer iz 'umetniških' razlogov po tujini pohajat s pretepaškimi tolpami in snemat 'umetniške' prizore, kjer ropajo in iznakažajo ljudi, potem pa jih vrtet pri nas v obliki 'umetniškega' TV šova?

Če se to dejansko sme, potem se sprašujem, kako je npr. mogoče, da te pa po drugi strani nekdo toži za razžalitev, če si ga brez njegove vednosti upodobil v literarnem delu (ki je očitno fikcija in nedotakljivo) - in dejansko v tožbi zmaga? Po takile analogiji se mi zdi, da umetnost le ni nek hermetičen in od vseh strani zaščiten prostor, znotraj katerega se sme, kar se hoče. Če ne smeš niti kar tako objavit enega ateka, kako lahko potem mirno objavljaš fotomaterial kaznivega početja?

In če se že vse to sme, a smo to dolžni sprejet kot nekaj, kar imenujemo umetnost, ker so nam drugi vsilili tak bedast koncept? Zame je stvar taka, da se ne čutim ravno dolžna verjeti vsakemu filozofskemu spisu o avtonomni umetnosti, ki ga bo nek učenjak hotel na silo vame porinit. Tudi ni vse novo (npr. nekdo prvi javno požre drek s srebrnim priborom) in šokantno (rajši ne napišem primera) takoj umetnost. Tu jaz vidim veliko zablodo, ki je pač trenutno 'moderna'. Eden glavnih kriterijev bi moral biti vsaj kritičnost in izjava avtorja o neodobravanju tega početja. Sicer lahko gledamo NS slike in vzdihujemo, kako čudovita umetnost da so... Kdo za vraga pa ve, ali se avtor nad njimi naslaja, ker časti Hitlerja ali pa so res objavljene kot družbena kritika?

Pa še to - v imenu umetnosti so pred leti hoteli v neki gledališki predstavi kure klat, pa so jim 'umetniško' početje (glej no, cenzura obstaja še danes!) prepovedali. Nekateri so se sicer zgražali in govorili o kratenju umetniške svobode, meni osebno pa se zdi to čisto prav in sem magari rajši omejena na 'akademski kič', če se temu že mora tako rečt.

To je moje mnenje glede 'umetnosti', ki jo v taki obliki preziram, kaznovan pa itak ne bo nihče, ker - kot pravi Jana - ne bo nikoli dokazano, da je bilo pri kom s tem sproženo kako odklonsko vedenje. Ironično - celo v primeru, da bi nekdo sam priznal, da ga je delo nagnilo k mučenju živali, bi se mu najbrž očitalo, kako 'ni razumel umetnosti' in jo je pomešal z realnostjo. O vplivu takšnih zadev na našo že itak totalno nesenzibilno družbo pa rajši sploh ne bi.

Jana, jaz sem takrat v primeru podganjega strupa hipotetično vprašala policijo, ali potem dejansko lahko izdam zloženko z navodili, kako fentaš sosedove živali, pa so mi odgovorili, da mi v resnici ne morejo prav nič, dokler se ne dokaže, da jih je nekdo res fental po točno teh navodilih.
Takle mamo :(...

Vem, FZ, sem dobila tudi jaz tak odgovor.

Kakorkoli, meni se to ne zdi umetnost. In me je sram, da se taka "umetnost" pri nas kaže kot "razstava". In če ne drugega upam, da se bo nekje nekdo na drugem koncu sveta spomnil, da je treba peticijo podpisovat proti temu in bomo za to izvedeli. In nas bo sram, da se je to v tem stoletj zgodilo pri nas. Jaz bom v bistvu vesela, pa še sama jo bom šla podpisat.

Aja, pa še vedno me zanima, zakaj je bila potem sporna tista razstava s sestradanim psom do smrti. Saj tam tudi "umetnik" ni nikogar direktno napeljal, naj to "poskuša doma"...

O tem govorim, če kdo ni bral:

http://www.mojpes.net/forum/index.php/topic,22350.0.html

Popolnoma isto, samo drug celofan, če se tako izrazim...

Tale komentar bi zahteval cel ekskurz iz provokativne umetnosti, ampak, ker sem že tako o.t., se bom omejila na par stavkov.

Nisem govorila samo o abstraktni umetnosti, ampak o umetnosti nasploh. Provokativnost je bila vedno prisotna v umetnostnem izražanju in je (zgodovinsko gledano) dala večji prispevek kot akademski kič (tu ne gre za slabšalni izraz, temveč za ponavljanje uveljavljenih družbeno neoporečnih istih vzorcev).

Pa še besedica o pornografiji: cela antična umetnost je (po današnjih kriterijih) pornografska, pa je vseeno služila kot ideal v umetnosti vseh obdobij. Prešuštvo, pedofilija in sodomija so bili del življenja, religije in umetnosti (torej po kriterijih FŽ pompejanskih fresk ne bi smeli prikazovati pri nas? Da sploh ne vpletem še upodobitev na grških vazah!). Krščanstvo je to prekvalificiralo v greh, izginilo pa nikoli ni.

Stvar posameznika je, kaj dojema kot umetnost in česa ne. Pogled, da sme umetnost obstajati samo v službi morale, pa je preživet od Platona naprej - že Aristotel je spoznal njegovo zmoto. Vsak ima svoj pogled na umetnost, ne glede na to, kako konservativen je. Sama sem sicer bolj liberalna in če mi določena zvrst umetnosti ni všeč, jo pač pustim ob strani. Prohibicija pa se mi ne zdi ustrezen način, dokler gre za aktivnost, skladno z zakonom.

In še ena filozofska misel (preden grem spat): Ali je narobe tudi opozarjanje na nekaj, kar je narobe?

Kar se "tistega sestradanega psa" tiče, je bil to pes, pobran s ceste, zaradi česa je bil mršav. Bil je sicer privezan, izven njegovega obsega je sicer bila hrana, vendar pa je bil lepo hranjen, saj so ga izven razstavnega časa hranili in se je prosto sprehajal naokoli po muzeju. Včasih je bolje poznati ozadje, preden se s tako ihto usuje ves srd. ;) Verjetno vam je vsem bolj kot ne jasno, da bi prestradan pes norel okoli hrane ne pa mirno ždel v kotu.

Šogunka, tole bi midve mogoče na ZSjih v ene dveh letih rešile ;).
Lahko da sem v tem pogledu res konzervativna (se sicer nimam za tako), ampak v bistvu sploh nisem želela izganjat iz umetnosti vseh 'grešnih' prizorov. Ostajam pa neomajna glede tistih primerov, v katerih naj bi čisto realno trpljenje in muke nekoga tretjega nudile gledalcu kvazi estetske užitke ali bile izkoriščene zgolj kot sredstvo za performans. Tudi šokiranje je pogosto zgolj zabavno orodje performansa in samo po sebi še ni nujno nekaj pozitivnega.

Moje mnenje je, da tudi umetnost ni toliko svobodna, da bi si lahko privoščila uporabit za sredstvo na poti do svojih ciljev čisto vse.
Vrednotenje moralnih kategorij je pa pri tem žal težko nadčasovno. Danes in tukaj je pač tako, da je mučenje psov nedostojno in kaznivo...

Ah bulšit, če bi bil tole Balkan, ne vem, zakaj bi mu bil problem povedat, kje točno je to posnel.

o okusnosti slik tudi sama ne bi razpravljala, me pa blazno zanima zakonski vidik takšne zadeve. kaj pa če bi ta samooklicani umetnik slikal razpadajoče (človeško!) truplo v gozdu? tudi ne bi bil dolžen povedat, kje so fotografije nastale? bi lahko kar tako naredil razstavo, brez potrebe po kakršnem koli pojasnjevanju in zagovoru? bi bilo dovolj, da bi rekel, da trupla ni slikal v Sloveniji? tudi namen takšne razstave bi bil šokirati gledalce.   :-\

nazgul..in od kje tebi ozadje te zgodbe? A na tistih slikah se tebi zdi, da v kotu ždi nahranjen pes? A ti izgleda, kot da so ga hranili? A ti izgleda, kot da mu je še mar do hrane? Pa kaj pol, če so ga z ulice pobral? A ker je z ulice, ga pa lahko kar obsodijo na smrt od sestradanosti? A zato, ker so ga pobral z ulice, ker bi tam tako ali tako umrl, je pa v bistvu vseeno, ali umre kot razstavni eksponat ali pa pač na ulici kot pozabljen cucek?

Dej, prosim te.

Od kje pa tebi, da to ni res? Pa nisi razumela poante tega, ker je nazgul napisal.

Jaz pa bi se samo vrnila na šogunko.
Je torej de Sadova Juliette-Justine (vrhunsko) umetniško delo? Zame ne, čeprav sem jo prebrala skoraj v celoti. Je bil avtorjev namen prikazati izprijenost francoske aristokracije v tistem času, ji podržati zrcalo, opozoriti na zlo, čisti moralizem torej? Dvomim.
Klasika nikakor ni ponavljanje okostenelih vzorcev, sicer bi še danes ustvarjali v stilu realizma, npr. Klasika je del zgodovinskega razvoja in se z njim spreminja.
So pa dekadentni prizori že močno trivialne teme, saj dejansko ponavljajo žanrske konvecije, ki so bile novost, in tedaj res provokativne, glede na močno tabuizirano meščansko kulturo,  konec 19. stoletja. Takrat so imele v umetnosti svoj namen in učinek.  Danes zame, ki živim v dobi postmoderne, niso več ne provokativne in ne zares umetniške.
Nisem čistun, sploh ne v umetnosti, ampak estetsko ima precej širšo dimenzijo, kot je zgolj šokantnost. Tudi moralnost (če je bil moralizem namen fotografij) je morda le ena od njenih  komponent, nikakor ne najpomembneša. Umetnost je umetnost prav zato, ker mora biti  njena sporočilnost kompleksna.
Zdaj pa na tem forumu ne bom več o tem. Ni namenjen umetnosti.

Še govorimo o umetnostni zgodovini ali o čem drugem? Ker zgornja trditev nima zveze z um. zgod.
V umetnosti se pod pojmom klasika razume antična um. (oz. predvsem grška klasična umetnost). Govorila sem o akamdemskem kiču (ki je terminus technicus in ne žaljivka ali kaj drugega) in ne o realističnem načinu upodabljanja (btw. realizem je likovna smer 19. stol.) In če smo dosledni, je grška umetnost težila k idealističnemu in ne realističnemu načinu upodabljanja. Klasika ni del (umetnostno)zgodovinskega razvoja in se z njim ne spreminja.

Bi pa prosila za razlago, kaj se smatra pod žanrske konvencije (lahko tudi na ZS), saj v umetnosti pojem žanr očitno pomeni nekaj povsem drugega kot je razumeti v zgornjem zapisu.

In o kompleksni sporočilnosti umetnosti: ni nujno. Celotna portretna umetnost (večinoma) nima kakšne globje sporočilnosti, pa ne vpliva na njeno kvaliteto. Ali pa če vpletem še tako priljubljenega Dalija: večina gledalcev vidi v njegovih delih več sporočilnosti kot jo je sam upodobil (kar je tudi zapisal).

Umetnost ni bila samo v 19. st. zrcalo in kritika družbe. To je bila prej in je tudi še danes.  Je mar zrcalo krivo, da je obraz, ki se gleda vanj, grd?

In žalostno se mi zdi (če se vrnem na izhodišče debate), da se zaradi enega ostrega sporočila razjezi cela družba in obsoja "umetnika" namesto dejanskega stanja. V primeru tistega psa: zaradi brutalnega sporočila se je dvignil cel svet, tudi pri nas. Da pa marsikakšen pes pri nas živi v vsaj tako slabih razmerah v kakšnem slabšem slovenskem zavetišču ali na ketni, pa večine ljudi ne moti in rajši pogleda stran. Seveda, v prvem primeru gre za izprijeno umetnost, v drugem pa samo za vsakdan.

Ne, ni zrcalo krivo, kriva so dvojna merila človeške družbe. Ker dejstvo je, da je očitno sprejemljivo (s takšnimi ali drugačnimi izgovori, naj si bo to umetnost, posebna oblika osveščanja ali nekaj drugega - naj si vsak izbere sam) skupaj sestaviti foto- razstavo o pasjih bojih, ne bi pa bilo sprejemljivo organizirati razstavo o pedofiliji, pa četudi bi se našel kak idiot ki bi jo branil v stilu "saj samo osveščam preko umetnosti" . Ampak to nas verjetno še čaka.
Če je za umetnost dovolj že to, da nekdo objavi fotke v črno beli tehniki, potem pa res ni poti nazaj (no ja, te je itak ne najdeš več niti z najnovejšim GPS-om).
Me sicer zadeva na prvo žogo malce spominja na svetovno znano sliko Kevina Carterja in večno dilemo (ali pa tudi ne) nekaterih fotografov: fotkati in iti mimo ali vsaj poskusiti pomagati?

In pol si še predstavljaj katalog razstave, ki to fotografijo prokomentira kot družbeno uveljavljen in sprejemljiv način umiranja otrok.

Ne vem, no. Verjetno sem jaz zabita kmečka bunka, toda opletanje z frazami polnimi velikih besed v opisu tega kulturnega dogodka se mi gnusi. Ker ne pokaže, niti malo ne, da bi komurkoli bilo mar za te pse. Bolj fajn je globokega intelektualca špilat pa kataloge pisat, ou jea.

Dodatna stopnica je novinarsko poročanje, kjer se papagajsko ponavljajo besede, ne da bi se kritično, moralno, človeško, kakorkoli pogledalo na stvar in magari dodalo en stavek, iz glave, o tem, da je podobno početje pri nas kaznivo, če že ne kaj drugega.

Samo, za to naredit je treba glavo imet.

Aha. Klasika ima seveda ožji in širši pomen, v zg. antična umetnost, vendar ima tudi vsako posamezno obdobje dela, ki najbolj tipično, uravnoteženo in harmonično predstavljajo njegove značilnosti in so torej za tisto smer klasična. Sem msilila, da je to jasno. umetnost med verizmom in hermetizmom, klasika torej.
Da pa je umetnost ogledalo družbe, je pa degradacija umetnosti na nivo moralizma. Stališče kritikov 19. stoletja. dobesedno. Že davnaj preživeto.
Tudi pojem žanr ima več pomenov. Ponavljanje (prvotno inovativnih) formalno-motivnih karakteristik določene smeri, npr. dekadence, zame lahko okosteni v žanr.

Umetnost je lahko ogledalo družbe. Umetnost je lahko tudi sama sebi namen. Umetnost je lahko tudi popolnoma praktična brez globje sporočilnosti. Umetnost je lahko marsikaj, ne samo moralno sporočilo. Danes pomen umetnost zaobjema marsikaj, česar v 19 st. še ni bilo. Tematika te razstave poudarja ravno moralen propad, zato sem izpostavila ravno ta aspekt umetnosti.

Žanr (v likovni umetnosti) pomeni izključno umetniško upodabljanje značilnih vsakdanjih prizorov iz življenja ljudi (SSKJ).

Se mi pa zdi ta debata o likovni umetnosti, pomešani s pojmovanji ostalih zvrsti, precej neproduktivna, saj lahko še tako mešamo jabolka s hruškami, pa ostane jabolko še vedno jabolko in hruška hruška. Literatura pač ni slikarstvo niti fotografija, še manj pa kiparstvo ali arhitektura.

Umetnost  je še vedno umetnost, hkrati s številnimi - zgolj naključnimi? - ki ima glede na različna sredstva izražanja številne  vzporednice  in  skupne karakteristike  glede na  obdobja, smeri, struje, oblike pojavljana. Umenost je genus proximum, ostalo je differentia specifica. In bistvo je isto ali pa zelo podobno. Romantika  se istočano pojavlja v slikarstvu in likovni umetnosti in je ena, prav tako dekadenca in realizem. Ja?

Kakor sicer iz svojega skromnega znanja vem, je slikarstvo podzvrst likovne umetnosti. In umetnost nikakor ni genus proximum, pač pa sui generis. Obstaja na primer, banalno rečeno, tudi umetnost kuhanja. Differentia specifica je tisto, kar loči umetnost od neumetnosti. Prav tako je skrajno pavšalno rečeno, da je romantika ena, saj se npr. nemška in francoska romantika med seboj zelo razlikujeta pa tudi časovno romantika v literaturi in likovni umetnosti nista tako brezhibno usklajeni in imata tudi znotraj ene stroke lahko velika odstopanja.
In še prej me je nekaj zbodlo - strinjam se. da de Sade ni ravno vrhunski pisatelj. Ampak glede na to da, očitno, po tvojem mnenju predvsem zaradi vsebine, kako je potem mogoče da knjiga Naslada avtorice Elfriede Jelinek, ki v naturalizmu ne zaostaja veliko, obveljala za vrhunsko umetniško delo? Če ne zaradi provokativnosti in namena prikazati moralno izprijenost. In nenazadnje je bila taka izprijenost nagrajena še z Nobelovo nagrado!

Morda pa bi bilo vsaj nekoliko laze ugotoviti, kaj ne more bit umetnost? Ce sploh kaj?
A je umetnost res cisto vse - da je le (recimo tista WC-skoljka) osamljeno in izpostavljeno ter morda iztrgano iz konteksta uporabnosti v dolocen namen? Kako potem sploh vem, ali je instalacija kopalniskih ploscic, tuskabine in umivalnika v Merkurju vrhunska umetnost ali preprosta postavitev prodajnih artiklov? Kako vem, da je prisostvovanje in snemanje pasjih bojev umetnost, morda celo s kanckom pogleda s kriticne distance in ne le brezbrizno buljenje v trpljenje zivih bitij? So tudi bikoborbe vrsta umetnosti in ce ne, zakaj ne? So izmalicene fotografije kriminalista, posnete na krajih zlocinov umetniske in kam jih je treba postaviti oz. kako obravnavati, da to kar naenkrat postanejo? In dalje, skrajno pac - je snemanje posilstva umetnisko delo, preprosto sodelovanje pri kaznivem pocetju ali kar oboje? Postane to zadnje umetnost sele, ko se vrti v renomirani galeriji ali ga lahko tako interpretiramo ze objavljenega na you-tubu?
Je potem nekdo, ki se imenuje umetnika, sploh lahko kaznovan? Je lahko vsaj kritiziran ali preprosto mora biti obozevan - ker je pac Umetnik?

Ja, pa tudi izdelovanje vrhunskih modnih izdelkov iz krzna je - seveda - zgolj (uporabna) umetnost. Kaj drugega, a ne.
Zdaj bom pa res nehala.  8)

Uporaba učenih besed ali latinskih izrazov ne podaja nujno vsebine sporočila oz avtorjevega (ne)razumevanja mojih besed. Enačenje zvrsti umetnosti znotraj enega obdobja ali sloga je preveč pavšalna trditev, ki si je ne more privoščiti nihče, ki je imel kdaj kaj stika z umetnostno zgodovino.

Da pa se romantika istočasno pojavlja v slikarstvu kot v likovni umetnosti, pa drži: slikarstvo je vendar eden od sestavnih elementov likovne umetnosti. Torej odgovor je: ja.  ;)

@ FŽ: od začetka 20. stol. naprej poteka debata, kaj je umetnost, kaj je njen namen in s čim se loči umetnost od neumetnosti. Še do sedaj ni enozložne rešitve na tvoja vprašanja. Kar sem želela poudariti že na začetku: nekaj kar je zame umetnost zate (npr.) to ni. In to je ok. Ne sprejemam pa, da nekdo označuje za sramotno, če nekdo drug nekaj dojema kot umetnost, prva oseba pa ne, kot je bilo izjavljeno na začetku debate.

In ko smo že pri tem: a res ne znamo imeti niti ene debate na tem forumu brez omembe krzna?  ::)

zelo zanimiva debata, kot vedno, kjer debatirajo prijatelji/ce modrosti.

mislim, da ni enega pravega odgovora. kot na vsa druga temeljna vprašanja. naša opredelitev je odvisna od tega, kako vidimo človeka, njegov položaj v svetu in smisel, namen in bistvo umetnosti. še pred tem se lahko pozabavamo s pomenom ''smisla'', ''namena'' in ''bistva''. in kaj sploh pomeni, da nekaj nekaj pomeni? hehehe...

pasji boji so mi ostudni. vseeno menim, da je upodabljanje, uprizarjanje, ubesedovanje itd. le-teh lahko umetnost, odvisno, kako izraz umetnost definiramo. iz nekaterih vidikov torej je umetnost, iz drugih spet ni, odvisno kaj vzamemo za definicijo, opis ali intuitivno dojeto izhodišče. to moje stališče je zame protiintuitivno (se v tem konkretnem primeru upira moji intuiciji, vrednotam), a če pristanem na svobodo mišljenja, moram priznati poraz intuicije pred raz-umom. in tako pridem do um-evanja, kjer nekako sobivata ogabnost tega početja in hkrati priznavanje, da ja, iz določenih vidikov to nujno je umetnost.

(svoboda misli, pogum za misliti drugače, po svoje, iz sebe, ne z drugimi in ne proti njim, je precej zoprna drža. tudi v tem primeru.)

enega od vidikov umetnosti, je ta tema gotovo pokazala: da umetnost sproža nova razmišljanja, nas vzame iz okvirjev, položi v nove, nam pokaže drugače neko realnost itd. se nas dotakne, nas prevzame in ni nekaj, kar bi ravnodušno pustili mimo. marsikdo tule, ki debatira ali bere, je najbrž od te debate naprej začel razmišljat o določenih teoretskih vprašanjih, o katerih prej ni. se zahakljal na nekaj, okoli česar se filozofi prepirajo že kakih 2.500 let...

Veste kaj, če bi nekatere fotke iz razstave o kateri je menda tukaj govora bile objavljene v neki drugi temi na tem forumu, če bi npr fotko s psom na verigi, ki gleda ven iz zasilne ute zbite iz desk, delov štedilnika kdo drug objavil recimo v temi "psi romskih naselij" (ali pa z Janezovega vrta, če hočemo), če bi v nekem drugem kontekstu kdo od nas objavil sliko pasjega boja v ozadju in s človekom, ki drži mačeto v rokah v ospredju - a bi se debata še vedno vrtela okrog umetnosti in našimi pogledi nanjo?
A?

seveda ne bi.

tako kot recimo o menstruaciji kake performerke ne bi govorili iz vidika umetnosti, če je ne bi tako ali drugače razgalila, uporabila v kakem performansu. smo pa s tvojim vprašanjem še vedno trdno v klasičnih dilemah sodobne estitike. ali to, da me povabi neka galerija, da tam razstavim, iz mene naredi umetnika. ali lahko iste slike obesim nekje izven, galerije me niti ne povohajo, in sem še vedno umetnik? (kar je btw znana zgodba mnogih postumno priznanih ''klasikov'', za časa življenja revnih, preziranih, sramotenih). sem umetnik, ker se tako označim, me drugi označijo, morda kakšna akdemija, kritiki?

ura je  :o treba je it delat, upam, da ne bom prepogosto osveževala teme,  ;)

Šogunka, vem za to dilemo, ja. Pa obožujemo moderno umetnost, sploh literaturo (ta mi je bliže od drugih zvrsti), ker je široka, ker pušča stvari odprte in jih ne zaključuje, ker nekako dovoljuje sodelovanje uporabnika umetnosti...
Sem se pa vedno, ves čas študija spraševala ravno to. Prav motilo me je vprašanje, kaj je in kaj ni, ker se mi zdi npr. bistveno za vsako lit. analizo. Še zdaj nisem prišla nikamor z odgovorom, čeprav sem mnogo zadev nekako uspela sprejet, se mi pa tako kot sarabenji nekatere zadeve še vedno intuitivno upirajo.
Lahko pa rečem, da imam (majhen) problem, kadar gre npr. za primere umetnosti grdega, kiča, šokiranja ipd. Ko pa zadeva prestopi meje morale (pa to zdaj ni nek cerkven pojem, ampak mi pomeni trpljenje nekoga nemočnega, recimo), takrat pa problem zame izgine. Preprosto si ne morem dovoliti kakršnihkoli umetniških občutkov oz. sploh pogledat na zadevo kot na umetnost. Se mi zdi tako 'široko' in 'svobodno' dojemanje umetnosti slepa ulica, ki umetnost pretirano avtonomizira, sploh kadar/ker zajema iz realnosti. Zame je umetnost lahko popolnoma avtonomna, svobodna in počne kar hoče, dokler ostaja znotraj fikcije, ko pa se stakne z realnostjo, pa naj bi (vsaj zame) upoštevala tudi njene meje in zakonitosti, ali kako naj se izrazim.

Vojna fotografija ima dokumentarni namen. Posneta je z namenom sporočanja javnosti (prek medijev), kaj se dogaja. In ni posneta z namenom, da bi s tem avtor pozneje služil na razstavah (to se lahko zgodi šele naknadno, potem ko je že odigrala svojo dokumentacijsko vlogo).

Samo popravek: to NI cenzura, ampak spoštovanje zakonov.
Ker drugače bi v imenu umetnosti lahko dopustili tudi umor na odru.

Kdo pa enači pornografijo in mučenje?

Razlika je očitna: v pornografiji se sodelujoči s tem strinjajo. Če je kdo v to prisiljen, pa gre za kaznivo dejanje, ki ga tudi obsojam. Dokler pa obstaja konsenz, pa ...

Mogoče še pripomba na temo tega kaj je umetnost... Tole sem študirala in so nam 4 leta polnili glave s tem post-modernim, oprostite izrazu, sranjem....

Dandanes je umetnost vse kar nekdo predstavi kot umetnost.

Se pravi če vi vtaknete v galerijo pasji kupček na podstavku, bo to umetnost, medtem ko če bo ta isti pasji kupček na ulici bo tam samo nekaj motečega v kar lahko stopite.
Na mojo veliko žalost in neodobravanje (zaradi česar sem tudi hote izstopila iz sveta "umetnosti") dandanes umetnost ni več definirana z ničemer drugin - ne z estetiko, ne s kompozicijo, ne z materiali, še z vsebino ne, in niti najmanj s kako spretnostjo, veščino ki je potrebna za ustvarjanje umetniških del - ampak samo s tem, da jo nekdo umesti v okolje oziroma kontekst ki ga povezujemo s predstavljanjem umetnosti.
Če imaš nek koncept, (beri: kakršen koli bolan izgovor), je lahko umetnost čisto karkoli kar pač flikneš u galerijo.

To je pogled skeptika, ki so ga 4 leta na faksu filali z moderno umetnostjo in se mu je vse skupaj totalno zagabilo.

Da ne bom totalno skrenila s teme:
to kar se dogaja tem ubogim psom, ne glede na to v kateri državi, je kriminal. Da nekdo naredi umetnost iz tega je bolano, to je podpiranje kriminala in okoriščanje z njim. Prav rada bi imela en tak pogovor na 4 oči s temle fotografom, grrrr....

Delo - 14.01.2010 Pisma bralcev

»Človekovi najboljši prijatelji« na fotografijah
V Obalnem društvu proti mučenju živali smo zgroženi nad prispevkom, ki je bil pod gornjim naslovom objavljen na strani kulture v torek, 12. januarja. Prispevek govori o fotografskem eseju avtorja Jana Babnika o pasjih borbah. Pasji boji so bili posneti v nekem okolju, ki pa ga avtor ne želi izdati.

Pasje borbe niso samo okrutna zloraba psov, ampak tudi kriminalno dejanje in kot takega ga je avtor dolžan nemudoma prijaviti pristojnim organom. Drugače so tako on kot vsi, ki so omogočili postavitev razstave, sokrivi za mučenje teh psov.

Snežna Rešek
Obalno DPMŽ

Benčičeva ul. 2 C, Koper

Tole je pa odgovor lastnice galerije. Objavljeno danes, 15.01.2010, prav tako v rubriki "Pisma bralcev":


Spoštovana gospa Snežna Rešek, ker ste se v Pismih bralcev z dne 14.1.2010 obregnili ob razstavo fotografij Jake Babnika We are dogs!, ki je na ogled v Galeriji Fotografiji, vam na tem mestu odgovarjam v avtorjevem in v svojem imenu.

Tematika fotografskega eseja Jake Babnika je zelo zahtevna in terja globlje razmišljanje o problemu, ki ga odpira. Avtor se je lotil teme pasjih borb kot fotoreporter in dokumentarni fotograf, ki je pri tem izpostavil sebe, da pokaže grozote, ki se dogajajo v naši bližini. Lokacije avtor ne sme izdati, ker je to bil pogoj, da so ga sploh spustili medse.

Delo fotoreporterjev je, da s svojim delom kažejo na probleme, včasih zelo pereče in zelo skrite, v družbi, ne pa prijavljanje kriminalnih dejanj, ki so jim priča, saj je to vedno pogoj, da se temi sploh lahko približajo. Potem pa je naloga državnih in drugih inštitucij, ki so pristojne za reševanje tovrstnih zadev, da ukrepajo.

Tudi društva proti mučenju živali spadajo mednje in bi v taki razstavi lahko videla priložnost izpostaviti tovrstno mučenje živali recimo z organizacijo okrogle mize na to temo, s katero bi seznanila širšo javnost. Na žalost pa, kot v vašem primeru, večkrat reagirajo na prvo žogo, populistično, in s tem še najmanj pripomorejo k reševanju pokazanega problema. Ogled razstave ali pa vsaj prebrani spremni tekst Katje Praznik bi vam morda dala potrebno informacijo za drugačno reakcijo.

Barbara Čeferin

lastnica in vodja galerije

Galerija Fotografija

Mestni trg 11, Ljubljana