mojpes.net

Pozdravljeni!

Vse strani mojpes.net in foruma nisem še natančno prebrskal, zato mi oprostite, če se je to vprašanje že pojavilo.

Sem lastnik mešanca (največ je v njem kraškega ovčarja, tudi velik je nekako tako). Star je 12 let. Zadnje čase počasneje vstaja, pa tudi umirjen je bolj kot prej. Vem, da vse to pride s starostjo, zanima pa me, kdaj pride čas, ko damo psa uspavati? Je potrebno za mnenje vprašati veterinarja?

Na kuža sem zelo navezan, ampak nočem, da trpi.

Hvala za odgovore!

LP, J.

Zivjo!

Upam, da tole ni samo provokacija  :-X :-\!

No, če misliš resno, potem je moje mnenje naslednje: to, da pes počasi ustaja in da je bolj len NI in NIKOLI NE BO razlog za evtanazijo (ker drugače bi lahko dala svojo še ne 1 leto staro bernardinko kar sedaj evtanizirat) . Vem, da na starost psi postanejo gluhi, slepi, ostanejo brez zob, pa še vedno lepo živijo. Saj ljudje na starost tudi niso hiperaktivni in bistri, pa jih nobeden ne evtanizira  >:( >:(.

Pes naj se toliko sprehaja, kot to njemu paše. Prehrano moraš njemu prilagodit (npr. če lahko grize trde stvari, potem mu dajaj senior brikete, drugače pa mehko, kuhano hrano). Druga stvar pa je, če je pes bolan, če ga kaj boli, če trpi. Takrat je smiselno razmišljati o evtanaziji, prej pa ne. Saj tudi veterinarji po zakonu ne smejo usmrtiti zdrave živali.

Pa še veliko lepih dni s svojim seniorjem ;D ;)

Lp Jana

Res ni provokacija. Saj se mi je zdelo, da zna tako izpasti.

Samo kuža izgleda zdrav, le bolj umirjen kot prej. In res je star 12 let. Ljudje mi pravijo, da je to že visoka starost za velikega psa.
Nisem eden tistih, ki je o psih prebral sto knjig. Zaenkrat je zadostovalo, da smo zanj skrbeli z ljubeznijo (prehrana, sprehodi, obiski pri veterinarju, nega, ipd.), zato me je zanimalo, če obstajajo kaki starostni znaki ali kaj podobnega, ko je treba ukrepati. Da ne bi zaradi navezanosti nanj spregledal, da trpi. Zaenkrat se mi zdi, da se ima prav fajn! :)

LP, J.

Sama sem imela nemškega ovčarja, ki je pri 10 leti zelo težko vstajal (imel je precej obrabljen sklepni hrustanec) in sem ga peljala na pregled od takrat naprej je dobival Consequin tablete (proti nadaljnji obrabi hrustanca), pol leta smo ga tudi vozili na fizioterapijo. Stanje se je kmalu izboljšalo...Čez dve leti (pri starosti 12 let) pa smo mu morali začeti pomagati pri ustajanju, tudi pri lulanju je padel, praktično mu je odpovedal zadnji del telesa... :-[ Najbolj me je prizadelo to, da je bil umsko popolnoma uredu, le malo bolj umirjen, pa sem se morala sama odločiti kdaj bo prišel čas za evtanazijo...Videla sem da trpi, ampak kuža mi je ogromno pomenil in sem ga še 1x peljala na pregled...Imel je ukleščen živec v hrbtenico in tako mi je veterinar sam svetoval, naj se čimprej poslovim od njega in mu olajšam trpljenje... :'(
To je bila najtežja stvar v mojem življenju in tega resnično ne privoščim nikomur! :'(

Želim ti še veliko lepih dni s tvojim mešančkom in ti svetujem: Dokler se ne pojavijo težave zaradi katerih bi kuža trpel, mu omogoči kar najlepše življenje...ti si edino kar ima!

Jaz sem imela kraškega ovčarja in so nam rekli, da je vse kar je nad 10 let podarjeno  :-\ (ker pač naj bi ta pasma živela pribl 10 let) naš je imel mikrofilarijo in je doživel  normalnih in srečnih 13 let.

Proti koncu, ni sploh več vstal , ni mogel lulat in kakat (ni več zadrževal), ni jedel in še takrat smo ga zelo zelo težko spustili od sebe  :'(.

Mislim, da če se je umiril še ne pomeni, da je treba razmišljat o evtanaziji.

Dokler je vsaj malo žara in veselja v njegovih očeh ne razmišljaj o evtanaziji. Mislim, da vsak, ki ima svojega psa rad, opazi kdaj je res čas za tako odločitev  ;).

Nikar se ne prenagli in če imaš resne pomisleke, ti svetujem da se dobro pogovoriš s svojim veterinarjem, ki ti bo zagotovo povedal katere težave psa so tiste, kjer res nima smisla. Po tem kar si napisal lahko še mirno uživata skupaj s svojim psom. In starost 12 let je res lepa  ;), ni pa razlog da ne bi mogel še kaki 2 leti živeti, nikoli ne veš  ;D.

LP Noli

Mi smo našega Benota uspavali pri njegovih 12 letih.Bil je že tak revež,da ga je vse bolelo.Ko si ga pobožal po dlaki,si občutil,da se je kar malo stresnil od bolečin(pasja kuga),pa tudi zobke je imel že zelo slabe. :'(Uspavati so ga peljali starši(naskrivaj),saj jim drugače ne bi ratalo.Jaz sem takšnega mnenja,da dokler pes res ne more več opravljati svojih potreb,naj živi!!!Olajšajmo in polepšajmo mu življenje,dokler imamo še možnost,ljubimo svoje pse,da nam ne bo enkrat žal!! :)

Po opisu sodeč, je tvoj kuža čisto normalen pasji penzič  ;D in ima še kar nekaj poti pred seboj.

Vendar, vprašanje ni odveč. Zelo težko je določiti mejo do kjer je pes normalen penzič in od kje dalje  se pasje življenje sprevrže v mučenje zaradi egoizma lastnika, ki se nikakor ne more sprijazniti z dejstvom, da je prišel čas za slovo.

V naš dom je prišel starejši samojed (izbeglica), katerega (pri 12 letih) starostni znaki so bili enaki, kot jih opisuješ ti.
Po temeljitem posvetu z veterinarjem, smo mu občasno dajali tablete proti bolečinam (ne spomnim se več katere, ker je od tega minilo kar nekaj let). Kuža je dočakal skoraj 14 let.
Ko ni več mogel zadrževati blata, ko mu je vstajanje in gibanje postalo muka in je ugasnil lesk v očeh, smo vedeli, da je prišel čas.

Oj,

naša labradorka ima 14 let, pa se obnaša, kot da bi jih imela 5 ::)
Sicer na sprehodih hodi zelo počasi (ampak se potem, če je treba, zašprinta za mačko, kot da ji ne bi bilo nič :o), težko sedi oz. se vedno takoj uleže in kadar je razburjena, začne hropst. Tudi slabše vidi in sliši.
Ampak še vedno ima neverjeten tek, še vedno je požrešna, normalno opravlja vse svoje potrebe in nasploh dela vse normalno, samo malo bolj počasi.

Tako da je nikakor nimamo namena dat uspavat. Po mojem je "pravi" čas, ko se pes ne more več normalno gibat in ko ne more več zadrževati lulanja in kakanja; v bistvu, ko je nepokreten.
Pravzaprav razmišljam, zakaj bi jih sploh uspavali? Sej nekateri umrejo tudi naravne smrti ???
Prej smo imeli eno mešanko, ki je bila že pri 8 letih ful slaba, lulat ni več hodila normalno, je kar "puščala", potem pa je en dan kar izginila - ker je bila dokaj samostojna, domnevamo, da je pač šla nekam umret... Tako da jaz v bistvu računam, da bo tudi Ajša umrla mirne naravne smrti in se ne bo preveč mučila :-X

Kdaj uspavati..... ko vidiš, da se pes muči!

Naš prejšnji španjel je dočakal 14 let, s sklepi ni imel nobenih problemov, kondicijo je imel dobro, vse je bilo ok, razen malo slabše je slišal, postal je tudi bolj umirjen in ni se več oddaljeval od hiše. Ko pa je kar naenkrat začel bruhat in kašljat, potem pa PANIKA. Rentgen je pokazal da ima raka na pljučih in pa ugotovili so tudi, da ima oslabljeno srce in da se mu seseda zgornji del lobanje (strokovni izraz sem pozabil). Napadi kašlja so bili vse pogostejši in vse hujši, komaj je še dihal, odmikal se je tudi od svojega stalnega ležišča stran, na bolj odmaknjene in mirnejše dele prostorov, takrat smo vedeli, da je prišel čas :(  Vse to nenadno poslabšanje v slabih dveh mesecih :( Sledilo je najbolj žalostno obdobje v mojem življenju :(

Junior, dokler je še ok, bodi čimbolj intenzivno in čimveč z njim, v njegovi bližini, naj vam bo lepo, ko pa enkrat napoči čas, ko vidiš da se poslavlja, takrat mu stoj ob strani in ga pospremi na njegovo zadnjo pot.

Če si na psa res zelo navezan, boš sigurno videl, kdaj se pes muči. Naša NO je "penzionistično naravnana" že od svojega osmega leta! Zdaj jih ima 11 in imamo pač "penzionistične sprehode" (vsaj enkrat več časa za isto razdaljo, kot pred časom). Ampak, ker ji tko "resno" zdravje še ne nagaja, pač uživava z njo vsak mesec, ko je še vedno z nama. Po operaciji sva na to celo bolj pozorna . Izkoristi trenutke s svojim seniorjem in ne skrbi. Ko bo kuža trpel, boš to sigurno opazil, če sta res v lepem odnosu! LP

Ja naša mešanka jer dočakala 22 let, veterinar je reku da tolk stare psičke še ni videl :))

Jaz bi se za uspavanje odločila, ko pes ne bi mogel več samostojno iti na stranišče (potrebo bi opravil leže) in bi začel odklanjati hrano kljub zdravilom za želodec in prebavo. Mislim, da ima vsako živo bitje pravico do dostojne smrti, zato ne bi dovolila, da potrebo opravi leže, ker je to zanj poniževalno in žival se tega zaveda. Mojega psa sem uspavala pri 13 letih in pol, po enomesečnem neuspešnem zdravljenju srca, ko je dvakrat zaporedoma dobil napad. Mislim, da moje sedanje pse ne bom več podvrgla takšnemu zdravljenju, ne glede na to, kaj pravi veterinar.

Ne vem kako to, da nisem našla nič o evtanaziji, razen v temi o raku... ???

Po tednu dni od nesreče moje najstarejše mrcine sem se odločila, da malce podebatiram z vami.
Izjava ''pametnega'' soseda: ''A sedaj jo boste pa uspavali?'' me ni presenetila, pričakujem še več ''pametnjakovičev'' >:(  Pravi, da sedaj pes TRPI!!! Ja uboga moja mrcina, kako sem kruta, kajne?! Jo kar pustim da trpi, ojej!

Tori si je namreč zdrobila komolec prednje noge. Jo sedaj zato uspavam ::) :P
Operacija ni možna, ker ima tudi starostne izrastline na sklepu... Preostane le dvoje: čakanje in upanje na bolje ali evtanazija.
V primeru, da je Tori bernardinec ::) in živim v 4. nadstropju brez dvigala bi se zelo zamislila. Ker pa imam le nekaj stopnic in psico lahko (sicer z vso močjo, kar jo premorem ;) ) po stopnicah nesem...
Poleg tega vsak dan lepše skaklja po treh tačkah. Ko pride v sobo, si vzame svojega ježka, se butne na tla in se sama s sabo igra... V njenih očeh se iskri volja do življenja.
Uboga psička, če bi bila sosedova, ali pač?!
Moje mnenje do evtanazije je, da je zadeva neizogibna v kolikor pes več ne more hoditi, jesti in zunaj opravljati potrebe. Dokler pa bo še skakljala okoli, bila živahna (pred nesrečo se je kljub svojim 12,5 letom lahko sprehajala tudi 2 uri!!!), požrešno jedla in pridno lulala in kakala...
IMAM PRAV?!

Teja

Ena tema s takim vprasanjem se mi zdi, da bi lahko bila tale: Uspavanje - kdaj (http://www.mojpes.net/forum/index.php?board=7;action=display;threadid=1472)

No, moje mnenje je, da imas prav! Jaz bi naredila enako kot ti!!!

Se eno vprasanje ... mogoce si kje ze pisala, pa nisem zasledila, zato mi lahko das samo link ... si bila pri Matku in zakaj se tega ne da popraviti - operirati?

O, ravno o tem razmisljam zadnje dneve 8)

Jaz bi rekla, da imas prav, ja. Ceprav tudi jaz nisem ravno sigurna :-\

Nasa stara psica ne slisi prakticno nic vec, slabo vidi in slabo hodi. Ampak vsakic, ko se zvrne po tleh, takoj vstane in leti naprej, mi skace iz prtljaznika od avta, preden jo uspem prenest na tla in preskakuje 1 m ograje (s tezavo sicer ;)), da zbezi iz pesjaka... Apetit ima se vedno za tri in se neverjetno veseli vsakega sprehoda. Sicer se sprehajamo 10 minut in 500 m, ker vec ne more, ampak ze to se ji zdi tako fajn :P
Mene pa doma prepricujejo, naj jo peljem na inekcijo, ker je tako stara in boga trpi :-[

Vsakic, ko mi to "narocijo", zacnem dvomit in ne vem, ali jo res samo mucim? :(

Samo jaz si tudi mislim isto, kot ti: ko ne bo imela vec teka, ko ne bo mogla vec hodit in ko ne bo vec mogla normalno opravljati potreb, se bomo odlocali v tej smeri. Do takrat pa... naj uziva, dokler lahko.

Zivjo!

Teja, mislim, da imas prav.

Lilit: Ne bi imela nic proti, ce bi nas kuza lahko skocil iz avta.  ;) Pa strinjam se s tabo... naj uziva dokler lahko.

Nas "kuzon" si je pri 14 potrgal kolenske vezi. Njegovo sepanje je zgledalo grozno, poleg tega pa na zacetku sploh nismo imeli prave diagnoze. Seveda so vsi sosedje, znanci in mimoidoci sprasevali kdaj ga bomo dali spat. V bistvu sem zelo hvalezna vsem, ki niso glasno izrazali svojega mnenja o zivljenjski dobi mojega psa.

Runo je se vedno ziv in upam, da ima se nekaj casa pred sabo.

Tudi nas je neskoncno srecen, ko gre na sprehod, ceprav je zelo kratek, se vedno bi tekel za macko, ce bi tekla pred njim, vsi organi funkcionirajo normalno... No ja, slisi ne ravno dobro in se vedno sepa, vendar se znajde. Ce je treba preskocit kaksno nizko oviro pac skoci kot zaba. :)

Se strinjam z Laisho in Tejo, da njunih psov ne dasta evtanazirat, saj je očitno, da oba kljub starosti še kažeta voljo in veselje do življenja. Če bi trpela bolečine, nebi imela apetita itd, bi bilo res potrebno razmislit o evtanaziji. Kdaj je pravi trenutek pa vsak lastnik živali lahko sam presodi, saj psi ne-voljo do življenja jasno pokažejo.

Mesec dni nazaj je zaspala ena od najinih pasjih dam-skoraj 12 letna NO. Težave s kolki oz. z zadnjimi nogami je imela nekje približno 2 leti. Ampak je vseeno še sama hodila, opravljala potrebo, norela ob dobrih dnevih, itd. itd. Niti pomislila nisva, da bi jo peljala k vet. uspavat. Posebej, ko si jo videl teči za mačko ali narediti vse za hrano ;). Zadnje dva dni pa je bila zelo boga - ni mogla sama hodit, niti iti sama na potrebo ( mož jo je nosil ven ). Če takrat ne bi sama zaspala, bi se mogla odločiti za uspavanje (hvala bogu, da to ni bilo treba). Naj povem, da sem sigurna, da se vidi kdaj izgubi pes voljo do življenja. Ladyki je izginil lesk v očeh, samo spala je, ni bila ničesar vesela - niti mesa, niti salame, zadnje dni celo naju ni mogla ne vem kako veselo pozdraviti. Sigurno pa bi se za uspavanje še odločevala kakšna 2-3 dni, ker res ni tako lahko kto se zdi (četudi je tako zelo sebično od nas). "Vesela" sem, da je "odšla" tako kot je odšla - zaspala je ob najini postelji, ob nama. Nikomur ne želim, da bi "moral" psa sam peljati na uspavanje!  :'( LP

Teja,

se v celoti strinjam s tabo. Ti sosedje, ki bi jih kar uspavali pa verjetno še niso imeli svojega psa ali pa so že po naravi tako brezsrčni, da je bolje, da ga nikoli nimajo.

imajo že tretjega kužka ::)
Hja, res sem kruta, moja psica vsak dan bolj trpi ;) ;)
; navadila se je treh nog in sedaj celo po nekaj metrov galopira!!! :o :o :o Igra se z ostalima dvema pesjančkoma, jaz pa se derem ''pazi taco!'' ::)
Tudi otekline nima več takšne, podpludba se je razblinila neznano kam :D :D

 
TOSA,
zelo mi je žal za vajino Lady!!
 ne pozabita, da imata doma še ''medvedko'', ki vaju bo za vsak podarjeni pogled spravila v dobro voljo ;)
Zdi se mi lepo, da je zaspala ob vama, tudi jaz bi raje to, kot pa evtanazija v ''tujem'' okolju.

LP
Teja

Teja, sam ne mi rect, da je ta sosed od Kelta?

Andi, ne, ne, bivši Keltov jih je imel 3+10! :P

LP

Ste se kdaj vprašali, kaj boste naredili s svojim kužkom, muckom, ali drugo domačo živalco, ko bo prišel tisti čas...?
Čas, ko bo žival zbolela in ji ne boste mogli pomagati...
Čas, ko bo žival dokačala že lepo starost in zaradi tega ne bo mogla iti niti na potrebo?

No to se je naredilo meni. Vsak dan, ko vidim svojega psa kako trpi, ko ne more jest, ne more na travnik, da bi se polulal, se mi trga srce. Ko pomisliš, da si z njim preživel svojo mladost in da ga kmalu ne bo več....

Oče mi je danes rekel, da bomo morali žrebati kdo ga bo peljal k živinozdravniku pod inekcijo. To je nekaj najhujšega kar te lahko doleti. Pri tem se ti postavlja vprašanje, zakaj ravno jaz? Najbolje, da ga jaz...bova vsaj do zadnjega skupaj? Ne morem ga peljati umret? Kdaj ga naj peljem? Ga naj raje pustim, da umre naravne smrti?

In potem te stre.......

Oki, te popolnoma razumem. Sem že imel to izkušnjo in sem jo potisnil globoko v podzavest. Kakorkoli se boste odločili, želim vam, da bi bilo čim prej za vami. Pomagati pa ti pri tem pozabljanju ne more nihče. Jaz se tudi solz nisem sramoval, samo da je manj bolelo. In ko te stre, se poizkušaj spomniti vseh tistih lepih trenutkov, ki sta jih preživela skupaj in bodi vesel, da sta jih lahko uživala.

Oki, ne žrebajte ....
Kdo je bil največ z njim? Koga je imel za gospodarja? Potem naj gre tisti tudi z njim na njegovo zadnjo pot.
 Verjemi, da boš (bo) tako lažje prebolela, kot pa če to prepustiš nekomu drugemu.

Lp, maj

Se popolnoma strinjam z Maj. Ko bom jaz z Bino (upam, da še 100 let ne ;D) pred tako odločitvijo, ne bom nič premišljala. Jaz sem bila z njo od prvega dne, ko smo jo dobili, ob lepih stvareh, ob kakšnih malo manj lepih stvareh. In zato želim biti z njo tudi na koncu :-\ Pa čeprav se bom jokala kot še nikoli :'( :'( :'( :'(

Lp jana

Oki,

vem, da je hudo, vendar, če kuža trpi,

če veš kakšen je bil pred časom in kakšen je sedaj,

potem ga peljite na zadnjo pot.

Žal, tudi pasja življenja se iztečejo......

Oki jaz pa se zmeraj spomnim na zadnjo pasjo prošnjo, ki pravi: Spremljaj me na zadnji poti. Ne reci "tega ne morem gledati" ali "naj se zgodi v moji odsotnosti". Veš s tabo mi je vse veliko lažje.

Če je s tvojim kužkom res tako slabo je bolje da ga odrešite hudih muk in ga peljete evtanizirat. In če ste ga imeli radi se boste od njega poslovili skupaj. Naj vam ne bo težko ga spremljati na zadnji poti. Psu bo veliko lažje. Ker pes čuti kam ste ga pripeljali.

Nimam vprašanja KDAJ, tudi ne KDO, ampak;
KAKO in S KOM??

Tiste, ki so spremljali svojega psa na zadnji poti;
 zanima me, kako ste to prenesli?
Ali ste šli sami s psom ali s partnerjem/starši/prijateljem??

V primeru, da se bom morala tudi sama odločiti za evtanazijo;
 sanja se mi ne, kako bom preživela...
Imam željo biti sama s psom, vendar ne vem kako bom sposobna peljati avto do veterinarja, KAJ ŠELE potem brez psa domov...
Sploh se več ne poznam :-[  Nimam se za zelo čustveno osebo, pa vseeno le ob misli na izgubo psičke jokam :'( :'( :'( :'(

Teja jaz ti predlagam ko bo čas za to, da ne greš sama. Nekoga poprosi naj gre s teboj, ker sama boš težko vozila potem domov.

Jaz sem se od mojega 13 letnega psa Runota poslovila z mojim očetom. Oba sva jokala kot še nikoli prej. So naju pa veterinarji s psom pustili še kakšno uro po evtanaziji. Tako da sva se v tisti uri oba pošteno najokala pa je bil še vedno problem potem v avtu saj so nama obema ves čas solze zalivale oči.

Drugače pa mislim, da je vsak dolžan spremljati psa na zadni poti. Ne vem jaz sem dobila občutek, da je bilo psu lažje. Čeprav vse tisto kar doživljaš ob tem ni prijetno. Meni je za vedno ostalo v spominu, ko sem ga po evtanaziji božala kako se je hitro ohlajal. In še danes, ko kdaj pomislim na to mi po licu priteče solza.

Od 16 letne muce pa se je poslovila vsa naša družina. Vsi smo jokali. Tudi veterinarka, ki jo je uspavala.

Nikoli pa ne bomo pozabili zadnjega pogleda muce. Prav vsakega posebej je pogledala v oči potem pa se zvila v klobčič. Kot bi se hotela prav od vseh posloviti.

Prav te dni bo minevata dve leti, odkar sem morala peljati na uspavanje kar dve psici naenkrat, eno z možganskimi krvavitvami kakšen dan prepozno in drugo z rakom na jetrih morda kakšen dan prezgodaj. Peljal me je prijatelj, ki na psice ni bil navezan in se je zelo dobro držal. Če bi imela zraven še kakšnega, ki bi tulil poleg mene bi bilo pa res  preveč. 
Sicer je bilo zelo hudo in seveda sem jokala kot dež, ampak po svoje so bili zadnji dnevi s psicama tudi zelo lepi in dragoceni. Obe sta živeli polno pasje življenje, obe sta doživeli lepo starost. Zadnje dni, (v bistvu  so bili kupljeni z zdravili), je bilo prekrasno pomladno vreme, hodili smo na čisto kratke sprehode, psici sta si med seboj pomagali, no v glavnem se je Lisa, ki je bila že zelo senilna in je tudi izgubljala ravnotežje naslanjala na Belo. Šli smo do taprvega štora, psici sta se zavalili v travo in se sončili, jaz pa sem sedela na štoru in jih fotografirala (in potem nikoli dala razvit tega filma). Mislim da sta vedeli, da se počasi poslavljamo. Vse je bilo zelo mirno, spokojno, in tako sta tudi odšli.
Zelo sem hvaležna veterinarju, ki je z njima ravnal kot bi bili njegovi stari prijateljici. Psice sem doma pokopala skupaj, tako kot sta bili prej tudi vedno skupaj. Potem mi je pa začelo iti na živce, ker sem se še po nekaj dnevih  kar naprej cmerila, pa sem na pasji grob namesto rožic nasadila bučke. Zadeva se mi je zdela zabavna in namesto da bi se zjokala, sem se začela režati. In bučke so tisto leto lepo obrodile.

Jaz mislim, da je po vsem, kar smo s svojim prijateljem doživeli in preživeli, edino, kar lahko naredimo to, da mu na koncu stojimo ob strani.
Kdaj, ti žival sama pove. Veš, ko ugasne tista iskrica v očeh, ko ni več pristnega veselja ampak le še trud pokazati veselje, da mi nismo žalostni.
Pri zadnjih dveh psih sem bila zraven, pri prejšnjih živalih enako.
Shia je ležala na mizi, podpirala sem ji glavico in jo božala po telesu... Preden sem odšla, sem odstrigla koder njenih dlak in ga pospravila...
Thor se mi je ulegel v naročje, ko sem v ambulanti sedela na tleh. Vedela sem, da mu bo na mizi neprijetno, saj nikoli ni maral višine. Stisnila sem ga k sebi in jokala v njegovo grivo... Kljub temu, da se mi je podiral svet, sem vedela, da prihaja čas, ko bo za vedno nehal trpeti, na kar je bil zaradi svoje bolezni obsojen od rojstva...
Z obema sem ostala vsaj še eno uro... Uro spominov in bolečine.
Ja, nekdo mora iti s tabo, meni se je namreč vedno dobesedno "utrgalo". Na srečo sem vedno imela ob sebi vsaj nekoga, ki je razumel, kako mi je...
Teja in ostali... hudo je, nekaj najhujšega v življenju... vem pa, da si ne bi nikoli odpustila, če ljubljeni živali ne bi stala ob strani takrat, ko me je najbolj potrebovala.

Našo šarplaninkosmo uspavali pri 9 letih.Mnogo prezgodaj.Bilo pa je več kot potrebno.
Bolezen v njej je bila premočna in je zmagovala.Veterinar je rekel,da bo po operaciji dobro le kakih 5mesecev potem pa bo spet enako in naj ji rajš olajšamo trpljenje.
Bilo nam je hudo.Veterinar je prišel na dom in ji pomagal na oni svet-naj počiva v miru.
Otroci nismo smeli gledalti pa smo vseeno.Po vbodu igle je vstala nas pogledala in iz oči smo ji prebrali :"hvala!".......
Nadomestil jo je ron,pa mu še vedno kdaj rečem:"Ara pa tega ni naredila"

Skratka,ko je bolezen mu olajšajte trpljenje,prej pa jaz ne bi dala kuža uspavati.

Našo labradorko Juno sva odpeljali na zadnjo pot skupaj z mamo. Bila je stara 12 let in popolnoma hroma. Zadnji teden jo je moral po stopnicah nositi oče, zadnji dan pa smo vsi videli, da ne gre več. Odpovedal ji je živčni sistem in niti vode ni več zadrževala. Edino, kar je na telesu še utripalo so bile žalostne oči  :'(. Jaz sem se kar držala, dokler ni mami odšla z njo v ambulanto in sem videla kako jo boža po glavi...... v tistem trenutku mi je padla tema pred oči in trajalo je še kakšen teden, da sem prešla najhujše. Potem je trajalo še kakšen mesec ali dva, da nisem bruhnila v jok vsakič, ko sem videla kakšno dlako, ki se je še valjala po stanovanju.
Od tega je 7 let, pa se mi Juna občasno še vedno pojavlja v sanjah.

lp

Mamico od moje psičke prejšnji torek uspavali. Stara je bila 15let, imela pa je neko vnetje v grlu in je kašljala, ko pa je kašelj z antibiotiki ponehal pa se je začela kar dušiti in ni niti več jedla. Odločli so se da tako ne gre več naprej in so poklicali veta da je prišel k njim domov in jo je pri njih evtanaziral, da so jo pol pokopali na vrtu.
Lastnica pravi da ji je lažje da jo ima na vrtu saj ve kje je in se ji zdi da je še vedno z njo. :'(

Jaz žal nimam vrta, če ne bi naredila isto, ker me je groza da bi pustila psičko na veterini kjer bi jo vrgli v črno vrečo za smeti in jo zažgali. :'(

Nikoli mi še ni bilo treba evtanazirati mojega psa/mačka in mi je malo zvilo, ko sem prebrala današnjo izkušnjo s to zadevo . Mi lahko kdo pove kako izgleda...jaz sem si to predstavljala kot:prvo pomirjevalo, nato predozirana narkoza...torej se kuža umiri in zaspi (tu neke se mu ustavi srce)...o kakšnih zbadanjih v srce oz. pljuča še nisem slišala in me je šokiralo, pa sprašujem kaj je sedaj to ena reč in zakaj je ponekod tako in drugje drugače?....
Kateri veterinar pride na dom?

vse gre tako hitro, da sploh ne dojemaš.

najprej pomirjevalo, ki deluje v minuti potem pa še T61, ki tudi ustavi možgane v sekundi. vsaj pri nas je bilo tako. srček potem še malce dela samo to ni to

Jaz sem tudi silšala da gre tako kot pravi babyjazz, lahko si pa tudi zraven. Jaz bi rada bila zraven mojih ko bo čas, iz spoštovanja, pa tudi da jih ne bo strah, ampak ne vem če bom zdražala.

Boš. Tud jaz sem in me v bližnji prihodnosti še ena taka turtura. V bistvu je vse bolj grozno za lastnika (sploh tisto čakanje na veta. Vmes te kar ima ,da bi pognal skozi okno. Brez heca).
Pes ne ve kaj ga čaka in niti ve kaj se dela z njim.

Si mislim kako naj bi to bilo, GROZNO! Še ko pišem in razmišljam o tem mi pridejo solze na oči. Sploh ne vem kako vam, ki ste dali to skozi uspe se sprijaznit da ga ni več. Vem da se da ampak meni se zdi kot da mi ne bo zneslo.

Vse kar se rodi, mora umreti, tudi tisti, ki jih imamo najraje. Krog se zakljuci in takrat bodi svojemu najboljsemu prijatelju resnicno najboljsi prijatelj. Pospremi ga na zadnjo pot tako, da bo lahko z mirom v srcu za vedno zaprl oci.
Iz njegovih oci boste razbrali, ko bo govoril: "Mama, cas je." Takrat psa stisnem k sebi, se mu zahvalim za vsak trenutek, ki sem ga lahko prezivela z njim in mu stojim ob strani do zadnjega trenutka. Jok in zalovanje prideta na vrsto, ko njegovo srce ne bije vec. Ne vem zakaj, a ne dovolim si, da bi bilo zadnje, kar bi videle njegove oci, moj zalosten in objokan obraz.

eto pa smo zgleda tam.

Imam že kar mnogo izkušenj z uspavanjem živali in vsaka me kar za nekaj dni pretresla, ampak vem, da tako pač mora biti, vse živali so bile pa tako bolne, da bi živele le še nekaj dni v mukah, ne bom opisovala vsake posebaj, ampak zadnjo, katera mi je bila najhujša.
Dak je bil moj prvi pes (bil je samo moj, ne od družine) in tudi on se je tako obnašal, čeprav smo živeli vsi skupaj in je tudi z ostalimi preživel mnogo časa. Lani poleti v svojem 15 letu so mu odpovedale zadnje tace, preprosto se ni mogel več vstati, kar tako, še nekaj ur prej sva bila na sprehodu. Ker je bil pretežno zunaj se je zavlekel v garažo, začele so ga napadati muhe in ga dobesedno žrle pri živem telesu. Bil je pa tako okorn, da ga sama nisem mogla spraviti niti v avto. Z muko smo ga zvalilil na šotorsko platno in ga položili v avto. Veterinar je potem psa pregledal kar v avtu in ugotovil, da mu pač poasi odpovedujejo organi, živel bil le še kakšen dan. Odločila sem se za evtanazijo in čeprav mi je bilo takrat hudo, vem da sem ravnala prav. Vterinar je vse opravil kar v avtu. Jaz sem se vsedla k njemu v prtljažnik ga objela, on pa me je samo gledal s tistimi lešnikovimi očkami. Nisem imela občutka, da ga je bilo strah, tudi ko je dobival inekcijo je gledal samo mene, za vse ostale mu je bilo vseeno.
Tega pogleda ne bom nikoli pozabila! Dak hvala ti za teh 15 let, takšnega psa kot si bil ti ne bom več nikoli imela. 

Da vam še jaz povem zgodbico...

Psička od mojega fanta je dopolnila 16 let (pudlica). Ne vidi, zelo slabo sliši, težko se jo umiri (hodi po stanovanju, se zaletava v stvari, vrti v krogu ...), zadnje nogice jo komaj še držijo pokonci (če stoji, ji kar narazen lezejo), odpada ji dlaka, skoraj je že brez zob (vendar še vedno kar veliko poje - seveda zmečkane hrane), vode skorajda ne zadržuje več (ponoči ima pleničko), včasih se polula po tebi medtem, ko jo neseš ven (ven pa jo je treba nositi na pribl. eno uro)...resnično je ena velika ubožica. Zanima me, če so to znaki, da se njeno življenje bliža h koncu, če trpi...saj se na te stvari ne spoznam preveč (saj imam doma 4-letno divjakinjo, ki jo čaka še veliko lepega). Mama od mojega pravi, da bi najraje videla, da bi enkrat samo zaspala in v miru odšla na oni svet, meni pa se zdi (recimo, kot neki ''stranski opazovalki''), da psički na tem planetku ni več prijetno in da se samo še muči. Glede tega se nočem ravno vmešavati in jim ''soliti pamet'', ker oni z njo živijo že 16. leto...vem, kaj pomeni velika navezanost in si zaenkrat niti ne morem predstavljati, kako bo, ko bo moja zverinica enkrat stara...zato sprašujem, če je to čas za slovo...

Jaz sicer nimam takih iskusenj,vendar tako kot tebe tudi mene caka isto,sem pa vprasal prijatelja za mnenje ko je uspaval psa,ter je on rekel da vidis psu v oceh,ces da je njegov pes imel pogled kot da bi mu hotel povedati zal ne morem vec.
lp

Moja tudi.

Včerajšnji obisk pri veterinarju naj bil bil zgolj navadna kontrola, vendar sem se ob koncu morala za vedno posloviti od svoje Shetlandske ovčarke Sali.
   Sali se je začela zelo čudno obnašati pred tremi tedni. Ni jedla, veliko je pila in bila nasplošno vsa poklapana.Čeprav sem bila sprva mnenja, da so to pač starostni znaki (maja je dopolnila 11 let), mi njen napet trebušček in žalosten pogled nista dala miru. Še pred kakim mescem je bila najbolj srečna, ko sem jo poklicala in odprla vhodna vrata, zadnje dni pa jo je minilo veselje do vsega. Tudi do čokolade, njenega najljubšega posladka. Doma smo v mansardi in verjemite, da nama ni bilo lahko. Zadnja dva tedna smo jo nosili ven, saj so ji stopnice predstavljale nepremagljivo oviro in ob pogledu na njih je kar povesila pogled. Dva dni nazaj se je Sali začea tresti- podobno kot nekdo, ki ga stresa vročica in zato jo je mama odpeljala k veterinarju. Ta jo je pregledal, izmeril temperaturo in ugotovil da je res malce povišana. Dobila je antibiotike in po par urah se je njeno stanje izboljšalo. Pokazala je malce več veselja, tudi zalajala je parkrat (kar je bila v zadnjem letu res že prava redkost). Bila sem vesela in optimistično naravnana vse do naslednjega dne, ko sem prišla iz faksa. Mirno je legla poleg mojih nog in se spet pričela tresti. Ker sem tudi sama imela vročino, sem naju obe zavila v deko in tako sva zaspali za par urc. Nato je sledil ponoven obisk pri veterinarju. Pregledali smo kri- jetra in ledvice so delovale dokaj dobro. Z očetom, ki me je spremljal sva se odločila še za rentgen, ker mi njen čudno napihnjen trebušček ni dal miru. Ko jo je veterinar odnesel na slikanje, sem jo čakala v ordinaciji in to kar je prišlo iz sobe za rentgen, ni bila več Sali, ki sem jo videla 15 minut nazaj. Delovala je napol nezavestno, čisto izmučeno in sploh ni reagirala ne name, ne na očeta, samo ležala je sredi avle pred ambulanto in plitko dihala. Slika ni bila nič kaj navdušujoča- v njenem trebuuščku se je nahajala velika tvorba, ki je zakrivala vse notranje organe in je pritiskala navzgor. Veterinar je predlagal še ultrazvok in ko smo opravili tega, je bilo še huje. Že ob najmanjšem dotiku je Sali nesrečno zajokala in, ko so jo pobrili, da so lahko dobili celotno sliko ji je iz očesa kanila solza. Bilo je grozno, oči je zatiskala kot da je ponižana. Po posvetu z veterinarjem sem ugotovila, da Sali nima veliko možnosti. Veterinar je rekel da je tvorba ogromna in da tudi če jo "odpre" ni nujno, da izreže vse. Velika možnost je bila, da umre kar med operacijo, če pa bi le-ta uspela, Sali ne bi žvela več kot 2-3 mesece. Ko smo jo odnesli nazaj na mizo v ambulanto se je začela sliniti in kljub silnemu trudu, da bi dvignila glavico niti tega več ni zmogla. Veterinar je poslušal srce in rekel, da je utrip zelo opešal in da je komaj slišen. Pogledala sem jo v oči in jo v mislih vprašala :"Kaj bova zdaj punca?" Sali me je gledala vsa otožna (če sem iskrena sploh ne vem če se je vsega zavedala, ker so bili ti pregledi najbrž grozljivo boleči) in v očeh ji je pisalo da ne more več. Bilo je, kot da mi hoče reči :" Pusti me prosim, dovolj je bilo bolečine." Odločila sem se, da jo pustim, da odide. Najhuje je bilo, da veterinar ni takoj našel žile in se je najino poslavljanje podaljšalo še za nekaj mučnih minut in ko ji je T61 tekel v žilo, sem občutila neverjetno žalost, stisko, bes in ne vem kaj še vse. Vendar sem vedela, da sem naredila pravo stvar. Po injekciji sem se še nekaj časa poslavljala od nje in to so bili najhuši trenutki mojega življenja.
   Danes sem na dnu bolj kot kadarkoli prej. Zjutraj sem se instiktivno zbudila in vstala, potem pa se spomnila, da ni nikogar, ki bi šel lulat. Ko sem prišla iz faksa sem upala, da me bo pozdravila, ko bom vstopila v stanovanje. Da bo šla z mano v trgovino po hrano in me pridno in zvesto počakala pred vrati. Da bo zvečer prišla do mene, položila svojo glavico na moje noge in mi na svoj preprost in lep način povedala da bo vse še v redu. Ne vem kako bom prebolela tisti ubogi pogled v ambulanti....

Čas bo naredil svoje, ampak Sali bo vedno z mano v mojem srcu. Takega psa kot je bila ona, ne bom več imela,  v to sem prepričana.

Čas bo res naredil svoje in definitivno tako posebnega psa ne boš več imela - imela boš pa drugače posebnega psa in še drugače posebnega psa... Vsak bo svojevrstno poseben.

Drži se.

LP, T

Čas bo naredil svoje, ampak Sali bo vedno z mano v mojem srcu. Takega psa kot je bila ona, ne bom več imela,  v to sem prepričana.

Se strinjam, Salika je res neponovljiva!

Oh Pia, kar solze so mi pritekle, ko sem tole prebrala. :'(

Drži se in zapomni si, da si naredila tisto, kar je bilo prav in s tem pokazala pogum in ljubezen, ki ga je bila Sali več kot vredna. Ne, take psičke ne bo nikoli več, zato bo vedno v tvojem srcu. In ona to ve, bodi sigurna.

Drži se!

Diana

Vem, da tale post ne bo čisto spadal k tej temi, pa vendarle upam, da ne bo izbrisan. Danes sem gledala moje zadnje video posnetke Sali, ki sem jih posnela dva dni pred njeno smrtjo. Ponavadi imam na računalniku nastavljen program, ki izbira glasbo in med samim posnetkom, ko mi Sali da lupčka,se vrti Mozartov Rekvijem (odstavek Lacrimosa)....
   Strokovnjaki pravijo, da še nihče ni združil vseh teh obrazcev v simfoniji z bližajočo se smrtjo tako kot Mozart... To je bil najbrž neke vrste znak...


Hvala vsem za lepe želje, Sali, ti pa upam, da se imaš v pasjih nebesih lepo.... Pogrešam te!

Zal mi je za tvojo psicko, vendar mislim, da si se odlocila prav. Drzi se!

Berem tele poste in mi tečejo solze. Tudi jaz sem morala uspavati svojo mačko, na katero sem bila zelo navezana. Kdaj je pravi čas? Ko žival enostavno ne uživa več. Našo je veterinar pregledal čez in čez- nobenih otipljivih izrastlin, rentgen ni pokazal nič, krvna slika nikoli boljša, mačka pa vseeno ni hotela jesti (nekaj časa je jedla samo manj, predzadnji dan s pomočjo injekcije kortizona, zadnji dan pa sploh ne več, trznila ni niti na olive, ki so jo vedno spravile pokonci) zavlekla se je v najskritejši kot stanovanja in samo čepela tam. Če sem jo hotela pobožati se sicer ni umaknila, vendar pa se je opazilo, da ji moja pozornost vse prej kot godi. Ni se več menila za nič, pes je šel lahko mimo nje, pa ni niti trznila, niti pogledala. Njen pogled je bil popolnoma odsoten, nobene iskrice, nobenih "hudičkov". In tako sem se odločila, da je bolje zanjo, če jo dam uspavati. Jokala sem cel dan, preden sem jo odpeljala, nato en teden neprestano, mi pa včasih še vedno pritečejo solze. Pokopali smo jo zraven našega prvega psa, skupaj z "glažem" oliv.
Kar se tiče prisotnosti pri evtanaziji: strinjam se, da je to zelo težko, vendar, če smo z našim ljubljenčkom preživeli skoraj celo njegovo življenje je prav, da smo z njim tudi ob njegovih zadnjih trenutkih, še posebno, ker veterinarska ordinacija ni najbolj nestresni prostor zanj.
Naj še povem, da je bila mačka že od rane mladosti na zdravilih zaradi nabiranja peska v mehurju in je kljub dietni hrani potrebovala injekcije nekje 1x - 2x letno po cca. 10 dni, pa je kljub temu neizmerno uživala vsak dan svojega mačjega življenja.
Upam da sem komu pomagaa pri odločitvi.
 

Cas naredi svoje, ampak pes ostane vedno s tabo! Jaz se vedno sanjam o svoji psicki Juni, ki se je od nas poslovila pred 8 leti. Naso Ory smo uspavali lansko leto in glede na to da je bila se mlada mi je bilo se toliko bolj hudo. Prvi teden ne vem ce sem spala 2 uri na noc, ker sem vsakic ko sem zaprla oci videla njen obraz pred sabo.... tako sem raje strmela v zrak in poizkusala zapolniti misli s cim drugim.
Vem, da se pocutis kot da si sama na svetu s svojo bolecino, ampak verjami da smo (ali pa bomo) vsi na tem forumu imeli taksno izkusnjo. Smrt ni prijetna stvar za vse zalujoce in tezko se sprijaznimo da nasega kosmatinca ne bomo vec videli...... ampak verjemi, da ti je tvoja kuzika hvalezna ker si jo resila bolecine!! Sozalje!

lp

Težko je!! Odločiti se!! Saj vem, kakšno bo verjetno mnenje, mogoče bo vseeno lažje, ko ga bom slišala od vas.
Našemu 16 let staremu kodru se je zdravje v zadnjih dveh dneh bistveno poslabšalo. Nekje eno leto je jemal zdravila za srce (za odvajanje vode) in jetra, stanje se je vmes izboljšalo, zdaj pa je zelo hudo. Noče jesti, piti, hoditi, oči mu begajo. Saj ne vem, zakaj to pišem, ker je odgovor že znan, pa vseeno mi je hudo :'( :'( Ali se sploh lahko stanje še izboljša? Veterinar pravi, da bo danes še na infuziji, ampak ima to sploh še smisel? Ker težko verjamem, da bo kaj boljše!

Pia, ceprav malo pozno, iskrene sozalje. Upam, da si se do sedaj ze malo opomogla in so spomini manj boleci.
Khyim, pravzaprav ne vem kaj ti naj napisem. Drzi se!

človek se vse do zadnjega trenutka sprašuje, ali je injekcija prava odločitev....kot vas je večina že omenila - pes vam sam pove, kdaj je pravi čas. v torek nas je zapustil Ari, bil je star 15 let in pol. in moram povedat, da toliko solz kot sem jih pretočila in jih še pretakam  :'( ... bil je naš prvi kuža (sedaj imava s sestro še Atosa), kokerček, naša kepica, z ekspresivnimi očkami, rojen lovec, planinec, imel je rad otroke in oni njega, repek je vedno migal, rad nas je ljupčkal, vedno me pozdravil, ko sem se vrnila iz ljubljane, pritekel je dve nadstropji dol, ko mu je mama povedala da prihajava s sestro. še mesec nazaj je pretekel sosednji hrib  :-[. revčku so začele odpovedovati zadnje tačke, bruhal je, ni jedel, ni hotel pit, lulat ni mogel  :-[....v soboto sem šla domov, z mamo sva vse noči bedeli in skrbeli zanj, ga nosili po stopnicah, mu pomagali lulat, mu vbrizgavali vodo ker je bil totalno dehidriran, sestradan. ponoči sem namesto spanja poslušala, če še diha. in v naslednjem trenutku skočila do njega, ker je bruhal. v ponedeljek zvečer sem mu rekla, da mu je dovoljeno oditi....ker sem si želela, da nas v spanju zapusti, saj sem se na smrt bala uspavanja, še posebej pa tega, da mi ga bojo vzeli. mama mu je rekla isto. moram povedat, da je očke imel popolnoma prazne...jaz sem vedla da ni rešitve. kuža na sto načinov to pove. ko je odklonil še vodo z mučnim vzdihom, sva se z mamo odločili, da če bo revček noč preživel, mu bomo morali pomagati oditi. mislim, da ni hotel umreti pred nami. vedno ko smo ga peljale ven, je hotel na drugo stran ceste, v naravo. proč. zjutraj smo se vsi zjokali, jaz sem se umila in uredila, zavili smo ga v dekico in ga z mamo odpeljali. to, da sem bila tam, sem čutila kot dolžnost do Arija. ker tudi vem, da je njemu ogromno pomenilo, da sva gaz mamo do zadnjega trenutka božali, mu šepetali lepe besede in ga ljupčkali. ko je dobil pomirjevalo, sva se z njim pogovarjali....zbral je toliko energije, da se nama je s "predenjem" zahvalil za vse. ko je dobil uspavalo, je bilo takoj vsega konec. v enem trenutku sem se počutila popolnoma mirno. imel je prekrasno življenje, prejemal je neskončne količine ljubezni in nam jih tudi vračal, zapančal je v objemu ljudi, ki bi zanj vse dali. potem smo mu telesce zavile v odejico, glavico sem mu skrbno držala. ne morem verjeti, ampak te zadnje dni je imel svilnato mehko in svetlečo dlako. pokopali smo ga na tetinem vrtu. nikoli si ne bi mogla odpustiti, če ga ne bi pokopala.  on je bil naš prvi kuža, ki nam je pokazal, da je možno nepogojno ljubiti in nas naučil, da se vedno vse vrne. njemu v zahvalo vem, da bom vedno imela pse in jih imela rada do konca. njemu v zahvalo sva se z mamo zbližali. njemu v zahvalo sem spoznala nove lepe stvari o sebi. vsakič, ko bom doma, bom obiskala njegov grobek. in mu povedala lepe stvari. jaz vem da me posluša.  :'(

 :'( :'( :'(

Drži se!

Ko sem brala vaše zgodbe, so se mi ulile solze. Moj kuža je še zelo mlad (3 mesece), ne predstavljam si koka bo, ko bo odšel.

Upam, da ti bo kmalu lažje. ;)

Tudi jaz se pridružujem mnenju drugih, kuža ti sam pove, da je pripravljen oditi in , da ne more več. Čeprav ti je še tako težko, mu vidiš v očeh. In, ko je pripravljen oditi, mu pustite oditi. To je moje stališče.
Če pa ima kuža kljub starosti in bolezni še veliko volje do življenja in iskrice v očeh, pa mu pomagajmo, kolikor se da. Pa čeprav težko vstaja, gre težko po stopnicah in potrebuje mehko, pretlačeno hrano, pa pleničke in še sto drugih stvari.
Sama sem mnenja, da prijatelja, ki mi je podaril vso svojo ljubezen, veliko skupnih ur, dni, mesecev, let, tudi jaz ne bom pustila na cedilu. Mu stala ob strani in ga "pedenala", ali pa ga pospremila na zadnjo pot, ko mi bo povedal, da je čas.

Vsem, ki ste se pa morali posloviti, vem, da je težko, veste pa sami, da ste imeli nekaj zelo lepega, kar marsikdo nima - brezpogojno ljubezen in samo vajin čas!
Lp
alenka

Mene pa zanima, ali je na Gorenjskem kakšen veterinar, ki pride na dom uspavat psa? Fantova psička ima namreč 17 let, komaj hodi (včasih ji odpovejo zadnje tačke), ima 2 precej veliki buli, ne zadržuje več vode in blata,... V avto je ne spravimo niti slučajno, saj se z njim še nikoli ni peljala pa bi ji radi prihranili ta stres.

Poklicite veterinarja h kateremu obicajno peljete psa in se z njim dogovorite. Mislim, da ne bi smel biti problem.

Je problem, zato pa sprašujem. Ker to ni življenjsko nujna zadeva, pač noče pridet na dom.

Tina, mogoce bi kaksen bolj privat vet prisel na dom. Recimo un iz okolice Kranja... Iz Lesc dvomim da hodijo na dom... :-\

Tina, poskusi na škofjeloški kliniki. Ne vem če lahko ime napišem, tam dela moj znanec, ki je vedno pripravljen tudi za obisk na domu.

Bom probala malo poklicat okoli- ja, ravno iz Lesc (kamor vozijo njihovo drugo psičko) ne hodijo na dom. Na Jesenicah (to je najbližje) pa verjetno ni nobenega privat, ne?

Klinika za male živali, Bernik Staš s.p.
Škofja Loka
04 515 35 50

Ke ma pes  hude probleme je bol de sega uspava kt pa de ga psitiš de se matra.Vem ke sem ga mogu včerej svojga Rexa dat uspavat :'(.Star je bil 10let pa 5mescov.Bil je še zelo živahen ampak je mov probleme s hrbtenico.

jernej_le,
na tem forumu se za pisanje uporablja knjizna slovenscina.

Sozallje ob izgubi Rexa.

Sam osebno ga še vedno pogrešam vendar pa mislim,da sem ravnal prav.
Se opravičujem če nisem pisal v knjižni slovenščini.

jernej_le, žal mi je za rexa;
kaj pa je imel s hrbtenico?
naša 8 letna zoya (rottika) ima hrustančen izrastek v križnem delu, ki ji pristiska na hrbtenjačo - posledično ne čuti zadnjih nog in zelo težko hodi - po stopnicah sploh ne;
veterinar nam je svetoval B vitamin, vendar izboljšanja ne bo, ker pa je imela težave s srcem pa je odsvetoval tudi operacijo... vsak mesec je slabše.... :'(

menda je bila prišipnjena oz. živec vsaj tako je dejal veterinar
sicer pa je rex že v mladosti imel displazijo kolkov tako da sem v začetku mislil da je problem v kolkih

 ali je možno da psu, kateremu tekočina zalije želodček in pljuča, ter odkrijejo rakaste metastaze na pljučih, ni pomoči??? in da je njegova diagnoza le pogin ???? hvala za odgovore

Ja.

Moram povedati, da se mi zdi to (evtanazija) najbolj grozna stvar in upam, da mi ne bo kdaj psa potrebno dati na evtanazijo, ker bi imela občutek, da sem ga jaz ubila.. Osebno ga ni denarja na svetu, ki ga ne bi dala, da se mojemu kužku podaljša življenje in vprašanje, ki sem ga prebrala na prvi strani se mi zdi, da ga lahko postavi samo nekdo, ki mu pes ne pomeni prav veliko.. Mislim, če težko vstaja, pa kaj potem! Psi mi pomenijo vse na svetu in razen če pes ne trpi res zelo hudih muk, ga nikdar ne bi dala evtanizirat!!!

Uh, Lynn, vcasih pa najvec lahko naredis za psa prav tako, da mu omogocis dostojanstven odhod. Sem bila sama v taki situaciji in vem, da sem naredila prav. Oz., naredila bi bolje, ce bi to storila ze kaksen dan ali dva prej.

Ne govorim o odlocanju za evtanazijo kar tako, ko se pac psa navelicas, ali ga ne zelis zdraviti, temvec o evtanaziji v trenutku, ko pes ne more vec in mu nas egoizem "obdrzati ga ob sebi se naprej" povzroca trpljenje. Ne odhajajo nasi psi vedno "v spanju", temvec je zelo pogosto tocka, ko moramo mi "prebrati" v pasjih oceh, da je cas za slovo in takrat je treba dati osebne zelje na stran in se odlociti v dobro psa, ceprav se to bere in dozivlja zelo grobo. Ob odhodu je treba imeti dovolj moci in stati psu ob strani tudi med slovesom.

Ni pa lahko, seveda ne, vendar oznaciti vse, ki smo se kadarkoli sprasevali o tem, kdaj je pravi cas za slovo, za ljudi, ki nam psi ne pomenijo veliko, je malo prehuda. Zame so neodgovorni tisti, ki za vsako ceno (tudi pasjega trpljenja) drzi psa zivega samo zato, ker ga zeli ob sebi.

Se strinjam z Jano.
Prava odločitev ni vedno najlažja... :-\

No, jaz moram povedati, da ko je naš Boni zbolel in je bilo zelo zelo slabo z njim, mi je celo lastna babica rekla, ali se splača Bonija zdravit!?!  >:(  Bila sem ful šokirana, da lahko nekdo v moji lastni družini misli, češ škoda stran metat denar za psa, za katerega nihče ne ve, koliko časa ob še živel. No, in sedaj je Bonči čist normalen, samo mora jemati tablete in to je to.
Jaz ko je bil Boni par dni ful slab, sem tri dni jokala, ker sem se bala, da bo kar umrl in mi je še kardiologinja rekla, da se preveč sekiram, samo meni pes ni samo ena žival, ki pač dokler je zdrava živi, pol pa k zboli, pa jo dajmo evtanazirat..

Se pa strinjam, da če pes zelo trpi in mu ni več pomoči, da se ga odreši trpljenja, dokler pa je še kaj upanja, pa se jaz za psa borim, kakor bi se borila zase če bi npr. zbolela za rakom.

Moonbeam, sem pa prebrala tvojo zgodbo o Rokiju in moram povedat da sem imela jaz čist podobnega kužka kot je tvoj (ravno tako mešanec med škotskim in nemškim ovčarjem) in tudi mene so vedno dražili v osnovni šoli (norčevali so se tudi iz mojega mešančka, ki pa je bil ful prijazen kuža, tako kot tvoj Roki), tako da sem se tudi jaz malo zaprla pred svetom in imam morda zato še raje pse.

Jana, nisem hotela reči, da ljudem ki dajo psa evtanazirati psi ne pomenijo veliko. Hotela sem samo povedati, da je nekaterim škoda denarja za psa, in ga nočejo zdravit. Če pa je pes hudo bolan in zelo trpi, potem pa seveda evtanazija ni sporna... Vem pa tudi, da je to zelo težka odločitev in da mora človek zbrati res veliko poguma, tako da se povsem strinjam s tabo Jana in z Moonbeam.

Zakaj za vraga pa bi moral pes zelo trpeti, preden bi se ga usmilila?

Vidim, da je to zelo pereča tema, nisem mislila tko, da bi moral zelo trpeti, hotela sem samo poudarit, da pač dokler obstaja možnost za izboljšanje ali ohranjanje stanja, da psa ne daš na evtanazijo. Nikakor nisem mislila tako, da bi moral pes zelo trpeti, preden bi se ga usmilila!!! Saj imam vendar svojega psa neskončno rada in ne bi hotela da trpi!

Ampak na forumu se ljudje ne poznamo in potem nek stavek, ki sploh ni bil mišljen slabo izpade narobe, kot v tem primeru...

Lanabela, jaz imam tudi doma samojeda, mislim pa, da sem vas enkrat srečala na razstavi.
Na srečo je moj samojedek  :-* :-* zdrav, vesel in živahen kuža, tako da, ne skrbite, da bo moral trpeti preden se ga bom usmilila. Moram reči, da sem kar malo prizadeta  :-[, da kdo o meni misli tako slabo, ker vsi ki me poznajo, vedo, da za svoje pse skrbim tako dobro in ljubeče kot da so moji otroci..

Lynn, sem prepričana, da dobro skrbiš za svoje živali. Če pes zboli, je prav, da se o njegovem zdravljenju pogovoriš z veterinarjem, ki mu lahko zaupaš, predvsem pa njegovemu znanju, ker ti bo edino on znal povedati, če bo zdravljenje pomagalo, oziroma kaj lahko naredite, če sploh kaj.
Ko sem z Rokijem zadnjič obiskala dr.M. in so bili rezultati porazni, mi je to povedal, čeprav s težkim srcem. Povedal mi je, da mu ne more več pomagati. Čeprav sem sama videla, da se je spet poslabšalo, sem čakala, da mi on pove. Ker včasih, kljub temu, da je pes hudo bolan in zgleda zalo slabo, se mu še da pomagati. Zato so pa testi in preiskave.
Ne se preveč obremenjevati s tem, kdaj bo čas in kako boš, če pride do tega. Uživaj zdaj s svojim samojedom  :-*

Pozdravljena Moonbeam,

se strinjam s tabo, imam dva psa in naš osemletni kavalir je imel pred časom hude težave s srcem, a na srečo smo ga še pravočasno začeli zdraviti, sedaj dobiva tablete za srce in zelo srečna sem, da se mu je stanje tako hitro popravilo. Razlog, zakaj sem napisala svoje mnjenje o evtanaziji pa je ta, da mi je kar nekaj ljudi, ko je bilo z kavalirčkom zelo slabo in je precej shujšal, rekli, češ ali se splača psa zdraviti. Zato sem pač napisala, da ne moreš psa dat evtanazirat takoj ko zboli, ker se predvsem srčne težave da zelo uspešno zdraviti in kuža lahko s tabletami živi še dve do tri leta (tako mi je rekla njegova kardiologinja). Seveda pa, če veterinar pove, da kužku ni pomoči, ga nihče, ki ima svojega psa rad ne bo pustil trpeti.

Sem pa prebrala zgodbo o tvojem Rokiju in moram reči, da me je ganila do solz. Tudi jaz sem imela svojega mešančka zelo rada, tako da sem povsem razumela tvojo bolečino in izgubo, ki si jo čutila ob njegovi smrti. Jaz samo upam, da bodo mojemu Boniju zdravila še naprej tako dobro pomagala in bo še dolgo z mano...

Lepo te pozdravljamo, Sara & Boni & Sacha

Seveda se splaca. Vsak euro se splaca. Dala sem malo vec kot 2000 eur za Rokijevo zdravljenje v parih mesecih. Niti avta nimam, pa so mi nabijali, da bi si ja raje avto kupila, kot da zapravljam za psa, ki je itak star. Zaradi tega, sem imela se pol leta z Rokijem. Marsikaj sem mu se uresnicila, predvsem pa bila z njem  :-*. Sem pa hvalezna, ker je mozna evtanazija, ker ce druge pomoci ni, mu vsaj tisto ta hudo bolecino prihranis. In kot je napisala Jana, ne zaspijo vsi mirno, zato pa mu pomagas zaspati ti, ko vec ne gre. Res boli in ko stece tista tekocina, si zelis da ne bi, ampak ves, da je tako prav.

Pozdrav nazaj in cuvaj svoje prijatelje.  ;)

Veterinar (tudi Matko) ne pove vedno direkt, kaj je za narediti. Meni je samo rekel, da tumorja, ki ga je imel Maks, ne operira noben veterinar v Evropi in da bo vse praznike (bilo je pred 31.10. in 1.11.) na voljo ponoci in podnevi, ko ga bom rabila. In je res bil. 31.10.2003 ob 22.30, ko smo spoznali, da poti naprej ni vec. Spoznali smo sami, oz. nam je to "povedal" Maks. Matko je samo opravil "konec" z vsem razumevanjem do nas in nase odlocitve.

In to je to, kar hocem povedati. Lahko bi ga nosili lulat se en teden, en mesec ... Lahko bi ga vozili po injekcije ... Lahko bi se jokali ob njem ... Lahko bi cakali na ... Zdaj vem, da se je poslavljal ze dva dni prej. Pa smo cakali na cudez, ker ga nismo mogli/znali/hoteli pustiti stran. To je narobe in nic drugega. Seveda pa je narobe vsekakor tudi to, da psa ne zdravis, ko zdravljenje potrebuje, vendar do neke mere in ne cez tisto, kar se prenese in kar mu se omogoca psa vredno zivljenje. Kadar je upanje na izboljsanje.

Nasega Runota smo z zdravili poskusali "obdrzati" kakšnih osem mesecev. Se danes ne vem, ce je bilo to prav, ce smo kaj spregledali, ce bi lahko naredili se kakšno preiskavo... Ce smo ga na evtanazijo peljali prekmalu ali prepozno.

Tiste mesece je bil ves cas nekdo pri njem, zaradi zdravil je jedel z roke, ker drugace ne bi jedel ob uri, imel dobre in slabe dneve. Vsakic, ko smo se ze odlocili, da ga peljemo zadnjic k veterinarju, je bil drug dan neskoncno boljsi - doma cisto prec, pri veterinarju zivahen. Zadnji dan mu iz smrcka zacela teci kri. Klic k veterinarju in veterinarkine besede: "Dovolj je." Samo kaj, ko se moj kuza ni obnasal kot onemogel seriorcek. Na poti tja je zacel siliti iz avta, pri veterinarju je zelel prevohati vsak kot, oznaciti vsak grm. Kot da ne bi hotel oditi. Ce sem racionalna, vem da je bila odlocitev prava, drug dan bi bila zgodba enaka, spet bi slo vse narobe. Mogoce bi ga morala pustiti ze prej. Del mene se bo vedno spraseval, ce je bilo prav, da sem bila jaz tista, ki se je odlocila, da je konec.

Joj, groza me je, ko berem vaše zapise. Našega psa so brez moje vednosti dali uspavati enkrat poleti, ko sem bila jaz na morju. Niti poslovila se nisva. Tega mami nikoli ne bom odpustila.

Jaz za enkrat vem, da sem odlašala predolgo. Da sem dobesedno pustila trpet psa zato, ker sem se oklepala lažnega upanja, da bo bolje. Lagala sem si dan za dnem, da jutri bo drugače, bolje, jutri se bo zgodil čudež. Danes vem, da sem šla predaleč, da sem bila egoist in reva, da me je bilo strah slovesa. Tega ne bom ponovila nikoli več. Mi je in mi bo večno žal zaradi tega.

Odvisno od bolezni psa, naš kuža ima slabo srce, zdaj dobiva zdravila in deluje povsem normalno, mi je pa kardiologinja povedala, da v njegovem primeru se ga bo ohranjalo na zdravilih dokler bo šlo, potem pa bo pač zaspal, ko srce ne bo več zmoglo. Zaenkrat mislim na najbolje in upam, da bo z mano čim dlje. Sem pa brala da nekateri psi z srčnimi težavami živijo tudi še štiri leta, potem, ko jim je bila postavljena ta diagnoza.

Yo, kakšno bolezen pa je imel tvoj kuža?

IBD.

Na žalost se ne spoznam preveč na bolezni, in ne vem kaj pomeni IBD?

Lynn, nekje sem ti že omenila, da sem imela podoben primer kot ti s pudeljčkom, samo da so pri njem šum na srcu ugotovili že v mladosti, težave (kašelj) pa so se začele šele pri dopolnjenih 14-ih letih; je pa res, da smo ga celo življenje pazili (nobenih hudih naporov, pa vedno je bil bolj pri suhih kot ne). Tablete so mu življenje podaljšale za 6 mesecev (ampak računaj, da je bil dejansko že precej star!).
Na evtanazijo je šel tisti dan, ko je mama ugotovila, da se kljub tabletam (bil je že na najvišjih dozah) ne more več normalno uležt - kašljanje je bilo namreč veliko slabše, čim se je ulegel. Ni hotela matrat psa iz lastnega egoizma - ali pač zato, ker sem bila jaz na morju; ni mogla gledat pasjega starčka, ki poskuša stoje spat.  :-\ In jaz ji ne zamerim.
Je pa res, da je bilo v tem primeru jasno, da izboljšanja ne bo. Diagnoza je bila postavljena in vse oblike zdravljenja (oz. lajšanja simptomov) izčrpane. Veliko težje je, če prognoza ni povsem jasna in če še vedno gojiš neko upanje, da "mogoče bo pa le...".

IBD pa je "inflammatory bowel disease"; ne vem, če je kakšen slovenski prevod, gre pa za kronično vnetje črevesja.

Lynn - na razstavi zelo težko da sva se srečali, ker že par let nisem bila na nobeni.
Sicer pa je odločitev o evtanaziji stvar lastnika in nikogar drugega. zelo nefer je nekoga obsojati, ker svojega bolnega psa ne da usmrtiti, čeprav je neozdravljivo bolan - dokler zanj skrbi kot se spodobi in mu lajša težave vsaj toliko, da je stanje znosno. Prav tako pa se je nefer spuščati v nekoga, ki da enako bolnega psa usmrtiti še preden ta povsem opeša in preden je potrebno poseči po analgetikih recimo.
Sama sem se od neozdravljivo bolnih psov poslovila kar zgodaj. Preden so začeli hirati. Živali namreč ne kažejo bolečino enako kot ljudje. Večinoma bolečino prikrivajo - kar je v naravi stvar preživetja. Psi se pogosto še prav posebej potrudijo, da dobro zgledajo, kadar je prisoten lastnik. Ko so sami pa sopejo in jamrajo.
Če mi je za kaj žal, mi je kvečjemu žal za psico, ki sem jo peljala dan prepozno.
Drugače je s psi, ki so sicer zdravi, a so stari. Pri teh pa čakam zelo dolgo, čeprav jih je treba recimo podpirati, da gredo ven, pa se polulajo ponoči in se spakujejo pri hrani, pa hujšajo in so slepi, pa gluhi pa grdi za pogledat, da se ljudje zgražajo - dokler imajo voljo do življenja.
Doslej pa še noben moj pes ni pogonil sam od sebe. Čeprav nekateri bi, če bi jih pustila še par dni hirati.

Samo za šest mesecev, grozno! Me je kar strah zdej, ker moj Boni tudi kašlja (enkrat na dan). Nisem pa vedela, da je pes lahko suh, če ima težave s srcem, ker naš Boni je bil tudi vedno bolj suhcen.
Kakšni pa so bili znaki, ko se je stanje začelo slabšati?

Mislim, zdaj sem res čist prestrašena, kuža ni mogel leže spat, pa saj to je grozno! Jaz imam mojega Bonija tolk rada, da po mojem bom en mesec samo jokala, sploh ne smem pomislit da bo kmalu umrl, ker se mi kar solze ulijejo..

Lanabela, morda sem vas zamenjala za koga drugega (če vas že več let ni bilo na razstavi).
Nikakor pa nisem hotela nikogar obsojati, jaz pač vem, da si močno želim in upam, da bo moj kuža še živel in morda zdaj to tudi ni prava tema (in sem naredila napako, da sem jo šla brat in pisat svoje mnenje), ker se pač vsak oklepa upanja, da bo kuža, kadar zboli čim dlje z njim...

Saj ti pravim, da je imel naš ob začetku zdravljenja že 14 let, poleg tega so "težave s srcem" zelo splošna oznaka, ki vsebuje veliko različnih diagnoz.
Suhega smo sami držali - tako kot pri ljudeh debelost namreč lahko poslabša težave s srcem.

Pa še zelo laično povedano:
Ko srce slabše črpa kri, se začne v pljučih nabirat tekočina, kar seveda povzroča težave z dihanjem in kašelj. Težave lajšaš z dvema vrstama zdravil - ene pomagajo srcu, druge iz telesa (in s tem iz pljuč) odvajajo vodo. Kardiologinja začne z nizko dozo zdravil, ki jo po potrebi veča, dokler ni izboljšanja. Če srce še naprej popušča, je treba dozo sproti prilagajat, kar pač gre do ene meje, potem pa ne več. V naprej se ne da napovedat, ali bo določena doza zdravil pomagala ali ne in koliko časa je ne bo treba višat.

Poskušaj pa se čim manj ukvarjat s tem, da bo Boni umrl in kdaj bo to, ampak raje uživaj vsak dan z njim. Psi žal živijo mnogo manj kot mi, zdravi ali ne, in smrt je del življenja. Seveda pri aktivnostih vzemi njegovo bolezen v zakup (pazi ga poleti, ko je zunaj vroče, ne prenapornih aktivnosti itd.), ampak ne glej nanj kot na bolezen, ampak tako, kot si do zdaj, kot na prijatelja. Razmišljaj o tem, kaj sta in kaj še bosta doživela skupaj, ne o tem, kaj bo, ko bo... To ne pomaga ne tebi ne njemu, ker pri tebi čuti, da nekaj ni v redu, pa ne ve, kaj.

Lynn, povsem te razumem. Vendar pa je bil način, na katerega si pisala napačen. Napisala si pa tole, da se spomnimo:
Tistim, ki si postavljajo taka vprašanja ponavadi psi veliko pomenijo. Tisti, ki jim je vseeno, pse pustijo, da hirajo in jih njihove težave ne ganejo prav dosti.

Mislim, da bi bilo bolje, če bi manj mislila na to kaj bo, ko bo, če bo,  s tvojim kužkom šlo na slabše. Pomiri se in poskusi z njim uživati vsak trenutek, ki vama je na voljo. ni važno koliko mesecev ali let vama je še namenjeno biti skupaj. Važno je, kako bosta preživela ta čas.

No, to kar sem napisala je bilo kot odgovor na ta citat. Zdelo se mi je pač, d                                     

Eno taksno imam doma, v petek je dopolnila 16 let in priznam, da sem ze nekajkrat pomislila na evtanazijo. Ne, da bi dejansko razmisljala ali naj jo peljem ali ne, temvec  kdaj bo tisti cas. Pa ocitno se ni, ker psica ne trpi kljub temu, da tezko hodi, tezko vstaja in veliko spi.  :) Gre pa navzdol, to je jasno.
Lynn, ne obremenjuj se prevec z njegovo boleznijo. Jaz sem se tudi in po besedah veterinarja bi mogla bit psica ze od januarja 2007 na oni strani. Pa ni. Ker ima sreco, ker so mogoce celo malo falili diagnozo (pa nic zato, hvalabogu  ;) ;)), ker zanjo maksimalno skrbim.... Zdaj sem ji celo ukinila ena zdravila (pa ne odobravam, da bi kdo to pocel brez veterinarjevega nadzora) in psica je definitivno bolje. Tko, da cudezi se dogajajo in brezveze se prevec sekirat zaradi stvari, ki jih ne mores spremenit. Lahko pa kuzku olajsas zivljenje. Tudi s tem, da si ti dobre volje, da ne cuti tvoje potrtosti. :) :)

Tipkovnica mi nagaja, tako da očitno sem že dovolj napisala na to temo...
Drugače pa, morda sem se pač narobe izrazila, nikakor ni bilo mišljeno slabo. Hotela sem samo izrazit svoje mnenje, da če pes počasnje vstaja, bi jaz vprašala veterinarja ali je pes bolan in ali bi ga bilo treba uspavat. Nisem pa hotela nikomur pamet solit ali ga obsojat, ker vsak svojega psa pozna in vidi kdaj pes trpi, ali pa vpraša za mnenje veterinarja.

Kaja, hvala za tvoj optimističen odgovor. :) Tudi sama upam na najbolje in zaenkrat je še zelo živahen :-*, ne kaže kakšnih znakov da bi trpel, začel je tudi veliko jesti (še bolj kot preden je zbolel), ga pa seveda ne obremenjujem preveč, hodimo na krajše sprehode, in pazim da ni na vročini. Obe z mami ful paziva nanj, vidi se, da ima ful voljo do življenja, še zmeraj rad laja na vrtu in meni se sploh ne zdi, da bi bil zdej ko je bolan kaj drugačen. Kašlja pa tudi zelo poredko, kardiologinja mu je zmanjšala dozo zdravil ker mu gre na bolje, ima pa 15.6 še en pregled in bom videla kako je zdaj z njim. Upam na najbolje! ;)

15.6. bo en tak fajn dan, pozitiven.... ;) ;) Potem pa le napisi kaj sta izvedela pri vetu. :) :)

Ja, bom napisala. Drugače pa Bonijeva diagnoza je kongestivno popuščanje srca. Imel je tudi vodo na pljučih, ampak se mu je precej izboljšalo že po treh dneh na tabletah Edemid (ko so mu še enkrat slikali pljučka in srce, so ugotovili, da nima več velik vode). Dobiva pa še Tritace in v Italijo bomo šli po Vetmedin.

Lp, Sara

Pozdravljeni!

Včeraj sem zvedela, da sosedi vozijo svojo 11 let staro psico pasme bernardinec na kemoterapijo. Bila sem naravnost zgrožena, saj menim da psu te starosti in te pasme ne moreš toliko podaljšati življenja, kolikor mora zdaj trpeti zaradi zdravljenja. Tudi prejšnjega psa niso dali uspavati (pa ni mogel več hodit, zadrževati urina ipd.) in so čakali, da je umrl. Najhuje pa je to, da se izpostavljajo  v medijih kot  borci proti mučenju živali. Ne pravim, da bi morali psico takoj evtanazirat, ampak menim, da bi morala čas, ki ji je ostal do konca življenja preživeti čim lepše, ne pa hodit na mukotrpno zdravljenje, za katero ne vemo, če bo kaj pomagalo.
Sama sem pred letom dni morala dati uspavati svojega  15 let  starega psa (sibirski husky) in vem kako težko je to. Še težje pa je gledat, kako žival trpi in ji ne moreš več pomagati.

Zame je meja tam, kjer se, ko že spet greš od veterinarja z novimi zdravili in novim (morda tudi lažnim) upanjem, vprašaš: 'Zame ali zanj?'

Če je odgovor ta prvo, si se dolžan obrniti nazaj in narediti, kar je potrebno in pošteno.
Časi, ko je bil pes zgolj delovno živinče, so mimo. Žal je danes sem ter tja kakšen točno to - v smislu tešenja čustvene lakote lastnika ali lastnikovega bega pred bolečino - pa naj to žival stane kolikor hoče. Dolžni smo skrbeti zanje - zaradi njih, ne zaradi nas. Tudi ta, zadnja pot, mora biti v tem smislu.

Odločitev o kemoterapiji je kar dosti, ali so upravičene je takole na splošno težko rečt. Bo pa tvoje mnenje sosedom verjetno zelo težko povedat oz. ga verjetno ne bodo hoteli slišat.

Pa dajte no!
A ste že bili ob človeku z neozdravljivim rakom, ste morda videli, kako ga izžemajo kemoterapije in bolečine, a se KLJUB TEMU oklepa življenja? Kako si sploh drznete presojati o tem, ali je ravnanje vaših sosedov (!) do njihovega prijatelja in spremljevalca pravilno ali ne?! Prepričana sem, da ravnajo po svoji vesti in svojem prepričanju. Kdo ste pa vi, ki si drznete soditi, da življenje njihovega psa ni več nič vredno? Bog? Oh, moj poklon, še dobro, da obstaja kdo, ki je vseveden in ki to tudi pove. Tako da nam, navadnim smrtnikom, ni treba razmišljati in se ubadati s težkimi vprašanji življenja in smrti. Naj vsi kar svoje sosede vprašamo.

Jst, svoja vest in svoje prepričanje je lahko sem in tja tudi varljivo. Poglej malo okrog sebe. Ni nujno, da v tem primeru je, ampak lahko pa je.
In še nekaj, če se pri zdravju živali zanašamo na božjo voljo jih mnogo lahko počasi umira - tako kot bi v naravi, par dni ležanja v lastnih izločkih, brez hrane in vode, ko se ne morejo več dvigniti in si jo poiskati... potem pa pride tista naravna smrt, ki se ti zdi edina ta prava.
Ne presojam o konkretnem primeru, ker ga ne poznam, ampak daj prosim uberi malo bolj umirjen ton!
Zame, kot rečeno, pa je vprašanje le, ali to delam zanj (za psa) ali pa izključno zase.

Meni gredo pa pošteno, ampak res HUDO pošteno na živce tisti, ki svojega psa dajo uspavat, ker je pač zbolel ali je že prestar, a še vedno normalen ipd...
Ker da slišim takšne blesave stvari, da je pes zbolel in so ga dali uspavat, ker je bil bogi, veterinar pa takoj 100€ pokasira, mi gredo konkretno na bruhanje!
Res je, da tudi prestopanje meje sebi v prid namesto psu ni ok, vendar mislim da je veliko več takšnih kot sem jih opisala zgoraj.

Fižolova župca, moj zapis ni bil namenjen tebi, ampak Mateji_h, ki si je vzela pravico, da razsoja o vesti in dejanjih svoje sosede.
Niti slučajno nisem nikjer zapisala, da naj se "zanašamo na božjo voljo", kar mi povsem napačno pripisuješ. Pravim pa, da si neka Mateja ne more vzeti ekskluzivne pravice, da razsoja o tem, kaj je v določeni situaciji pravilna odločitev. Moj odgovor je bil namenjen njej, zato je tudi ton tak, kot je. In ne, ne bo bolj umirjen do ljudi, ki menijo, da poznajo vse odgovore.

Pa tudi jaz ne poznam konkretnega primera - in sploh ne gre za to. Gre za težko odločitev in za vprašanje, na podlagi česa jo sprejeti. Tvoj argument spoštujem in se tudi strinjam z njim. A tudi če se ne bi strinjala: eno je razpravljati o tem, kaj so tvoje etične norme in na podlagi česa bi se odločila ti, drugo pa je vsiljevati svoje mnenje nekomu drugemu oziroma se postaviti v pozicijo boga, ko smo od situacije oddaljeni toliko, kot je neka Mateja od sosedovega psa.

(Skratka, moja polemika ni polemika s tabo, ampak s tistimi, ki se imajo za boga ali njegovega zastopnika. Ti in jaz sva le človeka.  :) )

Tri možnosti so:
1. Psa damo uspavat prezgodaj, čeprav bi mu s pravilnim zdravljenjem lahko še omogočili nekaj kvalitetnega življenja.
2. Psa damo uspavat ravno v pravem trenutku.
3. Psa predolgo umetno držimo pri življenju, čeprav ima od tega samo trpljenje.

Linije med temi možnostmi so tako tanke, da jih včasih še lastnik, ki psa dobro pozna, nehote prestopi - kaj šele sosedje. Jaz se bom, ko bo prišlo do tega, zanašala na mnenje veterinarja, ki mu bom zaupala, in pa na svoj občutek o tem, ali ima moj pes še voljo do življenja ali ne.

Torej - jst, moj podpis. :)

Mateja_h, preberi Sambovo zgodbo od lanskega novembra naprej KLIK (http://www.mojpes.net/forum/index.php/topic,154.msg462631.html#msg462631). Beri vse, kar je od linka naprej zapisala Bambi. Ne bom lepila njenih slik sem, bom pa prilepila eno, ki je bila posneta na agility tekmi, konec letosnjega junija v Domzalah. Lahko samo recem - bravo Bambi in bravo Crna smrt :)

(http://www.mojpes.net/galerija/albums/agility09/DSC05754.jpg)
Črna smrt Sambo :) spet na sceni

Tema brez odgovora, če mene vprašate. Prav zaradi tiste tanke linije, o kateri piše Vixen. Jaz sem bila absolutno proti uspavanju psa, pa ne zaradi nekih verskih vzgibov, ampak se mi je pač zdelo, da mora veljati nek naraven konec, in v to sem bila prepričana. DOKLER. Dokler se ni zgodilo, da psički po treh operacijah in zdravljenju ni bilo več pomoči. Podrobnosti ne bom opisovala (priznam, da bi jih ker bi mogoče komu pomagale, če to ne bi bila moja psička, ampak iz še vedno trajajoče ljubezni in spoštovanja do nje ne morem), vendar sem na določeni točki in po posvetu z njenim veterinarjem sprevidela, da je prišel tisti trenutek. Kdor je to dal skozi tudi ve, kako je to hudo in kakšni občutki se porajajo še leta kasneje, pa vendar mislim, da sem se odločila pravilno. Se pa po štirih letih še vedno ne počutim, da bi komurkoli lahko solila pamet, kar se tega tiče, niti da bi neznancu o temu svetovala, niti slučajno. Mislim oziroma upam, da vsak, ki ima svojo živalco iskreno rad, ve kaj je kdaj potrebno narediti. Pa vendar, na koncu ostane tisto prekleto vprašanje: kaj pa bi ona naredila, če bi lahko odločala?
Vprašanje bo ostalo dokler živim.

Mateja h, sem v situaciji, ko me raznorazni sosedi, znanci, celo popolni tujci sprasujejo oz. mi ze kar predlagajo evtanazijo za mojo zelo staro psico. Povem njim in zdajle povem tebi: evtanazija je odlocitev lastnika, skupaj z veterinarjem. In ne odlocitev kogarkoli drugega! Torej v konkretnem primeru je to stvar lastnika bernardinke in ne tebe.  ::)

Sama sem zgrozena nad ljudmi, ki se vtikujejo v osebne in to zelo bolece zadeve.  :-X

Jaz se strinjam z jst, mislim da če je veterinar svetoval da se psičko zdravi, potem je očitno še upanje. Sicer pa, tudi čudeži se dogajajo in morda bo ta psička še živela leto, dve in iz svoje situacije lahko rečem da ko je pes enkrat bolan si hvaležen za vsak nov dan ko si z njim. To je moje mnenje.

Kaja, podpis!

Meni so tudi sosedi rekli, z Bonijem je pa konec, ko se je dvakrat zgrudil na tla, pa poglejte ga zdej, z nami gre na morje, uživa in s pomočjo zdravil živi tako kot je preden je zbolel.

Drugače pa se 100% strinjam s Kajo!

Kako lepo bi bilo, če bi se Mateja in njim podobni  nehali praskati, kjer jih ne srbi.

Meni pa odkar sem se vrnila v domovino, ko gledam mimoidoče pesjan(arj)e, nekaj manjka.
Na Nizozemskem, tudi v Belgiji, je povsem normalno, da ljudje 'sprehajajo' naokrog pasje vozičke. Ogromno jih je in razen res velikih pasem v njih sedi prav vse mogoče. Pasji starčki raznih barv in oblik, betežni a očitno zadovoljni. V Sloveniji opažam mlade in zrele pse, stari pa kot da so kar nekam poniknili. Predvsem na deželi je to še bolj opazno. Bi rekla, da to kaže na neko splošno stanje duha - spoštovanje življenja (živalskega pa sploh) je pač na zelo nizki ravni, kar je zame osebno strašljivo. Žival je očitno še vedno orodje, ki je koristna le, dokler nečemu služi.

Mi je pa ravno tako nesprejemljivo ne pustiti oditi, samo zato ker boli nas. In ne, odločitev o življenju in smrti zame ni samo osebna stvar lastnika in veterinarja (zakonsko seveda je, moralno pa o tem menda lahko sodimo), čeprav je za skrbnika psa lahko zelo boleča. Bi lahko bila osebna stvar, če bi vsi veterinarji in lastniki ravnali pravilno - pa žal ni tako.

Še vedno lastnik in veterinar lahko sodita na podlagi znanih podatkov (diagnoze, odziva na zdravljenje,...), sosedje pa samo na podlagi tega, kako pes izgleda in tega, kar morda pove lastnik - veš, koliko moralnih sodb slišijo nekateri lastniki starih psov? In to se ti zdi prav?

Itak da ne, še posebej zato ne, ker imajo sosedje vseh vrst tako veliko pametnega za povedat o prav vsem, vtikanje v druge je pa sploh nacionalni šport.
Kar pa ne pomeni, da se lastnik vedno odloči prav.

Problem je v tem, da se večinoma vtikajo bedaki in neznalice. Zbrihtani se zaradi mene vedno lahko vtaknejo v sosede - tako kadar gre za zanemarjanje verigarja, kot za umiranje na obroke samo zato, ker je lastnik 'softič' in nima poguma naredit kar bi bilo potrebno. Poznam en tak primer in sem povedala svoje mnenje, ker sem se čutila dolžno. Veti so lastnico dobesedno prosili, naj konča agonijo, pa se je vedno našel kak nov, ki bi bil pripravljen poskusiti še teden ali dva. Tu ne govorim o psih, ki so preprosto stari in rahlo obnemogli, ampak o hudo bolnih (ne bom rekla 'neozdravljivo', ker je ravno to vedno predmet debate).

Sama imam izkusnje s svojim veterinarjem, za katerega lahko recem, da je visoko eticen in pove naravnost o stanju in resitvah. Pa vendar nikoli ne rece "zdaj je cas" ali "resitev je evtanazija" ali "posloviti se je treba" ... nikoli naravnost. Ob zadnji taki poti, ko sem se morala odlociti, kdaj je pravi trenutek, je rekel celo, da on ne bo nikoli rekel direkt, da naj zival evtanaziram.

Pri 9 in pol letnem psu s tumorjem na pljucih in kolapsom sapnika po hudih zaporednih epi napadih je povedal, da je vse dni med prazniki (blizal se je 1. november) na voljo ponoci in podnevi. Sele v trenutku, ko sem se odlocila, sem vedela, kaj je s tem mislil - za psa ni resitve, v miru se doma odloci in pridi nazaj.

Pri 8-letnem macku z odpovedjo ledvic je rekel, da ne pricakuje izboljsanja. Prva infuzija je bila izboljsanje za nekaj dni, pri drugi sem se odlocila in takrat sele je rekel, da sem se prav odlocila, ker izboljsanja ne bo.

Moje izkusnje kazejo, da moras sam preceniti, kdaj je cas. Tega ne storijo veterinarji. Oni so lahko v pomoc pri razlagah, kaj lahko se storijo in kaksen je mogoc izid. Da nobena od napovedi ni 100% nam mora biti jasno. Poskusiti, ce je le nekaj malega upanja, je treba. To si zasluzijo nasi kosmatinci. Se pa strinjam, da je veliko nasih odlocitev na podlagi nasega egoizma. Sama bi psu morala pustiti oditi 4 dni prej. To zdaj vem, tedaj sem upala na cudez.

Tole zadnje je lepo napisano. Mislim na veterinarja, ki ne pove naravnost. Meni niti ni, je pa očitno pričakoval moje vprašanje, ki je bilo postavljeno na podlagi tega, kar se je psički zadnje tedne oziroma dneve dogajalo in na podlagi vsega prebranega in z njim predebatiranega, kar sem o njeni bolezni uspela prebrati.
Rekel mi je tudi, naj si vzamem čas, če to želim, ampak vedela sem, da čas zame bi še bil, zanjo pa ne, kvečjemu stopnjevanje bolečine in nepotreben zaključek lepega življenja s preveliko mero trpljenja.
Ne vem, jaz si še vedno nobenemu, ima rad svojo beštjo in vzorno skrbi zanjo, ne upam svetovati na tem področju, kaj šele da bi kogar koli obsojala, ker psa zdravi, ko je "prestar". Je pa res pomebno imeti ob strani veterinarja, ki ti klinično stanje lepo in razumljivo objasni. Pri svojih živalcah pa se na koncu odločam in se bom odločala sama, od primera do primera - gre za prepomembno stvar, da bi sebi in drugim postavljala kakršnakoli pravila.

Mama mojega dragega ima 18 let staro "pekinezerko". Kužka je  bolj ali manj slepa, zadnje nogice jo komaj nosijo, zanaša jo v desno. Ponoči vstajajo na dve uri, ker je treba pit, pa lulat, pa jest. Preživela je vsaj dve kapi.
Skoraj vsi že nekaj časa nagovarjajo mamo, da se kužka muči. A vendar - boli je nič ne, apetit ima velik, pije, kaka in lula normalno, samo včasih jo pri tem izdajo nogice. Še vedno pa vstane in naredi tistih nekaj korakov za svoj sprehod. Pa da o njenem glasu ne govorimo, ker gospa, ko nekaj hoče zna to še vedno zelo zelo glasno izraziti. Tečna je grozovito :D, nekdo ji mora biti vedno na razpolago, če se njena gospodarica preveč oddalji od nje, je takoj vse narobe, med vožnjo zahteva vsakih 15 min postanek,z njo je ogromno dela, pa je še vedno vseeno član družine in z njo tudi tako ravnajo in bodo zanjo verjetno skrbeli, dokler ne bo odšla sama ali pa bo z njo narobe nekaj, zaradi česar se bo resnično mučila v bolečinah.
Vsak dan, ko gre njihov drugi kuža na sprehod čez Rožnik, pekinezerko "zapakira" v torbo in gredo (pred prvo kapjo torbe zanjo sploh imeli niso) - kuža velikosti labradorca, drobna 60 letna gospa in 18 letna pekinezerka v svoji torbi. Vmes jo tu in tam (večinoma, ko to glasno zahteva sama) postavi na tla in ko se po nekaj metrih uleže, jo spet pospravi...

Ko te ni zraven in samo poslušaš o njej, si prepričan, da jo ohranja/drži pri življenju zaradi lastne sebičnosti, potem pa, ko kužko vidiš v živo, je očitno, da ima v vsebi še vedno precej življenja, za katerega ni nobene potrebe, da bi ji ga na silo jemali.

Veterinajri nanjo reagirajo različno, po prvi kapi leto in pol nazaj, ko so jo pravzaprav prinesli na uspavanje, je bil veterinar tisti, ki je dejal, dajmo ji še eno šanso. In jo je "porihtal" in celo naročil na opraciajo  za odstranitev tvorbe, ki ji je rasla ob očesu (ki jo je prenesla brez problemov). Pri kasnejši kapi, čez pol leta, so razložili, da bodo verjetno kapi vse pogostejše in da lahko odpove vse več funkcij ...  potem je doživela grozno reakcijo na ampulo proti bolham, in je veterenar ugotovil, da se za kužko po dveh kapeh  in z več kot 17 leti, drži neverjetno dobro (ko je bila enkrat iz nevarnosti in zopet glasna).

Jaz seveda od veterinarja ne pričakujem, da mi bo rekel: "OK, danes je ta dan." Pričakujem diagnozo in kolikor je le mogoče realno prognozo - ali je kakršnokoli izboljšanje sploh še opcija; pa pričakujem, da mi pove, ali na podlagi znanja in izkušenj meni, da je bolezen, ki jo ima moja žival, boleča oz. povzroča trpljenje.

In bi že kdo čutil, da me lahko moralno sodi (in to zapakira v dobronamerne nasvete), ko bom v tej situaciji, imajo to pravico samo moji domači, ki žival in okoliščine dobro poznajo, ne pa - recimo - sosedje.

Lp, 5ra

Tocno tako! Pa se vedno bo evtanazija na koncu MOJA odlocitev, ostale pa prosim, da se v to ne vtikujejo. Seveda me pa lahko, ce se jim zdi, da psico mucim, preprosto prijavijo veterinarski inspekciji. lp

No, jaz bom dodala svojo izkušnjo, ko sem svoji prijateljici (sosedi) povedala da je Boni bolan in so bili zraven še eni drugi sosedi so mi čisto vsi rekli, pa ti matraš psa, pa zapravljaš denar, pa sploh si neumna, pes dokler živi naj živi, pa take.. V glavnem če so eni tolk brezčutni da mislijo da sem jaz neumna, boge njihove mačke in psi, jaz zase vem, da za vsakega psa ki ga bom imela bom ravnala v njegovo največje dobro in ga zdravila, 'metala' stran denar in mu omogočala čudovito in srečno življenje dokler se bo dalo. Potem pa, če bo veterinar svetoval, da se moj kuža matra, bom razmišljala tudi o evtanaziji. Do takrat pa absolutno podpiram zdravljenje tudi starih psov, ker nikoli ne veš, morda pa bodo živeli še par let in ti boš srečen ker si z njimi in oni hvaležni ker so s tabo, pa čeprav so na zdravilih. No, to je moje mnenje.

Moje mnenje-takrat ko vidiš,da se tvoj prijatelj matra.
Kmalu bo minilo 1 leto,od kar Lojza ni več z nami,pa mi solze še vedno oblivajo oči vsakič ko pomislim nanj.Pet let nazaj smo bili skoraj na tem,da ga zgubimo.Lojze je namreč doživel zasuk želodca.Operacija uspela,pacient preživel.Po torziji še tri operacije hernie.Zadnja je bila že skoraj plastika pri specialistu za kirurgijo mehkih tkiv.Ni nam bilo žal ne časa ne denarja ne dopusta,samo da bo še z nami.In je bil,še dobra štiri leta.Lansko leto konec julija se je začelo.Ne glede na to,da je normalno jedel,imel normalen apetit,je pes začel hirati.Na njegovem mišičastem telesu se je pokazala hrbtenica,videla so se rebra.Postajal je počasen.Njegov trebuh se je začel večati.V roku treh tednov je njegov trebuh izgledal kot da bi požrl žogo.Rezultat-rak.Ker sem mu po zadnji operaciji obljubila,da ne gre nikoli več pod nož,sem lahko samo gledala kaj se dogaja z njim.Zadnje dva dni tudi ležati več ni mogel,ker ni mogel dihati.Tako sva večino časa presedela,tudi ponoči.01.09.2008 zvečer ga nisem več mogla gledati,kako se muči.Ko mi je zaspal v naročju sem se začela spraševati,ali nisem vse skupaj predolgo odlašala.To me muči še danes.Njega ne boli več,meni so njegovi zadnji dnevi še vedno v spominu.
Vsak si želi,da bi njegov pes živel čim dlje časa,nekaterim uspe,drugi se moramo od svojih posloviti veliko pred časom.C'est la vie.
Torej kdaj?Ko začutiš,da je čas.
LP Tjaša

lunca, zdajle mi je pa nekaj v oko padlo.  :'( Sem spoznala vasega Lojza in vem kako ste ga imeli radi.  :-*

Meni je uspelo novembra kajo popolnoma postavit na noge, ampak sem rekla nic vec. Potem je enkrat vmes spet nekaj slabo kazalo, pa je dobila infuzijo in spet bila ok. Nazadnje sem jo pred mesecem dni ponoci ze peljala na evtanazijo, pa mi je veterinar svetoval, da naj se pocakam, ceprav je res izgledalo hudo. Z mesanimi obcutki sem privolila, dobila je se eno infuzijo in injekcijo z vitamini in ko je hotela pobegnit iz ambulante sem vedela, da sem se prav odlocila. :-* :-* Zdaj je kak dan malo slabsa, spet drug dan boljsa....rada je, pa z repkom pomaha ko pridem... :) :-* :)

To so povsem normalne starostne težave, ki jih bo imela tudi večina od nas, ko bomo stari 100 let. S tečnobo vred. :)

Ja, kaja,mislim da si ga spoznala na razstavi v Portorožu pred devetimi leti,ko ti je lezel v naročje.To je bilo čisto po njegovem.Če mu je bila oseba všeč,ji je na vsak način hotel splezati v naročje.
LP Tjaša

   Kolikor je bilo mojih kužkov, so se vsi sami odločili.
   In mi to povedali. Samo je trajalo, predno sem bila dovolj zrela, da sem razumela.

   Nekateri to povejo z odklanjanjem hrane, vode, celo crkljanja.
   Iščejo samoto. Iskra jih zapusti. Najprej umrejo navznoter. Učki pa to.

   Moja najljubša psica (pri kateri dolga leta nisem rabila več niti besed za sporazumevanje, ker sva se tako štekali),
   se je zadnje jutro v parku ulegla ob drevo in ni hotela domov. Vstala je šele na dolgo prigovarjanje, pa zelo očitno
   samo zato, da meni ustreže. Kot da ne razume, kako morem biti tako tumpasta in zahtevati to od nje, ko je pa vendar
   vse jasno...in je tiho poginila doma sti dan.
   Na dan, ko sem končno zaštekala svoj egoizem in se odločila da jo odpeljem. Pa  mi je še to prišparala, ljubica moja.

   Na evo.
   Pet let, pa je spet tipkovnica mokra...

Tko kot je lepo napisala Polžek (še meni so solze v oči stopile :'(), se jaz razumem z mojim Bonijem, pa sem imela že pred njim psa in sem ga imela ful rada in še danes mi je hudo za njim, ampak ta vez ki jo imam pa z Bonijem je pa one of a kind.. Mogoče glih zato ker je bil hudo napaden, pa vse sorte sva doživela in ko pomislim da se bom mogla enkrat za vedno poslovit od njega.. :'(

Mislim, da ste me narobe razumeli. Nisem rekla, da bi morali dati psico uspavati, ker je zbolela za rakom. Menim samo, da bi glede na njeno starost (ki je za to pasmo lepa starost) prizanesti z mukotrpnim zdravljenjem, ki vprašanje, če bo uspešno in omogogočiti čim lepši preostanek njenega življenja z lajšanjem morebitnih bolečin, ki bi se kasneje pojavile. Nisem proti zdravljenju starih psov dokler pač gre s tabletami za lajšanje njihovih težav. Kemoterapija je že za človeka težka preizkušnja z mnogo stranskimi učinki, kaj šele za psa, ki mu ne moreš niti razložit zakaj mora dat to skozi. Mene je pač ta situacija zelo razburila in sem v tisti jezi napisala ta post, ker navsezadnje se mi psica samo zelo smili. Saj zaradi mene naj počne lastnica kar hoče, samo naj se pol v medijih ne izpostavlja kot borka proti mučenju živali, ni pa sposobna za vse živali, ki si jih je nakopala skrbeti in je skrb naložila staršem, ki se mi tudi včasih potožijo, da jim je vse skupaj naporno. Še enkrat pa poudarjam, da nisem rekla, da bi jo morali kr uspavat, kot si je večina tukaj razložila moj post.


Naj Vam še zaupam svojo zgodbo, kako je veterinar ravnal, ko sem pripeljala psa na uspavanje.  Bila je nedelja in je bilo treba it k dežurnemu (kar sem si najmanj želela). Ker je do ambulante kar nekaj stopnic sem s psom počakala zunaj, starša sta šla v ambulanto. Veterinar je pogledal v knjižico in videl, da je pes star 15 let in rekel, da tak ne more nič naredit. Niti ni bil toliko, da bi psa prišel pogledat. Poslal je tehnika, da ga je uspaval. Kot sem kasneje zvedela, je pravilen postopek tak, da veterinar mora psa pregledat, postavit diagnozo in nato on (in ne tehnik) uspavat. Naj še povem, da je šlo za priznanega veterinarja. Še zdaj ne vem, kaj je bilo točno narobe s psom, vem samo da se je njegovo zdravstveno stanje zelo poslabšalo (kuža ni mogel zadrževati urina, hropel je, privzdigovalo ga je). Če bi se še dalo kaj naredit, ne vem, ker ga veterinar sploh ni pregledal. Verjetno bi ga lahko prijavila veterinarski bolnici zaradi nepravilnega postopanja, samo ne bi imela nobenega zadoščenja. Tudi zato ne, ker je ta isti veterinar mojemu psičku rešil življenje, ko je bil majhen.

Napaka v predzadnjem stavku: namesto veterinarski bolnici je bilo mišljeno veterinarski zbornici

Jaz te nisem prav nič narobe razumela. Vtikaš se v stvari ki te ne brigajo. Sosedje psico zdravijo, če dobiva kemoterapijo je pod veterinarskim nadzorom. To, ali se tebi zdi prav da jo zdravijo ali ne, ni pomembno. Ko pride v tako situacijo se mora odločiti vsak sam. Že tako je dovolj težko, ni treba da jih potem še sosedje vlačijo po forumih.

Podpis. Najmanj, kar lastniki takih psov rabimo, je sranje - še dodatno poleg vsega. Danes sem 2x slišala, kako me ni sram, da tako GRDEGA psa vodim naokoli. Ne, me ni. Je pod veterinarskim nadzorom, boli je nič ne, operirana ne bo zaradi prevelikega tveganja, če komu ni povšeči, naj gleda stran. Je moj pes, je moja odločitev in bo moja bolečina, ko bo čas za to. Dajte se začet brigat za svoje zadeve.

Bomo videli, kaj bo čas prinesel. Upam, da se vse skupaj izplača, če že mora dat to skozi. Vam pa sigurno javim, če bo ozdravela.

@ Yo: Ljubezen do psa ni pogojena z njegovo lepoto in je normalno, da te ni sram. Želim ti še veliko lepih trenutkov s svojo psico.

Ko gre za vprašanje uspavanje da ali ne bi jaz vedno poiskala več strokovnih mnenj. Predvsem zaradi slabih izkušenj enega od njih, ki mi je hotel mačko pred 4 leti dvakrat uspavat.Samo na podlagi tipanja trebuška je namreč trdil, da ima hudo želodčno ( ali črevesno bolezen, ne spomnim se točno), zaradi katere naj bi še nekaj dni umirala v hudih mukah. Še isti večer pa so pomagali splošni antibiotiki in po tednu dni je bila popolnoma zdrava, kar je še danes. Pa skoraj me je prepričal  :-X .

Marsikomu se ne da skrbeti za bolnega psa. Ustrasijo se obveznosti in skrbi, ki jih neka bolezen prinese. In potem je najlazje reci matral se je, zato smo ga dali uspavati. V resnici je clovek tisti, ki bi se moral malo pomatrati, da bi psu pomagal, pa se mu ni dalo, ker lahko dobis novega v prvi vasi iz mesta.  Ce je pes bolan mu moras dati cas, da si opomore in vcasih traja to 2 tedna, vcasih 1 mesec, pol leta, vsekakor pa ne cez noc. Seveda ga med zdravljenjem tudi kaj boli, pa kaj, mu pac pomagas kolikor se da. Tudi nas boli, ce smo poskodovani in bolni. Nam ni nic bolje, ker znamo reci, da me boli to ali ono. Prav je, da se lastnik potrudi za psa. Cetudi to pomeni dni, ko ga kaj boli. Psi niso iz stekla in marsikaj prenesejo. Jaz bi se borila za svojo zival dokler bi  slo. Ne bi pa sla predalec. Kaj pa je to predalec, naj bi vedel vsak posameznik za svojega psa. Obsoditi nekoga, da dela narobe je narobe, sploh, ce ne poznas celotne zgodbe.  

Se pa strinjam z Liso, da je potrebno vcasih po se kaksno mnenje vec, sploh, ko se gre za zivljenje.

Nisem te narobe razumela. Te pa lahko vprašam, ali si prepričana, da bi, če bi pri 80 letih zbolela za rakom, odklonila kemoterapijo, če bi to bila edina možnost za podaljšanje življenja, in bi si želela umreti?

Sicer ni letelo na mene, ampak bom vseeno odgovorila, glede na to, kar sem dala skoz s svojo taščo bi rekla ja, odklonila bi kemoterapijo, ker je umret z njo še veliko večja muka kot brez nje...

Drži, Moonbeam. Splača se potrudit, se ne ustrašit tujih muk, pomagat, dat čas in včasih tudi malo brezglavo vztrajat, ko upanje že umira. Vendar pa jaz mislim, da pes kljub vsemu trpljenje dojema nekoliko drugače.

Žival ima na voljo ta trenutek - in to veliko bolj kot mi, ki iz njega kar naprej bežimo v preteklost ali prihodnost in se mu sploh ne znamo posvetiti. Žal pa se ji zato tisto, kar ni 'ta trenutek' t.j. prihodnost in pa stvari, ki so samo še v možnosti, pogojno uresničljive, izmikajo. Živali, ki umira, tako manjka upanje in občutek za prihodnost,, ki bi ji osmišljal njene muke. Ima nagon, ki ji govori, da se za preživetje splača borit, a ko ji nagon reče 'dovolj', ne vidi več razloga, zakaj bi se bilo vredno borit. Kljub temu, da z medicinskega vidika morda obstajajo čisto dobre možnosti ozdravitve. Tu je tudi glavna razlika med občutenjem trpljenja človeka in živali (zato dejmo rajši ne primerjat).

Tu smo pa na vrsti mi - naš razum mora nadomestiti to, česar žival nima, namesto nje smo dolžni pogledat v prihodnost in se vprašat, ali samo podaljšujemo bolečino, ali dejansko obstaja možnost za še kaj kvalitetnih trenutkov. Tu je treba biti pošten, pomagati dokler le gre, potem pa tudi znati pustiti svojo bolečino ob strani.
Saj vem, tole je teorija, ko pa pride, smo pa vsi takole :'( :'( :'(...

FŽ, ti pa zmeraj tko fajn napišeš!

Vsekakor nisem primerjala. Zelela sem poudariti samo to, da boli in nas in zivali. Ja, zival marsikaj ne ve in ne pozna prihodnosti, zato jo pa mi in so v celoti odvisni od nas in nasih, mogoce vcasih sebicnih odlocitev. Seveda pes dojema trpljenje drugace kot mi. A je zato potem smiselno psa evtanazirat, samo zato, ker ne vidi naprej? Ne. Ni pa treba jokcat kako trpi med zdravljenjem, ker so sposobni marsikaj pretrpeti in preziveti. Seveda te boli in bi rad, da se cimprej pozdravi. Zato pa je potrebno opazovati psa in diagnozo, ki mu je bila postavljena in se potem odlocati. Seveda ni lahko. Ni pa za obupat, ker trpijo bolj kot mi in ker ne razmisljajo o prihodnosti tako kot mi.

Je zelo odvisno od psihofizičnega stanja. Če se ne bi dobro počutila, bi vsekakor odklonila zdravljenje, ki bi še bolj načelo moje počutje in kvaliteto življenja. Odločila bi se za življenje, mogoče nekaj krajše, ampak bolj kvalitetno. Kaj mi pomaga kemoterapija, če me pol pokonča pljučnica zaradi oslabljenega imunskega sistema. Vsak dobro ve, da kemoterapija ne ubija samo rakavih celic, ampak tudi zdrave.

Raje vidim, da ima pes še pol leta kvalitetnega življenja kot eno leto trpljenja. Moj kuža je pri osmih letih zbolel za rakom mod. Odločili smo se za kastracijo, ki je bila hvala bogu še ravno pravočasna. Potem je še živel dolgih 7 let. Čisto možno, da je rak prišel nazaj in načel njegovo telo, da se mu je zdravstveno stanje zaradi tega poslabšalo (nisem dala psa obducirat, tak da ne vem kakšno je bilo točno zdravstveno stanje ob smrti). Moram rečt, da je imel 15 let kvalitetnega življenja in to je tisto kar šteje. Nikoli pa ga ne bi pri 15 letih mučila s kemoterapijo, številnimi operacijami (ko je večja verjetnost, da narkoze ne preživi), da bi mogoče doživel 15 let in pol.

PS. Kako lahko dodam sliko v profil?

- Pravila na mojpesForumu (http://www.mojpes.net/forum/index.php/topic,1484.0.html)
- Slike - vprašanja in odgovori (http://www.mojpes.net/forum/index.php/topic,27947.0.html)

Zanesljivo ne bo ozdravela. Smisel kemoterapije pri tako starem psu je doseči izboljšanje, ki traja od nekaj tednov do mogoče enega leta. rak pri psu ponavadi poteka drugače kot pri človeku. Veliko hitreje. Od postavitve diagnoze do smrti brez radikalnega zdravljenja traja ponavadi samo nekaj tednov. In za povrh teh nekaj tednov ni prav prijetnih.
Niso vsi raki enaki, niso vse kemoterapije enake in niso vsi psi enaki. Veterinarji trdijo, da večinoma psi kemoterapijo prenašajo veliko bolje od ljudi. Trdijo, da s kemoterapijo ne samo podaljšajo življenje psu, ampak izboljšajo kvaliteto življenja v teh zadnjih tednih.
Je pa seveda vprašanje smotrnosti - zakaj bi vlagal v starega psa toliko denarja, ko ga bo pa tako ali tako kmalu pobralo. Veliko lažje je reči, da se za 11(15, 17..) letnega psa ne da več nič narediti in ga po kratkem postopku pospraviti v skrinjo. Za prihranjeni denar pa si lahko komot omisliš novega.

Kakšen smisel ima podaljševanje pasjega življenja za nekaj tednov (mesecev)? Ne vem. Sama sem že kupovala dneve na smrt bolni psici (ni bil rak). Meni so se ti dodatni dnevi zdeli zelo dragoceni, zdi se mi, da psici tudi.

Pri psu nisem nikoli šparala. Veterinar mu je podpisal ''smrtno obsodbo'' na podlagi njegove starosti ne da bi ga sploh pregledal, češ da tak ne more nič naredit. To me je prizadelo. Vem, da sem naredila vse, da je imel lepo in kvalitetno življenje. Ker se je njegovo zdravstveno stanje naenkrat drastično poslabšalo in je trpel, se je bilo treba poslovit in ne zato, da bi privarčevala nekaj evrov za morebitno zdravljenje. Po letu in pol še nimam drugega psa. Vem pa, da bom nekoč spet imela psa.

Mateja_h, o tvojem psu in odločitvi vašega veterinarja komot razpravljamo. Bi se dalo narediti več? Bi bilo smotrno? Je vet ravnal prav, da psa ni pregledal (ga je poznal od prej in je pač vedel, da mu ni pomoči)? Jaz ne vem, se mi pa zdi, da imaš ti pomisleke.
O celi zadevi komot razpravljamo tudi na splošno.
Ampak meni se ne zdi prav, da razpravljamo o psici tvoje sosede. Kot je rekla Lanabela - pri kemoterapiji pri tako starem psu veterinar verjetno ne pričakuje ozdravitve, ampak izboljšanje kvalitete in morda podaljšanje življenja. Vsekakor pa o tem ne moremo soditi, ker tvoje sosede pač ni na forumu in ne more iz prve roke povedat, kako je s psico in kaj pravi veterinar.

Lp, 5ra

Sinova psička pudlica Zoly se je kar naenkrat začela obnašati drugače. Vet. pregled je BP, razen za njeno starost 11 let običajnih sprememb, ki pa naj ne bi bile zaskrbljujoče, tudi ne potrebuje nobenega zdravljenja. V enem letu je imela nekaj nenadnih napadov agresije, ko je človeka vabila, da jo poboža ( poznane ljudi ) potem pa je v trenutku šavsnila proti roki. To je še dodaten razlog, da morajo dojenčico, ki jo je sicer lepo sprejela dobro čuvati, da ne bi bilo karkoli narobe. Od kar imajo otročka se agresivnost ni ponovila. Prejšnji teden, ko se je otroček psičke znenada dotaknil čez mrežo stajce ( ni je cuknil in ne uščipnil, samo rahlo dotaknil ) pa je odskočila in zarenčala. Že teden pred tem in še traja, se dogaja, da leži v svoji posteljici in  odsotno gleda skozi okno za dalj časa. Tega ni počela nikoli doslej, razen takrat, ko je bila še omamljena od narkoze. Tudi frizerka je včeraj opazila, da se je spremenila in je lastniku rekla, da se poslavlja in naj se počasi pripravijo na to. Sicer nima nobenih posebnih zdravstvenih težav, razen sprememb, ki naj bi bile po oceni veterinarja normalne pri starem psu , kot je na primer naglušnost in preveč beljakovin v urinu, kar naj bi antibiotiki že omilili. Od teh težav je že pol leta in krvi v vodi ni več. Apetit ima normalen, rada gre na sprehod, vendar jo kar hitro vleče nazaj domov. V stanovanju se uleže na svojo posteljo in odsotno gleda skozi okno nekam v prazno. Danes jim je pasja frizerka rekla, da opaža, da se počasi poslavlja in naj se na to pripravijo.
Kakšne so vaše izkušnje?

Ce prav razumem (zadnji del posta) je od zadnjega temeljitejsega pregleda minilo pol leta. Morda ne bi bilo napak, ce bi ga ponovili (kompletni pregled krvi, tudi kaksen test na klopne ne bi skodil).
m.

LISA, naša Lesi je stara 13 let in v zadnjih (približno) 6 mesecih je začelo prihajati do nekaterih sprememb. Pojavila se je rahla naglušnost in slabši vid, ustajanje je težje, žogico je treba metat malo manj daleč in tudi manjkrat gre zaporedoma po njo (enourni sprehod sicer še vedno zdrži brez težav in je nadvse navdušena nad sprehodi). Več počiva, kot je včasih in veliko raje je notri z nami. Opažamo pa tudi rahle spremembe v vedenju. Včasih se nam zdi nekoliko odsotna (a ne v tolikšni meri, kot si ti napisala za vašo pudlico, pravzaprav je to pri nas še skoraj neopazno), včasih se nam zdi, kot da ji ni vse jasno. Pa še nekaj nenavadnega se je zgodilo v zadnjem mesecu. Lesi ni prej nikoli nikomur od nas kazala zob ali renčala na nas, nakar je pred tedni nenadoma začela kazat zobe in zelo renčat name (sem imela občutek, da bi me kar šavsnila) v trenutku, ko sem ji z besedo in rahlim dotikom nakazala, naj ustane. Zadeva me je močno presenetila in sem se posvetovala tudi s Tejo, kaj bi to lahko bilo. Izkazalo se je, da je vse to (najverjetneje) povezano s starostjo. Zdaj jo bolj/več opazujem in če vidim, da ji dotikanje ne ustreza, jo pustim pri miru in je vse ok. Na splošno ji za vse dam več časa (se njej prilagajam).

Ker je Lesi naša prva štirinožna članica družine, ti ne morem podati kakšnih konkretnejših izkušenj in nasvetov. Morda pa ti bo ta zapis vseeno kaj pomagal. Sicer se pa tudi jaz sprašujem, kako veš, kdaj se kuža dejansko poslavlja. Mislim (še bolj pa upam), da je Lesi še relativno daleč od tega, pa vseeno...

Jaz bi kot prvo šla po drugo mnenje. Pudelj pri 11-ih letih ni star pes... Glede na opis menim, da jo nekaj boli - kako je z uhlji, zobmi?

Se popolnoma strinjam z Yo, biološka starost to pri pudlju verjetno  ni vzrok, moj je pri  10 po obnašanju in vitalnosti popolnoma   tak, kot je bil pri petih. Bi skoraj moral biti kakšen zdravstveni vzrok ali morebiti psihični, če je bila prej v središču pozornosti, po prihodu dojenčka pa je potisnjena na stranski tir.

Kako izrazita je naglušnost pri pudlici? Namreč, tetin španjel je začel šavsati takrat, ko se mu je sluh (naglo) poslabšal. Preden se je navadil na dejstvo, da ne sliši, se je vsakič ustrašil, ko bi ga na primer kdo pobožal, če osebe ni videl, in posledično pokazal zobe.

Po mojem je  ljubosumna na dojenčka. Verjetno je bila prej v središču pozornosti, sedaj pa ni več toliko časa za njo. Ker pri 11 letih pudelj nikakor ni star. Moja Kaja jih ima 15 let in pol, pa se ji nič ne pozna, razem, da je malo bolj siva. Res pa je, da z leti bolj trdno spi in tudi dotikati se ne pusti vedno (včasih šavsne, če se jo prehitro dotakneš). Predlagam, da greste  še na  en pregled pri veterinarju.

Zapostavljeno se ne more počutiti, ker ima več pozornosti, kot prej ravno zato, da se ne bi počutila prikrajšano. Otročka je krasno sprejela . Zaradi pravilnega ravnanja skrbnika je punčko v 6.mesecih naravnost vzljubila. Najbrž bo res naglušnost razlog, da se je ustrašila nenadnega dotika malčice. Izvidi krvi in urina pred 3. tedni ter ultrazvok so bili pričakovani in nič posebnega za starega psa, kot se je izrazil veterinar, pri katerem je sin iskal drugo mnenje. V bistvu ima sedaj, ko je mamica otročka na porodniški več pozornosti, praktično ni nič sama.Z vstajanjem in sicer z gibanjem nima težav, le odsotno deluje in kot, da se ji nič ne ljubi. Z leti seveda je sprememba, vendar pri Zoli so se spremembe začele  lani, sedaj pa se prehitro stopnjujejo. Upam, da se stanje omili in da bo še dolgo med nami.

Zolyjina frizerka ima pudlico istih let, njena v glavnem samo še poležava, čeprav razen naglušnosti in slabovidnosti nima drugih resnejših zdravstvenih težav. Najbrž ima zato takšno mnenje.

Komot je zato, ker slabše sliši in se ustraši, naj pa še povem nekaj, kar je bilo znanstveno potrjeno pri ljudeh. Ugotovili so, da pri starostnikih neke (prosim, ne me držat za jezik, ker si natančno res nisem zapomnila) kemične/nevronske?? povezave, reakcije v možganih, potekajo drugače kot pri mlajših, zato se tudi pri nekaterih starih ljudeh obnašanje izrazito spremeni. Tudi če niso npr. dementni ipd., pa postanejo žleht, nesramni, neprilagodljivi, čeprav to prej v življenju niso bili in so bili v svojem obnašanju popolnoma normalni. Torej obstajajo konkretni procesi v telesu/možganih, ki tako obnašanje sprožijo. Sem preverila enkrat pri naših PV za področje nevrologije, ker smo imeli konkreten primer v žlahti in so to potrdili.
Morda velja kaj podobnega tudi za pse? Ko včasih beremo, da na stara leta postanejo tečni, netolerantni in celo popadljivi...
Zdravila - ne vem če kaj obstaja, bi verjetno vedeli kakšni nevrologi ali farmacevti.
Lisa, nisem pa imela s tem opisom konkretno vaše psice v mislih.

Jaz bi preverila se njen vid. Sestra ima 13 letno pudljico, ki je slepa, vec let ji je vid pesal. In bolj ko je pesal, bolj se je cudno obnasala. Sicer renci ali savsa ne (sploh ne na triletnega necaka) ampak se cudno obnasa. lp

Tudi vid ima nekoliko slabši. Najbolj čudno pri njej je, da te prijazno vabi in se vzpenja nate z migetajočim repkom, kot je vedno počela kadar je hotla božanje. Čim se človek nežno dotakne njene glave pa šavsne. Ampak ne vedno. V enem letu se je to zgodilo morda 5x. Kocka blizu si , res je v človekovih očeh to videti, kot da je žleht. Bog ve, kako pa si to razlaga pasja glavica. Nikoli ni imela slabih izkušenj. In ko je naslednjič ta isti človek noče pobožati, je pa užaljena in ji ni nič jasno. Ravnokar me je klical sin in rekel, da sta se  igrala z njenim žabkom, ki je njena najljubša igrača. Še kakšno uro prej pa je ždela v posteljici in odsotno gledala proti oknu.
Očitno je vzrok malo starostnih težav, malo kemijske žlehtnobice , malo prazne ali polne lune, malo vreme in malo preveč naše panike. Prišel je čas, ko imamo kar nekaj kosmatih starčic in starčkov v žlahti in se bomo morali pač prilagoditi.
l.p.

Odkar sem nazadnje pisala se je čudno stremenje nekam v daljavo omililo.  Res smo se bali, da se je poslavljala.

Taka čudna oslabelost in  depresija se je pojavila pri mojem, ko je zbolel za erlihijo in borelijo. Kot bi se poslavljal - in bi se res tudi, če ne bi še  pravočasno odreagirala. Jaz bi  preverila še to možnost.

Mah, LISA, brala je tole in videla, da je malo pretiravala zadnje čase ;)

Vesela, da je bolje. Želim vam še veliko kvalitetnega skupnega časa :-*

Tudi pri nas in se pri katerem psu, ki ga poznam. V bistvu je bil to edini znak in tudi rezultati obicajnih krvnih preiskav niso bili nic skrb vzbujajoci in bi se jih dalo interpretirati kot posledico starosti (in so s strani veterinarja tudi bili). Zato sem predlagala pregled na klopne bolezni.

Zanimivo, ja, ko sem se s to idejo vsa histerična prvič  pojavila pri Sančotovi  veterinarki (ki jo, sicer, zelo cenim), je bilo njeno prvo mnenje, da pretiravam in da gre verjetno za starost - morda celo kap. Šele po treh tednih so testi pokazali, da sem ciljala na pravo stvar. Medtem se je psu  včasih slabšalo in občasno  tudi malo izboljšalo. Ko so prišli izvidi, sprva sploh nisem verjela, da je res.

Ali se erlihija nakazuje z bolečinami v tačkah, slabše gibanje in težje vstajanje? Ker teh problemov Zoly nima.

Lahko se. Pri taščinem psu se je kazala kot občasno šepanje, nikoli na isto tačko.

Hvala lepa vsem za nasvete.  :)
L.P.

Zakaj sem šla ravno danes prvič v življenju gledat tole temo? In videla tole?  :'( :'( :'(

Ne morem še enkrat napisati svoje izkušnje, najdete jo v tmi o belgijcih, lahko pa povem, da je nastopila očitna razlika od trenutka, ko sem mu povedala, da se ZAME ne rabi več trudit, naj se sam odloči, kaj želi. Zame je naredil že dovolj... Ali je razlika res bila ali sem jo šele takrat uvidela, ko sem bila nanjo pripravljena (oz sem se v to prepričala), ne vem. Ampak tisti teden je bil drugačen.
...

Ai bo kdaj lažje?   :'(

Žal mi je Bambi, zelo žal  :'( . Bo lažje  sčasoma,  v srcu bosta vedno povezana. S tem, ko si priznamo, da poti nazaj ni, smo naredili prvi korak naprej.

Bambi,
dolgo sem jokala za Anukom. V nekem trenutku pa sem samo sebe vprasala kaj za vraga mi je ta pes naredil hudega, da jokam, ko se spomnim nanj. Nic hudega ni naredil, ker je bil vsak trenutek z njim nekaj prekrasnega. Sedaj se vedno nasmehnem, ko mi pride v misli in ga pozdravim, ko v mislih zagledam njegove jantarne oci, ki so me vedno tako pomirjale.

Bambi, ne vem. Meni se vedno ni lazje. :'(

Drejči, vem, kaj misliš  :(. Tudi sama sem se že spraševala to; ampak kot je omenila LISA - nisem si priznala, docela sprejela, da je preteklost preteklost. Ne živim dalje in dokler se sama ne premaknem naprej, se rana ne bo naprej zapirala, to vem. Pravzaprav sem se trudila in sem bila sredi tega koraka - ko me je doletelo še drugič. Na, pa že puščam  :'(.
Enkrat bo bolje, moram verjeti, da bo. Ampak zaenkrat ni. Tako daleč sem, da se včasih že nasmehnem, če kje vidim kakšno fotko ali posnetek, se spomnim, kaj vse mi je dal, koliko lepih spominov sva ustvarila. A je to ob slabih dneh le opomnik več, kaj sem izgubila  :'(. Nekoč bo slabih dni vedno manj, prevladali bodo dobri dnevi, prežeti s samimi lepimi spomini. Nekoč...

Se oglašam še na tej temi o psih .
Kot sem že (nekje) napisal imamo 13 let starega nemšeka ovčarja. Že dobro leto opažam, da mu zanaša zadnje noge . Kot je običajno pri tej starosti in pasmi so to kolki. Tudi kaka ne več tako kot včasih, ko je tekel v travo in se tam pokakal. Sedaj to dela kar napolčepe med hojo in kar po cesti ali poti ( ko greva na sprehod). Odvisno je tudi od dneva,. Včasih gre prav počasi, včasih pa kot da ni nič.
Tudi jaz si ne žeim, da bi ga peljal k veterinarju na uspavanje. Dokler bo hodil in sam šel na WC ne bom razmišljal o uspavanju. Kaj pa potem ko ne more več hoditi?
V LJ sem videl enega gospoda, ki je na sprehod vodil zlato prinašalko tako, da ji je z nekimi trakovi podpiral zadnji del, da je sama hodila po sprednjih tačka.
Kakšne so vaše izkušnje?

To sicer lahko počneš in se obnese, vendar samo v primeru, če pes zadnji konec težko uporablja zaradi starostne oslabelosti ali kakšne druge zadeve, ki sama po sebi ni boleča. Če pes trpi bolečine ( ki jih ne kaže nujno s cvijenjem, lahko tudi sope, drži uhlje nazaj...) pa tovrstna pomoč nima smisla.

Znajo pomagat tudi razni dodatki za sklepe in živčevje! Pa seveda kake protibolečinske občasno...

Imam samo eno vprašanje. Ali kkdo pozna kakega veterinarja v Lj ali okolici, ki bi prišel na dom uspavat psičko?
Vse možne preglede in zdravljenja smo dali čez, lečeča veterinarka je rekla, da nima več kaj narediti in da se bo treba odločiti, kdaj se posloviti.
Ker naša Belči od nekdaj ni marala vožnje in veterinarjev, bi ji radi prihranili dodaten stres in ji omogočili, da zaspančka doma.

Na eni izmed Lj klinik sicer pridejo, a le do 17.ure, kar pa je prezgodaj, saj bi bila rada oba zraven ....

Veste morda za koga/kakšno kliniko?

Hvala.
Pika

PikaPoka, vzemita dopust. Tistega dne itak ne bosta mogla zbrano delat... Pa bodite še zadnjič skupaj, od zgodnjega jutra pa do slovesa.
Drži se.

Gre za psičko moje sestre, Belči. In verjemi, da bi prišel dopust za njo in njenega fanta še kako prav, pa ga žal ne dobi, je že poskusil. So šli ostali na dopuste in ni šans, da bi dobil, tudi en sam dan ne. Ne bi drugače niti komplicirala ....

300kosmatih

Sori, prehitro oddala..

Na 300kosmatih se da zmeniti, da pride veterinar na dom uspavat psa..

Ja, oni res pridejo, ampak

Če ne bo šlo drugače, potem bo treba pač tako, a vseeno bi sestra rada, da sta s fantom prisotna oba, konec koncev je bila njuna, ne njena :-[

PikaPoka pomojem če bi jim razložila situacijo, bi se dalo zmenit, da pridejo tudi malo kasneje.. poskusit ni greh ;)

Smo poskusili, pa je bilo rečeno, da ne gre ... je bilo rečeno, da vožnja pobere nekaj časa, potem verjetno še kake druge zadeve, povezane s tem, tako da ob 17ih najkasneje.

A fant se pa tudi ne more zmenit, da bi vsaj kakšno uro prej šel iz službe?

Upam, da vam (jim) rata nekaj pogruntat..

Saj vem, da se mogoče trapasto bere, ampak ne bi bili tako obupani, če bi se dalo zmenit drugače ....  :-\
Tole je zaenkrat samo vprašanje, ki bo aktualno v prihodnjih dneh, morda že prej, pa bi radi imeli pri sebi kako številko ali kontakt, ko bi to potrebovali ...

S klinike 300k so prišli in naše Belči ni več  :-[
Hvala vseeno za vse sugestije.

Pika

Sožalje, PikaPoka  :'( Naj ji bo lepo na mavrici.

Sožalje  :'(

Pika, iskreno sožalje...  :'(

Pika, iskreno sožalje.

Obema z Majo pa obenem tudi iskrena hvala, da sta "naši" Belči na jesen njenega življenja omogočili najboljše možno življenje.....

 :'(

Katarina

Katarina, to si ji omogočila ti in za to ti bomo večno hvaležni.

PikaPoka, sožalje.  :'( Belči, naj ti bo lepo na mavrici. :-*

omg, a že... :'(
Belči  :-*
Sožalje vsem, ki ste jo imeli radi!

Sozalje  :'( :'( :'(

Tudi pri nas gredo zadeve drastično na slabše... Habibi že skoraj popolnoma odklanja hrano, ne zmore več sprehodov oz. so ti omejeni le na manj kot 5 minut, domov ga moram nest (stopnice). Če kaj spravim vanj, je rezultat večdnevno zaprtje in potem sledi kakšen dan driske... Že ves čas je bil suh... Zdaj je grozljivo suh. Torej, kako veš, kdaj res ni več pomoči...

Tisti dan, ko tako čutiš. Dokler se sprašuješ, so še dnevi pred tabo. Potem pa naenkrat veš, da se je tehtnica prevesila od dobrega k slabemu in da je nadaljevanje samo muka. In kupiš velik sendvič, da ne gre lačen na pot, in potem gresta... Ko prideš domov, je grozno, je prazno, nimaš pa slabe vesti. Ja, takrat je pravi čas.

Sprašujem zato, ker se zaradi starosti od psa še nisem poslavljala, mi je to prvič...
Kako je potem, vem...
Ko bi le pojedel sendvič, potem bi celo verjela, da bo bolje...
Drek, no!

Kaj pa vem. Naša Alica je prav taka. Sama ne je že več kot dva meseca, vzroka organskega ni nobenega. Posledica kapi verjetno. Pač pa brez problemov poje tisto, kar je pasirano in se ji da z brizgo. Če ji je všeč seveda, konzerve in namočeni briketi na mojo žalost odpadejo. Proti zaprtju dobiva lan in nobčasno surova jetra. Shujšala je zelo, a odkar dobiva hrano po brizgi ne hujša več, tudi driske nima. Težko vstane, občasno ne ve čisto točno, kaj delajo noge, ampak ko je postaviš pokonci, pa kar gre. Po stopnicah (saj jih ni veliko) se pusti nositi, čeprav bi lahko šla sama, če bi se potrudila seveda. Ni pa videti, da bi jo karkoli kjerkoli bolelo, tako da bo verjetno ostala toliko časa, dokler ji noge povsem ne odpovedo. tako kot so toliko časa ostale druge psice, ki so šle od starosti in ne od bolezni.

Hvala, Lanabela. No, pri nas je tako, da hujša še naprej in res je že prav grozljivo. Organskega vzroka prav tako ni, noče pa jest. Ne briketov, ne konzerv, ne kuhane in ne surove hrane. OK, ga prepričam, da poje čisto malo, to je pa tudi vse... Ja, noge tudi njega ne ubogajo, ko želi na veliko potrebo, ga moram večkrat prijet/držat, ker sicer pade... Nosim ga, ker je precej stopnic (2. nadstropje) in jih res ne zmore več. Boli ga ne nič razen pač kolkov... To vem že odkar je prišel sem. Ostalo, če ga pretipam itd. je OK.
Saj ne vem, kaj naredit. Upam, da je tole poslabšanje posledica vročine in da bo spet bolje... Čeprav malo izgubljam upanje...

Yo zate  :-* in za Habibija  :-* da bi šlo na boljše.

Pri naši Belči je bilo popolnoma enako. Ko ni več pustila, da se je dotaknemo in ji repek niti ob glasu ni več pomigal, se je Maja odločila, da je čas, da se poslovi. Nikdar ne bo lahko, vsi pa vemo, da nas to žal čaka.
Drži se, Yo.

Hvala vsem...

Čisto razumem, kako se počutiš.  :-[

Jaz sem se tudi morala samo enkrat sama odločiti. Drugače se šli ali naravno, ali pa tako, da ni bilo kaj razmišljat. Sem pa temu enemu v zadnjih dneh sfutrala res vse neumnosti, ki bi jih rad, pa jih nikoli prej ni dobil. Res da mu niso prav direktno škodile, na dolgoročno pa res nisem več gledala.

Svetovati v bistvu nimam kaj. Lahko samo zaželim mirne zadnje dni in čim manj boleče slovo.

Odločila se boš pa pravilno, ne skrbi.

Si ga poskusila hraniti z bizgo ? Naša sama ne požre niti požirka. Z brigo brez problema 3 - 4 skodelice dnevno. Drugače pa - psi, ki jih pobere starost vsi na koncu zelo shujšajo, tudi zato, ker izgubljajo mišično maso, tako da jih je prav grdo za pogledat. Tako pač je. Če pa psa očitno nekaj boli, pa ne čakam več.

Sem poskusila z brizgo, pa ne je. Oziroma isto malo kot sicer.
Da je hujšanje tudi posledica izgube mišične mase, mi je jasno, ja, saj že kakšna 2 meseca ne hodi oz. se ne giba več kot par minut na dan... Zadnja 2 tedna pa po max 10 minut na dan. Ostalo preleži.
Poleg vsega je nehal nadzorovat izločanje urina, očitno, ker sem ga že 2x našla zapacanega od urina, ko sem prišla domov. Enostavno se polula in se potem po možnosti še uleže noter...

Pika, kdo je prišel k vam? Je možen tudi pregled na domu ali le evtanazija?

V takem primeru sama ne bi več prav dolgo odlašala. dršta se.

Hvala

Yo, samo ti, ki živiš s Habibijem, boš vedela/zaslutila, se odločila ...
Storila si/boš zanj samo najboljše ... :-* :-*

Upam... V bistvu mislim, da ima vsega dovolj... Glede na njegovo ocenjeno starost itak ni kaj dost za naredit...

Maja je klicala na 300kosmatih. Mislim, da pridejo tudi na pregled ja, samo pri ans ni bilo več potrebno, žal.
Vikend ne pride v poštev, pridejo le za nujne primere (kar evtanazija ni, kot so pojasnili nam), sicer pa vsak dan do 17.00 ure.

Žal mi je, da se moraš odločati o tem ...  :-[

Hvala, Pika... Ne, ni zdaj nujen primer... Bom klicala v prihodnjih dneh in se pogovorila, kako in kaj.

Yo, mislim na vse vas...  :-*

Yo tudi mi mislimo na vas, Kala pa svojemu škotskemu '' kolegu'' pošilja  :-* . Držite se  :-*

Ojoj, Habibi  :-*   Mislimo na vas. Držte se  :-*

Mi bomo očitno kar rabili en obisk na domu... V prihodnjih dneh. Meni je tako hudo za umret, samo nič ne pomaga očitno.
Hvala vsem, ki mislite na (Ha)Bibija... Samo tole ne bo šlo več.

Yo, drži se. Vem, kako je...

Habibijo in vam...  :-*

 :'( :-* :'(

Eh, Yo, se ze cmeram. :'( Tudi Kaja je bila tako uboga na koncu, moj vet jo je prisel uspavat na dom...to je veliko lazje za psa, tako, da ga kar prosi naj pride. :( Pa drzi se, vem, da je grozno. :'( :'( :'( :-* :-* :-*

Yo, drži se.. :'( :'( :-*

Yo držite se  :'( :'( :-* :-*

Pa ne no  :'( :'( :'(    Habibi lepi  :-*   Yo objem  :-*

Danes me ni bilo doma 2 uri... Sem ga našla od glave do tac zapacanega z urinom in blatom, 5 minut sem rabila, da je vstal, da sem sploh odprla vrata in prišla v stanovanje... Mislim, da je kvaliteta življenja na točki 0.

 :-\

Yo, ti si tista, ki ga pozna, ki živi z njim in ki diha z njim in samo ti veš, kdaj pride tisti trenutek. Smo nažalost vsi šli skozi to in prekleto malo nas je takih, čigar žival je imela privilegij umreti v spancu, žal. Bi ti napisala, da bodi korajžna, ampak se mi zdi, da v takih trenutkih ne pomaga prav nič. Držta se.

 :'( Držta se.

V odločitvi o pravem trenutku ti nihče ne mora zares pomagati. Mi smo dve leti nazaj v treh mesecih izgubili 3 pse, dva celo v dveh dneh (enega na ponedeljek, enega na sredo).
Če danes gledam nazaj, se je za enega "predolgo" vleklo. Osebno se držim načela - poskusi vse, a ko pes ne more več "dostojno živeti", naj "umre dostojno".
Vidiš pa mu tudi v očeh... Postanejo - drugačne... Tako, kot pri umirajočih ljudeh... Meni osebno se zdi pomembno, da človeški ego -strah pred izgubo in osamljenostjo - ne prevlada nad usmiljenjem in pravico do dostojne smrti...
Težko je. Mi po dveh letih še vedno jokamo - in nič nam jih ne bo vrnilo. Ampak - smo veseli, da smo jih imeli.

V teh učkin ni ničesar več...

Yo ... drži se. Mislim na vas.

Yo in Habibi :-*.

Mislim na vaju. Držita se. :-*

Saj nevem kaj naj ti recem Yo..Habibi ti ocitno govori da je prisel cas.
Prvic si mu pomagala ko si ga pripeljala k sebi, da bi svoja zadnja leta prezivel z nekom ki ga ima rad, zdaj pa mu pomagaj se dostojno oditi. Zal mi je, drzi se.

Yo, odreši ga, njemu ni več lepo. Drži se.  :'(  :-*

Yo, kako ste, kje ste? A je Habibi ze pri Rokiju?  :-*  Mislimo na vas.

Yo  :-* :-* :-* drži se, in se odloči, kakor se tebi zdi prav. In tako bo prav. Habibiju  :-* :-* :-*

Tudi jaz sem pri mojemu cakala do zadnjega trenutka, ko je bilo iz njegovih oci videti, da je prisel do konca. To je "povedal" on sam in ceprav je bil to zelo zelo zalosten dan, sem bila vesela zanj, saj je imel polno in dolgo zivljenje in sam je povedal, da se poslavlja. In poslovila sva se skupaj, objeta, jaz seveda v solzah....

Yo, ko je cas, ves ti in Habibi.... :'(

Drzite se  :-*

Yo, kaj je s Habibijem? Si je opomogel? :-*

Jutri greva k veterinarju.  :-\ :'(

Joj...  :'( Ogromen koš  :-* zate in Habibija.

Yo, drži se. Bi res rada napisala kaj vzpodbudnega in takega, kar bi ti olajšalo vse skupaj, ampak res nimam kaj. Čuvaj spomine, ki so samo vajini, pa čeprav sta se našla, ko so bila njegova najlepša leta že mimo.
Drži se.  :-*

A je bil v teh skoraj dveh tednih torej boljse?

Ni nam uspelo. Habibija ni več  :'( :'( :'(

Yo iskreno sožalje, vedi da si zanj naredila vse in še več in da ti bo vedno hvaležen za vse... drži se  :'( :'(

Sožalje, Yo in Tamala Yo  :'( :'( :-* :-*

Yo, iskreno sožalje.  :'( Drži se, mislim na vaju.  :-* Habibi, naj ti bo lepo... kamorkoli že greš.  :-*

Iskreno sozalje Yo  :'( :'( :'(


Tebi in Habibiju pa  :-*

 :-* :-* :-* :'(

Iskrene sožalje tudi od mene... :'( :'(

Habibiju pa.. :-* :-*

Kje v zakonu piše, da je evtanazija zdravega psa prepovedana? Kak link mogoče?

6. Usmrtitev živali

26. člen

Usmrtitev živali je dovoljena, če je:

– takšen ukrep odrejen zaradi diagnostičnih preiskav in preprečevanja ter zatiranja določenih kužnih bolezni;

– iz drugih zdravstvenih razlogov prepovedan zakol bolne ali poškodovane živali;

– žival po veterinarski presoji v agoniji, neozdravljivo bolna ali ima poškodbe večje stopnje in ji bolezen oziroma poškodba povzroča trpljenje;

– to potrebno zaradi ohranjanja naravnega ravnotežja;

– žival nevarna za okolico oziroma povzroča občutno škodo in tega ni mogoče drugače preprečiti;

– tako odredi uradni veterinar zaradi zaščite ljudi oziroma živali;

– rejena za proizvodnjo kož ali krzna;

– rejena v poskusne namene, vendar zaradi narave poskusa ni primerna za uporabo v tem ali nadaljnjih poskusih in se zato šteje kot odvečna laboratorijska žival;

– izvedena na predpisan način za prehrano ljudi;

– žival dosegla tako starost, da ji odpovedujejo osnovne življenjske funkcije;

– potrebna za znanstveno-raziskovalno ali izobraževalno delo;

– v skladu z izdanim dovoljenjem iz 21. člena tega zakona za opravljanje poskusov na živalih;

– izvedena za potrebe naravoslovnih muzejev;

– v skladu z 31. členom tega zakona;

– nujno potrebna zaradi zdravstvenih razlogov ali veterinarskih ukrepov iz 32. člena tega zakona.

Dovoljeni so le strokovni načini in postopki usmrtitve živali, ki žival usmrtijo v trenutku oziroma z ustrezno predhodno omamo ali v skrajnem primeru na način, ki povzroča le neizogibne bolečine.

Usmrtitev živali, ki je naklepno storjena v nasprotju s tem členom, se šteje za mučenje živali.

ima kdo izkušnje s slovenskim krematorijem?
kaj bi se vi odločili
- pokop
- krematorij
- psa pustili na veterini
??

hvala za odgvore

Jaz sem se vedno spraševala, kaj naredijo, če pustiš truplo na veterini, ko smo mi pustili Naceta tam brez podatka, kaj se bo s truplom zgodilo... In si predstavljala vse mogoče grozne stvari. :( :(
Naslednjič bom definitivno izbrala nekaj, pri čemer bom vedela, kje je truplo dejansko končalo, ne glede na to, ali bo šlo za pokop ali krematorij.

Pri nas so vsi psi ostali na veterini. Zame so vsa bitja, s katerimi si delim življenje (ljudje, živali, včasih še kako drevo :P) veliko več kot živi organizmi in mi je zato v veliki meri vseeno za npr grobove ali žare. Vem, da če bi psico nekje pokopala, pa najsi bi to bil vrt ali gozd ali njena najljubša trata, bi to samo stopnjevalo bolečino vsakič, ko bi ga uzrla. So druge, čisto neotipljive stvari, ki zame štejejo veliko več :-*
Ampak vsak naj se odloči sam, tu se res ne da svetovati prav nič.

Delim mnenje z mokso, saj imam morda od nje še nekoliko bolj samosvoj pogled na smrt in spominjanje na umrle.
Mi vse živali prepustimo veterini.

Sem mnenja, da naj se ob smrti ljubljenčka vsak sam odloči glede na svoje splošno prepričanje o zadevi. Nekaj, kar meni niti malo ni pomembno, nekomu drugemu mnogo pomeni in obratno. Svetovanje najbrž res ni na mestu.

Verjetno je res odvisno od posameznika. Meni kraj, kjer lezi Roki, ne predstavlja bolecine, prej vse tiste poti, ki sva jih prehodila, zato ne brskam rada po spominih. Ceprav vem, da ga ni vec, mi tista njegova smreka in travnik kjer lezi, dajo neko zagotovilo, da mi ga nihce ne more vzeti, da tocno vem, kje je, kot sem vedela 13.let. Ceprav ga vec ni, vem da on je tam in vedno bo. Mogoce se bo to zdelo komu smesno, ampak jaz se ne morem sprijazniti, da ga ni in zato imam obcutek, da se se nisva v celoti poslovila, ker ga lahko obiscem. Meni je to v tolazbo, spet drugemu bi bilo to breme.

Teja, zal mi je, da si pred to odlocitvijo.

Obcasno se srecam koga, ki me vprasa, kje je Roki? Pa moram prav pazit, ker je prva stvar, ki mi pride na misel ta, da recem ja na M. je. Potem se pa spomnem, da za svet ga vec ni, zame pa se vedno je tam gor.   
 :-*

Odloči se tako, kot sama misliš, da je prav. Joj, si kar ne upam vprašati za koga gre.

Ja, odloči se, kot ti narekuje srce. Razum pri tem nima ravno kaj dosti.
Če se ti zdi, da se boš ob žari, ki bi jo po možnosti imela celo doma ali ob grobu počutila samo žalostno in bi te spomini boleli, je boljše, da ni nečesa, kar bi ti jih priklicalo v ospredje. Potem je boljše, da psa pustiš na veterini.

Če pa se ti zdi, da nek majhen spomin, del duše svojega psa mora biti s teboj, pa bi se jaz odločila za upepelitev ali pa grob na posebnem mestu.

Drži se, :-*

Jaz sem zadnje tri muce, ki sem jih peljala k vetu na dobesedno "odrešitev", prinesla domov.
To so bile muce, ki so bile vajene izključno nas in nisem hotela, da bi se jih neki tujci dotikali (pa čeprav gre za "lupino" ). Mene nihče ne bo prepričal, da je ok, da ti žival vržejo v skrinjo in potem kot smeti naložijo in odpeljejo bogsigavedikam.

Ker je prostor problem, se bom jaz za moje pse verjetno odločila za kremiranje, v nobenem primeru jih pa ne bom pustila pri vetu.

Moj je po krivdi veterinarjev umrl na njihovi veterinarski postaji in trupla niso hoteli dati domov... Na voljo so torej dali še kremiranje v Avstriji, kar pa bi po njegovih besedah dolgo trajalo in veliko stalo. Takrat se nekaj časa nisem pretirano obremenjevala s tem, kje je njegovo telo pristalo pa tudi v vrečki mi ga v bistvu itak ne bi bilo ravno fajn dobiti, če bi se odločili, da ga dajo...
No, to je bilo februarja in pred kakšnimi tremi meseci sem se začela kar precej sekirati zaradi tega. Predvsem zaradi nekaj stvari, ki sem jih prebrala na internetu o truplih živali, ki ostanejo pri veterinarju... Med temi informacijami je bila tudi ta, da gredo trupla v industrijsko predelavo in da potem iz njih naredijo kostno moko. Ne vem koliko je to resnično, srčno upam, da to ne drži in da je pravilna stvar, ki sem jo slišala, ta, da trupla (ko se jih nabere več) skupinsko zažgejo. Ne zdi se mi prav, da bi moj kuža, ki me je na žalost sicer spremljal samo malo manj kot dve leti, nazadnje končal kot kostna moka - kljub temu, da je res ostalo še samo njegovo telo..
Že zdaj se zaradi tega sprašujem, kaj naj storim ob smrti novega pasjega prijatelja... Saj upepelitev mi je še najbolj všeč, če ga že ne dajo za pokop nekje doma, vendar ne vem kaj naj potem z vsemi temi žarami? Do konca mojega življenja bi se jih nabralo že kar nekaj, to bi bilo potem precej morbidno. Če je le možno, se mi pokop za hišo zdi še najboljša odločitev, vendar mi tudi pri tem ni vse najbolj všeč. :) Ko se enkrat preseliš, izgubiš dostop do tega mesta in svojega psa na nek način prepustiš ljudem, ki tja pridejo za tabo.
Ker tako kompliciram, verjetno še dolgo ne bom našla odločitve, ki bi bila zame najboljša.

V celoti se strinjam z Jano. Bolečino ob izgubi doživljamo vsak po svoje in tako je tudi edino pravilno. Nekega splošnega vzorca tu ne more in ne sme biti.

Jaz imam vse svoje bivše psičke pokopane pri mami na vrtu. Res je, da so bile vse yorkice in zato ustrezno majhne. Nekako se boljše počutim zaradi tega, ker vem, da so tam - hudo pa ni bilo nič bolj in nič manj, kadar sem se morala posloviti. 
Če bi imela velikega psa, se zavedam, da tega ne bi mogla narediti. Kako bi se pa spopadla s tem, pa težko rečem, ker se mi še ni bilo treba.  Že za mamine, ki so bile vse večje psičke, mi je bilo hudo, ko sem jih morala pustiti na veterini - pa nisem jaz živela z njimi.


Pravega nasveta torej ni - odločitev je zelo osebna. Vedno pa je treba poslušati svoje srce in ne dovoliti, da ti kdo drug soli pamet.  Sam pri sebi mora človek razčistiti, kaj je najboljše. Kar se pa tiče  tistega "kdaj", moraš pa poleg sebe poslušati tudi svojega psa (ali pa pač katerokoli drugo žival). Saj se da. Je res zelo težko, ampak se da.

Jaz imam vse pokopane na vrtu, mama jih je raje pustila na veterini. Za upepelitev se mi pa po pravici povedano zdi škoda denarja, ga raje porabim za žive.

tukaj je težko biti pameten, zadeva je zelo osebna.
bom svojo štorijo napisala, morda bo kdaj za koga koristno.

mojemu mucku, ki sem ga imela pred dolgimi leti, so odpovedale ledvice in v enem tednu je umrl.
ko so izvidi na katere smo čakali nekaj dni pokazali, da mu ledvice ne delajo niti v enem odstotku, sem ga peljala na evtanazijo.
objela sem ga, dobil je injekcijo in umrl.
v tistem trenutku do trupla nisem imela nobenega odnosa več, vseeno mi je bilo, pa tudi če bi se iz njega naredila kostna moka, kot nekdo piše zgoraj.
pustila sem ga na veterini.  
tudi drugače čustvujem na ta način, da mi trupla ne zbujajo kakih posebnih občutkov, dojemam jih bolj kot predmete, pri katerih je zgodba over&out, čustveno se odzivam samo na življenje, trpljenje itd. - živih ljudi in živali.  

obdobje žalovanja za mojim muckom je kar trajalo in trajalo in trajalo, bolečina ob izgubi mojega kosmatega sopotnika tudi po dolgih mesecih ni bila nič manjša, sanjala sem ga vsako noč, s kotičkom očesa sem "videla" mačjo senco itd. skratka zelo hudo je bilo.

ker je bilo stanje tako, da bi "normalno" obdobje žalovanja že zdavnaj moralo miniti, sem porufala enega znanca, ki je bil psihoterapevt in ga prosila, če se lahko zmeniva za chat, ker tako naprej ni moglo iti.

povedal mi je, da sem s tem, ko nisem naredila pogreba, naredila grd kiks.
zadeva je baje čisto arhetipska, simbolika obreda je baje izredno močna, pogrebni obredi so razviti v prav vseh kulturah.
pojasnilo bo amatersko, ker nisem od foha.
čisto praktično je menda psihološki keč v tem, da se v obredu (ne glede na to, da smo ljudje te ceremonije v nekaterih primerih pripeljali do res bizarnih razsežnosti) dejansko nekako osvobodiš vezi in dokončno posloviš.
mene pa takrat moj mucek nikakor "ni spustil", od njega se nisem poslovila in menda sem imela zato take probleme.

na podlagi te izkušnje zelo priporočam pogreb.

Kaj pa jaz vem ... Po svoje je to res, vendar da bi to držalo, da bi bil pogreb res "slovo", bi moral biti veliko kasneje. Ker nekaj dni po smrti ljubljenega bitja si preveč v šoku, da bi se zavedal, kaj se sploh dogaja. Tako da ... pogreb ali ne, čisto vseeno, vsaj zame osebno.
Smo pa tudi tu ljudje različni.

Ja, vsak se na svoj način spopada z izgubo.

Meni je najteže se odločiti, kdaj. Nikoli ne bom prepričana, ali sem prav zadela tisti trenutek, ko bi bilo "bomo še malo poskusili" samo nesmiselna muka, ali pa celo nevarnost, da pes umre v bolečinah in mogoče celo takrat, ko ni nikogar zraven. Ko se odločim, se temeljito pogovorimo, kaj in zakaj. Živali razumejo veliko več, kot smo pripravljeni verjeti. Poslovimo se. Povem, da se vidimo vsak mesec ob polni luni (ja, baje grejo pasje duše na luno in ob polni luni gledajo dol in oni podaj jih pozdravljajo z lajanjem in zavijanjem).

Truplo pustim tam. Zunanja oblika je otip dlake, je vonj in je barva glasu. Vse to lahko ohraniš samo v spominu, fizično pa ne. Pasjim dušam pa vedno pomaham in jih pozdravim, ko je polna luna.

Joj, a tako hudo je Teja, da moraš že o tem razmišljati? :'( :'(

No, jaz bom povedala svoje mnenje, da jaz nikoli nebi svojega psa pustila na veterini, to se mi zdi res najslabša odločitev, jaz recimo bi ga pokopala, ker ga želim imeti nekje kjer se ga bom lahko spominjala in hodila na njegov grob, tako da jaz ko bo čas ga bom pokopala na nekem lepem kraju, kjer je bil srečen, kjer sva hodila skupaj, in kamor ga bom lahko šla obiskat.

Teja, drži se! :-* :-* :'(

Pred slabim letom in pol je imela Oxa čudne napade (izvora nismo ugotovili), ki pa so po dveh tednih izzveneli... tako da ni bilo več potrebno razmišljat o evt...
 še vedno so ostale njene težave s hrbtenico, to pa je bilo več ali manj vse... čisto normalno je živela, z izjemo da ni več hodila na sprehode z nami, vseeno pa je ostajala v dobri kondiciji za svoja leta :-*
do njenega 14 roj. dneva je bilo vse super, celo na morju je bila letos frajla :D

zadnjih nekaj dni pa cela drama :'(
ne vem kako to, da je dobila drisko, ki se kar ne konča...
ni pomagal linex, ne oglje... danes je dobila efloran in čakam da prime...
plenice ne pomagajo, si jih sname, če nisem zraven, ponoči smo se 2x mogli previt, zjutraj driska, ko sem prišla iz službe po 4 urah, vse pokakano spet...
plus tega zaradi snega ne hodi ok in se je danes zjutraj do doma vlekla s prvimi tacami... (če ni snega hodi, sicer težje kot v mladih letih, vendar nič kritičnega)

ne vem več kje se me glava drži in kaj naredit...

pri Tori sem se po moje odločila v pravem trenutku (13 let je imela, rak...) in je nisem pustila da mi shira in trpi (je pa tudi res, da ni mogla več hodit in tudi jest je nehala)...

trenutno pa ne vem...
enkrat so ji odpovedale zadnje tace, pa je s protivnetnimi in protibolečinskimi prišla k sebi...
potem smo imeli pred pol leta kužni kašelj in je Oxa dobila urgentno stanje, ni hodila, dobila je infuzijo in antibiotik in sva preživeli tudi to... še na morje smo šli kasneje, čez 2 meseca ;)

sedaj pa nimam več ideje... ne vidim v njej to, da bi se hotela poslovit, res ne... sem bila prepričana, da bom vedela... pa imam samo še prazno glavo... razmišljam, da je ne morem več dajat v varstvo v mojih odsotnostih z reševalnim psom  :(
ne zmorem več dovolj energije za preostale 4 pse...
zadnje par dni samo perem in čistim in jo na nekaj ur vodim ven...

upam, kako upam, da jamram samo brez veze in se bo uredilo...
čeprav mi je pa tudi jasno, da tale zima bo zanjo peklenska in ne vem kako bo :'(
od njenega rojstva je z mano... celih 14 let in 3 mesece  :'(
morala sem se razpisat, ker mi je preveč hudo :'(

Teja, držita se. Zelo, zelo držim pesti, da boste ugotovili, kako ji pomagati
in izboljšati njeno stanje  :-*

Teja, ni pravih nasvetov, ne besed. Sama jo najbolj poznaš, če se ti zdi, da trpi...
Drugače pa kot pomoć pri hoji morda ni slaba ideja http://www.julius-k9.com/index.php?page=shop.product_details&flypage=vmj_naru.tpl&product_id=558&category_id=13&option=com_virtuemart&Itemid=1 (http://www.julius-k9.com/index.php?page=shop.product_details&flypage=vmj_naru.tpl&product_id=558&category_id=13&option=com_virtuemart&Itemid=1)

Ravno takšen čas smo lani strmoglavili z mojo Luno.  :'(
Ampak, priznam, da dva dni nisem vedela, kaj naj naredim pri vseh teh eplieptičnih napadih, ki so prišli zlepega. Potem pa še nestabilnost zadnjega dela.
Ob pomoči nasvetov in mnenj dveh ljudi. kateri so mi olajšali odločitev, mi je šlo lažje izreči, da smo na koncu. Smetki in veterinarju Matku sem od srca hvaležna za vse besede. Vnaprej razmišljati o tem, je težko, ker so situacije potem čisto drugačne, kot smo pričakovali.
Enostavno, vedela sem. Pa ne bi kar tako sama od sebe, to sem prepričana.

Teja, jaz sem poleti pri skoraj 18 letni Kaji enostavno začutila kdaj je čas za odhod. Pa naj se sliši še ne vem kako čudno, sama mi je pokazala, da je prišel njen čas. Je peklensko hudo, a ko sem videla, da ne more več vstati, jesti, potem uvidiš, da to ni več življenje, ki ga je imela rada, v katerem je uživala in takrat je čas, da se poslovita. Na srečo je pri nas trajalo le par dni, poskusili smo z infuzijo, pa z zdravili, a na koncu uvideli, da enostavno pri tej starosti ledvička ne bodo bolje....

Držita se obe.

Teja, so mi kar solze stopile v oči ko sem to brala... :'( :-[ hej, jaz mislim da ne obupaj še, saj se bo že končala tudi ta driska še... jaz ful stiskam pesti in upam da se Oxi izboljša in da bo spet vse ok... držita se, stiskamo pesti in tačke za Oxico!!! :-* :-*

Teja, držimo pesti in tačke, da se vse konča tako, kot se mora. :-*

Glede na to, da prav zdaj na veliko razsaja nek driskaško bruhaški virus bi bilo smiselno še malo počakat.

mi smo ok  :-*
driska se je potem ustavila z Efloranom, že včeraj in danes je Oxa ok, hodi lepo, tako da sem vsa srečna!
se mi je zdelo da ni tako hudo, pa čeprav sem slišala kakšno besedo ali dve kako je uboga (itak, v sveže zapadlem snegu in mrazu ji ''odpove'' hrbtenica, pa še driska jo je dodatno izčrpala...)
odkar nima driske in je vse okoli nje čisto, se imamo prec bolj fajn ;)

očitno je bilo to to, glede na to, da je imel tudi Maiki eno kakanje drisko, pa včeraj zvečer jo je imel še Tayos (enkrat), danes ponoči pa me je zbudila še Indy, ker je mogla hitro ven driskat :O
po moje se je vse začelo s prihodom Mikota po 3 mesecih... prvi dan oz. slabe 2 dni je imel krvavo drisko, potem nič, včeraj pa med 6 urno hojo kar naenkrat spet 2x drisko... danes ima pa normalno strukturo ::)  prav tako imajo že vsi ostali normalno, tudi Indy...
hrana ni mogla bit kriva, prav tako ne sneg...  je možno da je Miko kaj privlekel?  :-\
kaj takega pa še ne :P

Jaz že tri dni ne spim prav dosti. Prvi dan (pravzaprav noč :( ) je kozlala Laki, naslednji dan (noč :( ) Brina - ta je bila najhujša, tako v loku celo noč - in zadnjo noč :(  Betka. K sreči nobena ni bruhala več kot eno noč in imela drisko naslednji dan. En dan diete, potem so bile ok brez zdravljenja. Še dve...

Aha, se mi zdi, da smo imeli/imamo kaj takega tudi mi. 2 tedna nazaj 2x zaporedoma zvečer bruha Zarja in potem 2x zaporedoma zjutraj Binki. Driske ni bilo, Zarja je imela sicer malo mehkeje, Binki ima pa tako ali tako vedno napol mehko. Ni jih pa naganjalo.

Danes pa je spet bruhal Binki. Oziroma hoče izbruhat neko slino, ki jo potem prej pogoltne nazaj. Potem mu je še malo slabo, ampak kmalu zaspi. Se je pa 3x ponovilo. Mati so me nagali na počasen kratek sprehod in zdaj je videti ok, celo igračko je imel.

Je pa res, da pri njemu nikoli ne vem, kdaj bo to nastalo od dolgotrajne uporabe zlobnih zdravil ali posledica bolezni. :(

bojim se, da se bo tokrat pa res treba odločit  :'( :'( :'( :'( :'( :'( :'( :'( :'( :'( :'( :'( :'( :'( :'( :'( :'( :'( :'(
ne vstane, nikakor... niti ne more več ven lulat, kakat...  :'( :'(
hrano je pa še in to z veseljem... v glavi je še ok, ampak zadnje tačke so kritične... žalostna sem... kar upam, da bo bolje... ampak...  :'( :'( :'(
ni več ok  :'(

Teja, gre za Oxo?
Saj ne vem, kaj sploh napisat ... naj bo mirno, karkoli že bo - za obe :'( :'( :'(

hu:g

ja, Oxa...  >3   :'(

Teja, tu ni pravih besed...  :'( 

Sama najbrž vidiš v Oxinih očeh, da še zadnjič rabi tvojo pomoč. Bodi zdaj močna zanjo, za žalost in solze bo še dovolj časa. Saj veš, da bo srcu za vedno ostala s teboj.
Slovo nikoli ni lahko; tega se ne moremo navaditi ne glede na to, kolikokrat smo ga že doživeli. Ampak nekoč se bosta z Oxo zagotovo spet srečali.

Drži se! :-*

To je za vsakega lastnika zelo težko. Pred leti, v starosti 15 let smo mi dali našo psičko tud uspavat, ker je z težavo hodila, urina in blata ni mogla več kontrolirat in ji je neprestano uhajalo, jokala je cele dneve in noči, celo veterinarji niso vedeli kaj ji je in pol smo se odločili, da bo najbolje za vse in smo jo uspavali.
Tako da včasih pač moraš storit tisto, kar je najtežje, pa čeprav je nam ljudem hudo in težko.
Ja in na koncu se boš sama mogla odločit za to, ampak vedi da v tistem trenutku bo hudo, ampak bomo z tabo vsi ki smo to izkušnjo že dali skozi in vemo da je to najtežja odločitev.
Drži se, mi smo z tabo, pa čeprav samo v mislih te podpiramo ne glede na to kaj se boš odločla narditi.
Vem kaj ti roji po glavi, ampak vedi da tvoja odločitev bo vedno pravilna, ne glede na to kaj ti drugi govorijo, ti si živela z njo in ti jo najbolje poznaš.

Veliko moci ti zelim. In da bi jo znala spremljat cimbolj mirno, da ji bo ob tebi manj tezko...
Drzi se :'(  :-*.

Drži se ...

Teja hu:g

hvala vam... najbolj me muči to, ker je v glavi še ok, pa si nisem še čisto na jasnem... ne more hodit, to je dejstvo, lula in kaka tudi večkrat že leže...
ampak danes, ko sem jo dala na sonček in ko sem pogledala čez okno me je vedno pogledala, ko sem odgrnila zaveso  :-\  pa na tem prostoru pred hišo še ni bila, zato ni vajena da tam izza zavese kukam... da bi jo pa kaj bolelo; nimam občutka da bi jo... joka  tudi nič...
vem, da ko bom videla da trpi- se bom takoj odločila...
ampak saj človek niti ne ve; ali se odločit pred trpljenjem in takoj ko pes ne more več hodit, ali ko se le trpljenje že začne...
vem da čisto čisto še ni čas, tako čutim, ampak dolgo pa tudi več ne bo tako  :(

Boš že začutila, Teja, samo ti.

Moja je imela blazen apetit in čeprav ni mogla sama prehoditi več kot 20 metrov, se nikoli ni polulala in pokakala v košari, tudi po 9 ur je še vedno zdržala. Tudi "v glavi" je imela še vse enako "poštimano", ni da ni. Seveda ni imela več enakega sijaja v očeh v zadnjih mesecih, bolezen naredi svoje. Ampak en dan, ko sem prišla domov, preprosto ni bilo več isto. Na videz in vsem domačim je bilo ITAK vse isto kot prejšnje dni, a mene je njen pogled spravil v jok. Sem sicer pripravila hrano, pa sva šli potem malo ven in se "zmenili".. spokali sva se v dveh urah.. 

Teja, kot pravijo tudi druge - začutila boš. Meni je ena najhujših stvari, ki se lahko zgodijo ta, da žival ali človek, ni važno, nekaj bi in ne more. Da je v glavi vse pošlihtano, da je volja, ni pa moči. Ampak samo ti najboljše veš za svojo žival in prepričana sem, da boš sprejela pravo odločitev ob pravem času, pa čeprav ti bo zelo hudo.

Pošiljam en močen objem!  hu:g

V vsem se strinjam z Jinxico. Res je najbolj grozno to, da glava stima, ostalo pa ne ...

Tudi jaz sem prepricana, da se bos odlocila, ko bo pravi cas. Lahko, da bo jutri, lahko cez dva dni, lahko cez ene teden, lahko dlje. Ko bo cas, bos vedela. 

Drzi se :-*

 hu:g

v petek sem mislila, da bo danes ta dan...
pa ni bil... namesto da bi šla na veterino sem vso bando odpeljala na 3 urni izlet  :)
Oxica je uživala v avtu na sončku, mi pa okoli avta ;)

https://fbcdn-sphotos-a-a.akamaihd.net/hphotos-ak-prn1/904360_10200797229764031_745464209_o.jpg (https://fbcdn-sphotos-a-a.akamaihd.net/hphotos-ak-prn1/904360_10200797229764031_745464209_o.jpg)

vidim, da bom vedela, ko bo čas...
hvala za lepe misli! :-*

Oxa  :-* :-* :-*

Teja, ti boš najbolje vedela. Ti bo pokazala. In mi smo s tabo, bodi močna in uživajta skupaj vsako minuto hu:g

Kok je ona ena lepa starka :-*

Jaz tudi ne... :'(, razmišljam pa o tem noč in dan. Meša se mi, kako je to hudo  :'( :'( Buči moj, meni se bo zmešalo.  :'(

Branka, vedela boš!!!

jaz sem se letos morala poslovit še od druge zlate pasje srčice  :'(
https://fbcdn-sphotos-f-a.akamaihd.net/hphotos-ak-xfp1/t31.0-8/10557526_10204255196171030_24556188456822503_o.jpg

https://www.youtube.com/watch?v=2CHw8X9I5Sg

pri nas je merilo: bolečine in osnovna življenjska opravila (da lahko lula in kaka sam)-ker pri naših velikanih jim pri tem težko pomagaš... Ko je to zadnje odpovedalo, je bilo konec upanja... ko pes ne more več hodit...  :'(

Branka, želim ti, da ti še dolgo ne bi bilo treba sprejeti kakšne takšne odločitve!!