mojpes.net

ČE tema že obstaja, prosim Jano, da me usmeri, to pa zbriše:

Velikokrat sem opazila, ter tudi na svoji koži doživela, da smo ljubitelji živali zasmehovani, se nas ne jemlje resno, ter kar je še najbolj žalostno, se nas zmerja na takšen in drugačen način. Npr., ko izjaviš, da je zate žival, konkretno pes kot družinski član, se vedno vtaknejo vate, češ, da živali počlovečuješ, da si "bedak", da tako misliš, da so živali le živali, in da jih ne smemo primerjati z ljudmi. Bog ne daj, da napišeš, da je žival enako vredna, kot človek. Velikokrat sem slišala konkretno za ta forum, da so na njem same zadirčne babe, ki te napadajo, kadar kaj vprašaš. In da smo "babe", ki se ukvarjamo s problematiko živali neumne. Zakaj je tako? Ali je kriv njihov odnos do živali, ali naš? Ste kdaj razmišljali o tem?

LP, Branka

Preveckrat doziveto  ;D vendar pa sem prisla do zakljucka:
- napad je najboljsa obramba nepoznavalcev
- taksen odnos lahko pricakujes le od ljudi, ki zivali ne poznajo - cesar ne poznas, tega se bojis
- dostikrat se zgodi, da so nekateri ljubitelji zivali prevec vsiljivi s svojimi prepricanji; tej kategoriji recem "aktivisti" in gredo tudi meni posteno na zivcke
- cloveka in zival res ne gre enakovrediti, ker pes nikoli in nikdar ne bo mogel funkcionirati kot clovek. Psi imajo svoja pravila igre, ki jih je treba poznati, upostevati in spostovati
- psi so definitivno druzinski clani, vendar si ta termin nepoznavalci pac razlagajo po svoje in nekateri imetniki zivali tudi, kar seveda nekako ni sprejemljivo, saj skodijo tako sebi kot zivali
- neumne babe - no, tu smo spet pri trditvi iz prve alinee
- napaka je tudi pri nas pasjeljubcih, ker na napacen nacin (jeza, vsiljevanje misljenja itd.) prezentiramo zivljenje z zivaljo, ljudem, ki jim zivali niso blizu

Toliko na kratko...

hehe, pa se necesa sem se spomnila in sicer kaj odgovorim, ko mi "neljubitelji" zivali zacnejo gledati v denarnico in me zasmehovati, da sem neumna, ker toliko denarja zagonim za svoje pse.
Takrat je moj odgovor zelo kratek: "Vsako tele ima svoje veselje. Moje veselje so psi. Koliko pa ti zagonis za (npr.) golf, ki je tvoje veselje?" S tem odgovorom sem se vsakemu zaprla "gobcek".  ;D

Hehe, ja, podobne odgovore imam tudi jaz, ampak včasih se pa ne znajdem dobro, in  me "neljubitelj" verbalno premaga, sploh če jih je več njih  >:( takrat sem jezna. Ampak sem vesela, da sem takšna kot sem, da bi za svoje živali še gate iz rit spravla če bi bile lačne  ;) Se že dolgo več ne oziram na njih, ampak sem tam, kjer me ljudje kljub moji veliki (mogoče malo obsedeni) ljubezni do živali spoštujejo.  :)

LP, Branka

Zanimiva tema...
Malo bi kometirala "napad je najboljša obramba nepoznavalcev". Ne gre samo za nepoznavalce. Jst imam tak problem tudi z veterinarsko, biološko, zootehniško (zmisli si in ti potrdim  ;) ) stroko. Ne vsiljujem svojega mnenja nikomur (ker ne maram, da ga kdo meni), vendar me kljub temu ob vsaki priliki napadejo. Dostikrat gre ne za nepoznavanje, pač pa za "občutek", da nekaj ne delajo prav in da jim je to očitano že samo z mojo prisotnostjo.

Kratek primer: Našla sem psa (premraženega, očitno zgubljenega, mokrega - dež) in ga odpeljala v zavetišče. Čisto enostavno in po zakonu pravilno. Nobenemu nisem nič rekla, od nikogar ničesar pričakovala (razen seveda, da sprejmejo, da odhajam zaradi psa). In se jename usul plaz besed - kako morem, zaradi enga cucka, kar it, pa kva se vtikam v glih vsako zival, k jo vidm, naj dam ze enkrat mir, kva sem tecna, tezak, itak je za psa bolje, da ostane v domacem okolju (bdw - kuza je premocen čičal ob eni bolj prometnih cest), pojma nimam, samo histericna sem in moram takoj dokazat svoj prav (  ??? )...

Neznanje? Naj povem, da ime eden teh govornikov srednjo veterinarsko šolo, druga pa je dipl. pravnik  :)

Uf, tole mi je pa znano, vse skupaj.

En primer, ko je šlo za mojega lastnega psa (da o ostalih živalicah, katerim skušaš pomagati, sploh ne govorim, ker takrat si pa itak največji freak  ::)).

Letos poleti sem imela rezerviran dopust in ravno takrat je moj kosmatinček zbolel oz. mu je začel nagajati zobek. Smo šli do veta, dobili najprej kuro z antibiotiki in datum operacije. Jaz sem seveda odpovedala težko pričakovani dopust (z lahkim srcem, čeprav sem si ga ful želela) in sprejela, da pač letos ne bom bila na morju, ker mi je najpomembneje, da sem ob svojem kužku. Lahko bi sicer prestavila datum operacije in šla na dopust ter vse skupaj opravila po dopustu, ampak mi to ni niti na pamet padlo, ker mi je prioriteta, da je pes zdrav in zadovoljen. Ok, vse lepo in prav, s fantom itak takoj odpoveva vse skupaj. Odziv ostalih? K A T A S T R O F A!

Od posmehljivega zasmehovanja, češ, zaradi psa (!?) ne greš/gresta na dopust, do zavijanja z očmi, kako smešni smo in, da kaj paničarimo in tako naprej.  ::) Meni je itak vseeno, sem bila pa najbolj srečna, ko sem bila lahko ob kosmatinčku in sem vedela, da je zobek porihtan  :) Se ne more nikoli in nikdar noben dopust kosat s tem, pa čeprav sem zaljubljena v morje ;)

Je pa res, da so tisti pravi prijatelji razumeli, to pa tudi šteje, ne? ;)

To šteje največ.  :) ;)

Jaz mislim da gre tukaj definitvno za napačen odnos, ampak ne za odnos njih ali nas do živali, ampak za odnos med nami samimi. Bom dala še jaz konkreten primer. Moja prejšnja družba je bila do sveta na splošno zelo poniževalna in s tem seveda tudi do mene. In vsaka stvar, ki sem jo naredila, sem jo naredila narobe. Kar pomeni, da je bil napačen tudi moj odnos do živali. Ko smo se pogovarjali o zadevah, sem jaz v moji skrbi za mojo žival vedno pretiravala, je bila recimo bolna, pa kaj se grem, pa kaj pretiravam in ne vem kaj še vse. Ko so bili njihovi ljubljenčki na smrtni postelji so se pa na vsak način trudili, da bi podaljševali njihovo trplenje. Zanimivo mi je pa to, da sem se zdaj od te družbe popolnoma oddaljila in dobila nekaj novih prijateljev, ki živali sicer ne razumejo kot jih razumem sama, ampak, nikoli me noben od njih ne daje v nič zaradi tega. So vzeli v zakup, da je to nekaj kar je del mene, točno jim je jasno kako bom v določenih situacijah reagirala, oni sicer ne bi reagirali enako, ampak meni pač ne jemljejo pravice da reagiram kot reagiram. 
Je pa npr. ta bivša družba rada gledala primerke kot so Stewe Irwing. Mene osebno v takih primerih pač prime, da bi na naš planet prileteli 15 m visoki vesoljčki, nas začeli mečkati po rokah in zraven vpiti: "What a beautifull speciment!" Meni osebno v takih primerih ni jasno kaj ljudem ni jasno, ampak ziher je z mano nekaj narobe, ne?
Osebno mi je kristalno jasno, da bom za ŽIVO BITJE, katero je v MOJI OSKRBI POSKREBELA, ker pač vidim razliko med ŽIVIM BITJEM, ki ga je zbil avto in med KOSOM PLEHA s podobno usodo. Enega od njiju vržeš stran, se pa marsikdo za to še vedno odloči pri napačnem.
Sem absolutno proti počlovečenju živali in sem tako proti posnetkom belega morskega psa, ki z odprtim gobcem šviga po morski gladini, kot tudi proti tistim, kjer pes vsako jutro prinese gospodarju časopis, copate, skuha kavo, naredi zajtrk,.... no ja, saj vam je jasno kam to pelje. Največkrat pa take bedarije gledajo ravno tisti osebki, ki potem vpijejo da se drugi preveč ukvarjajo z nepotrenimi, zraven pa vsako nedeljo po tri ure glancajo avto ali parket. Vsakemu svoje, dragi moji, vsakemu svoje :) .

Zelo nazorno je svoje mnenje glede pasjeljubcev in "pesjanarjev"- tako ljubkovalno sami sebe imenujejo vodniki reševlnih psov- na TV opisal Davo Krničar. Prosto bom povedal in malo skrajšal:
Nikoli nisem mogel razumeti, da se lahko odrasev človek toliko posveča enmu psu in se z njim celo pogovarja, kot da ga le-ta razume. (On v prvem planu, za njim pa veselo skače nemški ovčar z oznakami GRS na plečih. Nekaj se mi ni zdelo v redu, pa nisem prec ugotovil, kaj).
No, pol sm pa sam nabavu psa, pa sem ratu lih tko zmešan, kt gun, k sm jh prek za norce meu! Zdej se lih ko z nemu pogovarjam, kt sm prek une vidu. (Zdej sta oba reševalca, on in pes).
No, tako lahko žival sama največ stori, mi včasih tako dolgih porcesov nismo sposobni speljati. Nimamo tistega pasjega potrpljenja z ljudmi v sebi.

Imam tudi take probleme..in ravno v šoli, sem risala Baluja in učiteljica me je videla in zdignila moj list z Balujem in pokazalo kako "lepo rišem svojega psa". Pa je konec ure in se mi zasmehujejo(dečki, deklice majo skoraj vse rade pse).

Sicer jaz teh sošolcev niti ne poslušam..naj govorijo kaj želijo, mam pač rada živail-->pse

Karo, hehe, Davo-ta imela čast osebno spoznati in je res človek na mestu! :)

ja, danes sem doživela tudi jaz ''poznavalca pasje psihologije'' :o
ravno z Maikom sem se spoznavala z njegovim vnučkom (maikova socializacija ::) ) in ko je dedi izvedel, da imam tri pse- šokiran do kraja!!!
Potem je začel pametovati, kako lahko imam tri pse, da to je kot bi imela tri otroke (ja in, a pri njih imajo limit 1 otrok :P )... potem je za zaključek pristavil, da imeti tri pse ni pametno, ker so ljubosumni ( ???)
ko sem mu začela o tem, da vsak dobi svojo mero pozornosti in težav z ljubosumnostjo ni (kakna že- ali meni, da se bodo psi med sabo požrli, aja ne verjetno me bodo ugriznili, če se bodo čutili zapostavljene :-X ) in dedi me je grobo prekinil, da on že ve, ker

pardon, ponesreči šlo naprej prehitro :-[

nadaljujem... on že ve, ker pozna PASJO PSIHOLOGIJO. seveda dedi nima psa...
ubogi otrok, ki bo mogoče prikrajšan bratca/sestrice, da slučajno ne bo ljubosumen ::)

Eh, kaj se sekiraš. Mene je včeraj na cesti ena pametna gospa podučila, da bi bilo pametno, če bi imela Layla nagobčnik, da ne bom potem jokala, ko bo ubila Chopperja  :o :o :o Baje je po toči zvoniti prepozno  :-X ::) :P

Jah, Teja, si bo treba se 4. nabavit, da ne bojo ljubosumni. ;D

popljuvana, zasmehovana, deležna postrani pogledov.. Znano. Ker se raje potrudim za žival kot da bi se šla klasiko: tečen dedec (ki bi bil večna tema babjih čvekov), en ali maksimum dva razvajena pamža (druga babja tema), pes morda za okrasek (obvezno čistokrvni, na baterije), sesanje avta vsako soboto, vmes pa paradiranje po nakupovalnih centrih... Pa nimam nič proti ničemur od naštetega, niti najmanj, ampak to mi ne zapolnjuje življenja. Bog ne daj, da komu začnem celo kaj pridigati o pravilni negi psa ali mačke, o K/S, o tem da namesto kofeta v najdražjem lokalu raje tisti drobiž vržem v kakšen šparovček... Pa kako so me pozimi gledali, ko sem na oglasno desko v bloku dala letak za deke. Ah. Ta je itak čist.... Samo tega psa okol vlač, pa za štreko je tiste prekl... mačke futrala in jih lovila... Zihr ni čist gladka..
Za nameček mi je še moja draga mati prijavila, da imam Čipa za nadomestek otroka.
Moj komentar je samo to, da so zelo veliki reveži, ker jim manjka tisti delček srca, zaradi katerega lahko čutiš in imaš rad še koga drugega, razen sebe. In s tem živijo svoja osiromašena življenja.

Takoda, tako lepo si vse tole povedala. Res so siromaki tisti, ki jim manjka tisti glavni delček srca , nobeno bogastvo jim ne pomaga - ostajajo siromaki.

Tudi moj dragi oče se je danes malo ponorčeval iz mene.  ??? Ko smo proti koncu popoldneva odhajali domov in sem fantu podturila dva robčka, da Klaju "očedi" obraz polnega sline in pokošene trave preden se spakiramo v avto, se je seveda bilo potrebno brit norce.
Eno je, če bi najin pes nosil prstane na nožnem prstu, drugo pa je, če psu pošlihtamo ksiht, da trava ne draži očesa in da avto ni kot travnik, ko prispemo na cilj. Seveda so se naveliko zavijale oči. Pa ravno od ljudi, pri katerih bi pričakoval neko razumevanje, kljub podrobni obrazložitvi.  :-\

No glavno, da napredujemo. Malo po malo.  :)

To, da nas zasmehujejo ljudje, ki psov nimajo, je eno in nič kaj presenetljivo. Toda med sabo se zasmehujemo tudi lastniki psov. Obkladamo se z vse sorte vzdevki, ker imamo določeno vrsto psa. Zakaj je to potrebno? Zakaj moram vsak dan slišat, da so moji psi na baterije? In to med drugim od pasjeljubcev? Mi lahko kdo od tukaj sodelujočih to razloži?

Tako kot jaz nikomur ne očitam, da je njegov pes killer, ker je velik, bi pričakovala vsaj toliko zdrave pameti od tistih, ki poznajo pse in živijo z njimi, da se vzdržijo žaljivk na račun bitij, ki jim niso naredila nič žalega. Se moramo res kar naprej duvat eden pred drugim?

V življenju so me spremljali zelo različni psi, od največjih (nemške doge, tibetanski mastif), za katere je bilo treba poslušat, da so killerji, mesarji, nevarni in ne vem kaj še vse, do majhnih, za katere zdaj poslušam nesramno glasne pripombe mimoidočih pa tudi članov forumov, da so na baterije.

Je to res potrebno?

Vsi ti psi imajo eno pomembno skupno lastnost: psi so, ne glede na svoj videz. Vsi potrebujejo dobrega lastnika, hrano, streho nad glavo, ljubezen in primerno vzgojo.

Zakaj ne moremo vsaj tisti, ki živimo s psi, tega upoštevat in se nehat po nepotrebnem zmerjat? Vsak si izbira pasje sopotnike po svojih kriterijih. Dokler ti kriteriji ne škodijo živalim in ljudem, ne vidim razloga za zmerjanje in obtoževanje.

lp

Mogoče se vam bo zdelo "malo mimo", pa vendar....tisti, ki pravite, da vas starši zasmehujejo, kako ravnate z živalmi....ja, kdo, hudiča pa je vas vzgojil?
Ob naslednjih takih prijavah vaših staršev, jim lahko poveste, da so vas vzgojili v dobre ljudi ;).
(Malo za šalo, malo zares, hehe...)

Kalsang, če te je zmotil moj post in psi na baterije, ti lahko zagotovim, da nimam nič proti njim. Nekoč sem imela tudi sama dve čivavi in pekinezerko, pa sem jim tudi rekla psi na baterije. S tem ne mislim nič slabega, so luštkoti.

Mene so tudi včasih prizadeli komentarji vseh vrst, sem pa dobila trdo kožo. Yorkshirske terierje imam že 25 let in sploh več ne slišim "a so na baterije".  Me je pa pred kratkim spravil v smeh kakšnih 10 let star fant, ki je rekel "mami, lej dva obeska za ključe, kolk sta luškana!"  ;D
V glavnem, ne se pustit. Vsi vemo, koliko nam pomenijo naše zverinice in kdor tega ne razume, mu itak niti v 100 letih ne bo jasno, pa če mu še tako razlagaš.  Z leti se navadiš, da te vedno manj briga, kaj si drugi mislijo, pa je vse malo lažje.
(Po pravici pa povem, da včasih komu še kakšno bevsknem nazaj.  >:(Ampak res samo včasih.)

Jaz priznam, da sem BILA VČASIH (leta nazaj) pristranska do psov manjše rasti.- NEVEDNOST. Ampak samo do trenutka dokler nisem začela življenja s psom, ki je samo moj,moja odgovornost.
Ampak to je bilo samo na podlagi izkušenj. Namreč do zdaj so me napadli, oblajali in poskušali zgrabiti za hlačnico samo psi manjše rasti (beri:višina pod kolenom).
Ampak mi je že jasno, da je to napačno mišljenje. V prihodnosti želim imeti psa pasme jack russel in ameriški buldog- kar je oboje pasma po višini pod kolenom.
Mislim, da se gre za to, da se ljudje, ki ponavadi nimajo pojma o psih odločajo pač za manjše bolj priljubljene pasme. To je dejstvo. V sosednjem bloku imajo namreč majhnega pasemskega psa, ki nima privzgojenih niti najosnovnejših olik o obnašanju v človeški in pasji družbi. Za to ni kriv pes, še manj pa pasma. Tukaj so krivi lastniki.
Nekateri privrženci manjših in "bolj luštnih" pasem so prepričani, da psa ni potrebno pretirano socializirati, ker tako ali tako v najslabšem primeru ne bo naredil velike škode.  ???
In po resnici povedano sploh ne vem, kako bi se lotili te problematike.

Ameriški buldog= mislila sem angleški buldog  :) - 20cm gor al dol  ::)

Noben majhen pes, ki bevska v druge in se obeša na hlačnice, tega ni  kriv sam.  Kriv je vedno lastnik, ker mu to dovoli. In to velja enako za mini, srednje in gigantske pasme, za mešančke in tiste z rodovnikom.
Naše miniature se sploh ne zavedajo tega, da so za v žep, zato jih je treba vzgojiti še toliko bolj. Čeprav potem od prijateljev slišiš, da si hujši kot Hitler in da nehaj psu težit, če je pa tako majčken. (Že dobro, ampak obnašati so se pa znali do zdaj še vsi moji psi. Česar pa ne morem reči za vse znance... khm.)
-Seveda vsi naši psi mislijo, da so največji, najlepši in najbolj pametni - kar vse tudi so :). Pa še srčke imajo večje od ljudi.
Ampak red mora biti pa kljub temu. In še zmeraj nas nekateri ne bodo marali.  Pa kaj potem.

Tudi meni je to znano.
Nas vsi čudno gledajo kadar gremo z Mikeom, Megy, fantovo Lindo pa se sosedovega ob vikendih vzamemo. Pa kaj... Naj se brigajo zase, jaz jih sploh ne poslušam več.
Tu pri nas v vasi vsi govorijo da  imamo nevem kakšna huda psa. Pa da imamo cel živalski vrt. Na to se jaz ne oziram.

Sem ravnokar pokasirala novo pogruntavščino.  :D Tile mladi   :D :D :D kompenzirajo otroke s psi (beri: bila na sprehodu z 2-ema psoma). Sem zabrusila nazaj, da nimam kaj kompenzirat, ker imam doma pubertetnico  ::) :P. Ja, pa meni tega pač ne verjamejo. Ego mi je zrastel do nezavesti, če ne drugega  ::) :P :-X 8) ::) ;D :D

 :D ha ha ha tudi jaz sem med vami,ki jih slišim vsake toliko,..da imam doma živalski vrt,..da naj si otroka raje omislim(pa sej tudi tega imam v bližnjem ali dalnje načrtu da ne bo kdo mislil da ne)

Ravno včeraj se mi je oče posmehoval da ima psa na baterije (mopsa), sodelavec mi je rekel,da zakaj ne kupim ZOO v ljubljani,.. Pa da nisem normalna, da to pobere veliko časa,pa dela,...

Mislim, ne vem no jaz sem takega mnenja, da tisti ljudje,ki nimajo zivali so prau bogi! Ne vejo kaj zamujajo! Ne morejo nas razumet! Nevem še kaj gršega bi lahko napisala pa se bom raje vzdrzala.

Ko bom imela hišo bom res imela ceu zivalski vrt pa naj govorijo kar hočejo! ;D

Meni pa se najbolj smilijo otroci, ki nimajo nobene živali in posledično tudi ne nobenega čuta zanje. Starši sploh ne vedo kaj otrok zamuja, za koliko pozitivnih izkušenj in veselja je prikrajšan. Sploh to opažam sedaj, ko imam psa, ki otroke obožuje in ko jih opazujem skupaj pri igri. Koliko smeha in veselja je takrat na obeh straneh!

Ljudje brez odnosa do živali se mi smilijo in jim to tudi povem, kadar slišim kakšno njihovo pripombo.

Takoda, priznam, da me je zbodel tvoj post, ampak ni edini. Jih je bilo že nekaj. Tokrat sem se pač odločila odzvati, ker je tudi tema primerna. :)

Vedno me je zanimalo, kaj za vraga roji ljudem po glavi, da glasno žalijo mimoidoče na ulici. Zakaj to počnejo?  ??? Zame je to stvar osnovnega bontona in dostikrat, ko je kaj letelo na moj račun na ulici, sem vrnila z dvojno mero.  >:( Ampak potem so seveda ti pametni sogovorniki mene razglasili za nevzgojeno in noro. ::) Ko sem živela v Ljubljani, mi je bilo včasih prav zoprno peljati psici ven, ker so že po desetih metrih letele glasne pripombe. Najbolj "zabavna" pa je bila srednješolska mularija, ki je za mano krulila, kikirikala, mjavkala. Pa ne samo fantje, tudi dekleta.  :o

Ne vem, meni na kraj pameti ne pade, da bi neznanim mimoidočim solila pamet, se glasno zmdrovala nad njimi, njihovimi psi, oblačili, avtom... Se samo meni zdi, da je to stvar osnovne olike?

Zdaj, ko sem na vasi, slišim veliko manj pripomb kot prej, pa čeprav ima recimo ena od mojih psičk ponavadi dlako povito v papirčke. Ljudje so radovedni, ampak me pozdravijo, prijazno ogovorijo, vprašajo kar jih zanima, malo poklepetamo, potem pa grem naprej. In to so večinoma ljudje, ki so navajeni psov na verigi.

Res je, da je še vedno veliko nevzgojenih majhnih psov in da veliko stereotipov izvira od tu. Še vedno se najde tudi kar nekaj rejcev (takšnih, ki producirajo nerodovniške pse; pravi vzreditelji so veliko bolj osveščeni kar se socializacije in vzgoje tiče), ki kupcu prepovejo psa še kakšen mesec voditi ven. Katastrofa!   :( Torej pes prvič vidi zunanji svet pri treh mesecih!  :o Nič čudnega, da so tako histerični. Podobno razmišlja kar dosti, večinoma starejših lastnikov majhnih psov. En takšen primer imamo kar psi sosednji hiši. Pri njih imajo nerodovniško šicujko, ki prav histerično besvka na vse, kar leze in gre. Na sprehod jo nesejo do prvega ovinka, kjer se polula, pokaka, potem pa jo odnesejo nazaj. Enkrat sem žensko začuda s psico (v naročju) zagledala v gozdu kilometer stran od njene hiše. Rekla je, da kako je lepo, da še ni bila tam (pa je tisti kraj v bistvu gozd ob koncu hiš, kjer večinoma vsi hodijo na sprehod) in da se na smrt boji, da bo kakšna zver ubila njeno psico.  ::) Med pogovorom sta moji psici s tal zvedavo gledali, zakaj za vraga nosi psico v naročju. Zanimivo je to, da ji ne potegne, ko me vidi vsak dan trikrat peljati svoji psici, prav tako šicujki (samo rodovniški), na sprehod. Vsak dan enkrat gremo tudi na daljši sprehod više v bližnje hribe. Sicer pa, če je ne moti, da ima histerično psico, potem tudi ne bo nikoli zbrala dovolj volje za drugačen življenjski slog.

Kaj storiti, da bi se situacija med majhnimi psi izboljšala?

Informacije so na voljo vsem, ki si jih želijo. Obstaja tudi pasja šola za majhne pse, kjer sem sama inštruktorica. Moram reči, da imamo vsako leto ogromno, še preveč tečajnikov in marsikateri sodnik z veseljem pride k nam odsodit B-bh in A izpit, ker jih zelo zanima, kako delajo majhni psi. In delajo z veseljem in dobro.

Situacija se že izboljšuje in na srečo je vse več ljudi, ki šolajo svoje majhne pse.

PS: Da ne bo kdo pomislil, da se hvalim s svojima rodovniškima psicama. Zdelo se mi je samo potrebno opozoriti, da se pojavlja razlika v osveščenosti lastnikov rodovniških in nerodovniških "kao čistokrvnih psov".

Ah, tega z baterijami sem pa tudi jaz že navajena. Samo potem so nekateri postali kao malo bolj izvirni in so me začeli spraševati če je na akumulator, predvsem pri starejšemu yorkiju, ki je malček večji. Ko smo še imeli sky terierja so se obvezno norčevali, da radiator na vrvici vozim okoli. Tako, da to z baterijami zdaj kar preslišim.

Moti pa me predvsem drugo predalčkanje, in sicer: mahne kosamte pse si omislijo mestne afne. Če si dekle omisli majhnega psa in ima to smolo da živi v mestu in si, bog ne daj, dovoli z njim kdaj v mesto na kavico jo večina avtomatično obsodi, da ima psa za modni dodatek. Če me srečajo na Rožniku v razvlečeni trenirki in če imam še bullmasifko zraven je vse uredu, čim pa si dovolim z yorkijem in prijateljico narediti en krog po mestu pa avtomatično po mnenju nekaterih tukaj gor spadam med tiste afne, ki paradirajo okoli s svojim modnim okraskom. In predvsem me to pripisovanje majhnih psov mestim afnam zelo moti. Nič ne rečem, tudi to obstaja ampak takole obsodit, da je nekdo razvajena, neumna, mestna afna se mi pa ne zdi pošteno.

Klasang bravo!

Jaz bi spremenila edino tole:


Kaj storiti, da bi se situacija med VSEMI psi izboljšala, je zame bolje rečeno.

Meni gredo pač še vedno bolj na živce nevzgojeni veliki psi, kot majhni. Slednjih selažje otresem. Če že moram izbirat. Se pa držim tega, da je zame pes pes, ne glede na veličino. Očitno za vse ne velja enako. Škoda.

Jaz jim odgovorim, da smo ekološko osveščeni in je moj že na sončne celice. Potem jih vprašam, kdaj se bodo za njihove kerozinarje kaj podobnega omislili.  :P

Lahko se gres pa Shreka in kaksnemu s kerozincem, ki mora komentirat, reces, ce kaj kompenzira s svojim velkim psom. :)

moji so na dizel

Nanook,  ;D

Na srečo, jaz komentarja, da imam psa na baterije, ne slišim. Ubistvu, do sedaj nisem slišala niti enega slabega ali negativnega komentarja ampak ravno obratno. Samo navdušenje, lepe besede in pozitivni komentarji. In se pravzaprav že dobra pol leta sprašujem, če vseeno nismo malo bolj razgledani, v tem smislu, kako danes gledamo na (manjše) pse - na splošno. Čeprav na zgoraj prebrano, vseeno dvomim.  ::)

Pa še ena zadeva me je zelo presenetila. Cca en mesec nazaj, je bilo na oglasni deski v bloku obvestilo, ki me je šokiralo. Bilo je namreč opozorilo lastniku psa, naj takoj preneha tepsti svojega psa, da vsi vemo kdo je, da se psov ne tepe in če ne bo prenehal sledi prijava inšpekciji in policiji. Nekako tako je pisalo. Čeprav se javno ni govorilo o tem in se še danes ne ve, kdo je to bil (je velik blok in veliko psov) niti kdo je opozorilo napisal, je pa le nekaj. Človek, za katerega večina sumi, da je bil on, psa na srečo nima več. Ampak, najbolj žalostno je pa to, da si ne bi niti v sanjah mislila, da je on bil ta "pretepač" niti bi si lahko to mislila za vse ostale lastnike psov v našem bloku. Idealiziranje? Mogoče.

Hotela sem povedati, (čeprav je tepež skrajnost) da tudi tukaj tolerance ni več in se stvari verjetno počasi le spreminajo - na bolje.  In moramo biti optimisti, da bo nekoč z vsemi rečmi tako.  :)

Mislim, da sem malo zašla s teme .... Se opravičujem.  :-[

 

No, pokica, mogoče je kdo res tepel psa, mogoče pa tudi ne.
Sem tudi jaz doživljala vprašanja, kaj smo počeli s psom, da je tako strašno jokal. Pa sem rekla, da nič, da je (glede na opisan čas) pač "trpel", ker sem bila jaz pod tušem. Mi soseda ni verjela, dokler ni sama doživela njegovega histerišenja, ko mu je dovolila (je sam hotel!) v košaro na mini motorčku, v katerem sicer ona vozi svojo psičko. Pes je skočil noter in se potem od navdušenja tako drl, da je pol sosedov letelo gledat, kaj se dogaja.
No, dober nauk za sosede. Zdaj vedo, da ga ne pretepam  :P Je pa dobil nov vzdevek. Driska - vriska  :-X :o ;D

Driska - vriska ;D  ;D
Yo, se popolnoma strinjam. Ni mogoče vedeti, kaj se je v resnici dogajalo v tem primeru.

Vendar, je včasih/vedno, bolje zagnati paniko (mogoče) brez veze (tako kot v tvojem primeru), kot pa da bi enkrat pa res zamočili in take stvari spregledali.

Ponavadi so ljudje še preveč tolerantni in se na take reči niti ne ozirajo, zato me je to obvestilo na oglasni še toliko bolj presenetilo.  :o  :)



 

Imaš v bistvu čisto prav.
No, od ene od forumovk je dobil še en vzdevek - Cvilimožek ali nekaj takega (si nisem zapomnila, ker je zame v takih primerih pač kreten ali pa bezeg - splošni izraz za take norce pri nas, da se otrok ne naleze in navadi pregrdih besed  ;D ;D ;D )

A ta cvilimož je on? :)  :D

Bezeg je pa zelo lepo povedano! ;)  ;D

Sem malo razmišljala o tem, zakaj smo ljubitelji živali ponavadi zasmehovani oz. kaj je tisto, da nas ostali ne razumejo. Morda zato, ker, ko vidimo psa, ki brezglavo teče po prometni cesti, začnemo gledati naokoli, kje je lastnik. Mogoče zato, ker ga po možnosti še ulovimo in se potem trudimo z vsem, kar sledi. Mogoče zato, ker opazimo npr. novo mačko v naselju, ki izgleda izgubljena ali zavržena, medtem, ko je večina ljudi sploh ne opazi ali pa reče samo: Oh, kako je ljubka. Mogoče zato, ker si enostavno ne predstavljamo življenja brez naših ljubljenčkov in smo bolj odprti (vsaj nekateri) za dojemanje trpljenja, žalosti ipd.?
Mene osebno opazke ne ganejo preveč oz. me kvečjemu razjezijo. Zaboli pa me npr. opazka, da nam, ljubiteljem živali le-te več pomenijo kot ljudje. Zase lahko trdim, pa verjetno za veliko večino ostalih tudi velja, da mi ljudje ogromno pomenijo. Me zanima, zakaj sem potem bila kakšen mesec nazaj pred enim od trgovskih centrov edina, ki je izstopila iz avta (v katerem sta bila 2 psa, ker sem pač nora) in se šla prerekat z očetom, ki je skozi odprt prtljažnik nabijal po otroku, privezanem v otroškem stolčku? Ker sem nora in vidim samo živali? Menda, da res, ja. No, ostali so samo opazovali. Najprej pretepanje, kasneje pa tudi vse ostalo dogajanje. Toliko o humanosti "ta normalnih".
In po vsem razmišljanju še vedno nisem prišla do zaključka, zakaj smo ljubitelji živali tolikokrat zasmehovani. Mogoče samo zato, ker je humanost v današnjem tempu življenja postala... nenavadna? Ali celo nenormalna?

Ja tole gre pa tudi meni zelo v nos. Po službi grem vedno najprej po svojo psico v varstvo (pred službo pa jo tja seveda preljem) in kakšni pogledi sledijo ko 'mestna damica' v visokih petah pelje svojega baterijskega psa po cesti, če se pa slučajno s kolegicami ustavi še na kavi pa itak katastrofa. U bistvu me sploh ne 'užge' več, je pa skrajno nesramno in nikogar nič ne briga če svojega psa peljem ven v visokih petah (no u bistvu ga ne peljem ven, ampak samo iz lokacije na lokacijo, ampak tega nisem dolžna nikomur razlagati).

lpk

Dobro razmišljaš, Yo.

Tudi meni ljudje veliko pomenijo, sploh seveda najbližji, in si res ne bi mogla predstavljati, da jih ni. Sva si pa kar podobni: ti si šla mirit človeka, ki je pretepal svojega otroka, jaz pa sem ustavila avto sredi prometnega križišča, in šla pobirat človeka, ki je bil zelo pijan. PA sem bila edina izmed prb. 30 - ih ljudi, ki so mu šli pomagat. Nisem mogla verjet, da ljudje dajejo žmigavce, in obkrožajo na tleh ležečega človeka. Ko sta dva človeka videla mene, kako se matram z njim, sta mi končno prišla na pomoč, da smo ga spravili dol s ceste v senco, na varno.

Toliko o tem, da imamo ljubitelji živali radi le živali. Je pa nekaj res: za UNICEF, RK ipd. dobrodelne inštitucije ne dajem nič denarja, pomagam pa po svojih močeh živalim, tudi finančno. Nekaj si moraš izbrati. Se mi zdi, da je še vedno več takšnih ljudi, ki pomagajo ljudem, zato jaz pomagam živalim.

Tudi jaz ne. Zaradi tega, ker ne maram dajat tisto malo, kar sem sposobna prispevat inštitucijam, ki potem seveda vzamejo še svoj delež, ki ponavadi niti ni majhen.
Če imam kaj "viška" pomagam finančno, če ne gre, pomagam z nasveti ali pomočjo pri oskrbi in negi. To znam. Ne spuščam se pa v stvari, ki jih ne poznam dovolj, to pa vključuje tudi mnoge oblike pomoči ljudem, kar nam mnogokrat tako radi očitajo. Če nečesa ne obvladam, se v to ne spuščam, ker lahko naredim več škode kot koristi.
Če bi vsak pomagal pri tem, kar pozna/ obvlada, bi bil svet veliko prijaznejši in lepši - pa ne glede na to, komu pomagaš.

Moje mišljenje je tako, da so živali enakovredna bitja nam. Ker smo si nekatere preko stoletij prisvojili in jih iztrgali iz njihovega naravnega okolja, da so postali naši hišni ljubljenčki, smo definitvno odgvorni, da pskrbimo za njih.

To, da si nekdo vzame čas za reševanje prvič videne živalce, je nekaj najlepšega kar lahko človek goji v sebi. Veliko psv in mačk, ki so tako ali drugače na cesti so tam zgolj zaradi enega faktorja - človeka. Če takemu sploh lahko rečem tako.

Meni se veliko ljudi smeji, ker vidijo kako sem navdušena nad živalmi, kako mi je hujše pri srcu, ko vidim ranjeno žival, kot pa nepoznanega človeka. Pač to izhaja iz mojega prepričanja, da žival ne more preživeti sama (govorim o hišnih ljubljenčkih), navajena je, da jo mi hranimo. Za svojo usodo bi rekla, da ne morejo odgovarjati. Človek pa v veliki meri.

Nekoč sem mislila, da se mi bo zmešalo, ko je tast prijavil, da imam rajši živali kot ljudi. V veliki meri res. Žival ti vrača, je pristna, nepokvarjena (no včasih malo tudi znajo že izkoriščati :)). Koliko ljudi v življeneju pa je takih, ki so pred tabo preprosto to kar in ni neke prikrite hinavščine. Malo, zelo malo.

Tudi jaz ne dam Evra organizacijam, kot so RK,...  Veliko raje smetki, repku. Vsaj vem za kaj sem dala.

Vedno bolj imam obcutek, da ne spadam v ta svet.  ???

Parkrat se mi je zgodilo, da sem nasla cloveka, ki je lezal na tleh in si ni mogel pomagati. Ali je bila slabost ali pa kaj drugega. Ko sem mimoidoce prosila za pomoc, so vedno postavili le eno vprasanje, ce je lezeci pijan. Enako se je zgodilo celo takrat, ko sem klicala prvo pomoc. Moj odgovor je bil vedno enak: "Ne vem in ne vem zakaj bi to bilo pomembno." Ali ni najpomembnejse, da se cloveka spravi na varno, pa naj bo se tako pijan. V enem primeru je bilo namrec tako, da je clovek lezal na majhni brvi. Nikakor se ni mogel premakniti, ker ga je zgrabila strasna slabost in je bil povsem brez moci. Ce bi padel z brvi bi se upotil v potoku, ki sicer ni bil visok a ravno dovolj, da se tako slabotna oseba utopi.
Eh, saj nima smisla. Vem samo to, da pac ne morem iti mimo nekoga, ki si sam ne more pomagati.

Druga zgodba, ki je vezana za pse, se mi je zgodila ravno danes.
Na sprehodu imam pse privezane in jih vedno dam na poleg, ce se kdo pribliza. Pa ne zato, ker bi bili popadljivi, temvec zaradi fleksov v katere se z lahkoto zapletes in zaradi tega, ker moji psi prav uzivajo, ce lahko nekoga zapletejo v te spagce.
In tako je bilo tudi danes. Nasproti mi je prisla ena starejsa gospa za katero vem, da ne mara psov in sem ji pred kaksnim letom ali dvema ze skresala nazaj kar ji gre, ko je nekaj sikala. Od takrat je bil mir.
Pse dam na poleg in hocem mimo nje. Pa zaslisim, ko sikne: "......... pasja." Mislim, da je rekla "zalega pasja". V momentu sem eksplodirala, ker imam resnicno dovolj, da se bo vsak, ki ima 5 sekund casa, znasal nad menoj. Tako sem se zdrla nazaj, da je tastara vkljucila turbo pogon in izginila za ovinkom.
Razumela bi, ce bi mojim psom dovolila, da ji tezijo ali da bi se kdaj zgodilo kaj takega, da bi se lahko pocutila ogrozeno, ampak to se nikoli ni zgodilo. Psom tega enostavno ne dovolim, ker se zavedam, da se nekateri ljudje bojijo zivali iz taksnega ali drugacnega razloga. In ce se tega zavedam in naredim vse, da so moji psi cim manj moteci za okolico, potem nikakor ne bom dovolila, da se bodo neki prenapeti osebki vtikali v moje pse in me zalili.

Priznam, da nisem izpadla cisto nic damsko in da je bil rafal mojih besed vse kaj drugega kot vljuden, a resnicno imam dovolj, da se moram neprestano umikati in trpeti polivanje gnoja po meni in mojih psih samo zato, ker je nekdo vstal na levo nogo.
Mi je pa cisto vseeno kaj si misli, ker bom zdaj spet imela kaksno leto mir pred njo.

Tudi sama jih zadnje čase slišim (sploh pa po tem, ko sva se odločila, da Ozija vzameva s sabo na jug) v stilu: Ja, a dol pa ni mačkov?  A veš, kolk mačkov bi za ta denar dobila dol? A ga bosta res vzela s sabo?
Seveda se takoj obregnem nazaj, da je Ozi pač en in edini. Če bi doma imeli žival, bi že vedeli, kaj govorim. Ozi je vreden vsakega centa, ki ga dam zanj. Zato se mi s takimi sploh ne da ubadat in jim rečem, da dam svoj denar raje za mačka, kot za njih.

Jaz se pa sploh ne sekiram zarad takih ljudi...raje sem med tistimi, ki smo zasmehovani zaradi ljubezni do živali, kot pa med onimi na drugi strani. Pa tudi sama osebno raje dam zadnji € za najbolj kvalitetno hrano za mačka ali za veterinarja, pa četudi to pomeni, da ta mesec še ne bom mogla k frizerju ali si kupiti kakšne nove cunjice. Če sem zaradi tega čudna, potem sem rada čudna ;)
Roko na srce, še nikoli nisem doživela posmeha od "mentalno zdravih" ljudi. Zakaj bi se potemtakem obremenjevala s tako primitivnimi osebki?

Za vse ljudi, ki sem jih imela žal priliko spoznat in niso marali živali, so jih zaničevali kot da so nepotrebna zalega, nekako tako so izrazili svoje mnenje, je znano, da nikoli v življenju niso pomagali človeku v stiski. Ampak res nikoli. Sem jih taktično pripeljala do njihovega priznanja. Ker zanje je tudi vsak človek sam kriv, če se znajde v bolezni ali nesreči. In če je sam kriv, naj si po njihovem tudi sam pomaga. Za bruhat, res.
Drejči, bravo, ker si povedala tisti trapi kar ji gre, boš imela vsaj sedaj nekaj časa mir pred njo. A ne kako takim ljudem na obrazu piše, da sovražijo vse živo, tudi sebe. Ta negativna čustva, ki so v njih jim nekako iznakazijo poteze obraza, zato so grdi.

Se čisto strinjam. Ni težko prepoznat takega človeka. Drejči, tud jaz upam da boš imela vsaj nekaj časa mir pred to veščo. Treba se je postavit zase in za svoja prepričanja...samo ne dovolit da ti takšni ljudje uničijo dan. Niso vredni, da se sekiramo zaradi njih!

Hvala enako.

Sem slišala, da starejši ljudje rečejo glede tega, če hočeš pomagati na tleh ležečemu pijancu, da te lahko v primeru, če se mu kaj zgodi toži. Ah, blebetajo. Meni je tudi najbolj važno, da se mu pomaga.

men je bla smešna moja mami. se ji je zdelo neumno, ko je gledala naše kolege, ki so imeli pse kako so jim pravli: lubček moj, pridi k mamici moj moj a si moj, češ lej kk so neumni kot da bi pes bil otrok.

Seveda imamo mi zdaj psička (sem jaz lastnica in ga mam najraj in je tako tudi obravnavan da je čist preveč scrklan hehe)

Zadnjič pa pride iz trgovine in me ni vidla in je začela: ja ka je ti, ja lubči moj si me vesel ane?
Prav lepo se mi je zdelo. Pa kr naprej mu kupuje posladke pa nevem ka vse še, da ma ekstra predal za vse svoje igrače pa posladke =)
Čist jo je spremenil in me prav veseli =)

Ponavadi mi, tisti normalni lastniki psov, naj.... ravno zaradi neodgovornih lastnikov, ki svojim psom pustijo, da počnejo karkoli želijo.
Moramo računati na to, da se določeni ljudje bojijo psov; da jih sovražijo ali pa da jih preprosto ne marajo.
Na ulicah in krajih, kjer se mi potepamo, pogrešam osnovno oliko. Oliko lastnikov psov in nelastnikov psov.
Ko gremo kam, poskrbim, da moji psi niso moteči za okolico in s tem zmanjšam tveganje, da bom dala komu razlog, da se vtakne vame. To je olika z moje strani.
Žal pa olike z druge strani ne dočakam prav velikokrat. Ali smo umazani in smrdimo, ali moramo it rikverc po ulici, da ja ne bomo šli mimo človeka, ali ''mi bodo ven zbili vse zobe, če me še enkrat vidijo, da se s pitbulom sprehajam mimo njihovega bloka''  :-\
Ali grabijo otroke že 100 m pred nami ali jih histerično kličejo k sebi. Čeprav so psi na povodcih. In čeprav jih zanima vse drugo, kot tisti otroci.
Olike preprosto ni. Niti najmanjšega bontona, ki bi moral ljudi malo ustavit. Sploh pri verbalnih napadih na nas- lastnike psov.
Kaj pa je naš zločin?
To, da imamo radi živali?
To, da jih sprehajamo?
To, da si drznemo it v mesto, ko je polno? Ko ni prazno?
Al kaj delamo narobe?
Meni vsa logika odpove.
Razumem, da ne maraš živali. Razumem, da se jih bojiš. Razumem, da ti ni moja prepirsana pojava všeč. Razumem te, res te. Imaš to pravico, da ti nekaj ni všeč.
Ne razumem pa, kako si lahko ti vzameš pravico, da žališ mene! Da žališ moje živali! In da groziš meni in mojim živalim! Te pravice preprosto nimaš!
Nimaš je. Ampak vseeno to počneš. In me je prizadelo. In je povzročilo, da sem se umikala, dokler se nisem več imela kam umaknit. In je v meni zgradilo en zid, ki me ščiti pred tvojimi žalitvami in tvojimi grožnjami. In...skoraj mi je postalo vseeno.
A ni to grozno? Da te tolikokrat užalijo, naderejo, grozijo...da ti preprosto postane vseeno.
Da se nočeš več prilagajat? Da nočeš več razumet, da določeni ljudje pač ne marajo živali?
Ampak se še vedno prilagajam(o)....
Ker je to vljudno  ::)

ko sem bila otrok, je imela soseda kodra in vedno mu je govorila ''pridi k mamici''. meni se kot otroku ni zdelo tako zelo čudno, itak sem pa že od nekdaj imela rada živali in sem morda že takrat gledala na to drugače,...ampak odziv sosedov in drugih ljudi!!! baba zmešana, čist je prtegjena zarad tega cucka, nima kej bolj pametnga delat,......v bistvu rasteš s tem gor in in si potem kar ne upaš pokazati svojih pravih čustev. ampak, ne morem iz svoje kože. ker pač nimamo doma trenutno psa, se ozrem in ogovorim vsakega ki ga srečam na cesti, pa naj si mislijo kar si hočejo, saj lastnikom je tvšeč, ko jih ogovoriš zaradi njihovega kosmatinca. ko ga bom pa imela mi bo pa vseeno, kaj si mislijo drugi..a ni nekaj najlepšega pokazati ljubezen nekomu, ki ti jo tako pošteno in iskreno vrne?

zdaj ko imam psa me marsikdo ustavi Se zanima kok je star, kje smo ga kupil, kako mu je ime, ga malo pobožajo. Nekateri pa grejo bol stran pa uno sovražno gledajo. al pa ziher se bo podelu pa pobrala ne bo kakca al pa kake take bedarije pa na moji travi se že ne bo...blabla

no tudi jaz imam prvič psa pa nimam toliko slabih izkušenj ko našo ayo peljem na sprehod...me tudi velikokrat vprašajo katera pasma je ...koliko je stara...kako ji je ime.....mene je najbolj prizadelo to ko je ene parkrat ušla-grem za njo pa vidim kako so jo brcali in metali kamničke-in niso bili kr eni-skoraj da sosedje...nekaj hiš naprej-tudi sami imajo pse.....
drugače pa naj se nam smejejo ko kosmatinču rečemo punčka ali lubica ali pridi k mamimici.............to naš kuža rabi pa naj bo še tako smešno

Jst tudi do zdaj še nisem imela občutka, da bi se kdo delal norca iz mene na račun psov. Mogoče zadnjič, ko mi je sestrična rekla, da zdej ko imava s fantom pa Sisi, pa ziher nikoli ne bova imela otrok.  ;D Ja, ker to je res ful povezano in eno z drugim ne gre, a ne.
Drugače pa tudi nas s Sisi na sprehodu ustavljajo in sprašujejo o Sisi - ko pride do vprašanja, katera pasma je to, pa rečem, da pitbull - pa takoj šok in pametovanje, da bomo morali zelo paziti pri vzgoji, da je treba to in ono...blablabla... k da sem tavelik butelj tam, k nimam pojma, kaj me čaka.
Zadnjič mi je en lastnik enega odraslega pitbulla povedal: ''Zdej hoče vsak, ki pride mimo s psom ali brez, čohat majhno Sisi, ko bo pa zrasla, bodo pa metrske kroge okoli naju delali.''

Pa ne samo metrske ;D

Ampak, a ni to žalostno? Mislim, meni se prav za malo zdi, ker ima Sisi že zdej tako rada ljudi, potem bo pa iz njihove strani začutila odpor, strah, prezir...

Res je žalostno. Ampak, a ti povem nekaj?
Ne glede na to, koliko brcam se je Paxx že izognil in koliko jih je pokasiral in kolikokrat sva tekla stran od ljudi, je še vedno večni zaljubljenec - v ljudi :-*

Se mi zdi, da je tudi odvisno od okolice, kakšni so ljudje. Ker včasih lahko en človek naredi vsesplošno paniko, ki je prej ni bilo.  Žal mi je, da se srečuješ s takimi Nyssa.  
Mi imamo v bloku enega belega knofeka, ki je kot fedrca. Se mi zdi, da bo enkrat, ko ne bom dovolj pozorna Rokija pojedel. Zelo me skrbi  :P  

Aja, nisem vedela, da imaš Pitbula Nyssa  ::)

 :-* za Paxx-a

Mulci naši... večni optimisti! :-*

A zato,ker ni pojedel Rokija,ko sta šla drug mimo drugega? ;D
saj ga nimam :P uradno je Pugsley čistokrvni večpasemski pes :PNajbolš,da jim malo pogroziš in vmes histerično dviguješ Rokija v naročje  :D

Predstavljajte si, kako je bilo šele meni grozno, ko sem imela čivavo. Vsi so rinili v njo, bucibuc kakšen luštkan kuža, ona pa je vedno pikirala v nosove. Človeške! Če sem koga opozorila, so se itak po tleh valjali od smeha.

Mali kužki pa ja morajo bit hudi  :P

Ja ja nyssa. Paxa se vedno nisem spoznala. Tisto zadnjic, ko sta tako mimo zdrvela, se pa itak steje kot za nedopustno vedenje  ??? kaksna lastnica tak pa pes  ;) 

od mojga atija sestrična je kupila bitbulla..samičko...čedno tk da joj. In js se res nobenih psov ne bojim..mogoče malo (ironično se bo čulo) mi je neprijetno boleg nemškega ovčarja (tramva iz otroštva ko me je napadel in če nebi mel nagobčnika bi mi raztrgal vrat..stara sem bla 7 let) še isti dan so ga pelali uspavat.
No nazaj k bistvu. Smo šli k njim na obisk in jaz se z njihovmu že takrat pol letni pitbullki igram jo čoham tok da mi ne kr cele skor "polubčkala" moja mama pa takrat vpraša katere pasme je ko je zvedla tok da me ni bek potegnala. Sam sm jo umirila in sem ji lepo povedla da pes je takšen ko lastnik in če lasnik vzgoji psa da bo klal in bil hudoben ali ga zanemarja to ni čudno, da če je pa vzgoja taka kot je treba so lahko še "tako nevarni psi" pravi srčki =)

No, no...vidva sta tudi drvela :P Še mi smo bili bolj penzionistični od vaju :D
Naslednji teden sva vsak dan v službi s Paxxom...v bistvu sva samo jutri frej, ko imam izpit  >:(, Paxx pa plavalne urice v morju  :D
Pa bi se lahko dobili kaj  :)

:) to pa vsekakor, ker moram spoznat tega strah vzbujajocega psa. V profilu mam mail.  ;)

Jaz sem tudi enkrat srecala civavo, ampak k sreci je imel roki nos dovolj visoko, da mu ga ni odgriznila  >:( Vsi okrog naju pa v smeh. Hja, ne vem kako bi se smejali, ce bi bila situacija obratna  ???

Najrazličnejših opazk in pogledov sem tudi jaz vajena. Večinoma se ne sekiram zaradi tega, se pa vsekakor ob tem ne počutnim prijetno. Sicer pa (žal) to sploh ni edino področje, kjer človek naleti na razne pikre komentarje in postrani poglede. Vkolikor se ukvarjaš z nečim, kar ni ravno po okusu večine oz. če nisi ravno povprečen predstavnik večine, se mi zdi, da hitro postaneš 'ta čuden'. Na srečo pa so ljudje, ki ti pustijo, da si to, kar si. Od nikogar ne pričakujem, da bo mislil in delal tako, kot mislim in delam sama in me to tudi ne moti, dokler se me pusti, da živim kolikor toliko po svoje. Da se spoštuje moje mnenje tako kot jaz spoštujem mnenje drugega. In da se mi ne meče polen pod noge in se me namenoma ne draži, vkolikor jaz ostale pustim pri miru.

Trudim se, da sem kot lastnica psa tudi za tiste, ki jim živali ne pomenijo veliko ali se jih bojijo, nemoteča. Od njih pa pričakujem enako.

Jaz sem mnenja, da človekov odnos do drugih živih bitij največ pove o njem samem. Ponavadi je tako, da imajo tisti, ki gledajo na živali kot na manjvredna bitja, tudi do ljudi podoben pogled in so zato na splošno zafrustrirani in tudi na drugih področjih zadrti in sami s sabo nezadovoljni. Zelo radi se zgovarjajo na to, da imajo oni v nasprotju z nami rajši otroke (kot da mi pa otroke sovražimo). Ampak navadno je ravno njihov podmladek najbolj nemogoč, nevzgojen in na sploh problematičen in ravno v njihovi hiši največ prepira in zahrbtnosti. Jaz pravim samo stran od takih 'ljubiteljev ljudi'.

Mene pa vsebolj moti, da ljudje sploh nimajo "svojega" mnenja. Prevzamejo mnnenje "večine" čeprav ne vedo točno zakaj in, ko jih po tem povprašam v debati ali ker bi dejansko želela o nečem kaj izvedeti ugotovim, da so brez argumentov in kakršnekoli podlage ali česarkoli, kar bi mi lahko povedali. Včasih je bilo to pogosto pri najstnikih, sedaj se je preselilo tudi med odrasle ljudi. Vse bolj se mi zdi, da se ljudem ne da razmišljati o stvareh, o ničemer. Saj nam drugi vse razložijo, zakaj bi se mi ukvarjali s tem princip .... zelo žalostno in zelo zaskrbljujoče... (in malo off topic).

In tudi mene motijo komentarji v smislu bom raje za ljudi poskrbel. In potem predlagaš zbiralno akcijo starih oblek  ... in dobiš zopet spet le izgovore, pa čeprav gre za ljudi ...  Ali pa košare v Merkatorjih, v katerih se zbira stvari, za tiste, ki bi jih potrebovali. Ena uboga košara se ne napolni v celem tednu, pa gre za hipermarket in vreča makaronov/trajno mleko/moka... se dobi za manj kot euro ... 
In potem, ko pa ti isti ljudje, ki jim je pomoč drugim tako tuja potrebujejo pomoč, jo pričakujejo iz vseh smeri in to takoj, ko jim "zagusti"...

Se strinjam.

Pa saj to ni pogojeno s tem, da imaš psa.
Ti dam drug primer. Zadnjič se vozim s kolesom po kolesarski stezi (povsem pravilno), ko mi pot zapre en tip v kombiju. Malo je manjkalo, da me ni povozil: v zadnjem trenutku je zavrl, jaz pa sem okrog njega naredila krog (pri tem zapeljala že na cesto). Zadeva pa ni ostala le pri tem, ampak me je tepec zmešani začel še nadirati, češ kako vozim.  ::)
Ko sem mu nazaj povedala svoje (naj malo bolj pogleda, ker je on tisti, ki se vključuje na glavno cesto), je odgovoril s psovko.
In sploh ne gre za osamljen primer.

Hm, mene imajo tudi nekateri sosedi za čudakinjo ker imam tako rada pse, če se pa s kom ne razumeš ti pa še raje povedo kaj si mislijo o tebi - jaz sem za sosede 'pasja princeska', ha-ha... ;D ;D

Se pa strinjam s Penny da večina ljudi gleda na živali kot na manjvredna bitja in če ima nekdo zelo rad živali in jim tudi skuša pomagati je verjetno ornk prismuknjen, čudak skratka.

Tisti, ki ne zmore sočutja, tisto malo, kar rabi žival, verjemi, da ga do sočloveka tudi ne premore. Neštetokrat videno in občuteno. Žal.

Ja, se popolnoma strinjam s tabo, yo, res je to kar si napisala!

Se tudi jaz strinjam, da to "zasmehovanje" ni omejeno samo na ljubitelje živali, ampak še na marsikatero drugo področje, oz. na vsa področja, kjer izstopaš od povprečja in nisi samo ovca, ki slepo sledi ostali čredi. Jaz sem se od začetka zaradi vseh opazk na moj račun (ki jih ni bilo malo :P) sekirala, pa sem potem to prerastla in danes mi krepko dol maha za vse neargumentirane negativne kritike na moja dejanja. In ob komentarjih v stilu: "če bi ti živela v času čarovnic, bi te skurili med prvimi," sem prav ponosna sama nase. 8)


To pa tudi jaz opažam. Velikokrat se z ljudmi raje pogovarjam o kakšnih splošnih, vsakdanjih in zlajnanih rečeh (npr. v vremenu ::)) kot pa o kakšnih resnejših temah, ker nimam več energije za prebavljanje komentarjev v smislu "ker je tako pač prav - ker že 100 let tako velja, ker je ta in ta tako rekel, ker pač večina tako pravi, ker se mi ne da razmišljati". Res jih (nas :P) je malo takšnih, ki še razmišljajo(mo) s svojo glavo...

Eh, jaz se ne obremenjujem s tem. Jaz sem že marsikomu rekla, če nimaš živali doma, nimaš kej pametovat in to je to. Debata zaključena.

Meni gre pa najbolj naživce, da sem še mlada (11let) in me nihče glede živali ne jemlje resno. Sem se tako razjezila, ko sem poskusila uloviti prostoživečo muco za sterilizacijo (prvič mi sicer ni uspelo, zaradi odpovedi veterinarke, drugič pa) in so šle mimo dve odrasle znanke, ki imajo pse in so drugače prijazne in so se nam smejale, da kako nimamo kaj delat doma in se igramo z muckami in se nam vedno kasneje posmehovale. Pa še veliko podobnih je, bi lahko cel spis napisala... Pa prosim ne me zdaj obtožit, da se le igram, ko pomagam živalim...

aierdale, nihče te ne bo obtožil, da se igraš. Če si šla lovit prostoživečko si naredila že mnogo mnogo več od vseh mogočih "živaloljubcev", ki imajo precej več let od tebe. ne pozabi pa, da si v obdobju, ko bo skrb za živali lahko kdaj prinesla tudi težave in nejevoljo preprosto zato ker te zaradi starosti marsikdo ne bo jemal resno, istočasno pa bodo vrstniki, ki so v najstniškem obdobju pomembni, pogosto imeli drugačno mnenje

Saj težave mi prinese marsikdaj.

Tudi meni se to dogaja sedaj ko kupujem Papillončka, ki pa v Sloveniji niso tako poceni... tam okrog 1500eur.
Sem doživela že vse vrste kritik npr.:
''kaj pa boš s takim psom?''
''glej kakšna velika ušesa ima, zastonj dobiš veliko lepšega mešančka.''

Vglavnem ljudje najdejo same slabe stvari, ne pogledajo pa na dobre... :/