mojpes.net

Lep pozdrav!

ker na forumu nisem še zasledila teme z mojim problemom (v primeru, da sem jo spregledala me prosim popravite) odpiram novo temo, ker imam dokaj velik problem in bom vesela izkušenih mnenj.

Imam 3 mesece staro mladičko - bokserko. Pri 2 mesecih jo je grozovito napadel nemški ovčar in ji poplnoma zdrobil spodnjo čeljust. Resnično za naju obe zelo travmatična izkušnja. Mladičko smo dobesedno vlekli ovčarju iz gobca...  Nekako so jo uspeli operirati, vendar ne sme ničesar ugiznizniti še nadalnja 2 tedna in zelo moramo biti pazljivi do odstranitve žic iz gobčka..

Je izredbno živahen, vesel mladiček - doma.

Naš problem je njen neskončen strah pred vsem. Strah jo je zunaj našega stanovanja prav vsega. Ljudi,psov, kolesa itd.. Ko opazi karkoli samo teče domov če je pred hišo in jo imam spuščeno (ves čas na očeh), če ja na povodcu se skuša skriti, naježena, rep med nogami..

Doma je zelo pogumna, grize vse člane družine kar more, vendar to še nekako obvladamo.. :-)

Ne vem ali bi bilo bolj pravilno jo peljati veliko med druge pse, kljub strahu, ali naj še malo počakamo..   tako je plašna, da ko zalaja sosedov pes 200 m stran ona kar otrpne.. 


Hvala za mnenja,

P.

Psu, ki ga je strah; pustiti njegov manevrski prostor.
med ostale velike pse jo peljite le, če bo ta pes takšen, ki je ne bo ovohaval na veliko in spravljal v stres...
iz kje si/ste drugače?
Doma pa ne dovolite da bi postala šefica :)

pa še bolj splošno; psička je utrpela izredno stresno situacijo, ki pusti posledice. Več bo pozitivnih izkušenj, prej bo psička normalno odreagirala na njej t.i. stresorje... Počasi se daleč pride...

Z veliko potrpežljivosti boste gotovo uspeli, samo malo dlje bo trajalo.
Poznaš kakšnega mladička, ki bi bil približno njene starosti (in velikosti), s katerim bi se lahko večkrat dobila in igrala? Zdaj morate vsi družinski člani paziti na to, da bo imela z drugimi psi samo pozitivne izkušnje.  Pohvalite jo, ko se ne bo bala. Ko vidiš, da jo je strah, ji poskusi preusmeriti pozornost na kaj prijetnega - pa tudi, če je to "samo" priboljšek. Počasi bo sigurno šlo, ampak žal boste morali zaradi te neprijetne izkušnje porabiti še veliko več energije, kot se je že sicer porabi za mladiča. Ampak iz tvojega posta sklepam, da je to celi družini v interesu, zato nikar ne obupajte.
Nezaželeno vedenje morate pa vseeno preprečiti - to je npr. grizenje članov družine, o katerem pišeš. Ne smete ji popuščati pri teh stvareh samo zato, ker sem vam zdaj vsem smili, drugače vam lahko hitro zraste čez glavo.
Veliko sreče želim! :)

Poskusite najti take pse, ki niso igrivi in se za druge pse ne zmenijo prav dosti. greste recimo skupaj na sprehod, pustite psički, da sama naveže stik, ko bo za to pripravljena.  mogoče čez par dni, mogoče čez par tednov.
Podobno velja za druge stvari, ki se jih boji.
Naj se vam ne smili, ne pomilujte je in ni hudič da ne bo sčasoma prebolela travme. Načeloma take travme pustijo nepopravljive posledice samo če jih hote ali nehote negujejo lastniki sami.

Verjetno bom kar nekaj napisanega ponovila, a vendar: čas, čas in še enkrat čas. Takih travm se ne bo znebila čez noč, vendar samo z obilico pozitivnih izkušenj. Imela sem isti primer, Čipa je napadel nemški ovčar, sicer ga ni tako hudo poškodoval, a vseeno je bil potem paničen, čim je zagledal večjega psa. Vlekel je stran, tudi če je bil pes daleč, spodvit rep, trganje s povodca ali pa otrplost. Kasneje je začel na take pse renčat in na daleč grozit. Iz strahu seveda. Na začetku sem se vedno umaknila, kasneje, ko je bila panika malček manjša, pa sva začela trenirati mimohod. Vedno sem ga pomirila z besedami;v redu je (to pozna in ve da pomeni - ni panike) in šla mimo psa kot da ni nič. Na srečo mi zaupa in je nekako vedno bolj premagoval strah. Potem sva začela pozdravljanje ˝sumljivih˝ psov. Na srečo imamo v pasji šoli nekaj primernih sošolcev, za katere sem vedela, da so v redu. In sčasoma so vse te pozitivne izkušnje zabrisale negativno. Ne popolnoma, še po več kot dveh letih ima včasih preblisk ob kakšnem NO, ampak generalno je travma ozdravljena.
Torej; čas, pozitivne izkušnje in zaupanje vodniku, da se psu tudi v kočljivih situacijah ne bo nič zgodilo.
Žal mi je, da sta morali to doživeti. Toliko skrbi in žalosti to potegne za seboj. Upam, da bo psička sčasoma pozabila, sploh ker je mladiček. Mogoče jo bo želja po igri le premamila in bo preko tega zopet zaupala drugim psom. Srečno!