mojpes.net

Tako kot filarijo, smo na obali dobili prvi tudi lismaniozo. Do pred par leti je bila to domena izklucno tropskih in subtropskih krajev, danes, s klimatskimi sremembami, ki smo jim vsi prica, pa je ta prenosljiva bolezen pocasi priromala na sever. Za kaj gre?

to bo naloga nekoga, ki se spozna na mikrobiologijo, razvojne faze protozoov itd.

Vem, da je onkraj kolpe, ze kar popularna zadeva, tako da, biologi, dejte nas razsvetlit, preden postane tudi pri nas vsakdanja.

LP
k.

Kaj, pri kaksnem tvojih psov?

Biologi bomo, kot navadni smrtniki, googlali "leishmania + dogs" in vidli, kaj vrze ven ;)

ne moji psi, brez skrbi. so zasciteni. Tuji... :/

no ja, samo ne lepit textov v anglescini, ker mi ni nic jasno glede razvojnih faz in terminologije te "zivali".

k.

Kako so zasciteni :o

Sem nasla eno fajn stran... samo je res v anglescini.
Se bom potrudila prevest, ampak sele po cetrtku.

Uf, spet bo panika! Kakšen davek moramo plačati, ker imamo morje (filarija, borelija, erlihija,...), pa klopi, bolhe, komarji, ljubljančani ;D ;D ;D in vse ostale tegobe in nevšečnosti, zdaj pa še to!

Aaaaah, brez panike, menda naj bi razvijal (razvili?) cepivo...(samo kaj ko mene to ne potolazi). ;D ;)

Pozdravljeni!

Tu je sicer že pred dolgo časa nastala tišina, zato me pa zanima, če že veste kaj novega o tej bolezni, in če jo je že kateri od vaših psov "fasal"?

Zanimivo
Ko sem svojega psa peljal k SLO vetom
testirat kri, so vsi testirali borelijo erlihijo ...
Šele vet v Avstriji je sam od sebe poleg ostalih testov opravil tudi test za Lišmaniozo.

Mene bolj zanima s katerim sredstvom zaščitiš proti lišmaniji in dilofilariji hkrati?

Zanimivo bi bilo tudi izvedeti kako se lahko pred njo zaščitimo ljudlje. Namreč pesjanom vsi (vestni) lastniki nakapljamo EX-spot (baje učinkuje) sebi pa menda ne bom dala ampule za vrat :D ;). Ker sem zasledila, da se prenaša tudi med psi in iz psa na človeka bi bilo pa super, če bi kje dobili tudi informacije o preventivi in na kakšen način se prenaša.
lp
T.

Morda kdo od vas ve, če obstaja v Sloveniji veterinar ali ambulanta, ki se je že srečala z omenjeno boleznijo in bi nam lahko na to temo posredovala več informacij.
Prosim, če mi pišete na ZS ali na elektrosnki naslov društva info@hrtjisvet.org.

Hvala za vsakršno informacijo.

dr. Matko, Topolsica.

Jana, najlepša hvala.  :)

Na žalost smo prišli do spoznanja, da v Sloveniji veterinarji kjub temu, da očitno bolezen je prisotna, nimajo veliko znanja na to temo, prav tako so nekateri pokazali zelo malo zanimanja, da bi se o bolezni sami pozanimali in z njo spopadli.
Bolezen je, v kolikor je odkrita pravi čas povsem obvladljiva z doživljenskim jemanjem tablet, v kolikor pa se razbohoti v vsej svoji razsežnosti pa je žal smrtna za psa.
Pozanimali smo se pri kolegih v Italiji, kjer je bolezen kar razširjena in moram poudariti, da nimajo še uradno zabeleženega primera, da bi se prenesla na človeka, ki so nam povedali, da imajo kar nekaj klinik, kjer delajo specialisti za to bolezen.
Zelo pomembno je namreč tudi to, po kateri metodi se kontrolirajo titri za to bolezen, saj je ELISA tes zelo nezanesljiv, zato se v primeru, da sumite, da je vaš kuža okužen s to boleznijo, raje pozanimajte v Italiji in tam opravite tudi test.
Vendar pa je pomembno tudi to, da četudi je test pozitiven, še ni nujno, da je bolezen v akutnem stanju, zato je ob tem testu potrebno opraviti še pregled krvi in sicer beljakovine v krvi, ki povedo kako je bolezen (če sploh je) napredovala. Pozitiven test lahko pove tudi to, da je pes sicer bil v stiku z omenjenim parazitom, ki pa lahko miruje. Seveda ni potrebno povedati tega, da je potrebno okuženega psa redno spremljati in ustrezno kontrolirati titre. V kolikor tiri ostajajo isti je tudi bolezen v mirovanju, v kolikor se titri večajo, pa je lahko bolezen napredovala.
V teh dneh se bomo povezali še z nekaj veterinarji v Slovenijo in v kolikor najdemo nekoga, ki se bo s to boleznijo pripravljen soočiti, bomo to seveda sporočili.
Me pa zanima, če je kdo od tukaj prisotnih imel primer, da je bil njegov kuža okužen s tem parazitom ali je morda celo umrl za to boleznijo in kakšne so bile vaše izkušnje z veterinarji. So sploh vedeli za to bolezen? So jo zdravili?
Problem je namreč tudi v tem, da je lahko kuža brez vsakih kliničnih znakov (hujšanje, izpadanje dlake, apatičnost, driske ...) okužen s parazitom, a če ni testiran se sploh ne ve, da je okužen s tem parazitom in to vse do takrat, ko dejansko bolezen izbruhne in takemu psu ni več pomoči. Torej mnogo prepozno kot bi sploh lahko ali smelo biti.
Je pa s psom okuženim z leišmaniozo možno povsem normalno živeti, seveda ob ustrezni terapiji, primerni prehrani (mora biti visoko beljakovinska in z dodatkom C vitamina), podpori prehranskih dodatkov, ki krepijo imunski sistem ...
Torej, bolezen, ki je primerno kontrolirana in zdravljena, ni nevarna, seveda pa je ob tem pomembno predvsem znanje veterinarja na to temo, ki bo lahko tako bolnega psa spremljal in ustrezno ukrepal, ko bo potrebno, da bolezen zajezi in ustrezno nadzoruje. A žal, tega po večini v Sloveniji ni in psi seveda najverjetneje umrejo. Mogoče se niti ne ve, da je umrl za to boleznijo, saj na koncu takšnemu psu odpovedo ledvice (postanejo kot kamen).

Menim tudi, da si s tem pri nas očitno zakrivamo oči, da bolezen pri nas ni prisotna ....in upam, da se bo kaj spremenilo na bolje tudi v tej smeri.
Torej, če je bolezen v Italiji in v Dalmaciji (torej peščena mušica tam živi in psi so oluženi), nikakor ne morem verjeti, da je ne bi bilo pri nas, vsaj v južnih krajih, kjer bi lahko bili pogoji, da živi peščena mušica, ki to bolezen prenaša.

Kolegica iz organizacije iz Italije, s katerimi sodeluje tudi naše društvo namreč povsem normalno živi s tremi psi, ki so okuženi in torej pozitivni na leišmaniozo in nobenemu od njih se ne vidi, da so kakorkoli bolan, saj je bila bolezen pravi čas odkrita, se redno kontrolira in ni v akutni fazi. Seveda pa bodo imeli doživljensko terapijo z zdravili, ki je smešno poceni (za enega psa pride cca. 6 eurov na mesec). Seveda ni garancije, da ne bo nekoč bolezen izbruhnila, ampak če pa ne bi bila odkrita in nadzorovana z zdravili, bi ti psi mogoče danes ne bili več živi.

Torej, v kolikor ima kdo kakšne izkušnje s to boleznijo in seveda poslednično z veterinarji naj se prosim javi.

Podencica,če si spregledala,sem ti poslala mail pred nekaj dnevi v zvezi z to temo.
Tjaša

Sem še nekaj pozabila.Pozanimaj se na Veterinarski fakulteti,ker so v letošnjem letu pošiljali neke vprašalnike o leišmaniji.Mislim,da delajo neke raziskave o njej.Poleg tega mislim,da ima še največ podatkov o njej Tozonova.  Je bila pa letos na veterinarskem simpoziju za male živali tema prav leišmanija.Če želiš kaj podatkov ti lahko pošljem zbornik iz simpozija.
Tjaša

Sem, sem ...najlepša hvala.
Sem se kar zgrozila ob številu okuženih psov s to boleznijo, ki jih omenjaš ...in to pri nas in celo pri enem lastniku.
A ti si svojo psičko zdravila že prej oz. bila pri veterinarju z njo s to boleznijo ali si prišla do veterinarja šele takrat, ko je dejasnko bolezen tako napredovala, da ni bilo več pomoči? Kako je veterinar ukrepal, je bolezen sploh pozdrav?
Je ta tvoj prijatelj okužene pse zdravil?
V katerem koncu Slovenije so bili ti okuženi psi, ki jih omenjaš?

Omenila si tudi, da na srečo mladički niso bili okuženi. Lišmanija se dejasnko prenaša samo s to peščeno mušico (izgleda kot nekakšen komar). Te mušice živijo 1,5 km od mesta, kjer so se izlegle in torej tam tudi napadajo svoje žrtve. Dejavni so predvsem zgodaj zjutraj, zvečer in ponoči. Živijo pa npr. v vlažnih mestih, špranjah, kleteh, predvsem pa v podnebju kjer imajo možnost preživetja - do zdaj je znano, da živijo te mušice v mediterantskem podnebju. Najbližje nam je to v Južni Italiji, Dalmaciji, Srbiji, Črni Gori ... Je pa tudi res, da verjetno ta mušica ni povsod prisotna in je res manjša verjetnost, da okuži psa s tem parazitom. Bolj so seveda izpostavljeni psi, ki živijo zunaj in tudi spijo torej zunaj.
Po vsej verjetnosti pa je bolezen prisotna tudi pri nas, saj kot sem omenila, skoraj ne verjamem, da bi čez našo mejo ne šlo in res je problem, da veterinarji bolezen sicer očitno poznajo, a se dejasnko ne znajo z njo spopasti na pravi način. Sicer je bilo nekaj veterinarjev, ki se bi z veselejm podučili, ampak mislim, da so za učenje pristojni na višjih nivojih, oz. so bolj kot ne prepuščeni lastnemu interesu. Zdaj eni imajo pač več interesa, drugi manj, imamo pa tudi ene, ki ti rečejo, da, če že imaš okuženega psa s to boleznijo, da ga pelji tja, od koder je prišel ::).

lunca, se prijazno priporočam za ta zbornik, ki ga omenjaš.
Hvala za napotke ...

Prijatelj se je v Slovenijo priselil iz Italije,iz Apulije,kjer je ta bolezen močno prisotna in je v Sloveniji živel skoraj dve leti.Ni imel pojma,da so psi okuženi z to boleznijo,dokler se tri psice,ki so imele legla nikakor več niso mogle postaviti na noge.Psice so skotile normalno,odgojile legla,po leglu pa nikakor niso več prišle v formo nazaj.Pri treh brejih psicah je bil problem v tem,da je bilo potrebno opraviti carski rez,pred kotitvijo so bile povsem otopele,neješče,brez popadkov.Njihovo blato je bilo podobno maleni( blato,ki ga ima psica po kotitvi,ko požre posteljice-je sluzasto,črnozelene barve).Eno od psic smo izgubili 2 uri po carskem rezu zaradi odpovedi srca,ker ji nikakor nismo več mogli dvigniti temperature na normalno.Njeni mladički so na vso srečo vsi preživeli,ne da bi kdaj okusili kapljico kolostruma.
Dva od samcev,ki sta pozitivna se zdravita in sta v redu.Eden od njih je bil v času odkritja bolezni pri psicah v Ameriki,drugi v Franciji.Pri temu,ki je bil v Ameriki so na Univerzi Cornell delali teste za možnost transplacentarnega prenosa bolezni,vendar so rezultati bili negativni.
Drugi samec,ki je pozitiven je oče moje Tinke.Tako da vidiš,sem z to boleznijo kar precej povezana.
Na vso srečo je moja smotana Tinka zdrava psica,ki ni bila okužena z to boleznijo.Držim pa pesti za njenega očeta,da bo še dolgo na svetu.
Tjaša

Mi je zmanjkalo prostora,nadaljujem naprej.
Moja Tinka ni bila nikoli okužena z to boleznijo.Je pa bila njena mati ena prvih psic,ki je bila evtanazirana pri nas zaradi leišmanije.Na žalost je po leglu in po prvih znakih bolezen pri njej hitro napredovala v visceralno obliko,ki je neozdravljiva.Takrat smo prvič začeli delati najprej ELISA teste na fakulteti,kasneje pa hitre teste na leishmanijo.Spominjam se,da mi je prijatelj pripovedoval,da je nekaj psov imelo probleme z kožo,ki so izgledali kot hot spot.Eden od pozitivnih samcev je krvavel iz nosu,pri šestih se spominjam problemov z očmi,pri vseh pa nenormalnega hujšanja in nenormalne rasti nohtov.
Tudi prijatelj se je testiral zaradi možne okužbe,pa je bil na srečo negativen.
Kar se tiče razprostrtosti bolezni,se bodo naši veti morali sprijazniti tudi s tem,da je okužen kompleten Mediteran,bolezen je prisotna tako v Jadranu,Italiji,Franciji,Španiji na Portugalskem,okužena je Srednja in Južna Amerika ter zahodna obala USA.To malo skakajoče sr..je živi v vsaki mali mlakužici.
Tjaša

Je torej lahko prisotna tudi pri nas na Obali  ??? ?

moksa, jaz ne bi izključila tega ...
Je pa res, da se te bolezni zaenkrat pri nas ne registrira, ker zaradi zastarelosti seznama bolezni zoonoz ni vpisana v seznam.
Torej, če potegnemo črto, bolezen pri nas veterinarji ne poznajo dobro, niti se ne spopadejo z njo, je sploh ne spoznajo in ne zdravijo že v fazi, ko ni v akutnem stanju, pri nekaterih celo ni interesa za kaj takšnega, torej v nobenem pogledu ni pod veterinarskim nadzorom in ni na seznamu zoonoz (v tujini je) ...Kako potem lahko rečemo, da bolezni pri nas ni?
Mogoče je samo vprašanje časa, ko bo tudi naša Obala vključena v seznam področij, kjer bolezen je prisotna? Ne vem, mogoče so to samo moja ugibanja, mogoče je to realnost in je bolezen že prisotna?

Sem pozabila, vse te simptome,  ki jih opisuje lunca so dejasnko prisotni šele takrat, ko je bolezen že tako napredovala, da jo je izredno težko zaustaviti in je dejasnko smrt psa neizbežna.
Bolezen je potrebno, če jo želimo zajeziti in ustrezno zdraviti, odkriti že zelo zgodaj (ko sploh ni nobenega vidnega simptoma), torej, ko še ni v akutni fazi in ni prizadela zunanjih in notranjih organov tako zelo, da ni več poti nazaj.

Nekaj takega kot pri filariji, torej. Ampak, če sem pravilno razumela, pri lišmaniozi preventive (razen repelentov, mogoče) ni, kajne?

Pri tej bolezni ni npr. cepiva, ki bi psa zaščitil pred parazitom.
Je pa seveda preventiva lahko samo v obliki repelentov, ki zaščitijo pred piki mušic, pa še to ni 100% potrjeno, da je popolna zaščita in, da psa mušica ne bo pičila.
V tujini je zaslediti, da priporočajo ovratnice Scalibor, ki se dobi tudi pri nas. Pri veterinarju pa sem zasledila, da je uspešna zaščita pred piki tudi Ex-spot.
Torej, vsekakor je psa dobro zaščititi pred piki ...
Mi npr. pred piki komarjev in tudi klopi (ne vem pa, če bi bili uspešni tudi pri tej mušici, amak recimo, da bi) uporabljamo doma narejen sprej z vsebnostjo eteričnih olj. Pri nas se ta mešanica dobro obnese in tudi, če koga moti vonj po kisu brez strahu, ker res ni moteče.
Dodajam še recept, če ga kdo želi pripraviti doma. Ampak, še enkrat poudarjam, ne vem kako bi se to obneslo pred temi peščenimi mušicami.

Razpršilo pripravite tako, da dodate 1 deciliter olja za kožo od Avona (Skin So Soft). Kozmetika Avon ni testirana na živalih.
Nato dodajte 2 decilitra destiliranega belega kisa in 1-3 decilitre destilirane vode (odvisno kako močno razpršilo želite imeti) in eno žličko mešanice eteričnih olj: pelargonija, limonska trava, sivka, litseja in poprova meta. Lahko date tudi olje evkaliptusa.
Pazite le, da mešanica ne bo premočna, ker bi s tem povzročili draženje kože pri vašem psu.
Mi, ko npr. gremo v gozd vtremo še posebej kapljici eteričnega olja limonske trave in geranije tudi na konico repa, pa za ušesa, pa potegenm še čez hrbtenico, pa moram rečti, da očitno to tej golazni res smrdi, ker pridemo domov brez klopov. Včasih se kateri želi zagristi v blazinico tačke , ampak ga že v kali zatremo, saj se pred prihodom domov vedno temeljito pregledamo.  >:D

Zdaj sem pa že malo zašla s teme o lišmaniozi ..., ampak vseeno upam,da tudi ta nasvet komu prav pride poleti, ko je razne mrčesi povsod naokoli polno, mogoče vašega zaščiti tudi pred piki peščenih mušic, sploh, ko boste dopustovali v Dalmaciji.

Ja,v tujini se na območjih,kjer je veliko leishmanije kot preventiva res priporočata Scalibor ovratnica in Exspot kožni nanos,ki naj bi bila dobra preventiva.Prav tako naj bi kot repelent deloval Advantix.V Ameriki,kolikor jaz vem razvijajo cepivo,bom pa se morala pozanimati kaj je točno z prvimi rezultati.Pri nas bo itak trajalo še leta,preden bi vakcina prišla do nas.Poleg tega v Sloveniji za vsako novo zdravilo na tržišču potekajo še enkrat vse preiskave,kar dostopnost zdravila na našem trgu podaljša še za nadaljni dve leti.
Tjaša

Danes sem izvedela za primer okuzene psice (Mediteran), ki ima ze celo zivljenje Scalibor, redno menjan, lastniki imajo na vrtu nasad citronele in vsak vecer pse tudi spricajo z razredcenim oljem citronele. In je zbolela. Lismanioza je eno veliko sranje.

Cepivo se ze dobi v nekaterih drzavah.