mojpes.net

Hm ..., ni veliko ljudi, ki bi jih pri nakupu psa vodila pamet. Pravzaprav je bolje, da rečemo drugače - veliko preveč je ljudi, ki jih pri nakupu psa vodijo samo čustva. Dogaja se celo, da dobivajo ljudje pse za darila, pa o psih prav ničesar ne vedo. Dogaja se, da si otroci zaželijo psa, pa o skrbi za psa starši ničesar ne vedo - seveda psa otroku kljub temu kupijo. Dogaja se, da se ljudje vse premalo zavedajo, kaj sploh pomeni za njihovo nadalnje življenje nakup psa.

In največja napaka pasjih mladičkov - luškani so od hudiča kar vsi po vrsti, kar v še takem pesjanarskem nasprotniku vzbudi nežnost in zaščitništvo. Ja, dokler taka oseba psa ne pripelje domov, je vse v redu, ko pa doma ugotovi, da se mu je življenje v enem samem trenutku obrnilo na glavo ... vsak odreagira drugače. Nekateri se žal s svojimi napačnimi odločitvami ne soočijo, temveč psa enostavno oddajo, postavijo pred vrata ali še kaj hujšega. Žal je to le posledica nepremišljenosti in neodgovornosti za svoje lastne odločitve. Če pes pri takem lastniku ostane, se pogosto dogajajo nezadovoljstva, pričakovanja niso izpolnjena ... Vsi namreč govorimo, kako lepo je s psom, kako so nam psi najboljši prijatelji, kako uživamo na sprehodih, ob crkljanjih ... Si zamislite, da je težko nekomu, ki je tako veselje in povezanost pričakoval, zdaj dan za dnem živeti z nevzgojenim in neposlušnim odraslim psom, s katerim ni mogoče na prijeten sprehod, ki je uničil mnogo stvari v stanovanju, ki lula vsepovsod, ki je kar naprej bolan, ki ... Ker se je kupec zanašal samo na ljubek izgled mladička in stereotip, kako krasno je živeti s psom, med vsem tem pa pozabil na svojo vlogo tako pri odločitvi kot pri vzgoji in ostalem.

Težko je prav vse ljudi seznaniti s spremembami, ki jih ob nakupu psa čakajo, pa vendar upamo, da si bo pred nakupom psa na vprašanja vzrediteljice Nataše Petrič Regent odgovorilo čim več potencialnih kupcev psov katerekoli pasme, kot tudi veliko tistih, ki razmišljajo o takih in drugačnih posvojitvah psov.

Nataša piše takole:

Namen mojega pisanja ni, da bi vas odvrnila od novega družinskega člana - mladička ali odraslega psa.

Za seboj imam kar nekaj izkušenj in sem mnenja, da je za dobrobit psa (oprostite, tu so ljudje na drugem mestu) in njegove nove družine pomembno, da se ljudje res zavedamo vsega, kar nas s prihodom psa čaka. Kajti pes ni igrača, ki bi se jo po mesecu ali dveh naveličali in odvrgli, zamenjali ali peljali na servis,... Ljudje smo tisti, ki nosimo odgovornost za naše kosmate prijatelje - za njihovo življenje in za njihova dejanja!

Vsi smo "krvavi pod kožo" in vsakemu od nas se lahko na naši poti življenja marsikaj zgodi. Ko pa se odločimo, da v naše življenje pripeljemo psa, je to odločitev, ki mora temeljiti na odgovornosti, brezpogojni ljubezni in zavedanju, da smo mi njegov svet!

Kot vzrediteljica vedno ogromno povem novim interesentom, a še vedno včasih ugotavljam, da morda premalo. Zato in samo za kužkovo, vašo in našo srečo so postavljena naslednja vprašanja. Samo v razmislek, še enkrat ali pa znova in znova ...

Torej ...

Ali ste res pripravljeni na novega družinskega člana?

Celoten članek preberite TUKAJ (http://www.mojpes.net/modules/news/article.php?storyid=1183).

Preberite vprašanja in si odgovorite nanje. Prav na vsa! In pri vseh morate imeti jasno predstavo, kaj pomenijo in jasno odločitev, ali sprejemate spremembe ali ne. To je prvi korak pri odločanju - pride pes v hišo ali ne? Potem začnete izbirati pasmo, iskati vzreditelje, primerjati legla, izbirati mladička ... in pripravljati svoj dom za novega družinskega člana.

Zagotovo se bo komu utrnilo še kakšno vprašanje, ki ga je morda Nataša izpustila, zato predlagam, da nam pomagate in članek tukaj skupaj dopolnjujmo.

Objavo tegale sem nestrpno čakala ;) Bravo Nataša in Jana!!!!!!

ODLIČEN ČLANEK!!!
Še več  takšnih, da bo res čim manj teh "brezglavih" kupcev, ki kupujejo psa SAMO na podlagi trenutnih čustev in posledično bo zaradi tega čim manj kužkov, ki se znajdejo na ulicah, v zavetiščih...
Mislim, da zajema čisto vse, ker sem ostala brez besed  :-X!
Samo poudarila bi, da je za nakup (posvojitev) psa resnično potrebno racionalno, torej razumno in realno pretehtati in še enkrat pretehtati in premisliti zakaj JA in se šele po tem odločiti... saj, če se odločimo ZA, dobimo s tem novega družinskega člana, kateremu je treba izkazovati neizmerno količino ljubezni, sočutja in spoštovanja, se ukvarjati z njim v svojem prostem času, potrebna je doslednost pri njegovi vzgoji, in za njegove osnovne življenske potrebe - do katerih ima pravico in mi (kot njegovi lastniki) smo dolžni za to poskrbeti - odšteti nekaj (včasih več) denarja, itd., itd...  pa vse to ne za mesec ali tri, ampak za njegovo celo življenjsko dobo!!!

Natašin članek je čudovit in popolen. Nobeno vprašanje se mi ni več porodilo. Jana, tvoj članek je prav tako čudovit. Ugotavljam pa, da ljudje ki si "želijo" psa..sploh se ne pozanimjo nič o njem. Ne na Internetu, ne v knjigah, ne pri vzrediteljih! Preden sem sploh začela razmišljati o novem psu, sem se prijavila sem, pa še vse kam drugam. Pozanimala sem se in sedaj vem 100% več kot prej.

No mi tudi sanjamo o psu, sama sem ga kot najstnica že imela. Tale članek sem prebrala že včeraj in tudi meni se zdi super. Vsekakor vreden razmisleka.

Mega članek!

FUL dober članek...
ampak sama sem si zastavila še eno vprašanje: Ali sem pripravljena imeti otroka?

Ne vem, ker se mi zdi, da je kuža enako zahteva kot otrok (disciplina in red), kakšno ušpiči... le s to razliko, da kuža odrašča hitreje, prej menja zobe in do pubertete na traja vsaj 10 let :) Ampak princip je isti :) in za kuža skrbim enako, kot bi za otroka  :-*

Enkrat sem na forumu starševski čvek napisala, da je vzgoja otroka popolnoma podobna vzgoji psa ;D
(kar je tudi res, le s to razliko, da otroci dosti bolj testirajo meje)

Ne morete verjeti, koliko kritik je bilo na račun moje primerjave. Na koncu sem bila ožigosana kot ena bad mother, ker imam otroka za psa  ;D ;D ;D

- Ja samo upam, da se nisi sekirala!

Pri obojih sta pomoje pomembna red in disciplina :) pa tko ko psa včasih pustiš cviliti/lajati, tudi otroka kdaj pustimo jokati (trma je pač trma)... saj ne da bi govorila iz lastnih izkušenj... Mene vsi hecajo če je kuža priprava na družinico...

Ne prav nič. Moji pesjančki, ups. otroci se prav nič ne pritožujejo na mazenje, čohanje in crkljanje  ;D
Kar pa se tiče doslednosti, pa otroci tako ali tako raje vidijo, da imajo jasno zastavljene meje - kot psi  ;D

 ;D ;D

 ;) ;D

Ampak je razlika med otroci in psi; otroci odrastejo, postanejo samostojni pri najosnovnejših opravilih, psi so pa v vsem celo življenje popolnoma odvisni od nas. Jejo, ko jim mi to omogočimo, lulajo, kakajo, se sprehajajo, grejo ven,,, vse počnejo takrat, ko za to poskrbimo mi. Vsaj v večini primerov ;). Torej bi lahko zaključila, da je pes večja obveznost kot otrok, kar se tega tiče. Čeprav imajo, žal, kratko življenjsko dobo in nas prekmalu zapustijo.
PMaxi, si kar predstavljam tole gužvo v čohalni vrsti ;D

Včeraj se nikakor nismo mogli zmenit, kdo bo sedel pri meni v naročju. Gužvali so se popolnoma VSI! - Nik, Maks, Jernej, Belko in Spacey
Svašta. Potem pa smo se zmenili tako, da so se presedali na 10 minut  ;D

Se popolnoma strinjam. Mene velikokrat tudi čudno pogledajo, ko povem točno isto, pa sem že navajena.

Imam vprašanje Vrjetno se bo kmu d vas zdelo smešno, samo mene zanima kakšna je dokomentacija ob nabavi čistokrvnega rodovniškega psa?
Hvala za odgovoru -  začetnik 

Če misliš s tem kaj dobiš zraven od papirjev...potem pri nas rodovnik (no ja, zadnje čase tudi ne glede na počasnost KZS, ga dobiš kasneje), pogodbo, modroknjižico o cepljenju in nekaj osnovnih navodil za okrbo...pa kot dodatek še hrano za teden dni, ovratnico, nekaj za grickat in kakšno igračko ponavadi.

Saj ne vem kam naj pišem, pa bom kar tule.
 Lastniki psov, povejte mi, kdaj ste vi vedeli da je čas, ko si lahko omislite psa. Sama imam namreč željo, pa kar cincam. Ne vem, kdaj naj rečem, to je to. Zdaj sem pa pripravljena.
Upam predvsem na vaše izkusnje, pomisleke in strahove. In pa kako se je zadeva potem rešila. Ste kdaj pomislili da bi bilo bolje malo počakati ali vam je bilo žal, da se niste že prej odločili.

Prvo se je treba vprašat, če imamo dovolj časa in denarja (ni treba bit miljarder, ampak če se človek že sedaj komaj prebija je težko).
Drugo, če se ima voljo potrudit in psa primerno vzgojit in ga imet pod kontrolo. Ni treba biti strokovnjak. Zato so šole  ;) Važna je vztrajnost.
Dobro je imeti plan, če se nam kaj zgodi. Tu je ogromno odprtega.

Treba se je pač zavedat da je pes živo bitje, ki je celo življenje odvisno 100% od nas in da živijo okoli 12-13 let in da se ga obravnava kot člana družine in ne ob prvi težavnosti že iskat novega doma.

Se pravi treba je sprejeti odgovornost za svoja dejanja.

Pa seveda se vprašat kakšnega psa in naredit domačo nalogo :P

Poleg zavedanja, da gre za živo bitje s svojimi potrebami in poleg časa in denarja, se mi tole zdi najpomembneje tudi meni:
Sama živim s psi že več kot 30 let, pa nisem več tako sigurna, da si ga bom (po Mori) še lahko omislila. No ja, vsaj ne takega, kot bi si ga sicer želela :P

Najprej mora biti volja in pripravljenost za skrb in ljubezen, vzgojo. Drugo je v bistvu mačji kašelj. Psi predstavljajo nek strošek, a je to spet odvisno od velikosti, pa tudi karakterja oz. slabih navad (nek nevzgojen pes ti bo vsak dan kaj uničil).
Psa je treba obravnavati kot psa, mu zagotoviti vse kar potrebuje in ne smemo ga počlovečiti ali nanj gledati kot na človeka, ker je programiran za drugačno življenje. Potrebujemo potrpljenje in vztrajnost ter dober način šolnja, pa bomo hitro dosegli željene rezultate.
Za psa je treba imeti čas, minimalno tri do štiri ure dnevno, od tega približno dve uri za sprehode (odvisno spet od karakterja in pasme, velikosti)...
Treba je že vnaprej vedeti, kaj bo s psom, ko greste na dopust, h komu bo šel, ali kaj, če se bo družina povečala, ali boste zaradi poškodbe primorani ležati več dni, tednov.
Če boste lahko psu zagotovli vse zgoraj napisano, ste zanj pripravljeni  ;).

Da povem svojo zgodbo po pravici:

Nisem vedela da je čas, želela sem si ga pa zelo. Ko sem šla pogledat leglo mešancev po nasvetu prijateljice, sem se takoj zaljubila v mojega "današnjega" psa. Sploh nisem pomišljala, ali imam dovolj denarja, časa,  :-[ (bila sem še v šoli, in imela sem nekaj malega štipendije), vendar imela sem voljo, in toliko ljubezni do njega na prvi pogled, ko sem ga zagledala. Tudi znanja nisem imela (kar se tudi pozna na njegovi vzgoji, je sicer kar ubogljiv, je pa veliko preveč razvajen), imela pa sem veliko željo po njemu. Sploh nisem imela ničesar pripravljenega doma, niti posodic za hrano in vodo, ampak sem vse na hitro pripravila. Vse je šlo gladko. In s takšnim veseljem  :) Hvala bogu, nisem potrebovala zanj veliko denarja (v smislu plačevanja veterinarja za kakšne bolezni, poškodbe), pa tudi če bi bilo kaj hudega, bi našla denar, zanjga sigurno. Pa čeprav bi porabila zadnji evro (takat še tolar). Pač moja volja je velika, priznam pa, da nisem bila ravno odgovorna.

Kaj sem hotela s tem povedati, če imaš strahove, če cincaš, ali bi imela psa, ali ne, mislim, da nanj še nisi pripravljena. Ali pa si, pa si popolnoma drugačen človek od mene.  :)

Kakšnega psa bi pa imela, če bi ga ?  :)

Zelo po resnici povedano, branka 00. Jaz mislim, da si na psa pripravljen, ko to čutiš v sebi, lahko te kar nek trenutek prešine, ja, zdaj je pa čas. S cincanjem se to zagotovo ne bo zgodilo. Očitno ti nekaj pravi, da raje še počakak ;). Seveda, če lahkoizpolnjuješ že prej naštete pogoje.

Bom še jaz povedala mojo zgodbo.
Čisto po pravici moram povedati, da me še nekaj let nazaj psi v resnici sploh niso privlačili (z izjemo nekaj osnovnošolskih let, ko sem starša moledovala za "lesija", si z žepnino kupila prvo "Enciklopedijo psov" in po cestah božala vse, kar je imelo 4 tace in rep :).
Čisto zares pa sem bila od nekdaj "mačja". Mačke sem švercala v posteljo med počitnicami pri stari mami, jih risala noč in dan ... in pri 13 letih se mi je "zgodil" majhen črno bel najdenček, ki je izgubljeno čakal pod našim avtom pred blokom. Kljub začetnemu odporu staršev, je naš Packo ostal z mano, oz. kasneje samo še z mojima staršema, lepih 16 let.
V glavnem, vmes je bil čas dijaških let v dijaškem domu (brez živali), pa študentska leta z zlatima ribicama v premajhnem akvariju (jap ... pojma nisem imela takrat), pa končno ustalitev in urejanje svojega stanovanja v hiši moževih staršev. Pa je prišel prvi muc, potem še eden ... no v glavnem mačja scena še naprej. Pa dva otroka ... in počasi počasi sem začela lesti proti svojim 40-tim letom. Še dve leti nazaj bi me morebitna otroška želja po psu verjetno kar nekam odnesla, ker si niti v sanjah nisem upala predstavljati, da bi morala živeti še z enim bitjem, ki te rabi toliko kot en otrok, pa ki te gleda in čaka, da nekaj počneš z njim, pa ki ni tako samostojno kot ljube mačke ... skratka, po pravici vam povem, da so mi psi od drugih sicer bili všeč, ampak sama se pa nikakor nisem videla kot "pasja".
Nooo, ker pa se zarečenega kruha največ poje, se je to seveda zgodilo tudi meni ...
Krivi so seveda itak drugi, kaj pa  ;D ... in to nekaj oseb s tega foruma, ki so me čisto nehote "okužile" s pasjeljubstvom. Z nekaterimi sem začela sodelovati v društvu prijateljev živali (DPŽ S Primorske), kjer smo nekajkrat organizirali razna druženja, kamor so bili seveda vabljeni tudi - psi.
Tukaj stopi na sceno (takrat še začasnica) Pomurčica Jagoda, ki me je s svojim nežnim plahim pogledom totalno začarala na našem prvem pikniku. Vso pot domov sem premišljevala o njej in se začela čuditi sami sebi (a se mi prav meša?  :P ). Ko sem na forumu prebala, da bo Jagodka ostala kar lepo pri Sunny Day, sem si oddahnila in si pasje skušnjave "kao" izbila iz glave.

Naslednji in verjetno "najhujši" udarec pa mi je prizadejala prelepa labradorka Bella, ki sem jo spoznala na predavanju o terapevtskih psih. Njena lastnica, forumovka MuckaMiška, mi jo je prijazno prepustila v "obdelavo" (lupčkanje prekrasnih blazinic, mečkanje najmehkejših ušes in oh in sploh) in se verjetno niti zavedala ni, kaj je takrat povzročila :D Belle kar nisem mogla izpustiti od sebe in takrat sem začela resno dvomiti, da sem samo "mačja" 8)
No, na koncu sem izvedela, da je bila Bella na predavanju hkrati tudi testirana za bodoči začetek terapevtskega udejstvovanja in da je test, kljub mojemu "teženju" uspešno opravila. Danes je lepotica že prava "Tačka pomagačka"!

Pa še je začelo - počasi, ampak "gvišno" :P Forum, knjige, "napadanje" psov od vseh znancev, spraševanje, sanjarjenje ... moji doma sploh verjeti niso mogli in so me obsodili, da prihajam v meno ali kaj takega, jaz pa sem si končno priznala, da hočem, rabim in si res predstavljam deliti svoje dni z nekom, ki me bo rabil in s katerim bom lahko nekaj počela.
Ogromno so name vplivale zgodbe, ki jih pišejo forumske kolegice, predvsem me je ganil že pokojni Roki od Moonbeam, pa Nik od Zalarjeve, pa Brankina Bučko in Pika, pa še ogromno njih ... vse to mi je utrdilo željo, da HOČEM in da bom zmogla!

Za finale je prišla še ena večja društvena prireditev, kjer je bilo prisotnih ogrooomno psov, med drugimi moja stara znanka, ljuba Bella, pa čudovita škotinja Melly (obe terapevtki) ... ampak tam je bil tudi španski galgo v začasnem skrbništvu Ideafix. Prvi pogled, prvi objem, zaupljivo stiskanje k meni, popolni tujki ... in to po samo 3 dneh bivanja v Sloveniji ... to pa me je tako ganilo, da sem komaj zadrževala solze. Takrat pa mi je končno "kapnilo", da ti takega zaupanja res ne more izkazati nihče drug kot - pes.
Ljubi "moj" črni španski princ Ideafix  :-* je tudi že v novem domu, meni pa je, skupaj z drugimi hrtki odprl še ena vrata, še eno željo za prihodnost - posvojiti hrtka.

Ampak, ker sem vendarle stara že skoraj 40 let in toliko prisebna, da znam vsaj približno ločiti tisto, kar je realno dosegljivo in obvladljivo od sanj, sem se skupaj s svojo družino, odločila, da za začetek "štartamo" v naše pasje življenje z mladičem brez nekih posebnih "zgodb" iz preteklega življenja, ki jih s svojo neizkušenostjo ne bi znali prisluhniti.
No, in tako se je po mesecu, dveh plašnega ogledovanja Horjulčkov mamaF zbudila v nov dan in si rekla: danes pa pokličem, pa naj stane kar hoče.
In zdaj ga imamo - našega črnuhca Roka.

Za epilog lahko rečem le še tole: če bi vedela, kako bogato življenje postane, ko v svoj dom sprejmeš še psa, ne bi cincala tako dolgo.
Ampak - vse je za nekaj dobro, res da sem bolj med "počasnimi", a vsaj vem, da je to zdaj "tapravo" - odločitev pri polni zavesti, z vso odgovornostjo, brez prisile in z dobrim občutkom.

Malo razvlečeno je, ampak - tole je zgodba zaprisežene mačkarce, ki je postala še pasja :D
 

Hvala vam za odgovore in vaše izkušnje. 
Kakšnega psa bi imeli še ne vem. Jaz bi najrajši odraslega zavetiščarja, mož pa mladiča. Pri tem je tako da bo rodovniški, da vsaj približno vem kaj pričakovati. Sicer pa otrokom pravim, da bo lahko zelen, pa ker bo naš bo itak najlepši.
Resnično me je na smrt strah kakšnega hiperaktivnega ali po karakterju zahtevnega psa, kar pa pri mladičih mešancih ne moreš vedeti.
Res je tudi to, da je najmlajši od otrok( leto in pol) tako nor na pse, da me skrbi kaj bo, če bo v stanovanju še pes. Ker "prehude" ljubezni se ponavadi pes kmalu naveliča.
Kar se mene tiče bi psa že imela, imam pa še družino, v kombinaciji z njo mi pa stvar res ni tako enostavna. Za nekaj časa bomo to željo najbrž se potlačili, pozabili pa ne. Ali kot pravi mož, "ko bomo tebe z vajeti spustili bo pri naši hiši cel kup psov".

Zelo lepo napisano, in v čast mi je, da smo tudi mi med zgoraj naštetimi  :-*

Pol pa najboljše, da tako kot mamaF spremljaš zavetiško temo in morda en dan prebereš o kakšnem psu, ki ima točno takšen karakter, kot ga iščete  ;) Morda še eno leto ne bo takega  ::) :P
Pa tu je še dejstvo, da je ob kakšnem problemu vedno veliko možnosti in ljudi, ki so pripravljeni priskočit na pomoč s svojim znanjem.

Je pa tako, da mladiček načeloma potrebuje dosti več dela, kot umirjen odrasli pes, ne glede na to, ali je pasma poznana kot umirjjena. Takega mladiča namreč ni. Razen, če je z njim kaj narobe, oz. ga še nisem srečala.

Torej akcija izobraževanja teče.  ;D :P

Še jaz povem , kako smo se odločili za psa.
Prvi pudelj je prišel v našo hišo, ko sem bila še v osnovni šoli, da mi bo za družbo medtem ko pridem iz šole in preden se vrnejo starši. Zanja so se odločili oni, jaz ne vem , da bi kaj posebej težila zanj. Kakšen dizaster. Pes nevzgojen do amena, slabo vedenje pa še potencirano pomoj z genetskimi ˝motnjami˝. Grizel je kot hudič, pa sem vseeno jokala kot dež, ko ga je zgrizel sosedov NO.
Naslednji je prišel k hiši bernc, izbral ga je oče (pasmo), s tem smo karakterno zadeli na lotu, zdravstveno pa ne preveč. Po petih letih ga ni bilo več. Ni mogel več hoditi, pred tem pa je imel nonstop neke ekcem. Sicer pa zlat pes do amena. Tudi za tega nisem natiskala. Naslednji je prišel na moje natiskanje v času faksa k hiši kraševec, sama sem izbrala pasmo, pa sem usekala mimo, da ne bi mogla bolj. Za tega psa mi je žal, ker bi se dalo na pravi način iz njega gotovo naresti precej, vendar so na koncu zanj skrbeli predvsem starši.
In zdaj odločitev za Missy...
Vedela sem, da bo pes obvezno notri, da bo majhen in neproblematičen. Ker smo imeli do tedaj pri hiši vedno velike, kosmate samce, sem morala sama pri sebi skleniti kompromis in se po pameti odločiti za majhno, kratkodlako žival (ko je bila na voljo psica, sem se komaj odločila, ker smo imeli do sedaj vedno pse). Odločanje za psa je trajalo kar nekaj let, ene 4 ali 5, če smo natančni, največji ˝problem˝ je bil tehnične narave. V stanovanju smo imeli ladijski pod in vmes ogromne špranje. Kaj bo, ko bo mladič lulal v te špranje in se ne bo dalo očistiti smradu??? Šele ko smo se preselili v stanovanje s parketom brez špranj, smo začeli res resno razmišljati o psu. Otroci niso imeli pri tem prav nič, odločila sva se z možem (no mal ga je bilo treba pritisnit, priznam) po enem letu spremljanja tega foruma in se opogumila, ter kontaktirala Horjul. Ko sva prišla, sva videla dve sestrici in moj si je izbral Missy, ki se je delala bolj ˝hard to get˝. In izbral je ODLIČNO.
Zame je Missy najbolj idealen pes za našo družino, trajalo je pa kakšnih 5 let, da smo se dokončno odločili, videz in karakter psa pa sta čisti kompromis med tem, kaj mi je všeč in tem, kaj v resnici zmorem psihično in finančno, oz. si lahko privoščim. Vse pa na podlagi prejšnjih izkušenj, ki sem jih s pomočjo tega foruma prav ovrednotila in videla vse kozle, ki smo jih pri prejšnjih psih postrelili, ter stanja v familiji - vzdušje, aktivnost, finančno stanje, prosti čas, otroci, varstvo v času odsotnosti (nikakor ne bi našla varstva za velikega, aktivnega psa)....
Evo, samo trezno je treba razmislit, to je vse.

 ;D ;)

Sem se kar zatopila v branje vaših zgodbic :) . Vsaka je na avoj način posebna :).

bamfel, otrok, tudi če je majhen, če zna s psi ne bo tako ovirajoč subjekt. Pač ga je pa treba hitro začeti učiti, kaj lahko dela s psom in česa ne sme in se tega seveda tudi držati. Morda bi bilo dobro vseeno malo počakati, da bo otrok bolje dojel stvari povezane s psom, to vsekakor. Seveda pa je treba naučiti pravilnega vedenja v bližini majhnih  otrok tudi psa. Čeprav ti povem, d so otroci bolj problematični :P ;). Razmisli in se pametno odloči!

Tudi jaz sem se v članku zamislila ;) in to zelooo :P
Zanima me kateri pes je najbolj primeren zame ker veliko potujem in mora iti z mano??
prosim pomagajte!!!  :-[  :-\  :o  :)

Premalo si napisala o sebi, svoji družini, navadah, potrebah, o tem, kaj bi počela s psom, da bi ti lahko kdor koli kaj pametnega svetoval. Potuje lahko namreč v teoriji vsak pes.

jJa, ločena družina, zato ker pač živim pri očiju in grem k mami skoraj uvsak vikend, pes pa ne/more biti duoma.
pPsa bi peljala na sprehode,izlete, pa to sem misnlila sm uvprašati, keateri pes najbolje prenaša takšne "izlete" z avtom, kakšen manjši, ker živim v bloku?k Kaj pa kavalir ali pa mops?  ??? :)

Cats are the best!, tukaj pišemo slovensko.

Ali je pes primeren za "izlete" z avtom, ni odvisno od pasme ali velikosti psa, temveč od vsakega posameznega pasjega primerka. Pes, ki je že kot mladič vajen vožnje z avtom, se bo verjetno rad vozil tudi kasneje. Pes, ki se ni nikoli vozil, se bo morda na vožnjo navadil, ali pa je ne bo nikoli preveč maral, morda mu bo celo med vožnjo slabo. Večina psov pa rada gre s svojimi lastniki "na izlet".

Jana, oprosti za pravopisne napake,očitno je neki zaštekalo ,pa upam ,da bo zdaj bolje :) :$

Dober dan! :)

Zanima me kateri pes je najbolj primeren za bivanje v manjšem stanovanju?
 :D

Vsak, ki ga primerno vzgojimo.

Vsak? No meni se ne bi zdelo dobro v majhnem stanovanju imeti nemške doge. Pa brez zamere seveda: :)

Ni kaj zameriti, je pa za mnenje o nemskih dogah treba vedeti kaj vec, kot poznati njeno velikost.
Tudi nemska doga brez kakrsnihkoli tezav zivi s svojimi skrbniki v majhnem stanovanju. Lahko celo se z dvema psoma in dvema mackoma. :)

Ja, vsak pes, ki ga primerno vzgojimo, lahko biva z nami v majhnem stanovanju.

Vsak vzgojen pes, ki mu nudimo dovolj gibanja, zaposlitve in redne izhode lahko biva v najmanjšem stanovanju in se vozi z avtom.
Je pa za otroka 14 let starega vseeno pametneje, da izbira med manjšimi pasmami iz skupine "družni psi", ker bo lahko psička lažje vzel v tuj avto, odšel z njim na izlet tudi z avtobusom, vlakom, ga dal čuvat kakšni babici, ko boodšel  napočitnice kam, kamor s psom ne more ipd.

Otrok, star 14 let, tako in tako nima kaj sam početi s psom. Zakon je pač zakon. Tudi lastnik psa ne more biti in ker ne živi samostojno, se mora najprej zakoniti skrbnik odločiti, da bo imel psa.

Cats are the best - vsedi se (najbolje, da kar z enim od staršev) in naredi dva seznama. V prvega vpiši kaj pričakuješ od psa (vizualno, karakterno in glede njegovih potreb), v drugega pa kaj lahko ti ponudiš psu (recimo ali si ga pripravljena vsak dan česat pol ure, ali bi ti mogoče bolj ustrezalo le 5 min. A si pripravljena prav vsak dan iti na 3 ure dolg sprehod ali le eno uro, ali  bo nekdo za njegovo hrano pripravljen dati 30€ ali 100€ (pride z velikostjo tudi več hrane kar je posledično dražje). Potem se o tem pogovori in domeni tudi z obema staršema, pa čeprav živita ločeno. Pri obeh bi namreč pes tudi bival, če bi bil vedno tam kjer si ti, zato se mora ujemati tudi z njunimi željami, onadva pa bosta verjetno tudi plačevala zanj hrano, veterinarja, cepljenja, ampule proti bolham, pasjo šolo... Če se kdo od staršev s psom ne strinja se tudi psu ne bo dobro godilo in se ne bo dobro počutil. Verjetno si pa želiš, da bi se tvoj 4 nožni prijatelj počutil dobro?

Potem boste lažje izbrali :), če si aktivna in hodiš na daljše izlete potem mogoče tudi za v stanovanje izberi malce bolj aktivnega psa kot je mops imaš pa majhnih do srednje velikih psov (z zelo različnimi karakterji in potrebami) eno malo morje (majhni psi imajo tam nekje do 10kg).


Bi pa rekla nekaj glede bivanja psov v stanovanju. Res je, da lahko v stanovanju biva vsak pes. S tem se absolutno strinjam.  Se mi pa ne zdi smotrno nabaviti velikanskega psa, kot je doga, pa četudi je potem vzgojen v nulo, če gre za stanovanje, kjer mora za to, da se obrne hoditi potem ritensko in izvajati vsemogoče čudne manevre. Smo bili zadnjič na obisku pri prijateljici, kjer je že Yin izgledal nekam prevelik, pa ima le 15 kg. Nekomu, ki nima preveč izkušenj s psi, ki morda niti ni vajen sobivanja z živalmi in kompromisov, ki s tem pridejo, je mogoče vseeno bolje svetovati nekaj malce bolj "skladnega" velikosti stanovanja :)

Bi rekla, da je izgledal večji, kot bi zgledala doga oz. je potreboval več prostora. Ker Yin je torpedo, doga pa bolj na slow motion (OK, pustimo izjeme kot je Marši).

No sej to je pa druga plat medalje, bolj "naspidiran" pes na nek način zavzame več prostora od bolj umirjenega pa čeprav večjega psa, ker ga je res povsod dovolj :)

Mi imamo 2 velikana in 4 res male, pa... Hm, tamale so povsod, letajo, plezajo in skačejo naokoli, unadva sta pa bolj "stacionarca". V bistvu rabita več prostora, ampak samo zunaj, notri pa sploh ne.

Cats are the best, še enkra dobro razmisli, ker sem iz tvojega pisanja dobila občutek, da je tvoje znanje luknjasto... NIč slabonamernega, le vprašati se je treba, ali boš za psa, predvsem njegovo vzgojo in potrebe imela dovolj časa, sama si napisala, da veliko potuješ, kar zna biti velika ovira, če boš za psa skrbela v večini ti (samo ti itak ne moreš, ker nisi polnoletna, pa tudi k vetu itd ga ne bi mogla voziti, ga preživljati...).

Meni se pa edini pomislek pri večjih psih v stanovanju (ne ravno dogah) pojavlja vprašanje, kako gredo skupaj bloki brez dvigala in pes, predvsem na starost mislim. So večje možnosti okvare hrbtenice? Zadnje čase veliko razmišljam o tem.
In pa jasno, lažji in manjši kot je pes, bolj je naspidiran, pogosto potrebuje celo več gibanja.

Večje možnosti okvare nebi rekla, je pa dejstvo, da bo na starost, kot vsak, težko hodil po stopnicah... Marsikaterega je treba tudi nest. Ali tudi ob kaki drugi poškodbi.

To je zame edina omejitev za psa v bloku. Stopnice in zmožnost priti domov  v vsakem primeru. In je bila tudi ena izmed glavnih zadev (poleg ostalih itak) pri iskanju psa za moje starše, ki niso z vsakim dnem mlajši...

No, nekako se mi dozdeva, da je gibalni aparat na starost še bolj prizadet pri večjih in nekoliko težjih psih ...

Ja, vsekakor je v določenih primerih vsaj s stališča fizike in njenih zapovedi veliko lažje "manevrirati" z manjšim psom, posebno če nisi nek hrust in če obstaja možnost, da boš kdaj s psom, ki je potreben prenosa, tudi sam.

najprej vsem lep pozdrav, sem prvič na tem forumu in sploh na kakšnem forumu.Zanimivo! Bolj prebiram,no to sem tudi pred prijavo že počel, povedal pa Vam bom, da sem dolga leta imel dogo Harlekin v majhnem stanovanju, vendar je šel 3x na dan ven, od tega 1x vsaj za uro ali pa z menoj v službo. Tam sva šele hodila.Zame je bilo pomembno,da se je gibal in veliko se je gibal do poznih let.

Canis Lupus lepo pozdravljen :)

Ampak mislim, da si izbral vseeno malce napačno temo za tale sestavek?  Mogoče bi pogledal raje tule: KLIK - Bivanje psa v stanovanju ali ne? (http://www.mojpes.net/forum/index.php/topic,5060.0.html)

Super članek. Prebrala sem ga sicer precej let prepozno ampak saj nikoli ni prepozno. Ker sem od rojstva s psi mi je vzgoja in ravnanje s psom zelo jasno in lahko bi rekla nekako prirojeno. Nikoli ne nisem obremenjevala koliko je pes star ker sem vedela kdaj je čas za vzgojo in kdaj za tolažbo po obnašanju psa in mojem občutku, ki se zaenkrat še ni zmotil. Vzgojila sem eno psičko (stara sem 18 let), na katero sem bila ponosna vsak dan njenega življenja. Imela je 9 let, ko smo jo uspavali. Sedaj imam 8 mesečno psičko, ki je vedno povsod in grize ter je poredna ampak, ko je čas za disciplino ni bolje vzgojene. Sedaj se prvič goni in je ob novih prijateljih rahlo gluha a počasi premagujemo ovire. Prva izkušnja s psom je bila z odraslim že vzgojenim. Vzgoja pa je bila stara šola, ki vsi vemo kaj je. Če si poreden bo palca pela. No ko sem bila stara 9 let sem nekako jaz prevzela vzgojo, seveda s pomočjo staršev, in brez pasje šole vzgojila pridno, pametno psičko. Zavedam se kakšna neosveščenost je po svetu in ker se razumem na pse vidim kako ljudje ne znajo ravnati z njimi. Upam, da bo članek prebralo čim več ljudi. Sploh pa upam, da bo po tv vedno več oddaj in bodo ljudje spet odšli v knigarne in knjižnjice in vzeki pripomoček s katerim sem se jaz osvestila.

Eno hitro vprašanje, upam, da bom dovolj jasna. Ali je pes lahko energičen, živahen obenem pa ni dominanten? Midva namreč hodiva v hribe, trimčkava, kolesariva, rolava, kampirava torej živiva precej aktivno. In bi bila res vesela pasje družbe. A nisva še živela s psom in tudi sicer mislim, da nekako nisva ravno avtoritativna človeka. Sva pa vztrajna in potrpežljiva.

Je to protislovno, če pokličeš v zavetišče in poveš, da iščeš živahnega in prijaznega psa, a da pojma nimaš, kako bi ti šlo s kakim alfa-tipom-psom  ??? ??? Mogoče ti dve lastnosti nekako ne gresta skupaj? Saj ni rečeno, da nama ne bi šlo, a konkretne, preverjene izkušnje preprosto nimava.

Prebiram vsepovprek knjige o psih in kar se večkrat pojavi, je, da moraš, preden se odločiš za psa, razmisliti, kaj bi z njim rad počel, koliko časa mu lahko nameniš. In recimo da imaš željo (in čas in denar) delati s psom (agility ali poslušnost), a se izkaže, da je v tebi problem. In na koncu ostaneš z energičnim, pametnim psom in zbeganim lastnikom  ;) ...

Energičen in živahen nima nič z dominanco. :)

Pri določenih pasjih športih ali reševanju, to lastnost iščem(o), za agi pa ni pomembna. Moji bodo vedno največji "gavnarji" v leglu  >:D , ampak to ni pogoj, ali bo pes delal ali ne. To je moja preferenca pa od koga drugega zaradi drugih lastnosti, ki se navezujejo na dominanco. Z živahnostjo pa res nimajo nič.  ;)

Hvala AngSeter. Fino.  8) Malo sem se bala, da bi bilo kaj takega kot pri kolegici, ki so ji strašno všeč večje dolgodlake pasme. Potem pa so ji prijazno razložili, da to pomeni tudi uro do dve dodatne nege dlake (plus nega ušes, zob, anusa, krempljev itd. kar potrebujejo tudi psi s krajšo dlako). In ni bila več tako zelo navdušena  ;D. Ah saj spet kompliciram verjetno. Ampak to je problem prvega lastništva, niti zase ne veš točno, česa si zmožen, sposoben. No, sploh kar se karakterja psa tiče.

Vsi delamo napake, tisti pa, ki se vzgoji in učenju posvetijo s srcem in glavo, bodo popravili tudi napake oz. bodo znali povprašat za nasvet tiste, ki mu/ji bodo znali pomagat. In kdor bo delal in spremljal odzive, bo tudi napredoval.
Ne se sekirat, nihče ni popoln  :-*

Pa preberi si teme o telih pasmah na forumu in poskusi stopit v stik še s kakim lastnikom. Že če kako rečeš z različnimi ljudmi preko neta je boljše kot samo z enim.

Čeprav so psi neke pasme so si lahko kar različni. In razmišljanje, da se z vzgojo lahko psa totalno spremeni je napačna. Samo usmeri in kako zadevo spodbudi ali prepove pa nič več.

Prenovljen članek

Zakaj rodovniški psi niso zastonj ...
... in zakaj so 'nerodovniški čistokrvni psi' tako dragi?
KLIK (http://www.mojpes.net/modules/news/article.php?storyid=1265)

Najbrž spada sem :)

Kupiti ali posvojiti psa? - KLIK (http://www.mojpes.net/modules/news/article.php?storyid=2071)

Živijo,

k vam se obračam z dilemo in sicer je moja situacija taka: že dlje časa si želim psa (s psi se srečujem od otroštva - živela sem na vasi, kjer smo seveda imeli psa doma) in do sedaj nisem imela pravih pogojev. Sedaj sem se nedolgo nazaj preselila v najemniško stanovanje, kjer so domače živali dovoljene. Sedaj močno razmišljam ali sem sploh sposobna primerno skrbeti za psa. Vsak dan namreč delam 8 ur v službi (od osmih do štirih), trikrat na teden imam trening v telovadnici (2 uri), kamor pes ne bi mogel z mano. Drugače živim v stanovanju sama. Navdušila sem se nad weimaranci, vendar me po vsem prebranem sodeč srbi, da bi bil pes osamljen. Ali sem trenutno sploh primerna za pasjo skrbnico, ali bi bilo bolje da bi počakala dokler nimam nekoga, ki bi mi za psa pomagal skrbeti (da bi bil pes manj časa sam).
Kar se tiče finančnih zmožnosti to ni problem.
Že vnaprej hvala za nasvete in mnenja.

Zakaj pa weimaranec?

Po pravici povedano, so mi najprej padli v oči zaradi izgleda. Potem pa sem veliko prebrala o njih, spoznala par psov in sem se zaljubila v njihov karakter. Všeč mi je, da so vedno v pogonu, da so zelo navezani na lastnike, da so scrkljanci... Mislim pa da doslednost pri vzgoji z moje strani ne bi smela biti problem... Čeprav potem v praksi se marsikaj spremeni... Pač po vsemu prebranemu in videnemu se mi zdijo idealni zame. Nasploh so mi pa všeč bolj lovske pasme...

Ampak me sedaj prav to kar mi je na njih všeč malo skrbi, glede na moj trenutni življenjski slog (se pravi to, koliko sem doma). Me zanima a bi mogoče glede na to bila zame kaka druga pasma? Ne mislim s tem neke lenobe, ker imam namen psa voziti na sprehode čim več (vsaj 2x na dan vsak dan je seveda logično) ampak kaj bolj primerne, če sploh obstaja kaka pasma ki bi me trenutno lahko prenašala.
Ker nočem pa imeti psa ki bo nesrečen zaradi mene... Zato se tudi obračam na ta forum...

Dobrodošla na forumu.  :)
Smo že imeli na tem forumu debato o količini brezdomih psov, če bi se zanje odločali samo ljudje, ki nimajo vsaj 8 urnih odsotnosti od doma med tednom...

Pri opisu tvoje situacije sta dve stvari, zaradi katerih je res potrebno razmisliti, če dejansko lahko zagotoviš odgovoren dom, in sicer:
- živiš sama, kar pomeni, da nimaš back-upa za situacije, ko nisi odsotna samo 8-ur;
- izbira pasme.

Če najdeš opcijo za rešitev prve točke, potem bi ti priporočala, da si pogledaš malo FCI 10, to se pravi hrte. Za njih je značilno, da so doma scrkljane "mačke", zunaj pa primerni družabniki za aktivne lastnike. Lahko pa se seveda odločiš tudi za posvojitev.

Še to: v tvoji situaciji se bi definitivno odločala za odraslega psa. Z mladičem bi sicer tudi šlo, vendar bi morala računati vsaj z zelo pozno sobno čistostjo.

 

Jaz osebno se na tvojem mestu za psa ne bi odločila. Služba je pač nujno zlo, to morajo vsi preboleti, dodatna odsotnost se mi zdi pa za mladega in aktivnega psa preveč in bi na tvojem mestu počakala.. Ampak to sta samo moje mnenje in moja vest, zato mogoče za marsikoga pretiravam. Ker tudi 8-urna odsotnost to nikoli ni, je treba še do službe priti in nazaj - torej to nanese vsaj 9 ur, odvisno od lokacije seveda.  

Tudi odrasel pes bi spet potreboval dodatno pozornost in čas prve mesece, da se spoznata in da se privadi. Jaz si pač ne predstavljam, da sem v tem delikatnem obdobju, od doma odsotna več kot 9 ur (brez back-upa seveda).. kdaj že tako nanese, kaj češ, redno trikrat s takim urnikom, kot ga opisuješ ti, pa ne.

Hvala vsem za nasvete! :)

Mislim vsaj na začetku par dni bi se lahko v službi dogovorila da delam od doma/imam dopust, ampak skrbi me nasplošno. Bom še temeljito premislila vse skupaj. Ampak verjetno bom res še počakala s posvojitvijo kosmatega prijatelja...

En predlog, če te zanimajo lovske pasme - kaj pa jazbečar?  :) Sicer ravno za kak tek na dolge proge ni, ampak kakšen dan moj brez problema zdrži s čisto malo sprehodi, samo kakšen krogec po pločniku, pa seveda en kup trikcev in igre, kakšen dan pa je lahko brez problema ves čas v pogonu in se ne utrudi tako zlahka kot bi rekel na prvi pogled.  :) Tudi za kakšen agility, RO, obedience in podobne športe je super, moj resavec trikce obožuje, prav tako dolge sprehode v naravo, tudi v hribe gre zelo rad (edini problem na enem malo višjem hribu kot običajno hodimo (pa še vedno ne zelo visokem) je bil, da se je pod vrhom bal ker je bilo tako strmo in skale, da smo ga mogli nesti najbolj strmi del poti - samo navzdol, gor brez problema).  :) Žal je naš jazbečar zaradi določenih razmer v pesjaku, tako da je žal veliko časa sam (vem da to ni najboljše), pa je pri 3 sprehodih dnevno brez kakšnih vedenjskih težav - edino lajanje je moteče, če ga ne utrudiš dovolj. Pa ne takoj po videzu reči da takšnega psa pa že ne bi, tudi jaz sem včasih, potem pa ko jih spoznaš takoj spremeniš mnenje.  ;)
Samo predlog, itak premalo vemo o tvojih razmerah, ampak sem pomislila nanje ko sem prebrala da imaš rada lovske pasme. :) Pa še majhen je in so povezano stroški nižji, lažje ga je imeti v bloku (ciljam na nošenje po stopnicah) itd., kot enega ogromnega weimaranca. :P

Ma jazbečarji so čist lušni! :) Ni da mi ne bi bil všeč na pogled. Me pa skrbi to da laja... Česar si v bloku ne morem privoščiti. Ni pa problem imeti večje pasme ker imamo dvigalo, tako da to ne bi bil problem.

V bistvu niti ni pasme, ki mi ne bi bila vizualno lepa ali karkoli, zato sem tudi odprta za vse mogoče predloge. Oz. bi rada najprej  Je pa res da nisem preveč navdušena nad majhnimi pasmami... Pa nad t.i. "lap dog-i". Jaz bi psa ki je aktiven, ima rad družbo, ni glasen, ampak vseeno ko je "treba" opozori, nima problemov z ljudmi in živalmi, so mi pa všeč pametne pasme - da ti da res izzive. :)

No drugace sem bolj nova na forumu vendar useeno vidim, da tukaj lahko nekaj dodam. Ko sem bila stara 14let sem dobila kuzka, ker sem pridno vozila sosedovega usak dan 3 leta !!! Posvojili smo jo iz zavetisca husky mix veliko sem prebrala od te pasme in vse je bilo tako lepo veliko gibanja, ni cuvaj, trmast, prijazen do ljudi...vendar se useeno ne pricakujes, da so tako naporni seveda je sedaj poslusna vendar, ce bi vedela koliko dela je z poslusnostjo bi se odlocila za kaksno bol enostavno pasmo, sreco imava le, da sem tudi jaz zelo trmasta. Vendar ce clovek ni taksnega karakterja je njegovih naslednjih 15let lahko nocna mora. Pa sem bila preh tudi mnenja sej se se sproti naucis pa me je to zelo teplo ceprav mislim da se naredila domaco nalogo dosti bolje, kot pa vecina ljudi, pa tudi ni bilo dovolj tako da kdor se odloca za kuzka naj dobro naredi domaco nalogo spozna kaksnega predstavnika te pasme tudi v najslabsi luci in pa seveda naj ima nekaj na kupcku tudi za pasjo solo!!!! No upam da je moja izkusnja pomagala pa cetudi nisem najbolse predstavila ker bi zasedla celo stran :-)

Glede na trenutno situacijo, zelo pametno razmišljaš. Moj nasvet je, počakaj  :)
Pes vsekakor bo osamljen in to bo slej ko prej začel kazati, vsekakor na način, ki tebi in/ali tvojim sosedom ne bo všeč in šele takrat rata vsa zadeva sila naporna, verjemi raje zdaj na besedo  ;)

Weimaranci so lustni psi, ja. Imam enega doma. :)
Ce si prebrala o pasmi dovolj, ves tudi, da je ta navezanost na lastnika lahko tudi zelo problematicna. Prav lahko se zgodi, da naletis na takega, ki se absolutno ne bo strinjal, da je sam doma. Sploh. Kar pomeni, da bo pes jodlal osem ur skupaj, ti pozrl boks, stanovanje in sebe v protestu.
Moj je zdaj brez problema sam doma. Prvega pol leta pa je bil to kar konkreten problem. Sploh na zacetku.
Rabijo veliko pozornosti. Pri vsem hocejo biti zraven. Zraven tako, da se te dotikajo z najvecjo mozno telesno povrsino. Ves cas. Ce se le da. Kar je vcasih prav nevarno. Ko se recimo sredi noci v temi vracas s stranisca in pades cez psa, ki te zvesto caka pred vrati.

Ce si pripravljena s psom delat, hodit na lovske treninge, v pasjo solo, iti vsak dan ven na vsaj en dolg, zelo aktiven sprehod, ce ves da te ne bodo iz stanovanja brcnili, ce/ko bo pes v tvoji odsotnosti lajal, tulil in histeriziral potem ja, bosta ze nekako sfolgala. Saj imamo tudi ostali faks pa sluzbe pa take stvari. Vrjetno se bos morala odreci kaksnemu treningu v korist psu, mozno da tudi vsem.
Ne me razumet narobe, so krasni psi. Vendar pa moras vedet, da krasni niso kar sami po sebi ampak jih je potrebno take narediti. In to zahteva kar nekaj odrekanj.

Hvala n00b za vidik okrog weimarancev! Trenutno guglam vse možne pasme ter poskušam najti kar, kar bi bilo zame, zato me zanima če ima mogoče kdo izkušnje s corgiji?

Čeprav zna biti da bom na koncu šla v Horjul in se tam zaljubila v kakega kosmatinca :)

Od srca ti privoščim kateregakoli psa, malega, velikega, kosmatega, zavetiškega, pasemskega... a mislim, da v bistvu sploh nisi ostala pri vprašanju iz teme, ampak si zgolj iskala odgovor kakšna je v bistvu tvoja zagledana pasma in enako delaš naprej  :-\


Ta zadnji opis ne velja le za to pasmo, ampak je lahko vzorec za vse. Res je, da pri nekaterih lahko traja manj, pri drugih pa tudi bistveno dlje. In pri nekom, ki nima pokritega zaledja je lahko to tudi razlog, da se psu po določenem času in zaradi pritiskov (mora) odpove(dati)  :-[. Ampak kaj, ko smo narejeni tako, da ne verjamemo, dokler se to NAM ne zgodi  :(

Živjo,

upam da sem kolikor toliko na pravem mestu za tole vprašanje.

Odločam se za nakup pasemskega psa v prihodnjih nekaj mesecih, ko se ustrezno in dovolj podučim o vzgoji in si priskrbim vse kar je potrebno (hočem reči, da se v nakup nikakor ne podajam nepremišljeno). Izbrala sem mladiča irskega setra, za katere vem da znajo biti precej živahni. Sicer smo že imeli pse ko sem bila mlajša, ampak v tem primeru bo to res pes za katerega bom in želim biti odgovorna sama. Zanima me predvsem tole, česar še nisem zasledila drugje:

Hodim v službo, pon-pet po 8 ur na dan. Srečo imam da je delovno mesto od mojega doma oddaljeno zgolj nekaj minut, torej se lahko vsaj enkrat vmes vrnem domov in poskrbim za psa.
Zanima me kako je s puščanjem mladiča samega doma, predvsem v prvih tednih po tem ko ga pripeljem domov; nekje sem zasledila da ga je najbolje zapreti v manjši prostor z vodo in ležiščem? vsekakor ne bi želela da sam tava po hiši tisti čas ko me ni, ne želim pa aktivirati babic in podobno, ker bi res želela psa vzgojiti sama in želim da mene tretira kot svojega lastnika in "vodjo tropa". :)
Je po vašem mnenju pravilno da mladič počaka sam, na enem mestu dokler me ni, oziroma da ga pridem vmes spustiti na potrebo? Verjetno dosti drugače niti ne gre, razen kakšnih pasjih "varušk" :)

Zahvaljujem se vam za odgovor.

Dobrodošla.  :)
Za "omejevanje" in navajanje se običajno uporabi sobna kletka, ki jo psi zelo dobro sprejmejo, če jim je primerno predstavljena. Običajno jo tudi sprejmejo kot svoj "varen kot".
Cel kup informacij je že na voljo v rubriki "vzgoja mladička". http://www.mojpes.net/forum/index.php/board,136.0.html
Priporočam 1 teden "porodniške", pa običajno je treba računati, da mladiček ne zdrži 8 ur brez opravljanja potrebe, tako da računaj tudi na šibanje domov med "malico" vsaj prvih 14 dni, oziroma 3 tedne.
Obilo užitkov z bodočo "kocino" ti želim.  ;)

SinM, hvala lepa. Površna sem bila pri pregledu tem, sem v pričakovanju in me preveč stvari zanima naenkrat :D bom z veseljem prebrala.

Lep pasji pozdrav!  ;)

Predvsem mora bit pes na varnem pred nevarnostmi stanovanja in obratno ;)

Veselo branje in čestitke za bodočega novega člana :)

Žival ni darilo, je odgovornost in tudi strošek: toliko stane pes
Ljubljana, 17. 12. 2015 | Saša Senica
Pes je brez dvoma človekov najboljši prijatelj in zato je zanj tako treba tudi skrbeti. Pes je odgovornost. Pred nakupom psa je treba dobro razmisliti, ali imamo zanj dovolj časa, prostora in sredstev, da mu nudimo ustrezno oskrbo.

V mesecu obdarovanja se nekateri odločijo, da bi (si) podarili tudi žival, a zavedati se je treba, da je žival predvsem odgovornost in tudi strošek. Prav zato je treba pred odločitvijo, da bi svoje življenje popestrili s pasjo ali mačjo družbo, dobro premisliti. V nasprotnem primeru se lahko zgodi, da po nekaj mesecih ali letih ugotovite, da niste ne časovno ne finančno sposobni skrbeti za žival, ki nato žal vse prevečkrat konča zapuščena na ulici.
Preverili smo, kakšne stroške nam lahko prineseta pes in/ali mačka. Izračun je okviren, saj lahko pri pregledu ponudbe najdemo potrebščine in storitve najrazličnejših cen, zato je marsikaj odvisno od lastnikove izbire, pa tudi od velikosti in pasme psa ali mačke.

PES
Povprečna življenjska doba psa je med 8 do 19 let, odvisno od velikosti in pasme. Manjši psi (od 8 do 11 kg) praviloma živijo najdlje.
Za izračun stroškov psa smo si kot primer izbrali srednje velikega mešanca (nekaj več kot 10 kg), katerega življenjska doba je 15 let.
- Nakup - od 0 do več kot 1500 evrov
- Nujna in priporočljiva veterinarska oskrba - v 15 letih za srednje velikega psa od najmanj 230 do okoli 1350 evrov
- Hrana in priboljški - v 15 letih od 3600 do več kot 18000 evrov
- Potrebščine za psa: povodec, ovratnica, igrače, vrečke za kakce .... - od 200 do več kot 500 evrov
- Nega, šolanje, hotel … - v 15 letih najmanj 250 evrov
- Kaj pa če pes zboli?

Ob koncu življenja našega psa pa je treba vračunati tudi morebitne stroške evtanazije. Za do 10-kilogramskega psa so cene od 35 do 50, za težjega kot 25 kilogramov in naprej pa od 60 do več kot 100. Za srednje težkega psa (od 10 do 25 kg) pa se cene gibljejo od 45 do 65 evrov.

Skupno bi za našega srednje velikega mešančka v 15 letih porabili od najmanj 4200 (če bi upoštevali najcenejšo hrano in samo obvezna cepljenja) do več kot 20.000 evrov (ne upoštevajoč bolezni). V povprečju torej okoli 12.000 evrov.

vir http://www.24ur.com/novice/slovenija/zival-ni-darilo-je-odgovornost-in-tudi-strosek-toliko-stane-pes.html (http://www.24ur.com/novice/slovenija/zival-ni-darilo-je-odgovornost-in-tudi-strosek-toliko-stane-pes.html)

Današnji pa je povezan z oceno stroškov za muce ;)

Pozdravljeni

V našem domu že imam psičko pasme mops, naša Biba ima 6 let in je zelo rada v bljižini ljudi. Do sedaj doma nikoli ni bila sama, vendar pa so se v zadnjem letu stvari spemenile. Kar na enkrat preživi v hiši do 8 ur sama in brez družbe, zato si želimo, da ji najdemo primernega pasjega prijatleja, ki ji bo krajšal čas med tem, ko nobenega ni doma. Upam, da nam lahko podate kakršenkoli nasvet kako naj se lotimo iskanja in na kaj naj bomo pozorni. Še nikoli nismo imeli dva hišna kužka in vsak nasvet bo prišel prav.

Hvala

Drugega psa si omislite, ker si vi tako želite. Obstaja namreč tudi možnost, da vsaj na začetku ne bo marala prišleka, lahko pa da nikoli ne bo navdušena nad cimrom.

Ne razumem, res. Kaj pa vi mislite, da psi počnejo, ko vas ni doma? Se pogovarjajo, igrajo? Ne, spijo, popijejo kaj vode, gredo v drugo sobo in spijo dalje. Biba prehaja v leta, ko bo spala še več in še bolj trdno. Ima svojo rutino in predvsem svoj mir. Zdaj bo prišel mladič, ki ji bo najedal vseh teh 8-ur, ko vas ne bo doma, ki bi ga sicer držali nazaj, da bi Biba lahko mirno spala. Itak bi morali imeti mladiča v vaši odsotnosti ločenega od Bibe, ali v boxu ali v drugi sobi.. toliko o druženju.
Sicer ste pa sami napisali, da je Biba zelo rada v bližini ljudi. Zakaj se sploh razmišlja o novem psu?

No, tukaj se pa absolutno ne strinjam. Ze leta prakticiram to, da k starejsemu psu dodam mladica oziroma imam ze dolgo po tri pse: starcka, mladica in nekaj srednjih let.
Ja, zahteva kar nekaj dela in prilagajanja, ampak je zame formula, ki je ne bom nikoli vec zamenjala.

Trenutno zal nimam casa pisati o tem na dolgo in siroko, mogoce jutri ali v prihodnjih dneh. Ampak kar iz principa odsvetovati se enega psa samo zato, ker je en star 8 let - temu ne morem reci drugega kot teorija brez osnove. Enako kot tudi razlog, da bo pes imel druzbo, ni zadosten razlog, da domov pripeljemo se enega.

Prijateljstvo ni samoumevno - nasprotno, v vecini primerov zahteva kar veliko dela. Se pa splaca. Stokrat in se cez. :)

Moja formula je, da mladica vzamem, ko je moj pes star kaksnih 10 let, da ga se malo dvigne in mu da se malo energije. Ampak tega ne bi naredila, ce ne bi bila 99,99% sigurna, da mojemu starejsemu psu pase druzba mladega psa. Celo zivljenje jih vzgajam v pse, ki bodo na koncu redi sprejeli druzbo, lahko se ki bo pa seveda zgodila, da bom kdaj naletela na kaksnega pri katerem to ne bo tako. In sama nikoli ne locujem mladica in starega psa. Kletk pa sploh ne uporabljam in upam, da jh nikoli ne bom. V mojem svetu psi niso za v kletke. Ampak vsak po svoje.

Kaj hocem pravzaprav povedat? O svoji psicki niste napisali nicesar taksnega zaradi cesar bi jaz sla v nakup se enega psa. Ja, sama je 8 ur na dan. Takrat pes dela tocno to, kar je napisala vesoljka. Druzbe si pravzaprav ne zeli vasa psicka, ampak si vi poskusate s tem, da bi ji kupili psa za druzbo, olajsati slabo vest, ker je psicka sama. Ampak slabe vesti vam ni treba imeti. Njej teh 8 ur ni hudega. Pociva in caka, da se vrnejo njeni ljudje. In v trenutku, ko pridete ona ne razmislja o tem, da je bila reva 8 ur sama, ampak vas je samo iskreno vesela. To je vse.

Ce pa si se enega psa zelite zaradi vas, ker si zelite imeti dva psa in ste 99,99% prepricani, da ga bo vasa psicka z veseljem sprejela, potem pa kar v nakup. Vendar vas caka veeeeeliiiiiikoooooo dela in tudi kak teden, dva dopusta, da boste lahko z novim prislekom. Racunajte tudi s tem, da boste morali novega psa vzgojiti. Bo sel cas vzgoje na racun starega psa ali imate dovolj casa, da bo Biba se vedno delezna enake kolicine vasega casa kot je je sedaj, nov pes pa se dodatnega casa? Kako bo Biba sprejela, ce se bo njen cas z vami skrajsal na racun novega psa? Ce se vrnem k vasemu nacinu razmisljanja, da Biba rabi druzbo - bo te druzbe res tako vesela, ce bo zaradi nje prikrajsana vase druzbe, ker se boste morali ukvarjati z novim psom in manj z njo?

Podpis pod zadnja dva posta, absolutno.

Moja izkušnja: psu, staremu 11 let smo pridružili mladičko. Bajno veliko časa je šlo za vzgojo tamale, ampak je bil naš stari tako deležen drugih milosti in predvsem prednosti pri vsem, pa še po karakterju je bil tak, da mu je bilo več ali manj vseeno, samo, da je dobil svoje. Z gotovostjo lahko trdim, da mu je mlada kri v hiši vsaj za dve leti podaljšala življenje. Bila je njegove oči in njegova ušesa, ko mu je s starostjo to dvoje opešalo.

Hja, niso pa vsi psi takšni kot vajini. Sama sem razmišljala o tem, ampak sem spoznala, da je moja po duši edinka. Pri dveh otrocih grem lahko na dva dela, pri dveh psih pa tega nisem mogla storiti, vsaj v njenih očeh in za njene potrebe ne.

Btw, krasen zapis No Jinx.

Meni sploh ni važno, če moj se moj prvi pes požre zaradi šoka in zgroženosti, okameni, ker ne bo več edini pes pri hiši. Ja žali bog, saj ne bom njej nabavila še enega psa, ampak sebi. Vse, kar potrebujem je, da tolerira. Prišlek bo že spoznal z mojo in njeno pomočjo, da se pa sitno pasjo babo pri miru pusti. V začetku bosta ločena, kadar bosta sama, kakšen sprehod individualno. Bo pač verjetno papy hodil z mano v službo, dokler ne bosta na TI.

Pri dveh psih še vseeno lahko zadosti časa posvetim vsakemu posebej.

Boksi so pa super. Varen pristan med pokanjem in edina varna opcija za vožnjo z avtom, če je boks spodoben seveda.

Bibasara,

jaz se že eno leto ukvarjam z isto dilemo. Namreč po moji ločitvi je moj kuža res veliko sam, tudi po 10 ur, in se mi smili (ne glede na to, kako neracionalno to morda je). Po drugi strani pa je tudi moja želja že od davno, da bi imela (vsaj) dva psa, pa za to nikoli niso bile prave razmere (majhen otrok, partner, ki mi ni pustil - btw. nič čudnega, da je bivši  ::) , potem najemniško stanovanje, kjer so mi že enega psa komaj tolerirali  :( ...).

No, po ločitvi in po nakupu lastniškega stanovanja, pa ovir ni bilo več.  ;)

Jaz sem se tudi pozanimala naokoli, zlasti pri ljudeh, ki imajo izkušnje iz prve roke, in sem res dobila samo pozitivne in spodbudne besede, res niti ene res slabe izkušnje nisem slišala.

Kar je pomembno (so mi rekli), je, da vsaj na začetku res paziš, da prvi pes ostane prvi (glavni), da ga ne zapostavljaš - tj. najprej njega pobožaš, najprej njemu daš jesti ...

Jaz sem se izbire drugega psa lotila tako, da sem opazovala mojega psa, kako se razume z drugimi psi, katere pasme, velikosti, starosti, spola mu najbolj sedejo. In po mesecih pozornega opazovanja na sprehodih, sem ugotovila, da ima najraje manjše do srednje velike nežne samičke.

Zelo majhni, zelo mladi in zelo živahni kužki so mu večinoma šli na živce, ker so ga stalno vabili k igri. Zelo velikih psov pa se je bal. Nasploh je imel do samcev (tudi moj je samec) bistveno manjšo toleranco kot do samičk. Nežnih, umirjenih ali zmerno živahnih samičk pa se je na sprehodu zelo razveselil in je bil do njih zelo toleranten in nežen (zlasti npr. do whipetk).

Tako da jaz sem si za drugega psa izbrala psa, ki ima vse te lastnosti: 4-letno nežno srednje-veliko špansko hrtico. Čez par tednov jo dobim in ne pričakujem nobenih težav. Ravno zadnje čase na moji običajni sprehajalni poti srečujeva nekaj hrtic in kemija je res očitna  :D

Tako da se strinjam z zgoraj napisanim, da je najbolj glavno, da si TI želiš še enega psa. Drugo pa mislim, da je predvsem pomembno, da izbereš takega drugega psa, ki bo karakterno kompatibilen s prvim (in seveda s tabo).  :)